Človek, ki čustva nosi na dlani #video

Kar je Andrea Massi za Tino Maze in Marjan Fabjan za Tino Trstenjak, je za enega od najbolj nadarjenih motokrosistov vseh časov Tima Gajserja, njegov oče Bogomir. Po nadpovprečno uspešni sezoni 2016, v kateri je Tim z 19 leti uresničil sanje in postal (še) svetovni prvak v razredu MXGP in je odnos na relaciji oče-sin prestal največ preizkusov, že razmišlja o novi. Če ne bo uspešna, bo to zgolj preizkušnja, pravi. Teh pa v življenju družine Gajser ne manjka.   

Zgodba družine Gajser je ena od tistih, ki ne potrebujejo nikakršne obdelave, če o njih posnamejo film. Že sama po sebi se bere kot napet roman. Ima vse prvine, ki vzbujajo močna čustva.

Od odraščanja poglavarja družine Gajser, Bogomirja, v revni družini, smrti njegovega prvega sina Žana, ki je po spletu nesrečnih okoliščin umrl prav pod očetovim motorjem, do stoodstotnega emocionalnega in finančnega vložka v drugega sina Tima, ki je letos z ekipo Honda Gariboldi z 19 leti postal najmlajši svetovni prvak v elitni kategoriji motokrosa MXGP.

Za Timov uspeh živi vsa družina. Nepogrešljivi člen njegovega uspeha je prav oče Bogo, ki je njegov menedžer, kondicijski trener in psiholog, strokovnjak za pripravo prog, ... Mačeha Vesna skrbi za logistiko, njen sin Nejc pa je eden od Timovih mehanikov.

V času našega obiska je bila doma vsa družina, z izjemo Tima, ki si je vzel nekaj prostih dni. Na fotografiji je Bogomir Gajser s svojo drugo ženo Vesno, njenim sinom Nejcem in njunima hčerkama Aljo in Nejo ter nečakinjo. Foto: Matjaž Vertuš

Mladi prvak, ki je znan po tem, da nikoli ne odkloni prošnje za fotografiranje ali avtogram, si je ob koncu leta vzel nekaj prostih dni in se umaknil od javnosti, njegov oče pa že razmišlja o sezoni, ki se februarja 2017 začenja v Katarju in bi lahko bila prelomna. Lahko se namreč zgodi, da se rezultatska krivulja obrne v napačno smer. Preizkus odnosov oče-sin in trener-varovanec je namreč trenutno na najbolj občutljivi točki.

Petdesetletni Bogo je energičen in glasen sogovornik brez dlake na jeziku. Je pes, ki glasno laja in močno grize, ga je v šali označila žena Vesna. Edina tema, o kateri ne želi govoriti, je njegov oče, raje več besed nameni spominu na pokojno mamo, brez zadržkov pa govori tudi o najbolj tragični epizodi njegovega življenja.

Preberite:
-> Izjave, ki so v športnem letu 2016 najbolj odmevale #SportalovIntervju
-> Dvorec Štatenberg: prestižna lokacija, kjer so sprejeli Tima Gajserja

"Najtežje je biti trener lastnemu otroku," poudarja Gajser. "Po eni strani je to dobro, ker ga poskušaš čim bolje zaščititi, saj paziš, da ne izgori in se poškoduje, ker razmišljaš tudi o tem, kaj bo z njim po koncu kariere. Po drugi strani pa je desetkrat težje, ker otrok svojemu staršu upa jezikati nazaj, pred drugim trenerjem bi bil prav gotovo tiho. Drugi otroci, ki sem jih treniral, so me upoštevali precej bolj kot Tim." Foto: Grega Valančič/Sportida

Zgodba družine Gajser je močno zaznamovala športno leto 2016. Tim je postal svetovni prvak v elitnem razredu motokrosa, društvo športnih novinarjev ga je izbralo za enega od najboljših slovenskih športnikov v olimpijskem letu, ljudje ga, to lahko rečemo brez pretiravanja, obožujejo. Kaj je leto prineslo vam?

Zame je pri vsem skupaj najbolj pomembno to, da motokros in našo ekipo spremlja toliko ljudi. To je neverjetno! Ko slišim, da babice v domovih za starostnike gledajo našega Tima, pa prej vse življenje niso pokazale zanimanja za noben šport, sem neskončno vesel. To so čustva, ki jih ni mogoče kupiti.

Da ne govorim o sprejemu za Tima, udeležilo se ga je več tisoč ljudi, ki so bili zaradi nas pripravljeni priti v neke Makole bogu za hrbtom. To je nemogoče! To je zame največje plačilo.

Kar pa zadeva sponzorje, pa razen AMZS, ki je zadnji dve leti od spremembe vodstva naš sponzor, še vedno nimamo nobenega iz Slovenije.

Bogomir Gajser o talentu Tima Gajserja:

Je kaj novega v zvezi s sodelovanjem z Igorjem Akrapovičem? Ste že dočakali njegov klic? Leta 2009 ste njegovo podjetje prosili za finančno pomoč, pa je razen izpušnega sistema za Tima niste bili deležni. 

Nisem ga dočakal. Jaz sem mu svoje povedal, tudi na podelitvi AMZS za športnika leta sva govorila. Rekel sem mu, da njegove pomoči ne potrebujem, če pa ima on željo sodelovati, se tega seveda ne bom branil. Povedal sem mu, da sem ga v preteklosti dvakrat klical, kar pomeni, da je o tem obveščen, kljub temu da takrat nisem govoril neposredno z njim, ampak z nekom drugim. Seveda bi želel, da ima Tim na svojem motorju slovenski produkt, Akrapovič pa je v motokrosu največji.

Predvidevam, da so finančne težave ob vseh teh uspehih zdaj preteklost.

Da, ampak tako je šele zadnja tri leta. Trideset let pa je trajalo, da smo prišli do te točke. Na to sem ponosen.

Tim Gajser je magnet za navijače. Nikoli ne odkloni fotografiranja ali avtograma. "Tako sem ga učil. Stik z navijači je za športnika velika čast," pravi Timov oče Bogomir. Foto: Grega Valančič/Sportida

Kaj je po vašem mnenju glavni razlog za tako Gajser evforijo med ljudmi? Prava kombinacija Timove osebnosti, zmagovalnost, privlačnost športa …?

Pred tekmo si Tim Gajser vedno vzame trenutek zase, za umiritev in molitev. Foto: Grega Valančič/Sportida To je čudež, to je nekaj več. To, v kar verjame naša družina. V Boga. Tim večkrat javno pove, da pred tekmo moliva, in zdaj v svetovnem prvenstvu vidim ogromno dirkačev, ki se pokrižajo pred tekmo.

Ljudem v tem pogledu odpiramo oči, in mislim, da je prav to moje poslanstvo.

Želim, da ljudje odpremo oči. Nisem noben župnik, rad pa o tem govorim in mislim, da imam glede na svoje težko življenje vso pravico.

Ljudje se sploh ne zavedajo, da nas življenje tepe, če nismo dobri ljudje.

In še nekaj, ko govorite o Timovi osebnosti. Otrok je odsev svojih staršev, za njegovo vedenje so vedno odgovorni starši. Če otrok ne pozdravi in odzdravi, če se, kot rečemo, ne zna vesti, potem so tega krivi starši, ker ga tega niso naučili, in obratno, če je lepo vzgojen, je lepo vzgojen po zaslugi staršev. Tega se sam ne bo naučil, biti mu moraš zgled. To je bistvo vsega. In Tim je lepo vzgojen in se zna vesti. Torej ..

"Kot otrok sem sanjal smao o tem, da bom vozil motor. Vsak dinar sem obračal tako, da bi zanj dobil čim več bencina." Foto: Matjaž Vertuš

Verjetno ste ga učili tudi tega, da mora imeti posluh za sočloveka. O tem je za siol.net spregovoril tudi na letošnjem Mini oviratlonu, pred kratkim ste na primer donacijo namenili spidvejistu Marku Gregoriču, ki okreva po težki poškodbi ….

Seveda, pomembno je biti človek. Lahko si svetovni prvak ali predsednik države, ampak zame nisi nič, če nisi človek.

Tim Gajser je že večkrat poudaril, da se zaveda privilegiranosti, ki je je deležen kot zdrav človek. Rad priskoči na pomoč. Tako se je maja letos udeležil mini Oviratlona, dogodka, ki ga v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča organizirajo skupaj s športnim društvom Oviratlon. Ta del sredstev, zbranih s prijavami na junijski Oviratlon za "velike", vsako leto nameni nakupu naprave za izvajanje terapij na Soči. Otroci, ki so tam na rehabilitaciji, se čez domiselno postavljene ovire podajo v spremstvu znanih športnikov. Letos sta jih spremljala tudi oče in sin Gajser. Foto: Ana Kovač

Ga je zdaj, ko je postal še svetovni prvak v elitnem razredu motokrosa, treba opominjati na to, da je samo človek?

Ni potrebno, tega se sam prav dobro zaveda. To ima v podzavesti. Tega se uči od mene, črpa iz mojega življenja.

Bi zase rekli, da ste ogledalo svoje mame? Očeta nikoli ne omenjate …

Ne, mene je izklesalo življenje. Tudi vero sem okrepil sam, mama je v cerkev hodila zgolj zato, ker so hodili drugi.

Prvič, ko sem se postavil za svojo vero, je bilo na služenju vojaškega roka v Leskovcu v Srbiji, kjer bi kot najboljši vojak lahko dobil 30 dni nagradnega dopusta, a bi se zato moral vpisati v komunistično stranko, kar bi mi prineslo tudi več možnosti za zaposlitev.

"Življenje me je izklesalo in utrdilo mojo vero." Foto: Matjaž Vertuš

Takrat sem si res močno želel domov, že pol leta me ni bilo, a sem raje zavrnil ponudbo in ostal zvest sam sebi. Ne veste, kako sem takrat jokal! To je bil eden ključnih trenutkov v mojem življenju. To trmo sem ohranil vse do danes. Ne prilizujem se nikomur in vedno vse povem v obraz. Verjamem, da se vse vrača, vse se plača. Kar dobrega narediš, se ti dobro povrne, in za slabo velja enako.

Jok pri vas ni noben tabu.

Zakaj pa bi bil? Razjočem se že, če gledam ganljiv film. Vedno mi pravijo, da sem kot buldožer, pa ni tako. Videz vara.

Ste torej pes, ki laja in ne grize?

Žena Vesna: Ne, on je pes, ki glasno laja in močno grize (smeh, op. a.). Posebna sorta.

Foto: Mediaspeed

O čem ste sanjali kot otrok?

Da bom vozil motor. Vsak dinar sem obračal tako, da bi zanj dobil čim več bencina. Seveda pa svojih sanj zaradi finančnih težav nisem mogel uresničiti. Nisem si mogel privoščiti. Večkrat sem že povedal, da verjamem, da sem bil večji talent od Tima, a zaradi finančnih težav teh ambicij nisem mogel uresničiti.

Ko se je rodil Tim in sem ga pri dveh letih posadil na motor, sem vedel, da bo svetovni prvak.

Ima namreč fenomenalne predispozicije za vožnjo motorja, je pa seveda vse v božjih rokah. To je nevaren šport in tega se zavedam. Veliko molim zanj in se desetkrat na dan zahvalim.

Ste tudi v pokojnega sina Žana polagali enako velike upe kot v Tima?

Seveda, Žan je bil izreden talent. Pri 13 mesecih sem ga naučil delati prevale. Samo tri dni pred smrtjo sem mu obljubil, da mu bom kupil motor.

"Tim in Žan sta si na las podobna." Foto: Matjaž Vertuš

Tim pa je enak, še fizično sta si na las podobna. Nisem ga učil prevalov, pa jih je pri isti starosti kot Žan začel izvajati sam. Žan jih je delal na postelji, Tim pa kar na parketu. Tudi on je pri podobni starosti kot Žan dobil motor. Bilo je za božič. Kupil sem mu majhno yamaho, po snegu in ledu se je vozil z njo.

Je Tim odraščal z zavedanjem, da v njem vidite reinkarnacijo pokojnega Žana?

Ne gre za reinkarnacijo, ampak za Žanovo prisotnost. O tem sem skoraj 99-odstotno prepričan, a tega ne morem dokazati. Vse skupaj jemljem kot eno veliko preizkušnjo. Bog nas tako preizkuša. In bolj kot to preneseš, večjo šolo narediš.

Ko je Žan umrl, sem začutil, da se bo vrnil, če bom na motorju. Tam sem vseskozi čutil njegovo prisotnost. Nisem ga videl, sem ga pa čutil. Enako velja za Tima.

Dokaz, da ga čuti, je to, da na progo, na kateri je umrl Žan, ni hotel nikoli. Jokal je in ni želel dirkati na državnem prvenstvu, pa bi bil za motokros pripravljen storiti vse. Na progo v Lembergu, kjer je umrl njegov brat, pa ni želel. Tudi številka 243 ga bo spremljala vso kariero.

Tudi fasada pri Gajserjevih je v znamenju rumeno-rdeče barve in številke 243, ki označuje datum rojstva (24. marec) pokojnega Žana. Foto: Matjaž Vertuš

Menda si je niste sami izbrali, ampak …

Dobesedno vsilili so mi jo! Tim je v obdobju, ko je vozil za Hrvaško in pod njihovo zastavo pri osmih letih v Ukrajini postal evropski prvak s 65-kubičnim motorjem, dirkal s številko 116. Ta označuje rojstni dan (11. 6.) šefa znamke Golden Tyre Marca Vacallinija, ki nam je kupil prvi 85-kubični motor KTM in nam s tem zelo pomagal.

No, na dirko v Orehovo vas smo torej prišli kot Hrvati, saj je Tim takrat dirkal z njihovo licenco (za nastop s slovensko je bila za mladoletne voznike potrebna odobritev obeh staršev, Tim pa je imel samo očetovo, op. a.), rečeno je bilo, da mora zato, ker je "tujec", na slovenskem tekmovanju izbrati številko nad 200. Ne vem, zakaj. Ni šlo za to, da bi bila številka 116 zasedena ali kaj podobnega.

Skratka, Tim je tekmoval s številko 116, uradni napovedovalec pa je kar naprej govoril, da vozi številka 243. Ko sem po razmisleku ugotovil, da številka označuje datum Žanovega rojstva (243 – 24. marec), sem jo seveda takoj sprejel.

"Težko je napovedati, kaj nas čaka. Tim se spreminja, odrašča, zaljubljen je. Zdaj je vse odvisno od njega. Če me bo poslušal, bo šlo, sicer pa vprašanje. Verjamem pa, da nam bo uspelo." Foto: Grega Valančič/Sportida

Kako je Tim doživljal vse preizkušnje, ki so doletele vaše družino?

Tim sploh ni vedel za vse to. Kot otrok je živel samo za motor in ni vedel, da cele noči ne spim, ker razmišljam o tem, kako bom plačal položnice.

To sem sprejel. Vsak človek nosi svoj križ in noben križ ni enak drugemu. Ljudje smo na zemljo poslani samo zato, da opravimo šolo življenja. Bolj je križ težak in večje preizkušnje ko nas čakajo, večjo šolo smo opravili. V primerjavi s tem magisteriji in doktorati niso vredni nič. Ob naši smrti bo štela samo šola življenja.

"Ko sem leta 1995 po nesreči trčil v lastnega sina in je ta umrl, bi lahko znorel, napravil samomor, se zapil ali zadrogiral. Sam pa sem raje sedel na motor, ker sem tam najbolj čutil njegovo bližino." Foto: Matjaž Vertuš Ko sem leta 1995 po nesreči trčil v lastnega sina in je ta umrl, bi lahko znorel, napravil samomor, se zapil ali zadrogiral.

Če bi to storil, bi v šoli življenja dobil oceno ena, ker bi to pomenilo, da sem slabič. Ker pa sem vso to prestal in sprejel, da je to, kar se nam je zgodilo, božja volja, sem dobil petico.

No, v očeh drugih pa je bilo ravno obratno. Če bi storil samomor, bi se jim zdelo bolj normalno kot to, da sem spet sedel na motor. Takrat bi brez vere prav gotovo izgubil razum.

Vse te preizkušnje sem zdržal in zdaj, pri 50 letih, se mi to vrača. Sin je letos postal svetovni prvak, še prej sta se mi rodili dve zdravi hčerki, in to kljub temu, da so zdravniki moji drugi ženi dopovedovali, da ne bo več mogla imeti otrok.

Ste prejšnji ženi, Timovi mami, lahko pomagali v procesu žalovanja?

Na žalost čisto nič. Ni verjela v boga. Obsedel jo je hudič. Grozno. Želel sem jo peljati k izganjalcu hudiča, pa ni želela iti. Tudi na sodišču, kjer so ji sodili zaradi malomarnosti, sem sodnici zagrozil, da jo bom, če bodo ženo obsodili in si bo kaj naredila, lastnoročno zadavil, pa nisem nasilen človek. Vsi vemo, da za smrt sina ni bila kriva ona, nikakor, nihče ni bil. To je bil splet okoliščin in božja volja.

Vas glede na vaše odkrito govorjenje o veri in božjem načrtu župniki vabijo, da bi o tej temi predavali ljudem?

Da, zdaj kar naprej. Pred kratkim sem predaval pred polno dvorano v Lučah. Šlo je celo tako daleč, da me je nekdo vprašal, ali me sponzorira Vatikan (smeh, op. a.). Seveda me ne, samo pomagati hočem, da ljudje spregledajo. Vidimo, pa vendar smo slepi.

Če se prihodnja sezona ne bo izšla po pričakovanjih, boste to sprejeli kot preizkušnjo? Iz primera Petra Prevca vidimo, da se rezultatska krivulja lahko zelo hitro obrne.

Točno tako. Težko je napovedati, kaj nas čaka. Tim se spreminja, odrašča, zaljubljen je. Jaz sem dosegel vse, kar sem si želel. Zdaj je vse odvisno od njega. Če me bo poslušal, bo šlo, sicer pa vprašanje. Verjamem pa, da nam bo uspelo.

Tim se je s partnerico Špelo preselil na svoje. Foto: Grega Valančič/Sportida

Je to, da se Tim osamosvaja, da se je z dekletom preselil na svoje, da ima verjetno več besede kot prej, največja preizkušnja za vajin odnos?

Seveda! Najtežje je biti trener svojemu otroku. Po eni strani je to dobro, saj ga kot starš poskušaš čim bolje zaščititi. Paziš, da ne izgori in se poškoduje, ker razmišljaš tudi o tem, kaj bo z njim po koncu kariere. Po drugi strani pa je desetkrat težje, ker otrok svojemu staršu upa jezikati nazaj, pred drugim trenerjem si tega zagotovo ne bi upal. Drugi otroci, ki sem jih treniral, so me upoštevali precej bolj kot Tim.

Konflikti med nama so nekaj povsem običajnega. Včasih želi biti preveč pameten, pa ga potem to hitro udari. Bog vse vidi.

Tim mi včasih oporeka, češ, kje je zdaj bog, ko je poškodovan ali mu ne gre. Takrat mu rečem, bog nas opozarja, da razmišljamo, in če dvomimo vanj, smo na slabi poti. Stalno nas preizkuša, kako močni smo. Poglejte Ilko Štuhec, kako se ji obrestuje njena vztrajnost. Vsi so jo odpisali, ona pa je vztrajala.

Tim Gajser je v otroštvu treniral nogomet, smučanje in judo. Bil je tudi dvakratni državni prvak v judu v kategoriji do 26 kilogramov. Na fotografiji: priznanje za tretjega najboljšega športnika v državi je prejel iz rok nekdanje judoistke Lucije Polavder. Foto: Bobo

Menda je Tima trenirala prav njena mama, Darja Črnko.

Res je, pri Braniku v Mariboru, vendar se z načini dela v alpskem smučanju nisem strinjal. Prezgodaj je šlo zares. To je narobe, otroka v alpskem smučanju prehitro "skurijo". Tim kot otrok nikoli ni treniral toliko kot v smučanju. Trudil sem se, da sva trenirala skozi igro.

Omenili ste, da se Tim spreminja. Kdaj je bil v letošnji sezoni najbolj podoben samemu sebi?

Na prvi dirki v Katarju je bil pravi on. Takrat sem mu rekel, da lahko z lahkoto zmaga, in je. V konkurenci, kjer je povprečna starost 27 let, je zmagal z 19 leti!  Že to je čudež.

Marca se je zaljubil in vse leto so bili v najinem odnosu vzponi in padci. Večkrat je z dirke odhajal domov, namesto da bi odšli že na prizorišče naslednje dirke, a sem ga pustil. Vsaka poteza bi bila lahko usodna. O tem sem res veliko razmišljal.

Leto 2016 je bilo polno preizkusov za odnosa oče-sin in trener-varovanec. Foto: Arhiv Honde Pro Racing

Kolikokrat v tej sezoni sta prišla do točke, ko sta si vse zmetala v obraz, tudi to, da imata drug drugega dovolj? Vemo, da se je to zgodilo tik pred koncem prvenstva v ZDA.

Res je, najtežje je bilo v Charlotte v ZDA, ko je že postalo jasno, da bo Tim osvojil naslov svetovnega prvaka. Takrat je vse skupaj doseglo vrh in preprosto se nisem več mogel zadrževati.

O tem mi ni nerodno govoriti in tega ne obžalujem. Zakaj bi skrival? Vsi se spremo, to ni nič takega. Tako je življenje. Tisti, ki se v javnosti smehljajo in držijo za roke, so za domačimi stenami najhujši!

Čustva so udarila na plan, priznam. Nisem se več želel fotografirati in se smehljati. Timu sem dal ultimat, ali naj me posluša in upošteva, kar mu svetujem, ali pa je najine zgodbe konec. Takrat je bil z mislimi povsod drugje, samo na dirki ne. Javno sem povedal: če misli, da je pameten in da me ne potrebuje več, potem je konec.

"Odnose smo razčistili in se pogovorili." Foto: Matjaž Vertuš A potem vas je prosil, da mu oprostite. In to na kolenih! Ni to čudno?

Da, to sem zahteval. Da me prosi odpuščanja na kolenih. In to je tudi storil.

To je puberteta, razumem. In v profesionalnem športu jo je težko krotiti. To niso preproste reči. Vem pa, da me zdaj vsi vidijo v najslabši luči. Tudi pri ekipi Gariboldi so bili šokirani, češ, da sem nesramen. Takrat so videli priložnost, da se me znebijo in pot s Timom nadaljujejo sami.

Zgodba se je nadaljevala na pokalu narodov, ko se je Tim tik pred tekmo poškodoval. Takrat bi po mojem mnenju moral iti z nami na tekmovanje v Italijo, vsaj za spodbudo. Vsi so ga čakali in pričakovali, on pa ni šel. Za kazen sem mu celo zaplenil avto.

Kar se dogaja med nama, ne zadeva nikogar. To je moj sin, moja družina!

Smo pa stvari takrat razčistili in se lepo pogovorili, tudi s Timovo punco. Odločila sta se, da se preselita na svoje, tako je tudi prav. Naj okusita življenje.

Dogovorila sva se tudi, da sem jaz trener in menedžer, da odločam in se dogovarjam o vsem. Brez mene bi ga svet že stokrat pojedel za malico. Jaz pa sem še vedno vsem trn v peti.

Oče in sin na letošnji podelitvi nagrad za športnika leta 2016, kjer je Tim po izboru društva športnih novinarjev Slovenije zasedel tretje mesto. Foto: Mediaspeed

In če se Tim odloči in prereže popkovino z vami?

Ne bo. Sam je izjavil, da želi, da sem, vsaj dokler bo vozil motokros, jaz njegov trener. To je glavno.

Kjerkoli se pojavi, vlada prava evforija. Tim je znan po tem, da vedno vsem prijazno ustreže. Se fotografira, podpisuje. Kdaj se bo umaknil od ljudi, kot sta se na primer Peter Prevc in Tina Maze?

Ja, to je noro in povsod je tako!

Ne bo se umaknil od ljudi! Tako sem mu svetoval.

"Športnik se ne sme oddaljiti od navijačev." Foto: Grega Valančič/Sportida

Športnik se ne sme oddaljiti od navijačev. To, da te ljudje občudujejo, je velika čast in kot športnik si ljudem dolžan nekaj vrniti. Navijači te častijo in nobene pravice nimaš reči, da si ne želiš komunikacije z njimi. To je športniku lahko edino v veliko čast. Tim navijačem namenja ogromno časa. Celo toliko, da včasih zamudi na štart.

Mislim, da sta Tina Maze in Peter Prevc s tem, ko sta se naredila nedostopna, naredila napako.

Kakšni so vaši odnosi s Timovim dekletom?

V redu. O vsem smo se lepo pogovorili.

Se strinjate z opisom, da ste človek, ki nosi srce in čustva na dlani?

Da, tako se mi zdi edino prav. Edino, kar šteje v življenju, sta odkritost in dobronamerno razmišljanje. Je pa seveda to težko in te tepe na vsakem koraku. Zato, ker take ljudi lahko preštejete na prste ene roke.

Na podelitvi nagrad v avtomoto športu mu je za prispevek k uspehom Tima Gajserja čestital tudi predsednik vlade Miro Cerar. Foto: Nebojša Tejič/STA

Večkrat ste javno poudarili, da se vas ne omenja dovolj, da se vam ne daje dovolj priznanj za vaš prispevek k uspehu Tima Gajserja.

Seveda, na izboru za športnika leta so vsi trenerji olimpijcev dobili priznanje.

Da, ampak to je bilo priznanje Olimpijskega komiteja Slovenije za olimpijske športe.

No, dobro, a vendar. Niti omenijo me ne, pa sem naredil čudež. Če bi glasovali ljudje, bi vedno zmagal Gajser. Pa smo spet pri nacionalnem športu, alpskem smučanju in smučarskih skokih, ki jih financiramo davkoplačevalci, podpirajo slovenski sponzorji in jih lahko spremljamo na televiziji, kar motokros bolj težko. Mi pa smo uspeh dosegli sami.

Ne morem se strinjati, da se vas ne omenja. Poleg Andree Massija in Marjana Fabjana, če omenim samo trenerje individualnih panog, Gorana Janusa pustimo ob strani, ste prav gotovo največkrat omenjeni slovenski trener. Se vam ne zdi?

Massi in Fabjan sta že oba dobila nagrado.

Bogomirju Gajserju največ pomeni podpora navijačev. Poklonil se jim je tudi septembra na sprejemu v Makolah. Foto: Grega Valančič/Sportida

Da, ampak za olimpijske dosežke njunih varovancev.

No, dobro, pa saj ni pomembno. Ni pa logično, da jaz ne dobim nobenega priznanja, saj sem jaz zaslužen za to, da ima Tim Gajser najboljšo tehniko na svetu. Pa vsega, kar vem in znam, sem se sam naučil.

Fabjan je poudaril, da ste vsi trije rojeni za trenersko delo in da vaših pristopov ni mogoče kopirati, bi pa lahko del uporabili tudi na sistemski ravni. Na primer, kako privabiti otroke v šport, kako trenirati otroka ali partnerja, kako se financirati, ... Kaj menite vi?

Se strinjam, to nam je dano. Massijevih pristopov sicer ne poznam, za Fabjana pa vem, da je kot trener enako zagrizen, kot je bil kot športnik. Ko sva se pred mnogo leti borila na državnem prvenstvu, mi je rekel, da sem kot skala, ni me mogoče premakniti. Ampak ko me je enkrat spravil na tla, me je premagal z vzvodom. Tehniko sem imel slabo. Takrat sem bil tretji, mislim pa, da je Fabjan zmagal.

"Z Marjanom Fabjanom se razlikujeva v tem, da sem jaz strog, on je pa preveč strog, vztrajna pa sva oba." Foto: Stanko Gruden, STA

S Fabjanom se razlikujeva v tem, da sem jaz strog, on je pa preveč strog, vztrajna pa sva oba.

Hrvaški mediji me radi primerjajo tudi z Antejem Kostelićem, a se s to primerjavo, razen v točki, da smo bili na začetku vsi revni in da smo trenerji svojim otrokom, ne strinjam. Jaz v nasprotju s Kostelićem razmišljam tudi o Timovi prihodnosti. Ne želim, da se poškoduje, in ga večkrat zaviram na treningih. Danes mi za to ni hvaležen, prepričan pa sem, da bo v prihodnosti drugače.

Zanimivo je, da je vse tri zaznamovalo težko otroštvo. Vidva s Fabjanom sta odraščala v hudi revščini, Massi je pri petih letih ostal brez mame in pri 13 še brez očeta ...

Spet se bom vrnil na začetek najinega pogovora. Težje kot je življenje, večja je nagrada. Seveda pa lahko vse skupaj uničiš z eno samo slabo potezo. Kdor visoko leta, nizko pade. Zavedati se moramo, da smo samo ljudje. To je ključ do pravega življenja.