Kristjan Čeh
Torek, 9. 6. 2020, 4.00
1 leto, 10 mesecev
Kristjan Čeh, novopečeni slovenski rekorder v metu diska
Simpatični štajerski orjak, na katerega je Slovenija čakala 21 let
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,01
3
Kristjan Čeh je veliki up slovenskega športa. Bi lahko ponovil podvige nekdanjega šampiona Primoža Kozmusa, ki je navduševal v metu kladiva?
Komaj 21-letni Kristjan Čeh, eden od največjih, verjetno kar največji up slovenske atletike, je v nedeljo, ko je na metalskem mitingu v Domžalah disk vrgel kar 66,29 metra daleč in postal slovenski rekorder, naredil velik korak naprej na svoji športni poti. Po rezultatu, ki veliko veljavo uživa tudi v svetovnem merilu, se njegove sanje o zlati olimpijski medalji zdijo še bolj realne.
Leta 1999, ko se je rodil Kristjan Čeh, je Igor Primc, finalist svetovnega prvenstva 2001, disk vrgel 64,79 metra daleč in postavil rekord, ki je trajal kar 21 let. Do nedeljskega mitinga v Domžalah, ko mu ga je iz rok vzel naš tokratni sogovornik. "Zanimivo, res. Tudi zaradi tega, ker je rekord trajal, odkar sem se rodil, sem bil toliko bolj motiviran, da ga dosežem. Zdaj mi je uspelo. Super," je v ponedeljek, dan po prespani noči, povedal kar 206 centimetrov visoki štajerski orjak, ki pri AK Ptuj trenira pod vodstvom Gorazda Rajharja.
Ne samo, da je več kot dve desetletji trajajoči mejnik legendarnega nekdanjega dolenjskega atleta premaknil, ampak ga je krepko presegel. Z rezultatom 66,29 metra ga je popravil za natanko meter in pol, ob tem pa najavil kandidaturo za najvišja mesta na največjih tekmovanjih. Ne verjamete? S tem dosežkom bi na zadnjih troje olimpijskih igrah pristal na petem in dvakrat na šestem mestu. Na zadnjih treh svetovnih prvenstvih bi bil šesti, četrti in tretji. Evropska prvenstva? Tretje in drugo mesto, leta 2014 pa bi bil celo prvak. Govorimo o največjih članskih tekmovanjih. Na evropskem prvenstvu do 23 let je na najvišji stopnički namreč že stal. Lani je na Švedskem v konkurenci z dve leti starejšimi tekmovalci osvojil zlato.
Zdaj se lahko spogleduje tudi z medaljami na največjih članskih tekmovanjih, a se zaveda, da ga čaka še obilo dela. Ne samo na atletskih stezah. Simpatičen štajerski orjak je namreč lep dokaz, da se v življenju, če le imaš voljo, lahko postori marsikaj. Njemu je res ne manjka. Ob vrhunski atletiki namreč kar nekaj časa nameni tudi študiju na fakulteti za agronomijo in delu na kmetiji, ki jo imajo doma. "Dela ne manjka. Veliko ga je, zato z veseljem pomagam. Malo pri molži krav, malo drugje. V tem uživam, zato sem tudi izbral študij v tej smeri," nam je povedal že lani. O čem pa je govoril tokrat, ko je naredil velik korak na poti do sanj vsakega športnika, zlate olimpijske medalje, o kateri razmišlja že od nekdaj?
Ne samo na tekmovališču, dobro se znajde tudi pred novinarskimi diktafoni in je vedno nasmejan.
Kako se po izjemnem rekordu, ki vam je uspel, počutite po prespani noči?
Še vedno sem zelo presenečen. Vedel sem, da sem zelo dobro pripravljen. Prepričan sem bil, da sem dober, a tako dolgega meta res nisem pričakoval. Počutje? Super je. Bolje ne bi moglo biti.
Je bil vaš met, dolg kar 66,29 metra, optimalen?
Trener, ki po tekmi sicer ni govoril prav veliko, bil pa je zelo vesel, pravi, da ne, ampak …. Disk je letel prek 66 metrov, tako da se mi je zdel idealen. Bil je prava zmes adrenalina, počutja, energije … Vsega. Letelo je res daleč. Že na ogrevanju sem metal daleč, tako da sem čutil, da bom lahko dober, a tako dolgega meta res nisem pričakoval. Ko sem vrgel rekordni met, sem si mislil, da je šlo čez 64 metrov, potem pa je napovedovalec na stadionu povedal, da je šlo prek 66 metrov. Bil sem šokiran. Nisem si mogel predstavljati, da bom vrgel tako daleč. Noro je bilo.
Z rezultatom 66,29 metra je trenutno na šestem mestu najboljših rezultatov na letošnji svetovni lestvici.
Kaj ste spremenili pri treningu, da se je zgodil tak preskok?
Treniram po istem načelu, kot sem že prej. Malo sem spremenil tehniko, malo napredoval v hitrosti in moči. Očitno sem zelo napredoval. Zdaj želim še višje in bolje. Trener pravi, da imam rezerve vsepovsod, kar je vsekakor dobro. Verjamem, da govori resnico.
Kako ste trenirali v času omejitev ob pandemiji koronavirusa?
Brez večjih težav. Ko se je začela karantena, smo imeli en teden počitka, potem pa smo našli metališče v Dornavi in trenirali povsem normalno. Uporabljal sem lahko tudi fitnes, ki je v lasti predsednika našega kluba, tako da s tem ni bilo težav. Nisem bil prikrajšan.
Kako ste proslavili rekorden met?
Nič takšnega. Najprej dopinška kontrola, potem pa na pivo, seveda. (smeh, op. p.) Malo smo proslavili, bilo je tudi ogromno čestitk.
Kako je Kristjan Čeh postavil nov državni rekord:
Se je oglasil tudi dozdajšnji rekorder Igor Primc?
Ni, a verjamem, da je tudi on vesel. Upam, da se bova kmalu tudi pogovorila. Njegov rekord je bil zame velika spodbuda.
Da ga lahko presežete, ste govorili že lani, ko ste z metom, dolgim 63,82 metra, osvojili naslov evropskega prvaka do 23 let. Očitno ste zelo samozavestni. Kot kaže, upravičeno.
Motiv je bil, a z rekordom nisem bil obseden. Mislil sem, da mi lahko uspe, a sem očitno prehiteval. Nič zato. Mi je pa uspelo zdaj. Zelo sem zadovoljen. Z lansko sezono ne bi mogel biti bolj zadovoljen, kot sem bil. Osvojil sem naslov evropskega prvaka na Švedskem, bil del svetovnega prvenstva v Dohi in izkusil, kako je nastopati na največjih tekmovanjih. Super je bilo.
Ob debiju na velikih tekmovanjih je lani na svetovnem prvenstvu v Dohi obstal v kvalifikacijah.
Kaj se je po sijajni sezoni 2019 spremenilo na vaši atletski poti?
Morda je malo več podpore in predvsem več ljudi, ki me poznajo, a spremenilo se ni kaj veliko. Še vedno treniram trdo, kot sem treniral že prej. Še vedno hodim na fakulteto. Malce se je spremenilo, a ne preveč.
Finančno podporo in pogoje za trening imate?
Pogoji niso bleščeči, a se po drugi strani ne smem pritoževati. Imam osebnega sponzorja, ki me podpira že dve leti in mi daje vse, kar potrebujem. Tudi na Atletski zvezi Slovenije me vse bolj podpirajo. Že prej so me, zdaj pa to počnejo s še večjim navdušenjem.
Še vedno doma pomagate tudi na kmetiji?
Seveda. Morda malce manj, a ko je delo, še vedno rade volje priskočim na pomoč. Ni mi težko, saj me to delo veseli. Ne zmanjka mi časa in volje za vse, kar počnem.
Lani ste omenili, da vaša družina ob začetkih ni imela posluha za vašo športno pot. Se je to zdaj spremenilo?
Ne bi rekel, da nisem imel podpore. Predvsem v družini, v kateri do zdaj še nihče ni bil športnik, tega niso bili vajeni. Zdaj je drugače. Podpora je vedno večja. Ob mojih uspehih so veseli in navdušeni. Imam podporo.
Z zlato medaljo za naslov evropskega prvaka do 23 let, ki jo je lani osvojil v Gavleju na Švedskem.
Kako pa je na fakulteti?
Podobno. Sošolci me spremljajo in se veselijo mojih uspehov. Podobno je s profesorji. Super je.
Medijska pozornost je vse večja. Kako se znajdete pred novinarskimi kamerami in diktafoni?
Da. Tega je res vse več. Po tem rekordnem metu je bilo res veliko klicev. Včasih je naporno, a mi ni težko. Mislim, da se tudi v tej vlogi kar dobro znajdem. Ni hudega.
Res je. Kot je res tudi to, da bo ob podobnih rezultatih medijske pozornosti še več. Rezultat, ki ste ga dosegli zdaj, tudi v svetovnem merilu kotira zelo visoko. Postali ste kandidat za medalje na največjih tekmovanjih. Že lani ste dejali, da sanjate o zlati olimpijski medalji.
Iz vaših ust v božja ušesa … (smeh, op. p.) To je moja velika želja, a verjetno s tem nisem povedal nič novega. Zmagovati na največjih tekmah so sanje vsakega športnika. Verjamem, da mi čez nekaj let lahko uspe.
Že na olimpijskih igrah v Tokiu, ki bodo po novem prihodnje leto? Je to, da so letos odpadle, za vas dobrodošlo?
Bilo bi super, da bi bile največje tekme že letos, saj so nastopi na velikih tekmah za tako mlade športnike, kot sem jaz, zagotovo dobrodošli, ampak po drugi strani je to zame mogoče res prednost. Bom leto starejši, za sabo bom imel več treningov in izkušenj. Verjetno bo to res plus. O tem, da bom tam posegal po najvišjih mestih, pa za zdaj še ne bi govoril. Bilo bi preveč drzno. Seveda pa se nad tem ne bi pritoževal.
Ob trdih treningih in nastopih na tekmovanjih je tudi priden študent, doma pa pomaga pri delu na kmetiji.
Zanimiva je tudi odločitev vodilnih ljudi v svetovni atletiki, da norme, ki jih boste atleti in atletinje dosegli med 4. aprilom in 30. novembrom letos, ne bodo veljale. Čeprav ste presegli olimpijsko normo, jo boste očitno morali še enkrat. Bo to težava?
Žal mi je, da ta norma ne velja, a mislim, da s tem ne bo težav. Bom pa prihodnje leto vrgel, kot je treba. Ni mi težko trenirati in nastopati. Cilji ostajajo isti.
Očitno ste zelo nadarjeni. Kako ste sploh pristali v atletiki in predvsem v disciplini meta diska? Po navadi najstniki bolj sanjajo o tem, da bi bili nogometaši, košarkarji, šprinterji …
Mene ekipni športi nikoli niso veselili, medtem ko je z atletiko povsem drugače. Na eni od osnovnošolskih tekem me je na medobčinskem tekmovanju, na katerem sem metal kroglo, opazil moj zdajšnji trener in me povabil na treninge. Potem sem nastopil še na področnem tekmovanju, se pozneje uvrstil na državno … Šlo mi je vse bolje, začel sem trenirati trikrat na teden in potem čez nekaj mesecev poskusil vse metalske discipline. Met kopja, kladiva in diska, pri katerem mi je šlo najbolje. Ko sem bil star 16 let, ob koncu osnovne oziroma na začetku srednje šole, sem začel resno trenirati met diska in zdaj sem tu, kjer sem. Upam pa, da bom prišel še veliko dlje. Motivacije mi ne manjka, v atletiki pa uživam.
3