Torek, 22. 9. 2020, 16.00
4 leta, 2 meseca
Sergej Bubka
Velikan svetovnega športa, ki je zaljubljen v Slovenijo
S Sergejem Bubko, legendarnim nekdanjim skakalcem s palico, ki je v dresu Sovjetske zveze in Ukrajine zaznamoval zgodovino svetovnega športa, smo se ob robu ponedeljkove gala prireditve v Ljubljani pogovarjali o Sloveniji, slovenskih športnikih, senzacionalnem novem zvezdniku svetovne atletike, Armandu Duplantisu, legendarnih Ukrajinčevih podvigih izpred desetletij, rivalstvu z ZDA in še o čem.
Sergej Bubka, eden najboljših atletov in športnikov vseh časov, je danes pomembni športni funkcionar.
Sergej Bubka je danes pomembni športni funkcionar. Predsednik ukrajinskega olimpijskega komiteja od leta 2005, podpredsednik krovne atletske organizacije in član Mednarodnega olimpijskega komiteja, s katerim je v teh dneh na obisku v Sloveniji. Ne prvič.
"V Sloveniji sem bil že večkrat. Ne samo poslovno, tudi na dopustu. Prečudovita dežela in odlični ljudje. Verjetno se Slovenci sploh ne zavedate, kaj imate," je v prijetnem pogovoru nekajkrat omenil danes 56-letni legendarni Ukrajinec, ki se ga veliko bolj kot v elegantni obleki in delu, ki ga opravlja sedaj, spominjamo po kratkih hlačah in majici ter skoku ob palici.
Z atletiko se je vpisal med legende svetovnega športa. Imel je pomembno vlogo pri uveljavitvi nekdanje komunistične Sovjetske zveze v svetu športa. S športnimi podvigi je v ukrajinskem dresu nadaljeval tudi po letu 1991, ko je nekdanja politična velesila z vzhoda razpadla.
Z masko med intervjujem z nami. Na svetovnih prvenstvih na prostem je nanizal kar šest zlatih medalj, najboljši je bil med letoma 1983 in 1997. Pohvali se lahko tudi z naslovom evropskega prvaka iz leta 1986, zlate medalje pa je prinašal tudi z največjih dvoranskih tekmovanj. Štirikrat je bil najboljši na svetovnih prvenstvih, enkrat pa na evropskem dvoranskem prvenstvu.
Zanimivo, na olimpijskih igrah je bil zlat samo enkrat, leta 1988 v Seulu. Štiri leta pred tem, zaradi bojkota Sovjetske zveze na igrah v Los Angelesu, ni sodeloval, leta 1992 je Barcelono zapustil po treh neuspelih skokih na 570 in 575 centimetrih, v Atlanti, štiri leta pozneje, ni nastopil zaradi poškodbe, medtem ko je svoj zadnji nastop pod olimpijskimi krogi leta 2000 v Sydneyju brez uspešnega poizkusa neslavno končal v kvalifikacijah.
Z velikih tekmovanj prvi človek, ki je s palico preskočil šest metrov, ni prinašal drugih medalj kot zlate. Skoraj vsakič, ko je skakal, je, centimeter za centimetrom, podiral tudi svetovne rekorde. Kar 35 jih je zbral na prostem, kjer se je ustavil pri 614 centimetrih, in v dvorani, kjer je zmogel še centimeter več.
Danes rekordov, ki se v skoku s palico po novem ne ločijo na dvoranske in tiste na prostem, nima več. Že leta 2016 mu ga je iz rok vzel Francoz Renaud Lavillenie, ki je preskočil 616 centimetrov. Letos je absolutni rekorder z v dvorani 618 preskočenimi centimetri postal Armand Duplantis. Ne samo to, čudežni švedski deček je pred dnevi v Rimu preskočil 615 centimetrov in legendarnemu Ukrajincu ukradel tudi najboljši dosežek vseh časov na prostem.
"Vesel sem zanj. To je dobro za atletiko in šport," je na vprašanje, ki ga je v zadnjih dneh dobil že neštetokrat, odgovoril eden od 24 članov atletske hiše slavnih, s katerim smo klepetali ob robu gala večera Olimpijskega komiteja Slovenije v Ljubljani, kjer se je ob dobrodelni noti družil s številnimi eminentnimi gosti iz športnega, gospodarskega in političnega sveta. Čeprav sta bila zraven tudi predsednik Uefe Aleksander Čeferin in predsednik MOK Thomas Bach, si upamo trditi, da je bil najbolj eminenten med njimi prav on.
Iz časov, ko je bil velik zvezdnik atletskega in športnega sveta nasploh.
Spet ste na obisku v Sloveniji. Kako vam je všeč pri nas?
Sem velik navdušenec nad Slovenijo. Vedno, ko pridem sem, sem vesel. Vedno uživam. Tudi tokrat ni nič drugače. Res lepa država. Reke, jezera, gore, morje … Neverjetna narava. Odlični ljudje. Zelo predani in posvečeni svojemu delu. Visoka kakovost življenja. Tako majhna država, a vseeno prečudovita.
Slovenci se morda sploh ne zavedate, kaj imate. Potem so tukaj še vsi vaši športni uspehi. Malo vas je, a dosegate neverjetne rezultate. V skoraj vsakem športu. Košarka, kolesarstvo, hokej na ledu, smučarski športi … Neverjetni ste.
Slišali smo, da ste bili pri nas že večkrat. Tudi zasebno. Kakšne so vaše vezi s Slovenijo?
Res je. Bil sem že kar nekajkrat. Ne samo službeno, ampak tudi na dopustu. Gregor Benčina (nekdanji predsednik Atletske zveze Slovenije in uspešen poslovnež, op. p.) je moj bližnji prijatelj, zato vedno rad pridem. Kot sem rekel, Slovenija je prečudovita.
Prej ste omenjali velike športne uspehe majhne Slovenije. Zagotovo ste v zadnjih dneh slišali tudi o velikem podvigu slovenskih kolesarjev Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča na sloviti Dirki po Franciji?
Seveda sem. Neverjetna sta bila. Tako kot še številni vaši športniki. Hokejisti, na primer. Nimate veliko hokejistov, a imate odlično ekipo. Ljudje v Sloveniji se očitno radi ukvarjajo s športom. Ko sem se, preden sem prišel na to prireditev, sprehajal po Ljubljani, sem videl veliko ljudi, med njimi tudi otroke, na kolesih.
Vaš program, vaš sistem je dal res neverjetne rezultate. Imate zelo dobre trenerje. Odlični olimpijski komite. Janez Kocijančič, ki se ga vsi, tudi na tej prireditvi, z izrednim spoštovanjem spominjamo, je bil moj veliki prijatelj. Njegova zapuščina je velika, 23 let je vodil vaš olimpijski komite, ki zdaj nadaljuje njegovo pot. To je impresivno. Atletika, košarka, hokej, kolesarstvo. Res ste neverjetni. Unikatni. Thomas Bach je na tej prireditvi povedal, da ste po številu olimpijskih medalj glede na število prebivalcev na tretjem mestu.
Katere slovenske športnike še poznate?
Luko Dončića, Jana Oblaka, Anžeta Kopitarja … Obožujem tudi vaše smučarske skakalce oziroma to, kako dojemate ta šport. Bil sem v Planici, nazadnje s pokojnim Kocijančičem, in bil sem navdušen nad dogajanjem. Neverjetno, kakšno tradicijo ste tam ustvarili.
Zagotovo poznate tudi najboljšega slovenskega atleta vseh časov, olimpijskega in svetovnega prvaka v metu kladiva Primoža Kozmusa, ki ste ga leta 2015 ob svojem zadnjem obisku v Sloveniji obiskali v njegovem atletskem centru na Senovem?
Seveda, poznam. Velikan. Odličen atlet in dober vzornik vsem mladim, ki se podajajo na atletsko pot. Ne samo atletom, ampak tudi preostalim športnikom. Bil je velik športnik. Zdaj tako dobrega atleta nimate, a takšni šampioni se ne rojevajo vsak dan. Vseskozi ne morete imeti olimpijskih in svetovnih prvakov.
V družbi Primoža Kozmusa, predsednika Slovenije Boruta Pahorja in Gregorja Benčine leta 2013.
Ste vedeli, da imamo Slovenci dobitnika medalje z velikega tekmovanja tudi v vaši disciplini? Robert Renner je bil leta 2016 bronast na evropskem prvenstvu v skoku s palico.
Res? Tega nisem vedel. Vseh pa ne poznam (smeh, op. a.).
No, z zgodbo Armanda Duplantisa je drugače. O senzacionalnem Mondu ste v zadnjih tednih, prepričan sem, govorili že večkrat. V skoku s palico vam je vzel vse mejnike in mejo premaknil na neverjetnih 618 centimetrov. Kako ste se počutili, ko ste ostali brez rekordov?
Odlično. Zelo sem bil vesel zanj, saj to je dobro za šport in predvsem za atletiko, ki take talente potrebuje. Potrebujemo zvezde. Prihaja iz športne države, iz športne družine. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja sem tekmoval z njegovim očetom. Lepo ga je spremljati, je vzornik vsem. Zagotovo se bo zaradi njega za atletiko odločil še kdo, ki se sicer ne bi.
S tem, da mi je vzel vse rekorde, nimam težav. Moj čas je mimo. Rekorde sem postavljal pred 25 leti. Zdaj prihajajo novi rodovi, ki morajo biti še boljši. Moja vloga na MOK je zdaj taka, da delam na razvoju športa. Kaj je še lepšega, kot to, da "padajo" novi rekordi? Delamo na tem, da bodo imeli vsi take pogoje za delo, kot jih ima danes Mondo.
Kje mislite, so njegove meje?
Težko je napovedati. Dejstvo je, da je mlad, a trenira že res dolgo časa. Skače od šestega leta. Atletiki je posvečen. Podpira ga tudi njegova družina. Verjamem pa, da bo še napredoval. Preskočil bo lahko tudi 620 centimetrov ali več.
Na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih je osvojil kar 13 zlatih medalj.
Kako se spominjate vašega prvega skoka prek šest metrov leta 1985?
Zelo dobro. Ravno letos, 14. julija, je bila že 35. obletnica tega mojega zgodovinskega skoka. Takrat nihče ni pričakoval, da bom preskočil šest metrov. Vsi so mislili, da bo ta mejnik presežen šele v 21. stoletju. Bil sem zelo vesel. Ponosen. Skočil sem v novo ero skoka s palico. Dokazal sem, kakšne možnosti so v tej disciplini. Da lahko skačemo prek šest metrov in še višje.
Proslava ob edinem olimpijskem naslovu v Seulu leta 1988.
Zanimivo, na svetovnih prvenstvih ste osvojili šest naslovov v nizu, medtem ko imate z olimpijskih iger samo eno zlato medaljo. Naključje ali urok?
To kaže na dejstvo, da sem bil na koncu tudi jaz samo človek. Nisem bil robot. Nekateri so mislili, da lahko naredim vse, ker sem rekorde popravljal centimeter za centimetrom, a za tem je stalo trdo delo. Tudi jaz sem bil le človek.
Olimpijske igre leta 1984 sem izgubil zaradi bojkota Sovjetske zveze, kar je bilo zelo žalostno. Bil sem namreč v odlični formi. Lahko bi bil prvak. Bil sem mlad. Ni bilo nobenega pritiska, kot sem ga čutil pozneje. Leta 1988 sem zmagal.
Leta 1992 pa mi ni uspelo. To je šport. Nisem imel svojega dne. Potem sem imel leta 1996 resne težave s poškodbo in sploh nisem mogel nastopiti. Leta 2000 sem se skušal vrniti po drugi operaciji, imel čez sezono veliko zdravstvenih težav, tako da sem na igre prišel nepripravljen. Nisem mogel nastopiti dobro. To so bile moje zadnje olimpijske igre.
Sem srečen človek. Sem olimpijski prvak in član olimpijskega komiteja. V novi vlogi lahko športu vračam, kar sem od njega dobil. Moje življenje je olimpijska zgodba. Zelo sem srečen, da je tako.
Leteči Ukrajinec je kar 35-krat popravljal svetovne rekorde v skoku s palico.
Je bilo rivalstvo med Sovjetsko zvezo in ZDA v osemdesetih letih prejšnjega stoletja res tako veliko, kot ga prikazujejo takšni in drugačni filmi, knjige in drugi zapisi?
To je bilo tekmovanje med političnimi sistemi, komunizmom in kapitalizmom, a atleti smo se med seboj vedno spoštovali. Drug drugemu smo čestitali. Držali smo se olimpijskih načel. Tega, kar je šport. Ta načela so vedno zelo pomembna. Danes morda še bolj kot kadarkoli prej.
Šport prinaša zdravo družbo in je njen pomembni člen. Na koncu je tako, da je prvak lahko samo en, a za vsemi prvaki stojijo številni vzorniki za mlade, ki jim lahko sledijo. Šport lahko da ljudem ogromno.
Kateri je vaš najlepši atletski spomin?
Veliko jih je. Dobro se spomnim svojega prvega naslova svetovnega prvaka leta 1993. Zelo lep spomin je seveda tudi prvi skok prek šestih metrov, o katerem sva že govorila. Pa šesti naslov svetovnega prvaka leta 1997 v Atenah. Veliko svetovnih rekordov. Tudi skok prek 610 centimetrov je bil zelo pomemben. Ali pa skok prek 20 čevljev (609 centimetrov), kar je bil velik mejnik, sploh v nekaterih drugih delih sveta. Moja atletska pot je bila res lepa.
Vam je bilo lepše in lažje, kot je zdaj, ko ste v funkcionarskih vodah?
Razlika je, to je dejstvo. Kot atlet sem bil odvisen predvsem od samega sebe. Imel sem več nadzora nad tem, kar sem počel. Zdaj je v vse odločitve vpletenih veliko ljudi. Treba je iskati rešitve. Prepričati ljudi, ki imajo drugačne poglede in mišljenje. Moraš imeti podporo kolegov, da uresničiš cilje in greš v pravo smer.
Kot športnik si odvisen predvsem od samega sebe, kot funkcionar pa od ekipe. Zdaj je zagotovo drugače, a ne morem trditi, da je bilo prej lepše. Uživam v obeh vlogah.
8