Andrej Tavželj: Stvari se pri meni še niso postavile na svoje mesto

Konec februarja lani je iz Celovca prišla vest, da dolgoletni slovenski hokejski branilec Andrej Tavželj pri 39. letih končuje igralsko kariero, nedolgo zatem pa, da bo ledena ploskev še vedno glavna akterka njegovih službenih zadolžitev. Sprejel je vlogo pomočnika trenerja HK Olimpija Ljubljana, ki se je po turbulentnem in poraznem decembru razšel s takratnim glavnim trenerjem Anttijem Karhulo. Tavželj je dobil zaupnico vodstva, nasledil Finca, nemudoma obrnil rezultatsko krivuljo navzgor, nato pa ekipi na točki, ko so trije dnevi odločali o tem, ali bo napredovala v četrtfinale, ni uspelo uresničiti cilja.

Sezona v ligi ICE se je za zeleno-bele tako končala že 25. februarja, a za zmaje tekmovalno obdobje še ni končano. Čaka jih še finale državnega prvenstva s HDD Sij Acroni Jesenice. Začel se bo po koncu sezone Jesenic v Alpski ligi, najhitreje 11. aprila.

"Psihično je zagotovo najtežje, saj smo na koncu samo ljudje. Če ne veš, kdaj bo začetek, ti kot športniku ni lahko," o trenutno največjih izzivih ekipe pravi Tavželj, s katerim smo se sprehodili po poti vzponov in padcev zadnjih mesecev.

Foto: Aleš Fevžer Dobri trije tedni so minili, odkar ste predčasno končali mednarodno sezono v ligi ICE. Cilja, preboja v končnico, niste uresničili. Ste že predelali in analizirali poraza s Pustertalom? Kakšni so bili zadnji tedni?
Zagotovo je bilo v tem času kar nekaj samorefleksije. Neke zaključke smo potegnili, zbrali vsaj tiste prve vtise. V preteklem tednu smo se z ekipo še dodatno pogovarjali o tem, kje smo bili, kako hitro je šlo dejansko vse skupaj čez (dodatni boji so bili končani v treh dneh, op. a.), ali smo v določenem trenutku dali vse od sebe ... Prišli smo do zaključka, da bi se stvari zagotovo dale izpeljati bolje, bom pa rekel, da smo v tistih trenutkih, v tistih treh dneh, dali vse od sebe.

Priznati si moramo, da so nas na prvi tekmi nekoliko presenetili, saj so znali preklopiti iz hokeja, ki so ga igrali v rednem delu sezone, v playoff hokej. Imeli so nek izdelan načrt in nas potisnili v precej neugoden položaj. 

Ali je torej tukaj Olimpija "padla"?
Mi smo padli predvsem v tem, da trenutkov, ki smo jih imeli, nismo znali unovčiti, oni pa so nato prevladali fizično. Nekako se nam je ponovila tekma, ki smo jih prej igrali proti boljšim nasprotnikom, ko na koncu v določenih elementih in trenutkih nismo znali več najti pravega ravnotežja. Nismo znali izkoristiti trenutka in na njem graditi.

Na drugi tekmi smo imeli veliko več od igre kot v Ljubljani, bili smo pripravljeni na to čvrsto igro, a so oni odigrali tako odgovorno, da bi to tekmo lahko igrali še lep čas, pa bi verjetno mi težko dosegli gol.

Olimpija se je v dodatnih bojih za končnico borila s Pustertalom, a ji je ta, tako kot v lanski sezoni, preprečil četrtfinale. Foto: Foppa Iwan - HC Pustertal

Ti so manjkali. Tudi vodstvo kluba je po predčasnem slovesu izpostavilo, da je manjkal posameznik, ki bi znal v trenutku, ko se ti ponudi priložnost, odločiti tekmo.
Strinjam se, da nismo znali izkoristiti priložnosti. Bili so trenutki, ko so oni iz tistih dveh priložnosti, oziroma ena je bila odločilna, znali zadeti, mi pa, ko je bilo treba, nismo dali tega gola. V končnici veliko sloni na zaključku, v določenih trenutkih v igri, ko daš ali pa ne daš. In to odloči. 

Zdi se mi, da defenzivno ni bilo tako velike težave, da so se fantje držali stvari, ki smo se jih dogovorili, ampak na koncu, če v določenem trenutku, ko se ti ponudi, ni eksekucije, je to slabo. In v tej seriji je bilo tako. Dali smo en gol ... To veliko pove. Absolutno premalo.

Ali bi rekli, da vam je kot trenerju iz fantov uspelo izvleči maksimum?
Menim, da mi je na začetku, ko sem sredi sezone postal glavni trener, to uspelo. Takrat sem imel občutek, da mi je uspelo fantom dati določeno energijo, da so začeli verjeti v to, kar delamo, da so verjeli v to, kar smo delali že vso sezono, a so to morda na osebni ravni doživljali drugače. Takrat smo nekako resetirali njihovo miselnost do te mere, da smo šli nazaj na neke osnove, od tam pa nato naprej in ujeli niz zmag. 

Potem je morda spet prišlo obdobje, ko smo znova malo kolebali in se spet vračali k starim vzorcem. Zdelo pa se mi je, da smo v tem zadnjem delu po reprezentančnem premoru precej razmišljali o tem, kako bi s temi štirimi tekmami, ki smo jih imeli, igro pred preplayoffom dvigovali.

Rezultatsko sicer ni bilo idealno, a v igri, sploh na Dunaju, smo bili ofenzivno videti bolje, a nato ni šlo. Nismo bili dovolj dobri, da bi v tistih treh dneh lahko premagali Pustertal. "Verjamem, da bom za ta odgovor potreboval še malo dlje časa, da bom videl, ali mi je iz njih res uspelo izvleči vse." Foto: Aleš Fevžer

Verjamem, da bom za ta odgovor potreboval še malo dlje časa, da bom videl, ali mi je iz njih res uspelo izvleči vse. Morda bi na kakšen drugačen način lahko še več, a v tistem trenutku se mi je zdelo, da smo iz njih potegnili veliko.

Ko sva se lani pogovarjala ob vašem zaključku kariere, ste rekli, da ste si že dolgo želeli postati trener, a da dokler trenerskega dela ne boste občutili, ne boste vedeli, ali vam je res pisano na kožo. Kaj menite po slabem letu v trenerstvu, ko ste začeli kot pomočnik, nato pa nenadejano pristali v vlogi glavnega trenerja?
Rad delam to. Na dnevni ravni sem vsak dan z veseljem prišel v slačilnico že od začetka. Stvari so seveda na povsem drugačni ravni, kot so bile, ko sem bil igralec. Dnevi so diametralno nasprotni tistim iz igralskih časov, veliko več je komuniciranja z različnimi deležniki, načrtovanja, razmišljanja, kaj bo ...

A moram reči, da v tem uživam. Vsaka stvar, ki se premakne na bolje, sploh na primer, ko vidiš posameznika, kako je napredoval, ko pri njem vidiš pozitivno spremembo, je zame velika nagrada. Štejejo tudi majhne stvari. Nekomu lahko z dvema besedama obrneš sezono. Podobno sem morda že kot igralec začutil v Celovcu, ko sem delal in igral z mlajšimi igralci, a na neki drugi ravni. 

"Vsaka stvar, ki se premakne na bolje, sploh na primer, ko vidiš posameznika, kako je napredoval, ko pri njem vidiš pozitivno spremembo, je zame velika nagrada." Foto: Filip Barbalić

Sta pa dinamika in odgovornost drugačni, ko si enkrat glavni trener. Zagotovo ti vzame veliko več časa, takrat veliko bolj razmišljaš o celotni ekipi kot pa posameznikih. Tu pa bom rekel, da je bil zame določen šok.

Prestaviti sem se moral iz vloge, v kateri si podporni sistem nekomu, v vlogo, v kateri si ti odgovoren za dnevni potek dela, za smer, v katero želiš iti. Ta raven je veliko zahtevnejša. Tiste prve zmage na začetku so bile prav tako velika nagrada, a nikoli ni tistega pravega zadoščenja, saj sem ob zmagah vedno iskal, kaj bi še lahko popravili. Nikoli ni bilo časa, da bi se umiril, da bi si rekel, dobro, sem zadovoljen, vedno so čakale nove skrbi.

Po eni strani šele zdaj, ko imam v teh dneh malo več časa za samorefleksijo, sebe kot trenerja res spoznavam, saj v taki vlogi s toliko hokejske odgovornosti še nisem bil.

In kaj ste spoznali?
"Nekomu je jasno, še preden stopi v trenerske čevlje, nekateri pa potrebujemo več časa ali pa morda od sebe zahtevamo več." Foto: Aleš Fevžer Ugotovil sem, da je v hokeju še toliko dimenzij, ki jih v tej vlogi še nisem odkril. To je bila zame res zelo dobra izkušnja, a vedno, ko razmišljaš in se pogovarjaš s kakšnim drugim trenerjem, vidiš, koliko je še stvari, ki jih moraš sam pri sebi razčistiti.

Sam pri sebi še nisem prišel do tega, kaj bi kot trener sploh rad, na kakšen način bi rad delal. Stvari se pri meni še niso postavile na svoje mesto. To pa je zame zelo pomembna stvar, saj sem bil že kot igralec zelo pedanten, zdaj pa sem bil v nekem kaosu, v katerem se je dogajalo ogromno stvari, in nisem imel časa.

Prihaja pa zdaj čas, ko bom dejansko lahko pogledal nazaj in videl, kaj je bilo dobro in kaj ne, stvari se bodo malo postavile na svoje mesto. 

Je pa to verjetno lahko tudi del procesa?
Odvisno. Nekomu je jasno, še preden stopi v trenerske čevlje, nekateri pa potrebujemo več časa ali pa morda od sebe zahtevamo več. Morda zdaj gledam nekoliko z drugega vidika, da imam željo po tem, da si ustvarim neko osnovo, iz katere bom izhajal, saj je v tem trenutku še nimam.

Priznavate, da določenih stvari še nimate razdelanih, da bo za to potreben čas. Tudi ko je decembra prihajalo do menjave, ste sprva izrazili željo, da bi ostali v vlogi pomočnika in se učili od nekoga z izkušnjami, a naposled prevzeli glavno trenersko taktirko. Ali ste zadovoljni z odločitvijo?
Da, še enkrat bi jo sprejel, saj ne vem, ali bi še kdaj v kratkoročnem obdobju imel takšno priložnost. Ta misel, zakaj še ne bi bil glavni trener, je bila pri meni vedno predvsem usmerjena v to, ali lahko dam ekipi vse, kar v tem trenutku potrebuje. Vedno sem čutil veliko odgovornost tako do kluba in igralcev kot posameznikov kot do celotne ekipe. Moje izjave so takrat letele bolj na to, saj sem se s takimi stvarmi dejansko soočal prvič. Kot pravi, vedno poskuša slediti občutku. Foto: Aleš Fevžer

Ali se vam zdi, da ste bili kos nalogi?
Sem tak človek, da bom vedno rekel, da ne, da bi bilo zagotovo mogoče narediti stvari bolje. Vem pa, da sem v položaju, v katerem sem bil, dal od sebe tisto, kar sem čutil in za kar sem menil, da je najbolje. Ko gledam nazaj, bi težko karkoli spreminjal, ker sem ravnal po občutku, ki sem ga imel v sebi. Temu občutku sem sledil in mu še vedno sledim. Vedno pa ostaja vprašanje, kaj bi bilo, če bi prišel kdo drug, ali bi to naredil bolje ... 

Kaj je bila najboljša lekcija v tem času?
V določenih trenutkih, ko pride do položaja, v katerem še nisi bil, in se je treba hitro odzvati, se zagotovo ujameš, tudi izkušen trener se, v kakšni stvari, ki ji v tistem trenutku nisi kos. Na tekmi pride do položaja, ki se ti morda še nikoli ni zgodil. Tudi meni se je v nekaj primerih, a niso bili kritični, da bi rekel, da se je tam tekma lomila, so pa zagotovo bile situacije, na katere ne pomisliš, na katere v določenem trenutku nisi pripravljen.

Takrat sem vedno zaupal svojemu občutku. To je tudi ena od stvari, ki sem se jih naučil, da moraš bolj ali manj slediti svojemu instinktu. Jaz sem to delal, vedno sem mu sledil. Mislim, da je to ena velika stvar, ki mi je dala zaupanje, da sem vse skupaj tudi lažje izpeljal.

Veljate za dosledno in načelno osebo. Ste lahko kot trener ostali zvesti svojim načelom?
Pri določenih stvareh in odločitvah na dnevni ravni si avtonomen, spet pri drugih nisi. So stvari, o katerih se pogovarjaš, imaš neko mnenje, ko se odločitve sprejemajo skupaj. Če zdaj pogledam nazaj, s tem nisem imel težav.

Sezona v ICE je bila precejšen čustveni vrtiljak. Začeli ste odlično, decembra pa je nastopila velika kriza. Antti Karhula se je po dolgem nizu porazov moral posloviti. Kdaj vam je bilo najtežje?
Ko gledam nazaj, je bil začetek sezone res super, bili smo na prvih mestih v ligi. Ekipa pa si je sama morda postavila previsoke zahteve, mislili smo, da bi si zaslužili biti nekje, a se je nato pokazalo, da v resnici nismo tam.

Tako je bilo najtežje v obdobju, ko smo zmagovali, a se je čutilo, da igralci kljub temu ne čutijo nekega zadovoljstva. Takrat smo se spraševali, zakaj do tega prihaja. Morda smo preveč stremeli k nekemu popolnemu razpletu, da bomo igrali dobro, da bomo zmagovali. Potem pa smo kdaj slabše odigrali in zmagali in ni bilo čutiti nekega zadovoljstva.

To je bilo zame kot trenerja težko, saj tega občutka nisem povsem razumel. Težko se spomnim iz svoje kariere, da sem bil po zmagi nezadovoljen. Ko gledam zdaj nazaj, so si igralci sami postavili zelo visoko raven, na kateri naj bi bili. Želeli so si biti tam. To je bilo najtežje. Bolj kot sami porazi.

Ali ste pričakovali, da bo do trenerske menjave prišlo prej?
Antti Karhula se je po nizu porazov z mesta glavnega trenerja poslovil decembra. Foto: Aleš Fevžer Do konca nisem verjel, da se bo to zgodilo, a ne vem, zakaj. Bil sem naiven, saj vemo, da so ob slabih rezultatih trenerji prvi, ki jih menjajo. Vem samo, da je bil takrat res težek položaj, da o teh stvareh nisem niti želel razmišljati, hotel sem samo, da tisto naslednjo tekmo zmagamo. Tekme pa so si sledile tako hitro, da je v določenem trenutku prišlo do menjave.

Tudi o tem še ni bilo časa razmišljati, niti nočeš o tem razmišljati, ker gre za take stvari, ki jih nobenemu trenerju ne privoščiš. Vem, da je to težek del našega poklica, a nikakor ne želiš, da se to zgodi tvojemu sodelavcu, ki mu želiš pomagati.

V času črnega obdobja se je klubu pridružili nekdanji NHL-ovec Nick Bonino? Kje vidite njegov največji doprinos?
Če pogledam najprej s svojega trenerskega položaja, vem, da je že meni pomagal, saj smo dobili človeka, ki je v klub prišel z ogromno znanja, ki ga je dobival od najboljših mogočih trenerjev. Dal je čez vse ravni, vse do lige NHL in ameriške reprezentance. Zagotovo sem se sam prav zaradi njegovega prihoda poskušal še bolje pripraviti. 

Kar pa se tiče slačilnice ... Kdor je bil pameten in ga je opazoval, pobiral od njega stvari, ki jih on dela na ledu, tiste majhne stvari, ki jih dobro dela, se je letos lahko zelo veliko naučil. Na ledu pa je on tisti, ki ti v določenih trenutkih daje neko stabilnost in je močan povezovalni člen.

Lahko pa pogledam še z organizacijskega vidika. Prišel je z najvišje mogoče hokejske ravni, tako da so se z njegovim prihodom tudi organizacijske stvari zagotovo premaknile še naprej. Zagotovo so njegova opažanja na dnevni ravni privedla do tega, da smo tudi kot organizacija zrasli. Menim, da je na vseh področjih zelo pomagal.

Tavželj doprinos Nicka Bonina vidi na več ravneh. Foto: Filip Barbalić

V slačilnici imate 25 oseb ne le različnih značajev, temveč tudi različnih starosti. Kje ste občutili največji izziv pri povezovanju toliko različnih posameznikov v celoto, ekipo?
Pomembno je, da imajo vsi občutek, da k ekipi na določeni ravni nekaj prispevajo. Zagotovo ne moreš od mladega igralca pričakovati stvari, ki jih lahko od izkušenejših. Zdi se mi, da je najlažje slačilnico držati skupaj na ta način, da ima vsak jasno določeno vlogo in da jo seveda sprejme. S tem je tudi on kot posameznik zadovoljen, da nekaj prispeva, in čuti neko pripadnost ekipi. Pa naj gre za minuto, ko je na ledu, ali pa 25 minut.

Koliko mi je to uspevalo? Težko je, ko moraš na nek način ugoditi 25 ljudem, tudi nekomu, ki morda ni najbolj zadovoljen, ker ne igra toliko, kot bi želel, ali pa ga za neko tekmo ni v ekipi. Predvsem poskušam biti pravičen. A naučil sem se, da biti pravičen v trenerskem poslu ni lahko. Težko je vsakemu dati, kar on pričakuje.

Kaj pravite o primeru otroka Olimpije Mihi Zajcu? Njegova pot z Olimpijo se je končala januarja, zdaj igra za Jesenice ...
Težko je videti igralca, ki nekako malo obupa nad položajem, v katerem je. Znašel se je v zahtevnem položaju s poškodbo. Ko sem bil še pomočnik, sva bila veliko v stiku, delala in imela veliko individualnih pogovorov ... Ko vidiš neke stvari, ki se premikajo v pozitivno smer, ko z nekom delaš, mi je zanj res najbolj žal, saj je imel v sebi več. Še vedno menim, da ima potencial, ki bi ga lahko še bolj unovčil.

Tavželj ekipo trenutno pripravlja na finale državnega prvenstva z Jesenicami. Od zadnje tekme (v ligi ICE) do začetka prve finalne tekme DP bi lahko pretekla skoraj dva meseca: najtežje je zagotovo mentalno. Foto: www.alesfevzer.com

Dobri trije tedni so, odkar ste končali mednarodno sezono, a klubske sezone za vas še ni konec in je vsaj še okoli mesec dni ne bo. Čaka vas še finale državnega prvenstva z Jesenicami, ki trenutno igrajo končnico Alpske lige. Vsaj še tri tedne finala ne bo. Kako potekajo priprave in kako ohranjate fokus?
Ko smo sprva dobili tri mogoče datume finala in poskušali načrtovati, smo se zavedali, da bo težko opraviti priprave brez vzponov in padcev, kar je precej normalno. Vedeli smo, da se bodo pojavili, a moram reči, da so v prvih treh tednih stvari dobro tekle. Bilo je zelo malo trenutkov, v katerih bi rekel, da nismo popolnoma osredotočeni. Smo se pa ob tem zavedali, da bo največja težava, ko bomo videli, da se nam izmika prvi datum. 

Najprej smo gledali 25. marec, zdaj 11. april (naslednji mogoč termin začetka finala DP, op. a.). Načrtujemo iz tedna v teden. Trudimo se, da so treningi čim bolj razgibani, da imamo čim več nekih tekmovanj znotraj ekipe, da se ohranja motivacija tudi pri njih, da bomo na koncu, katerikoli datum to že bo, čim bolje pripravljeni.

Vem, da brez tekem in samo s treningi ne bomo idealno pripravljeni, želim pa, da bomo lahko ob začetku finala lahko rekli, da gremo vanj z eno dobro osnovo. Ne morem pa reči, da bomo v katerikoli fazi šli v finale idealno pripravljeni in s super fokusom, saj je to v tako dolgem obdobju, kot se ta eksperiment izvaja, od ekipe težko pričakovati. 

Verjetno je najzahtevneje s psihičnega vidika? 
Da. Psihično je trenutno zagotovo najtežje, saj smo na koncu samo ljudje. Vsakemu, ki ne vidi nekega začetka in konca, sploh v športu, ko se večina s podobnimi primeri ne sooča pogosto, je težko. So trenutki, ko vidiš, da energija in fokus padeta. Takrat je morda treba kdaj tudi samo reči: "V redu, fantje, bomo danes to in to izpustili." Seveda pa je treba na ledu iz tega izvleči največ.

Finale državnega prvenstva med Olimpijo in Jesenicami se bo začel po koncu sezone železarjev v Alpski ligi. Ti čakajo na začetek polfinala. Dvoboj za slovenski naslov se ne bo začel pred 11. aprilom. Foto: Aleš Fevžer

Kako ta specifičen položaj dojemajo tujci? Kako ste jim obrazložili?
Fantje so tako povezani znotraj slačilnice, da že vsi razumejo. Že ko smo igrali polfinale državnega prvenstva, so spraševali, kaj pa potem, zanimalo jih je, kakšni so možni scenariji. Pogovorili smo se o njih, a položaj dejansko dobro vidiš šele, ko si v njem.

Zdi se mi, da so si znotraj tako blizu, da se znajo soočiti s položajem. Razumem, da pride do vprašanj in nasičenosti. Nekomu, ki je tukaj sam kot tujec, ni lahko. Zdi se mu, da se stvari vlečejo.

Na koncu se mi zdi, da so profesionalci in znajo to sprejeti. Tudi tedenski načrti so včasih narejeni tako, da imajo lahko tudi dva, tri dni časa, da gredo nekam. Če bi se jih ubijalo tukaj v dvorani, ne bi nikomur naredili usluge.

Ali se vam zdi, da bi naslov državnega prvaka, ki je vaš cilj, odtehatal vse to?
(smeh, op. a.) Mislim, da bo, ko bomo prišli do finala, ko se bo o finalu tudi začelo govoriti, ko bo tudi okolje videlo, da je finale na sporedu, atmosfera takrat povsem drugačna, in da bodo fantje to tudi prepoznali na lastni koži.

V tem trenutku, ko je neko mrtvilo in se ne dogaja nič razen treningov, pa verjamem, da jim je težko razmišljati, kaj nam to prinese. Vemo pa, da okolju in navijačem to veliko pomeni.

Kakorkoli obrnemo, je to še vedno pomembna stvar, če smo nanjo pripravljeni čakati tudi dva meseca. Gre za rivalstvo, gre za tradicijo in to, kje smo trenutno v tem rivalstvu in tradiciji, sploh ni pomembno. Pričakujem, da bodo igralci, ko bomo igrali finale, to prepoznali in bodo pripravljeni dati vse od sebe.

Preberite še:

Sportal Pri hokejski Olimpiji razočarani, a imajo še en cilj v sezoni

Sportal Blaž Kramer preživel kalvarijo z zdravjem, zdaj živi sanje

Sportal Uroš Velepec: Nisem administrator, sem trener in to bom tudi ostal

Sportal Nova drama Linza, ki se je specializiral za podaljške, Salzburg lažje do prve polfinale zmage