Nedelja, 4. 11. 2018, 4.20
6 let
skok v športno preteklost: juan manuel fangio
Ne Schumacher ne Hamilton si ne želita primerjave z njim
Ta teden se je Lewis Hamilton s petim osvojenim naslovom na večni lestvici prvakov formule ena izenačil z argentinskim velikanom tega športa Juanom Manuelom Fangiem. "Stvari, ki jih je dosegel on, v časih, ko je bilo dirkanje posebej nevarno, so poglavje zase. On je velikan, boter našega športa," je Anglež povedal o nesmrtni ikoni formule ena. In zakaj je Fangio takšna legenda?
"Schumacher je še vedno najboljši vseh časov, če pogledamo številke, Fangio pa je legenda, naš boter, je zgodovinska veličina in prav neverjetno je, da imava zdaj enako število naslovov," je ta teden po tem, ko si je s četrtim mestom na dirki za veliko nagrado Mehike zagotovil še peti naslov svetovnega prvaka formule ena, povedal Lewis Hamilton.
Številke povedo veliko, ne pa vsega
Britanec je pri 33 letih na večni lestvici ujel legendarnega Argentinca Juana Manuela Fangia. Oba imata po pet naslovov svetovnega prvaka, pred njima je le sedemkratni prvak Michael Schumacher, ki pa je leta 2003, ko je na tej lestvici Fangia prehitel, podobno kot Hamilton ta teden, ostal skromen: "Fangio je na višji ravni, njegovih dosežkov ni mogoče primerjati z mojimi."
Argentinski nacionalni junak je v svetovnem prvenstvu formule ena vladal v njenem prvem desetletju, svetovni prvak je postal petkrat, v letih 1951 (drugo leto svetovnega prvenstva F1), 1954, 55, 56 in 57. V celi karieri v formuli ena je zbral 24 zmag, skupaj 35 uvrstitev na stopničke. Schumacherjeva rekorda sta 91, 155, Hamilton ima 71 zmag in 132 stopničk. Zakaj torej mnogi za največjega vseh časov še vedno označujejo Fangia?
Dirkalniki drugačne zveri, kot so današnji
Schumacher in Hamilton sta ob tem vprašanju izpostavila predvsem nevarnost zgodnje formule ena. Dirkalniki v času Juana Manuela Fangia so bili seveda povsem drugačne zveri, kot so današnji. Čeprav izjemno hitri, pa težje obvladljivi in s slabimi zavorami. V petdesetih letih prejšnjega stoletja so si veliko drugače predstavljali tudi, kaj pomeni varnost na in ob progi. Dirkaške steze, mnoge v uporabi še danes, so bile takrat brez izletnih con, ožje, s slabšim asfaltom, če ne celo makadamske, gledalci so stali tik ob progi, hodili po njej …
Dirke so bile daljše kot so danes, več kot triurno mučenje za krmili nevarnih avtomobilov v včasih nemogočih razmerah pa je zahtevalo posebne vrste človeka. Takega, ki je v odsotnosti močnih in številčnih podpornih ekip znal tudi sam kaj popraviti. In Juan Manuel Fangio je bil eden takšnih. Četrti od šestih otrok revnega italijanskega priseljenca je že pri 12 letih pustil šolo in postal mehanik. Po odsluženem vojaškem roku je pri 22 letih odprl svojo mehanično delavnico in se lotil dirkanja, s katerim jo je oglaševal.
"Norec konča na pokopališču"
Fangio se je na divjih in nevarnih južnoameriških dirkah izoblikoval v natančnega, inteligentnega dirkača, ki nikoli ne tvega več, kot je potrebno za zmago. "Norec konča na pokopališču," je znan Fangijev citat, ki lepo opiše njegovo dirkaško filozofijo, a se je ob tem vredno opomniti, da je bil še vedno dirkač, in s tem, ko je tudi povedal: "Dirkači smo pustolovci. Bolj kot je izziv zahteven, bolj nas privlači." Najbolj pa ga najbrž označi tale misel: "Potrebujete strast, saj če nekaj delaš z velikim veseljem, to delaš dobro."
Na vzdržljivostnih relijih po Argentini, Braziliji, Peruju in drugih južnoameriških državah je dosegal imenitne rezultate in leta 1949, ko se je pri za dirkača zrelih 39 letih prvič preizkusil na zaprtih evropskih dirkališčih v najboljši svetovni konkurenci, je imel že sloves, ki ga je leto pozneje že v sklopu dirk svetovnega prvenstva formule ena tudi potrdil. V prvi sezoni svetovnega prvenstva F1 leta 1950 je zmagal na treh dirkah in v skupnem seštevku za tri točke zaostal za prvim svetovnim prvakom, Italijanom Giuseppejem Farino.
Edina dirkaška nesreča
Leta 1951 je s tremi zmagami in dvema drugima mestoma osvojil prvi naslov, ki pa mu ga leto pozneje ni uspelo ubraniti, saj v prvi polovici prvenstva sploh ni dirkal - moštvu Alfa Romeo ni uspelo predelati dirkalnikov po novih specifikacijah prvenstva, zato se je umaknilo iz formule ena - nato pa je doživel še svojo edino dirkaško nesrečo v karieri.
Zgodilo se je leta 1952 v Monzi, kjer je nastopal z maseratijem. Ker je zamudil letalski let iz Lyona, se je v Monzo pripeljal z osebnim avtomobilom in po devetih urah vožnje komaj ujel start dirke. Zaradi utrujenosti je nato v drugem krogu naredil napako, izgubil oblast nad dirkalnikom, zapeljal na bankino, se prevrnil in končal v bolnišnici z zlomljenim vratom. Preostanek leta 1952 je zato okreval v rodni Argentini.
Odsotnost Fangia je leta 1952 izkoristil Italijan Alberto Ascari, ki je leto pozneje postal prvi dirkač v zgodovini formule ena z dvema naslovoma prvaka, saj je imel Fangio nekaj smole z odstopi, pa tudi drugače maserati ni bil konkurenčen izjemnima ferrarijema. V Monzi je Fangio pršel do edine zmage v sezoni, a srečno (Ascari je odstopil) in šele po tem, ko je Maseratijeve mehanike podkupil, da so na njegovem dirkalniku popravili moteče vibracije. Prepričal jih je z obljubljenimi desetimi odstotki denarne nagrade.
Štiri sanjske sezone
Prišla so leta, ko se je vpisal med nesmrtne. Od leta 1954 do 1957 je v dirkaškem svetu vladal Juan Manuel Fangio. Nanizal je 17 zmag in osvojil je štiri naslove prvaka, s tremi različnimi moštvi, Maserati, Ferrari in Mercedes. Glede na to, da je bilo v zgodnjih letih formule ena dirk manj kot jih je danes, o Fangievi veličini nekaj pove podatek o odstotku zmag.
Startal je na le 52 dirkah svetovnega prvenstva in kar na 24 zmagal, to je že kar neverjetna 46,15-odstotna uspešnost, kar ga uvršča varno na prvo mesto. Hamilton (227 startov, 71 zmag - 31,28 %) je šesti, mesto pred Schumacherjem (308, 91 - 29,55 %).
Rekorde formule ena Fangio drži še v kategoriji najstarejšega svetovnega prvaka (leta 1957 je bil star 46 let in 41 dni), svetovnega prvaka z največ moštvi (4), dirkača z najboljšim odstotkom osvojenih najboljših startnih položajev (55,8 %, 29 v 52 poskusih) in najboljšim odstotkom startov iz prve vrste (92,31 % - 48 iz 52 dirk).
Čudežna dirka na zloglasnem Nürburgringu
Za svojo največjo zmago v karieri šteje tisto iz Nürburgringa leta 1957. "Verjamem, da sem takrat končno obvladal zloglasni Nürnberg. Na kakšen drug dan bi steza obvladala mene, takrat pa sem bil zmagovalec jaz. Le jaz vem, koliko je bilo treba tvegati, ampak takrat sem na slepo pritiskal v ovinkih, v katerih prej nikoli nisem imel poguma iti tako daleč," se je spominjal epske vožnje na VN Nemčije na zloglasnem Nürburgringu.
Zaradi težav pri postanku v boksih je za vodilnima Britancema v ferrarijih, Mikom Hawtornom in Petrom Collinsom, zaostal skoraj dve minuti, pa ju nato ujel - ob tem devetkrat izboljšal rekord 23-kilometrske nemške steze s 146 ovinki - ter nazadnje tudi prehitel, da sta mu za dosežek v cilju še sama zaploskala.
"Straši me, ko se peljem po avtocesti in mimo mene pridrvi idiot, ki misli, da je Fangio"
Fangio ni bil neustrašen, ni bil norec, v času njegove dirkaške kariere je izgubil 33 kolegov in je bil borec za večjo varnost v motošportu, a dirkaški svet je popolnoma obvladoval. "Dirkanje me ne straši, straši me, ko se peljem po avtocesti in mimo mene pridrvi idiot, ki misli, da je Fangio," je eden od njegovih znanih dovtipov. "V mojih časih sta 75 odstotkov prinesla avto in mehanik, 25 pa sreča in dirkač. Danes je 95 odstotkov avto," je o sodobni formuli ena pred smrtjo povedal Fangio, ki je bil svoj čas tudi orjaška medijska zvezda, nacionalni junak v domači Argentini, pa tudi drugod po svetu.
Pristaniški delavci v Italiji so prekinili stavko, ko je bilo treba na ladjo naložiti njegov avto, leta 1958 so ga na Kubi ugrabili revolucionarji, borci Fidela Castra, ki so poskušali doseči odpoved velike nagrade Kube in s tem osramotiti diktatorja Fulgencia Batisto. "Dirko sem spremljal po radiu in televiziji, ki so mi jo priskrbeli. Imel sem svojo sobo, a je pred njo je ves čas stal stražar. Z mano so ravnali zelo lepo," je po tem, ko so ga dva dneva pozneje ugrabitelji izpustili, povedal Fangio.
Ima dva nezakonska otroka, oba sta že globoko v sedemdesetih
"Ko sem dirkal za Mercedes, sem mislil, da se bom naučil nekaj nemščine, a moja žena ni hotela živeti v Nemčiji," je še ena Fangieva izjava, ki nekaj pove o njegovem značaju. Bil je namreč velik ženskar, a nikoli poročen. Tudi Angleže je rad dražil. "Vse se je spremenilo. Ko sem bil v šoli, so me priganjali, naj se učim angleško, pa sem jih spraševal, zakaj le, Anglija je prekleto daleč," je povedal in še: "Nečaku sem rekel, da je prva stvar, če se želi lotiti dirkanja, da se mora naučiti angleščine. Hvala bogu, da jo danes govori." Njegov nečak je bil dirkač.
Umrl je leta 1995 star 84 let, pokopan je bil v Buenos Airesu, na pogreb je prišlo deset tisoč ljudi. Leta 2015 je argentinsko sodišče odredilo izkop Fangijevih posmrtnih ostankov, na podlagi odvzetega vzorca DNK je določilo, da ima Fangio dva nezakonska otroka, oba sta že globoko v sedemdesetih.