Petek, 24. 1. 2025, 4.00
2 uri, 17 minut
Pogovor s Tonijem Mulcem po vrnitvi z relija Dakar
Toni Mulec: Koža se mi je naježila in dobil sem malo solzne oči
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,93
Toni Mulec je v pogovoru opisal najtežje in najlepše trenutke na svojem tretjem reliju Dakar.
"Koža se mi je naježila in dobil sem malo solzne oči," je o bučnem sprejemu v domači vasi Legen dejal Toni Mulec, ki je svoj tretji vzdržljivostni reli Dakar končal na 13. mestu med vsemi motoristi in na četrtem v razredu rally2 (netovarniški vozniki). "Meni to največ pomeni, veliko bolj kot rezultati." Za njim sta dva zelo naporna tedna, dvakrat so prespali sreči puščave. "Ko smo prvič prespali v puščavi na 48-urni kronoetapi, je bilo pripravljeno tako, da mi malo bolj trpimo." Najnevarnejše je bilo, ko so domačini želeli dirkati skupaj z njimi. "Moram reči, da smo bili vsi tekmovalci večkrat zelo blizu tega, da se zaletimo z domačini." A bili so tudi številni lepi trenutki. Se bo na reli Dakar še vrnil?
Toni Mulec na sprejemu v domači vasi Legen na Koroškem
Toni, začniva na koncu, pri bučnem sprejemu v domači vas Legen. Da vam kar zaigra srce!
Res je. To je bil namreč že moj tretji sprejem, bil sem kar malo v dvomih. Mislim, da bodo ljudje že mogoče malo naveličani vsega. Ampak ko sem se pripeljal v vas, ko sem se spustil po tistem klancu navzdol, ko sem videl, koliko je avtomobilov, koliko je ljudi, predvsem koliko je motoristov, letos je bilo ogromno motoristov, se mi je koža naježila in dobil sem malo solzne oči. To je en lep občutek. To da največjo težo temu, kar delam. Meni to največ pomeni, veliko bolj kot rezultati. Predvsem pa, da v domači vasi ljudje prepoznajo, da delaš nekaj dobrega. To se mi zdi izjemno pomembno.
So vam pa tudi pomagali.
To se mi zdi neko poplačilo vsem ljudem, ki so pomagali. Predvsem za prvi reli Dakar sem ogromno hodil okrog, trkal na vrata, pravzaprav vsem znancem, podjetnikom, da so mi pomagali finančno in tudi na drugačen način, in zdi se mi, da je to neko vračilo za vse, kar so takrat vlagali vame. Tudi na vseh teh sprejemih in pri vsem, kar delamo, ogromno ljudi pomaga brezplačno. Te stvari mi veliko pomenijo. In ljudem bi se rad tudi na nek način zahvalil. Zdi se mi, da so naredili prav, da so vas poimenovali Dakarska vas, ker smo nenazadnje dirkali vsi skupaj. Več kot hvala jim ne morem reči, lahko pa jim nekaj vrnem z rezultati.
V videoposnetku poglejte nekaj utrinkov s sprejema v vasi Legen (vir: KN media/STA):
Česa ste bili najbolj veseli, ko ste prišel domov?
Najbolj vesel sem bil vseh ljudi, ki so me pričakali. Prvi dan, ko sem prespal v domači hiši, pa so bili to domači tuš, domače stranišče in postelja, da imaš svoj mir, da se lahko končno malo naspiš. Na reliju Dakar je v bivaku glasno, vsak dan spiš s čepki. Na stranišče moraš hoditi zmeraj ven, ponavadi so ta načeta že po nekaj dneh. Zdaj imam spet nekaj zasebnosti.
Bučno na ponedeljkovem sprejemu na Koroškem
Koliko dni menite, da boste potrebovali, da si zares spočijete?
S tekmovalci smo se pogovarjali, ko smo se pripeljali v cilj, da smo res utrujeni. To je bil pokazatelj, kako naša glava deluje, in ko enkrat prečkaš ciljno črto, možgani takoj vejo, da se je zaključila ena zadeva, in takoj udari utrujenost. Po drugi strani pa moram reči, da sem imel že naslednji dan kar nekaj težav, ker se ni nič dogajalo. Na dirki namreč vsak dan delamo na 200 obratih, potem pa se kar naenkrat nič več ne dogaja, ne greš več na motor, ni več tistega jutranjega stresa. Zdi se mi, da ponavadi potrebuješ en teden, da prideš nazaj v normalni ritem, potem pa pride še tista prava utrujenost iz ozadja. Moram pa reči, da sem letos prišel iz Dakarja v najboljšem stanju od vseh treh dirk v Dakarju. Letos posebnih poškodb ni bilo, nekaj minimalnega, tako da mislim, da se bom lahko zelo hitro vrnil nazaj na treninge in začel regeneracijo.
Toni Mulec na reliju Dakar
Letos torej ni bilo hujših padcev in poškodb?
Imel sem precej sreče. Pravzaprav sem doživel dva malo večja padca, pri enem sem si malo poškodoval prst, ampak nič posebnega. Druga dva padca sta bila pravzaprav v sipinah, ko se motor ugrezne v mivko in padeš dobesedno čez krmilo. To so minimalni padci, pri katerih se nič ne zgodi. Na srečo. Letos tudi nisem skočil čez nobeno sipino, kot sem na prejšnjih dveh relijih Dakar. To je bil tudi moj glavni cilj, tako sem namreč na lanskem in predlanskem staknil največ poškodb.
Da ne padeš v luknjo, kot rečete.
Da, padeš v luknjo, dobesedno. Letos sem bil zelo previden, kar se tega tiče. Predvsem v tisti etapi, kjer se mi je ta stvar zgodila na obeh prvih relijih Dakar. Letos sem bil tam še posebej previden.
Zdaj že znate unovčiti izkušnje.
Res je, na mivki sem doma, na mivki se dobro počutim. Sipine pa so druga zgodba, sipine so veliko bolj nepredvidljive. Veliko sem se pogovarjal s sotekmovalci, na srečo imam v svoji ekipi enega izmed tekmovalcev, ki je pravzaprav najboljši na sipinah. Veliko se pogovarjam, veliko sprašujem, ker me zanima, saj bi se rad izognil tem stvarem in se izboljšal na sipinah, to pa se je na koncu že poznalo. Tisti dan, ko me je bilo strah, da bom v skočil v sipino, sem se na koncu v cilj pripeljal na devetem mestu, zaradi česar sem bil izjemno presenečen.
Toni Mulec je reli Dakar končal na 13. mestu med vsemi motoristi.
Kako pa je s pripravo motorja, če veš, da te čakajo tako različni tereni?
Dobro, da ste to izpostavili, ker je to ena izmed stvari, s katero smo imeli letos vsi tekmovalci težave. Ker smo zjutraj štartali na skalah, na kamnih, čez sto, dvesto kilometrov si v popolnoma mehkih sipinah, potem pa spet nazaj na skalnem terenu. Imaš neko osnovno nastavitev na motorju. Pri meni je motor prilagojen za trdo podlago, in ko sem na trdi podlagi, poskušam dati malo več od sebe, da izkoristim ta del. Ko pa pridem na mehak del oziroma na male sipine, so oči malo bolj odprte in sem še malo pozornejši na te stvari, ker vem, da se motor drugače odzove. To pa na koncu pobere veliko energije. Motor je težko nastaviti, razen če nam organizator en dan prej sporoči, koliko odsekov bo trdega, koliko odsekov pa mehkega, potem pa se na podlagi tega odločiš, kako boš nastavil motor.
Toni Mulec
Dvakrat ste prespali v puščavi na prostem in bili brez pomoči mehanikov. Kako ste se znašli?
Zelo zanimivo je bilo, ker je organizator poskrbel, da je v te etape, ko smo prespali v puščavi, vključil ogromno kamnitih terenov. To pomeni, da lahko narediš več napak, motor se lahko bolj poškoduje, predvsem je težava zaradi pnevmatik, ker se te hitro prerežejo. Ne da se uničijo, temveč se prerežejo, kar pomeni, da lahko razpadejo. In moram reči, da smo vsi tekmovalci zelo dobro odpeljali. Nihče ni doživel večjih padcev. Ker smo vedeli, da gremo na tak teren, smo bili bolj osredotočeni in veliko tekmovalcev je prišlo do teh bivakov z nepoškodovanimi motorji. Na srečo tudi jaz nisem imel kaj dosti za postoriti na motorju. Ko smo prvič prespali v puščavi, na 48-urni kronoetapi, je bilo pripravljeno tako, da mi malo bolj trpimo. Bili smo postavljeni na veter in smo se vsi stiskali v spalne vreče, ker nas je zeblo in je bil veter močan. Hrano malo omejijo, tako da poskušajo načeti naše telo, da začne malo pešati. Jaz mislim, da je bil tudi načrt, da kdo stakne kak prehlad, ampak smo se nekako znašli. Zakurili smo ogenj in se na ta način poskušali rešiti. Drugi dan, ko smo spet spali v puščavi, pa je bila maratonska etapa, ko si lahko en dan prej pripraviš stvari in spraviš v torbo, kar potrebuješ za ta večer, in je bilo malo lažje. Teren je bil zelo zahteven in tekmovalci so hodili v bivake v zelo v poznih urah, bili so zelo utrujeni in izčrpani.
Toni Mulec
Kateri je bil najtežji trenutek, najtežja stvar na letošnjem reliju Dakar?
Izpostavil bi tisto 600 kilometrov dolgo etapo, ko smo imeli vmes še 190 kilometrov cestne povezave. Tisti dan je bil zelo dolg, v tistem dnevu se je zgodilo ogromno stvari. Na reliju Dakar je bilo letos posebno to, da smo imeli v enem samem dnevu toliko različnih terenov. Tudi v tej etapi smo imeli v jutranjem delu ogromno kamnov, skalnatih delov, hitrih cest, drugi del etape pa se je prevesil v mivko, v male sipine. Ceste so bile zelo hitre in nepredvidljive, saj so to dolge ceste, na katerih so hribčki gor in dol in nikoli ne veš, kaj je na drugi strani. V drugem delu etape nas je obenem pričakalo ogromno ljudi, gledalcev, ki so istočasno želeli dirkati z nami. Oni so bili z avti in na cestah smo bili praktično med sipinami. In tiste ceste so najhitrejše, tam pa smo se znašli med domačini in je bilo zelo nevarno ter tudi dokaj stresno zaradi teh domačinov. Moram reči, da smo bili večkrat vsi tekmovalci zelo blizu tega, da se zaletimo z domačini, ker gredo oni levo, desno in nimajo nadzora nad vsem. Dan je bil res zelo dolg, mislim, da sem se vrnil nazaj v bivak okrog šeste ure.
Kateri pa so bili najlepši trenutki?
Tega je bilo letos veliko, večkrat sem užival na teh sipinah. Jaz izjemno uživam, kadar so sipine velike, visoke. To je eden izmed najboljših občutkov, ki jih lahko imaš na motorju. Poleg tega smo imeli zelo zanimiv dan, ko smo se znašli trije tekmovalci skupaj in smo drug drugega popravljali, ko smo naredili napako na navigaciji in se izpod čelade eden drugemu smejali. Bilo je prav smešno, ker smo se ves čas izmenjavali. Takih trenutkov je bilo letos ogromno in po mojem mnenju sem letos najbolj užival.
Nekaj utrinkov Tonijevega dirkanja na reliju Dakar in prihoda v cilj dirke:
Letos ste prvič uporabljali digitalno navigacijo.
Vsi smo imeli letos digitalno navigacijo, lani je bilo mešano. Jaz sem imel težave samo en dan, ker se moja navigacija ni premikala, zaradi česar sem si tudi privozil eno omejitev. Nisem namreč videl, ker se navigacija ni premikala. Moram pa reči, da so imeli drugi tekmovalci ogromno težav, predvsem moji timski kolegi so jim menjali po tri, štiri tablice na dan. Ker so imeli določeni vozniki težave s temi tablicami, so jim organizatorji vračali čase nazaj. Časov pa po pravilih tekmovalcem ne moreš vrniti, saj tega časovno ne moreš opredeliti.
Toni Mulec
V drugi polovici relija Dakar ste pridobivali mesta. Da je bilo tako, je bilo pomembno, da ostanete celi in zdravi. Lani ste ob poškodbi v drugem delu imeli še težave z zdravjem.
Lani sem prišel na reli Dakar poškodovan in že roke so veliko bolj trpele kot letos. Letos nisem imel praktično nobenih žuljev, lani sem bil ves v žuljih, vse me je bolelo. Potem je sledila še bolezen, prehlad. Letos sem se tega malo bal zaradi vsega, kar sem prej omenil, ker je bilo v bivakih v puščavi zelo hladno. Vesel pa sem bil, da sem se izognil poškodbam in boleznim, zato je bil drugi del relija Dakar letos zame uspešnejši kot lani. V bivakih je veliko bolnih ljudi in se z lahkoto česa nalezeš.
In tako ste prišli v cilj s svojo najboljšo uvrstitvijo. Ste zadovoljni?
Imam mešane občutke glede na to, da si kot tekmovalec vedno želiš dobrega rezulta oziroma je najboljši rezultat zagotovo na prvem mestu. Jaz sem bil daleč od tega. V prvem delu sem začel slabše, že drugi dan sem dobil kazen, naredil sem eno večjo navigacijsko napako. V prvem delu sem že malo obupal nad dobrim rezultatom, saj sem v prvih treh dneh izgubil dragocenih 40 minut. A potem so se stvari nekako začele obračati meni v prid in drugi del sem dobro odpeljal. To je bila potem tudi tista želja, ko si želiš še boljšega rezultata. Veš, da si sposoben in da lahko narediš več. Po drugi strani pa moram malo umiriti svoje želje in pomisliti, kolikokrat na reliju Dakar sem imel v etapah srečo, da sem sploh prišel do cilja, da lahko sploh danes sedim tu. Vem namreč, koliko je bilo trenutkov, ko bi lahko grdo padel, koliko je bilo trenutkov, ko sem za milimeter zgrešil eno veliko skalo ali pa en velik kamen. In ko na vse to pomislim, sem z rezultatom izjemno zadovoljen. Izjemno sem zadovoljen, kako se je izšel drugi teden, da sem še pridobil toliko mest. Praktično sem bil že izven dvajseterice in se potem vrnil nazaj. Želel sem izboljšati lanski rezultat, in da se je potem tako izšlo, da sem bil 13., je zame izjemen rezultat. Treba je tudi vedeti, da sta letos izmed tovarniških tekmovalcev odstopila samo dva. Lani jih je odstopilo deset. Ta rezultat letos je torej zame še toliko pomembnejši.
Toni Mulec je uspešno dokončal tudi svoj tretji reli Dakar.
Na sprejemu v Legnu vas je pozdravil tudi legendarni "dakarski lisjak" Miran Stanovnik in napovedal, da boste naslednje leto končali v prvi deseterici.
Bil sem zelo vesel, da je Miran prišel na moj sprejem, pripravili so mi presenečenje. Mirana zelo cenim, vem, kako se je trudil, vem, kako je dirkal sam. Veliko je naredil dobrega za ta šport. Kar pa se tiče rezultatov, je tako, da vsako leto vsi govorimo o rezultatih. Uvrstiti se med prvih deset je mogoče, ampak govorimo o nekem idealnem Dakarju. Tudi sam sem si letos cilje zastavil tako, da se uvrstim med prvih deset. To pa je 14 dni dirkanja, toliko kilometrov narediš, narobe pa lahko gre samo ena stvar in gre rezultat že po zlu. Letos sem to videl med moštvenimi kolegi. Bili so zelo dobri, zelo hitri, ampak so naredili določene napake in so bili v trenutku izven skupnega seštevka. Ogromno sreče moraš imeti z motorjem, da motor zdrži, da telo zdrži, da ne narediš večjih navigacijskih napak. Glede na to, da prevoziš določeno število kilometrov na dan, se ti vedno lahko zgodi neka napaka. Ko govoriš o rezultatih, moraš biti zelo previden. Vsi si želimo najboljšega rezultata, veliko pa je odvisno tudi od sreče. Ker sem dobil to kazen oziroma sem naredil to navigacijsko napako že prvi dan, sem avtomatsko na naslednjih etapah štartal za slabšimi tekmovalci. To pomeni, da moraš naslednji dan vse te tekmovalce prehiteti, dirkati v prah, dirkati v nevarnost. Takrat pa se lahko zgodi marsikaj.
Na sprejemu ga je pozdravil tudi Miran Stanovnik, "puščavski lisjak", ki je Slovenijo postavil na dakarski zemljevid.
Dakar 2026 s Tonijem Mulcem – da ali ne?
Glede na to, da sem prišel nazaj v dobrem stanju, da je rezultat dober, evforija je, navdušenje je, si želiš iti nazaj in še izboljšati rezultat. Po drugi strani pa se spomnim vseh težkih trenutkov pred dirko, ko moraš trkati na vsa vrata za sponzorje, prositi za denar in obenem še trenirati. Ker nisem tovarniški voznik, moram za vse stvari poskrbeti sam. Tako se Dakar 2026 malo oddaljuje, ampak računi so neporavnani in mislim, da se vidimo na Dakarju 2026. Največ pa je odvisno od finančnih sredstev. Upam, da pokrijem Dakar, da dobim še kakšen evro več, da bi lahko naredil še kak navigacijski trening v puščavi, kar je zame trenutno izjemnega pomena in stvar, ki jo najbolj potrebujem.
Ali je kakšna možnost, da bi v prihodnje prišli do tovarniške ekipe? Ali pridejo ljudje iz njih do vas, vas pohvalijo?
Pohvale so, praktično vsak dan dobiš pohvalo, ko dobro oddirkaš, ko narediš dobre stvari. Veliko ljudi me že pozna, veliko tovarniških ekip me pozna. Ampak zdi se mi, da je zelo mala možnost, da bi prišel v tovarniško ekipo. Te so trenutno vse polne, tudi KTS omejuje tekmovalce za naslednje leto. Vem tudi, kakšne so pogodbe, in ne vidim možnosti, da bi prišel v nekaj letih v tovarniško ekipo.
Toni Mulec
Dakar pa te zasvoji, kajne?
Res je, to sem dojel že po prvem reliju Dakar, ko sem prišel nazaj. Prej sem 20 let dirkal v motokrosu, enduru in hard enduru. Imel sem občutek, kot da nisem nikoli prej dirkal, toliko odziva sem dobil po reliju Dakar. Ko ti enkrat to zleze pod kožo … Zdaj mi vsi govorijo, da zdaj, ko sem šel tretjič, sem uradno zasvojen z Dakarjem, da ne morem več iz lastne kože.
Vendar se je zdaj treba vrniti v službo …
Da, to pa je stvar, ki te zadene takoj, ko prideš nazaj. Ko prideš nazaj v realnost, ko je treba preživeti iz dneva v dan, plačevati položnice, zaslužiti kakšen evro, oddelati stvari. Popolnoma drug svet, drug način življenja. V tem se tudi razlikujejo tovarniški vozniki od nas, privatnih voznikov. Mi moramo poskrbeti, da preživimo iz meseca v mesec, ko pa oni pridejo nazaj, se takoj vrnejo na treninge. To je ena velika razlika med nami.
Toni Mulec se naslednje leto skoraj zagotovo vrača na reli Dakar v Savdsko Arabijo.
