Matej Podgoršek COVER1

Nedelja,
3. 6. 2012,
9.11

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

Robert Kubica

Nedelja, 3. 6. 2012, 9.11

8 let, 10 mesecev

Nesrečneži in srečneži z eno samo zmago v F1

Matej Podgoršek COVER1

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Nico Rosberg je na Kitajskem postal 103. zmagovalec VN, Pastor Maldonado v Španiji 104. Sta 32. in 33. z eno samo zmago v formuli 1. Bosta ostala v tej "neslavni" družbi?

Nepredvidljiva in izenačena sezona 2012 daje možnost dirkačem in ekipam, ki na papirju niso med najboljšimi oziroma nimajo najboljših dirkalnikov. Le kdo je pred sezono verjel, da se bo Pastor Maldonado z lani zelo slabim Williamsom v prvenstvu 2012 vpisal med zmagovalce? Glede na predstavo z minule VN Monaka morda Venezuelčanu nikdar več ne uspe. In ne bi bil edini. Med 104. zmagovalci je trenutno kar 33 dirkačev z eno samo zmago. Ob Maldonadu in Nicu Rosbergu je aktiven le še Heikki Kovalainen (morda se vrne Robert Kubica). Nekateri so imeli več sreče kot pameti, da so prišli do te ene zmage, spet drugi bi si zaslužili kakšno več. V Sportalovi rubriki Iz zgodovine formule 1 se v naslednjih odstavkih spominjamo nekaterih junakov ene same dirke.

Robert Kubica je pred lansko nesrečo na reliju veljal za enega od najboljših dirkačev te generacije. Do svoje in BMW-jeve edine zmage je prišel na VN Kanade leta 2008. Slavje mu je omogočil Lewis Hamilton, ki je z McLarnom na izvozu iz boksov trčil v Ferrarijevega Kimija Räikkönena. Uspeh BMW-ja je z drugim mestom dopolnil Nick Heidfeld.

Heikki Kovalainen ima za sabo 95 dirk. Dve sezoni je vozil za ekipo McLaren, a se uspel ob eni sami zmagi na stopničke pripeljati le še dvakrat. Povsem je ostal v senci Lewisa Hamiltona. Na VN Madžarske 2008 je postal 100. zmagovalec VN. Imel je kar nekaj sreče, da mu je na Hungaroringu sploh uspelo: Hamiltonu je počila pnevmatika, vodilnemu Felipeju Massi pa je tri kroge pred ciljem eksplodiral ferrarijev motor. Danes pri Caterhamu nima realnih možnosti za drugo zmago.

Jarno Trulli je leta 2004 dirkal v šampionskem Renaultu, a z izjemno VN Monaka ostal neopazen ob kasnejšem prvaku Fernandu Alonsu. V Monte Carlu je v soboto dosegel svoj prvi najboljši štartni položaj v karieri, v nedeljo pa odpeljal brez napake, vodil 72 od 77 krogov in prvič ter zadnjič zmagal. Po sporu s Flaviom Briatorejem je zapustil Renault in se kasneje na stopničke vrnil s Toyoto. Kariero je po lanski sezoni sklenil z 251 dirkami in 10 stopničkami.

Olivier Panis je slavil na dirki, ki jo ponavadi dobi dirkač iz prve štartne vrste - na VN Monaka. A Francoz je štartal kot 14.! Dežno preizkušnjo v kneževini so leta 1996 končali le trije dirkači (uradno jih je bilo uvrščenih sedem). Panis je postal prvi Francoz z zmago v Monaku po letu 1930, potem ko je vodilni Jean Alesi odstopil 15 krogov pred karirasto zastavo. Na 157 dirkah je bil še trikrat na zmagovalnem odru.

Jean Alesi je leta 1991 naredil napako, ko je izbral Ferrarija in ne Williamsa. Veljal je za enega najboljših dirkačev svoje generacije (201 dirka in 31 uvrstitev na stopničke), a se je v poskočnem konjiču znašel ravno v času njihove največje krize. Ko smo že mislili, da mu ne bo nikdar uspelo zmagati, je na VN Kanade 1995 vendarle slavil, potem ko se je vodilnemu Michaelu Schumacherju (Benetton) zataknilo v boksih.

Alessandro Nannini na VN Japonske v Suzuki 1989 ni prvi prečkal cilje črte, a bil kasneje vseeno nagrajen s pokalom za zmagovalca. Italijan, ki je konec tiste sezone zaradi hujše poškodbe roke (helikopterska nesreča) končal kariero, tiste dirke niti ni zaznamoval. V anale je šla po trčenju McLarnovih rivalov Ayrtona Senne in Alaina Prosta v zadnjem zavoju. Francoz je odstopil, Brazilec pa zmagal, a bil kasneje diskvalificiran (naslov je šel Prostu).

Gunnar Nilsson je bil bržkone najbolj talentiran švedski dirkač v formuli 1, a se je njegova dirkaška pot predčasno končala zaradi smrti (rak). Odpeljal je 31 VN in bil trikrat na stopničkah. Zmagal je z Lotusom na VN Belgije leta 1977. V spremenljivih vremenskih razmerah je odpeljal brez napake. Z osmega mesta se je prebil na drugo in 20 krogov pred ciljem prehitel favoriziranega Nikija Laudo (Ferrari).

Jochen Mass svoje zmage ni mogel prešerno proslaviti, saj se je VN Španije 1975 končala tragično. Vodilni Rolf Stommelen je na ulični progi na Montjuicu v Barceloni doživel nesrečo. Zletel je prek ograde, pod njegovim dirkalnikom pa so umrli štirje ljudje. Stommelen je bil resno poškodovan, dirka je bila prekinjena, Mass pa je zmagal.

Vittorio Brambilla je bil zmage tako zelo vesel, da je po prečkanju kariraste zastave trčil v ogrago. Zgodilo se je na VN Avstrije 1975. V močnem nalivu je prehitel favorizirane Emersona Fittipaldija, Nikija Laudo, Jamesa Hunta ... in z dirkalnikom ekipe March na skrajšani dirki (po vsega 29 krogih) prvič in zadnjič prišel na zmagovalni oder - na najvišjo stopnico.

Jean-Pierre Beltoise je na VN Monaka 1972 za edino zmago v dežju premagal mojstra tovrstnih razmer Jackyja Ickxa. Dobro je štartal, se iz četrtega mesta prebil na prvo in nato iz kroga v krog poviševal svojo prednost. Za zadnjo zmago ekipe BRM je slavil z več kot pol minute prednosti. Še eden od nesojenih francoskih šampionov 60. in 70. let je bil na stopničkah še sedemkrat.

Francois Cevert je bil eden najboljših francoskih dirkačev 70. let. V Tyrrellu je imel enega najboljših dirkalnikov, a je imel to nesrečo, da je bil njegov ekipni kolega Jackie Stewart. Leta 1993 je bil denimo šestkrat drugi - za Stewartom. Po Škotovi upokojitvi bi moral postati številka 1 v ekipi, a se je smrtno ponesrečil v Watkins Glennu. Na tem istem prizorišču je leta 1971 dosegel edino zmago.

Peter Gethin je na VN Italije 1971 v Monzi dobil eno najtesnejših dirk v zgodovini. Pet dirkačev - vsi še brez zmage - je skušalo na zadnji ravnini čim bolje izkoristiti zaveterje tekmecev. Uspelo je Angležu Gethinu, ki je z BRM-jem Ronnieja Petersona (March) premagal za 0,1 sekunde, v zadnjem zavoju še vodilni Francois Cevert (Tyrrell) pa je na tretjem mestu zaostal še 0,08 sekunde več. Prvih pet je bilo v razmaku vsega pol sekunde.

Ludovico Scarfiotti ni veljal za posebnega talenta, uspešnejšo kariero pa so mu vzele še poškodbe. Je pa dobil priložnost v Ferrariju, saj je bil nečak prvega moža Fiata, Giannija Agnelija. Odpeljal je 10 dirk, leta 1996 je denimo po odhodu Johna Surteesa dobil priložnost v domači Monzi. Štartal je kot drugi, nazadoval na sedmo mesto, se prebil nazaj na vrh in za zmago prehitel ekipnega kolega Mika Parkesa.

Richie Ginther je na VN Mehike leta 1965 pridirkal prvo zmago tovarniški ekipi Honde. Američan je pred tem s Ferrarijem in BRM-jem na stopničke stopil 12-krat, nakar ga je v svoje vrste zvabila Honda, saj je veljal za dobrega razvojnega dirkača. V Ciudad de Mexicu jim je res uspelo, a šele po odstopu prvaka Jima Clarka. Sicer večjih uspehov takrat niso imeli.

Giancarlo Baghetti je edini, ki je do zmage prišel na svoji debitantski dirki. Bilo je leta 1961 na VN Francije v Reimsu. Lorenzo Bandini, Carlos Pace, Luigi Fagioli ... in nenazadnje več ameriških dirkačev, ki so v 50. letih zmagovali na Indyju 500, ki je tedaj štel za prvenstvo formule 1, pa čeprav večina dirkačev formule 1 v Indianapolisu ni dirkala, so del preostale polovice zmagovalcev ene same dirke.