Sobota, 2. 7. 2016, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Intervju z nekdanjim atletom Primožem Kozmusom
Primož Kozmus: V Riu bi mi kolajno najbrž uspelo osvojiti tudi s tem hrbtom
Primož Kozmus se je po končani karieri nekoliko umaknil iz atletike. "Še vedno sem pripravljen delati in čakam, a zanimajo me le sistemske rešitve, za katere pa v Sloveniji ni posluha," je kritičen nekdanji olimpijski prvak v metu kladiva.
Uspehi, ki jih je v svoji karieri nanizal Primož Kozmus, so težko ponovljivi. Najuspešnejši slovenski atlet vseh časov, ki je lani zaradi težav s hrbtom končal svojo športno pot, je edini slovenski atlet z zlato olimpijsko medaljo, ki jo je osvojil v Pekingu leta 2008, štiri leta pozneje pa je v Londonu osvojil še srebrno. V svoji domači vitrini ima tudi celoten komplet medalj (zlato, srebro in bron) s svetovnih atletskih prvenstev.
Obiskali smo ga v Brestanici, njegovem domačem kraju, kjer si je z družino uredil svoj kotiček pod soncem. Z ženo Majo gostita turiste z vseh koncev sveta v svojem hostlu, kateremu sta letos pripojila še gostinski lokal Klub pod lipo. Na letni terasi v zavetju lipovih dreves se podita tudi njuna otroka, triletni Maks in Maria Rosa, ki bo šla letos v prvi razred osnovne šole.
Bliža se eno leto, odkar ste kladivo postavili v kot. Ste se že navadili na nov ritem življenja?
Aktivnosti je vedno dovolj, tako da je čas zapolnjen. Vse je precej lažje, ni več tiste monotonosti in potrebne discipline, kar mi v tem trenutku ustreza. Je pa dela dovolj, odkar smo se odločili prenoviti hostel in odpreti lokal. Večina energije je zdaj usmerjene v te stvari. Otroci bodo šli v Brestanico v šolo, tako da se naslednjih 20 let kot družina vidimo tukaj.
Nekaj moči gre še vedno v atletiko, saj imam atletsko šolo, treniram pa tudi Barbaro Špiler (slovenska rekorderka v metu kladiva, op. p.), tako da sem še vedno vpet v šport.
Z ženo Majo skrbita za hostel Kozmus in Klub pod Lipo.
Omenili ste Barbaro Špiler, ki je dolgo časa veljala za velik up slovenske atletike. Kako vama kaže?
Barbara je blestela v mladinskih kategorijah, kar se je že večkrat izkazalo, da ni dobro. Zdaj namreč ni več tistega pravega napredka. Telo na različne treninge ne odreagira. Tudi sam sem verjel, da bo letos zlahka izpolnila normo za olimpijske igre v Riu, ki znaša 71 metrov, a prenosa s treningov na tekme ni bilo. Bova videla, kaj bodo prinesla leta. Mislim, da je že malo utrujena od vsega, a ima motiv, zato upam, da bo vztrajala še en olimpijski ciklus. Vsekakor ima potencial za več, kot kaže trenutno.
Kako pa je z delom z mladimi, je na vidiku kakšen nov talent?
"Mene zanima sistemsko delo, v nasprotnem primeru v atletiki ne bom delal." Infrastruktura za met kladiva je pri nas relativno dobra. Dobra primera sta Brežice in pri meni na Senovem, kjer potrebujemo še utežarno, a to ne bo težava. Je pa težaven mehki, vsebinski del, ki v Sloveniji ne funkcionira, na kar ves čas opozarjam. Sistemskega dela v Sloveniji preprosto ne poznamo.
Kje vi vidite rešitve?
V slovenski atletiki vse temelji na individualnem pristopu, ki pa ni pravi pristop za neki dolgoročni uspeh. Luka Janežič, Robert Renner … to so individualni projekti, s katerimi se sicer vsi hvalijo, ampak gre za podobno zgodbo, kot je šlo pri meni. Sam ne pozdravljam takšnega načina dela, saj gre za slučaj, navdušenost posameznikov. Mene zanima sistemsko delo, v nasprotnem primeru v atletiki ne bom delal.
Dejstvo je, da imamo stroko, da so trenerji pri nas dobri, kar so že večkrat dokazali. Treba jih je podpreti, narediti centre za trening in dati ljudem priložnost, da delajo. Talente je treba povezati. Sam sem bil v atletiki in vem, kako je trenirati sam in kako v skupini. Skupina te žene naprej, lažje opraviš vse težke treninge, prebrodiš krize.
To je verjetno še posebej pomembno v mladosti?
Tudi sam sem na začetku vztrajal, ker sem imel dobro družbo. Bilo je nekaj deklet, nekaj fantov in smo se imeli fino. Bili smo prijatelji tudi zunaj treningov in se družili. Sam najbrž ne bi šel nikoli metat kladiva, a ker sem bil skupini, mi je bilo všeč. Ko vidiš napredek in imaš dobro družbo, te to povleče. Ko si mlad, ne vidiš denarja, glavna je zabava.
Video: Primož Kozmus in njegove naj stvari
Ko lokalne okvirje prerasteš, bi morali biti vsi vrhunski atleti na kupu, da bi si mladi za cilj postavili vstop v takšno ekipo. Lep primer je skupina, ki jo vodi Rok Predanič. Oni zame delajo vrhunsko. Okoli Janežiča se je naredila lepa skupina, vsi napredujejo in so hkrati družba Luki, ki trenutno izstopa. Takšno delo je treba prepoznati na višji ravni in ga maksimalno podpreti. Škoda bi bilo izgubiti ljudi, ki so pripravljeni delati in imajo to radi.
Ob vašem slovesu so vas predstavniki Atletske zveze Slovenije (AZS) vabili k sodelovanju. Kje se je zataknilo?
"Trenutno sem se res nekoliko oddaljil od atletike, kar mi ustreza."
Sodelovanje je potekalo na neki ravni, nekaj smo se dogovarjali, trenutno pa so stiki postali nekoliko slabši. Jaz se ne obremenjujem več in sem se podal v druge zgodbe. Še vedno sem pripravljen delati in čakam, a zanimajo me le sistemske rešitve. Ne želim, da se le navzven vidi nekaj lepega.
Trenutno sem se res nekoliko oddaljil od atletike, kar mi ustreza. Bil sem zraven 21 let in sem verjetno nekoliko zasičen. Sodelovanje z Barbaro za zdaj predstavlja čisto dovolj atletike zame.
Pred nami sta vrhunca letošnje atletske sezone, evropsko prvenstvo v Amsterdamu in olimpijske igre v Riu de Janeiru. Kaj pričakujete od slovenskih tekmovalcev?
Na evropskem prvenstvu je nekaj uvrstitev v finale realen cilj. Renner, Janežič, Martina Ratej in še kdo so tega sposobni. Olimpijske igre so drugačna zgodba, tu se v številnih disciplinah konkurenca močno razširi. Mislim, da bi moral biti glavni cilj predvsem mladih tekmovalcev evropsko prvenstvo. V Riu morda le Ratejeva lahko računa na kaj več, za večino ostalih bodo to prve olimpijske igre.
Video: Primož Kozmus in olimpijske igre v Riu
A vendar je olimpijska izkušnja bržkone zelo pomembna za nadaljnjo pot?
Seveda. Vsak, ki je izpolnil normo, si je zaslužil nastop ne glede na rezultat, ki ga bo tam dosegel. Treba je videti in okusiti te stvari. Marsikdo ima pred seboj še dvoje olimpijskih iger, zato je vsaka izkušnja zelo pomembna. Tudi sam sem dosegel vrhunec šele v tretjem nastopu na olimpijskih igrah.
Vam so igre v Riu predstavljale tisti zadnji cilj kariere. Vam je hudo, ker vas ne bo zraven?
Malo mi je težko, a imam k sreči druge stvari in o tem ne razmišljam. Me pa malo stisne, ko pogledam letošnje rezultate v metu kladiva. Vse kaže, da bo 78 metrov dovolj za kolajno, kar pa bi mi najbrž uspelo doseči tudi s tem hrbtom.
Ugled atletike v zadnjem obdobju močno nažirajo dopinški škandali. Kako komentirate dejstvo, da v Riu ne bo ruske atletske reprezentance?
To vsekakor ni dobro za šport, a če ni v ozadju političnih iger in gre resnično za boj proti dopingu, potem to stoodstotno podpiram. To bi pomenilo zelo močen signal, da ni več šale. Treba pa bi bilo zavzeti večjo širino. Verjamem, da sistemsko z dopingom delajo tudi drugod po svetu. Predvsem v revnih državah, kjer uspeh pomeni preživetje, bodo naredili vse, da jim uspe. Jaz bi uvedel dosmrtno kazen tekmovanja že ob prvem prekršku, hkrati pa še visoko denarno kazen in bi marsikdo začel drugače razmišljati.
Nekateri so prestali že dve kazni, zdaj pa so v življenjski formi.
Američan Justin Gatlin je sramota za atletiko in ves šport. Njega so že dvakrat dobili, zdaj pa teče najboljše rezultate. To preprosto ne gre skupaj in dolgoročno ni dobro za šport.
Mene so precej pustili pri miru. V najboljših sezonah sem imel letno nekje med deset in 15 dopinških kontrol.
Uspeh kariere ste dosegli v Pekingu. Še kdaj podoživljate dogodke iz Ptičjega gnezda?
V času kariere me ni preveč zanimalo, kaj se je zgodilo, pomembno mi je bilo, kaj je danes in kaj bo jutri, zdaj pa se večkrat spomnim na ta uspeh. Spomine obujam predvsem, ko pridejo turisti in jim pripovedujem svojo zgodbo. Mislim pa, da bom vse bolj in bolj cenil svoje uspehe.
Slavje ob osvojeni zlati olimpijski medalji v Pekingu leta 2008.
V lokalu je v steni tudi eno od vaših kladiv. Je v ozadju, kakšna posebna zgodba?
V bistvu je ni. Vsi so mi svetovali, naj lokal opremim v atletskem stilu, stilu Primoža Kozmusa, a jaz tega nisem želel, vsaj za zdaj ne. Pristal sem le na eno kladivo. Naj bo tam v steni, da je ena asociacija.
Nasploh delujete, kot da se ne želite pretirano izpostavljati. Slava ni v vaši krvi.
Res je, ne maram zvezdništva. To bi mi vzelo preveč energije. Mislim, da je to že prirojeno. Enim to ugaja, meni ne. Raje imam mir. Saj se rad pogovorim, tudi o strokovnih temah, a neko pretvarjanje in igranje mi ne odgovarja. Je le dodatno breme. V tem ne vidim neke kvalitete. Raje tukaj uživam v miru.
Izpostavili pa ste se leta 2008 na podelitvi Športnik leta v Cankarjevem domu, ko ste opozorili na mačehovski odnos države do športnikov. Takrat ste si nakopali kar nekaj sovražnikov. Bi danes naredili drugače?
"Bil sem črna ovca."
Vedno, ko je v igri denar, ko nekaj zahtevaš, pride do težav. Interpretacija je bila, kakršna je bila. Dejstvo je, da stvari niso urejene in dokler športniki ne bodo imeli svojega sindikata, bo tako. Če se izpostavi posameznik, se zgodi to, kar se je meni. Si črna ovca.
Jaz sem takrat tvegal svoje najuspešnejše obdobje, kar je bila napaka. Moral bi se pretvarjati, da je vse super, se udeleževati dobrodelnih dogodkov in bi bil še pet let car. Jaz sem se zavzel za to, kar me zanima – sistemske rešitve. Vendar pri nas ni posluha za to, našim birokratom ugaja tako stanje, kot je.
Ob koncu sezone 2009 ste prvič najavili konec kariere. Ste takrat verjeli, da je to res konec?
Da, takrat sem bil prepričan, da je zgodba končana. Bil sem na vrhu, vsega sem imel dovolj, a sem reagiral spet preveč v afektu. Moral bi se le za nekaj časa umakniti, imeti eno bolj mirno sezono. Vendar je težko povedati, kakšne obremenitve so to bile. V špici sem bil tri sezone zapored, manjkal pa je neki zid med menoj in družbo, mediji …
Takrat sta se razšla tudi s trenerjem Vladimirjem Kevom. Je bil to povod?
Da, s tem, ko sem naznanil konec, sem se razšel tudi z njim. Jaz sem naredil po svoje, kar ni bilo prav, moral bi se pogovoriti z njim. Zagotovo bi se dalo stvari speljati drugače. To je težava majhnega okolja, ko delaš samo z enim človekom, a se učimo. Pomembno je, da izkušnje prenesemo naprej, da drugi ne bodo delali istih napak.
Kevo je bil vendarle najbolj zaslužen za vaše uspehe.
On je bil ves čas z mano, on je sestavljal treninge in bil vsak dan zraven. Ostali so bili delček mozaika, prišli so v vrhunsko postavljeno zgodbo. Lahko bi rekel, da so si prek mene naredili ime. Kevo je bil z mano od začetka do konca, to je dejstvo.
Video: Primož Kozmus in nogometno evropsko prvenstvo
Kako po končani karieri skrbite za kondicijo?
Igram tenis in tečem, a ne dosti, dvakrat tedensko. Mišične mase sem izgubil že 15 kilogramov in pričakujem, da je bom še kakšnih pet. To se kar pozna pri gibanju, si veliko bolj gibčen. Prav danes poteka Brežiški tek in bom odtekel tri kilometre, samo toliko, da nekaj pretečem.
Kaj pa otroka?
Maria Rosa je bolj umetniški tip, Maks pa je bolj živ. Koordinacijo imata oba dobro. Naj se igrata, počneta čim več stvari, ko bo čas, se bomo pa že usedli in pomenili.
2