Petek,
26. 2. 2016,
19.37

Osveženo pred

9 mesecev, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Sobotni intervju Sobotni intervju Ptuj intervju boks Dejan Zavec

Petek, 26. 2. 2016, 19.37

9 mesecev, 3 tedne

Dejan Zavec: V Ameriki sem šele ugotovil, kakšno svinjarijo so mi počeli v Nemčiji

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Najboljši slovenski boksar vseh časov Dejan Zavec, nekdanji svetovni prvak, je zdaj že nekaj mesecev upokojenec. Z nami se je sprehodil po spominih in razložil nekaj o svoji prihodnosti.

Zavec je po porazu v Miamiju novembra lani končal kariero poklicnega boksarja. S svežim upokojencev smo se pogovarjali o preteklosti in prihodnosti. Brez pogodbenih obveznosti in nevarnosti, da bi morebitnim tekmecem prek medijev razkril preveč, je lahko sproščeno spregovoril tudi o stvareh, o katerih prej ni. Tudi danes se njegov svet vrti okoli boksa, v svoji telovadnici na Ptuju vodi treninge, boksarske veščine uči tudi na individualnih vadbah, organizira "team buildinge" in še marsikaj. Upokojenci se radi pošalijo, da jim brez dela zmanjkuje časa.

Kako je zdaj v pokoju? Tudi vam zmanjkuje časa?
Joj, tako malo kot sem doma zdaj, prej nisem bil (smeh). Pa mi je že prej življenje delovalo nemirno. Vseeno sem imel več časa. Malo pospravljam za nazaj, si urejam življenje, nastavljam neke nove stvari. Za zdaj se znajdem. Po pripovedovanju vseh ostalih športnih upokojencev sem si predstavljal, da bo hujše.

S svojo telovadnico ste si življenje po aktivnem boksu nekako nastavili že med kariero.
Ja, res je. Me je pa v to nekako prisililo stanje. Ko sem bil že ustvarjen boksar s kariero v tujini, se mi je namreč še vedno zatikalo pri prostoru za trening. Glede na to, da sem bil že prepoznaven in se je o meni veliko pisalo, bi pričakoval, da bo dostop do telovadnic zame samoumeven, a ko sem prišel domov, nisem imel prostora za trening.

Takrat edini boksarski klub na Ptuju mi je zapiral dvorano. Nisem imel kje trenirati, potikal sem se okrog. Šele ko je Pučko (Ivan Pučko, nekdanji ptujski boksar, op. p.) odprl svoj klub, sem lahko tudi doma v miru treniral, vseeno pa je v meni takrat že dozorela ideja, da bi odprl svoj klub, kamor bi lahko prišel trenirat, kadarkoli bi si želel in kjer bi se dobro počutil. Na podlagi tega je nastal Dejan Zavec Gym, kar se danes kaže kot prava odločitev, čeprav se tega takrat še nisem zavedal. Še zdaj me ohranja živega, aktivnega.

Hkrati pa vam zagotavlja, da ostajate v stiku s športom, ki je zaznamoval vaše življenje.
To pa je najlepša stran tega, da. Da nadaljujem zgodbo v neki drugi luči. Da imam priložnost stvar videti še z drugega zornega kota.

In kot trener omogočate naslednjim generacijam to, česar sami niste imeli.
Absolutno. Veselim se tega, da bom lahko nekomu omogočil nekoliko lažjo pot, kot sem jo imel sam.

Kakšno pa je kaj stanje v slovenskem boksu? Imate vpogled? Je vaš naslednik že na vidiku?
O tem je pa sila nehvaležno govoriti. Obstajajo posamezniki, ki so veliko bolj nadarjeni od mene, vprašanje pa je, koliko so pripravljeni vložiti v delo. To pa je ena od štirih ključnih stvari za uspešno zgodbo. Nekateri borci dokazujejo, da so na pravi poti, vseeno pa nisem čisto prepričan, da so pripravljeni sistematsko delati za rezultat. Ko pridejo do mene, mi rečejo, da se pripravljajo za olimpijske igre ali olimpijske kvalifikacije, nato pa slišim njihov proces in vidim, da so čisto neresni.

Medtem ko se velike boksarske nacije na tovrstne turnirje pripravljajo vse leto in se udeležujejo vseh tekmovanj, ki so na voljo, pa se kljub temu številnim ne uspe uvrstiti, v Sloveniji vlada prepričanje, da je en turnir za to dovolj. Pri nas ni jasno niti to, kako se pripraviti na dvoboj, kaj šele, kako sistematično delati na dolgi rok. No, zato pa smo se do zdaj kvalificirali na vse olimpijade, mar ne?

Se pravi, da ima boks pri nas še vedno status eksotičnega športa, ki se ga športniki lahko lotijo z levo roko.
Vsi bi radi prišli do uspeha, a bi zanj zelo malo naredili. Rečejo si, saj bo že. Vse preveč stvari prepuščajo naključju. Ampak v boksu in vrhunskem športu nasploh naključij ni. Priznati si je treba, da nihče ne ve vsega, le z združenimi močmi lahko nekaj naredimo. Če pa bo vsak vlekel svoj 'štrik', pa ne bomo prišli nikamor.

Tukaj lahko nastopite vi kot morebitni bodoči predsednik Boksarske zveze Slovenije. Je to vaša želja, so to vaše ambicije?
Ni nujno. Pogoj za to, da bi se jaz kakorkoli udeležil tega projekta, je, da se nalije čistega vina in da staknemo glave. V tem trenutku marsičesa ne vemo. Ne vemo, kdo so reprezentanti, ne vemo, kdo je selektor … Težko načrtujemo neke resne debate, če nimamo pokritih osnov.

Pa ti ljudje iščejo informacije pri vas? Kdo potrka na vaša vrata?
Jaz sem očitno veliko preveč neposreden. Ne maram pretvarjanja. Bil sem ga deležen skozi kariero in ga težko prenašam. Raje imam resnico, zato jo vedno govorim. Kar nekaj stika imam s fanti iz boksa in ko si delimo mnenja, morda preveč brezkompromisno, preveč naravnost povem, kaj je treba narediti za neki rezultat. Po navadi nastane tišina. Ker vem, da teh fantov ni strah, si tega ne morem razlagati drugače, kot da boksu preprosto niso dovolj predani. Niso pripravljeni na garanje in odrekanje, ki sta za rezultat, ki si ga želijo, nujna.

Močno se bojim, da se bo ta pozitivna zgodba hitro končala in bomo padli nazaj v podpovprečje. Dokazal sem, da je javnost v Sloveniji pripravljena sprejemati tudi boks, čeprav se je tega športa v preteklosti držal negativen sloves, a to bo hitro izginilo, če ne bomo hitro poskrbeli, da zadržimo visoko raven. Če te ne bo, se o boksu pri nas spet ne bo nič več govorilo.

Če se zdaj, ko ste imeli nekaj časa za premišljanje o svoji karieri, ozrete nazaj, kaj vam je ostalo posebej v spominu? Kaj se vam pogosto prikrade v misli?
Kar nekaj je takšnih trenutkov. Recimo moj čisto prvi dvoboj v Sloveniji (leta 2004 je v Mariboru premagal Rusa Viktorja Baranova op. p.). Treniral sem v Nemčiji in sem si želel boksati doma, a do takrat tam kakšne boksarske evforije ni bilo. Ampak se je zgodila nekakšna preobrazba ljudi. Dvorana Tabor je bila skoraj polna, dovolj, da sem si rekel: "Vau! Kakšno vzdušje." Prišli so ljudje, s katerimi smo se skozi čas malce izgubili, in mi dejali: "Tukaj smo. Spremljamo te, vemo, kaj počneš. S tabo smo."

To je bil zame neverjeten pozitiven potisk. Kot sem jaz garal v Nemčiji, vsrkaval znanje, ki je na koncu pripeljalo do tega, da sem bil prepoznaven doma in v tujini, so tudi moji domači navijači stopili na neko višjo raven. Pokazali so najvišjo raven etike navijanja in načela vsi za enega, eden za vse. Ta prvi domači dvoboj je prav zato tudi prvi v mojem spominu.

Posebna je bila tudi borba na Ptuju leta 2006 (premagal je Kazahstanca Andreja Jeskina op. p.). Nikoli več se ne bo zgodilo, da bo toliko trofejnih borcev pristalo na Ptuju. Dogodek je pokrival Eurosport. Na nekem Ptuju?! To je bila še ena prelomnica. Tudi v poslovnem smislu.

Zgodba zase je bila tudi tista Poljska in moj prvi poraz (v katovicah je po točkah izgubil proti Poljaku Rafalu Jackiewiczu op. p.), ki je na koncu ponudil nagrado. Moja trma je takrat prišla do izraza. Pri boksu je tako, da dokler zmaguješ, rasteš, ko izgubiš, pa potegneš črto in začneš znova. Vedno v življenju se mi je obrestovala volja, ko so drugi videli poraz in konec zgodbe, jaz tega preprosti nisem hotel sprejeti.

Potem je prišlo leto 2009 (v Johannesburgu je premagal Isaaca Hlatshwayja in postal svetovni prvak op. p.). Izstrel z Zemlje. Pa ne samo na Mars, zadeli smo vse planete, kar jih poznamo. To je bila zagotovo velika prelomnica. Obrnilo me je na glavo.

Naslednje leto je sledila prva obramba naslova v Ljubljani z Argentincem (Jorge Daniel Miranda, premagal ga je v 12 rundah op. p.), ki bi morda bolj spadal v Stožice, čeprav je bil tudi "rematch" z Jackiewiczem prava marketinška odločitev. Stožice so bile nora izkušnja. Še danes mi ni nič jasno. Govorimo namreč o športu, ki pri nas nima zgodovine. Govorimo o 14 tisoč ljudeh in energiji, ki te ubije. Govorimo o stvareh, ki jih ne moreš dojeti. Morda je to običajno za nogomet, morda košarko, ki je tudi moštveni šport, za vse ostalo pa ne. Ostal sem brez besed. To so neverjetni spomini.

Trikrat ste bili v Ameriki.
V spominih ne morem mimo porazov. Tistega na Poljskem sem opisal, pri prvem v Ameriki pa nimam kaj. Očitati si ne morem ničesar. Ni mi bilo usojeno in s tem se ne obremenjujem. Andre Berto je fant, ki je začel trenirati pri šestih, sedmih, osmih letih. Spoznavanje veščin in vsrkavanje znanja se v resnih, boksarsko razvitih državah začne zgodaj. Jaz sem začel pri šestnajstih. Ko so bili oni že izoblikovani borci, sem jaz komaj začel. Ta razlika se pokaže tudi v ringu. Morda bi bilo drugače, če bi se z Bertom pomeril pri svojih 29 letih, pa s Thurmanom pri 33. To so takšni ključni fizikalni, psihofizični elementi, ki absolutno vplivajo na vse skupaj …

Pa o tem veliko razmišljate? Kaj bi bilo, če bi bilo?
Ne. S tem česar ne moreš rešiti ali spremeniti, nima se smisla obremenjevati. Te samo frustrira. Tega ne morem rešiti. Keith Thurman, recimo, je bil po mojem mnenju sploh prvi boksar, ki me je zares premagal. Tu nimam kaj filozofirati. Bil je mnogo boljši. Raztrgal me je in tu ni debate. Ta zadnji z Laro … Želel sem si, ampak včasih slabo oceniš realnost. To se mi je tu definitivno zgodilo. Na treningih in sparingih sem bil odličen, superioren. Tekaški rezultati so bili dobri, fizični kazalci na sploh. O moji psihi nikoli ni bilo dvoma.

Bil sem samozavesten, a ne glede na poškodbo, ki sem jo staknil že pred dvobojem, sem nato videl realno sliko. Bil sem prepozen v akciji, prepozen v reakciji, čeprav sem na treningu naredil vse, kar sem lahko. Zavedel sem se, da nisem imel rezerve, da bi si govoril: "Hej, če bi pa naredil to, bi bilo pa drugače." Ne bi bilo. Če bi bila kriva samo poškodba, bi rekel, v redu, gremo naprej. Pa ni bila samo poškodba.

Tukaj ste bili pošteni do samega sebe. Takoj po dvoboju ste naznanili konec kariere.
Iz spoštovanja do tega športa. Boks mi je dal identiteto. V njem ni laganja, ni pretvarjanja. Dovolj je bilo. Ko sem videl, da ne gre, mi je bilo jasno. Lahko bi nategoval še nekaj dvobojev, dobil borce srednjega razreda, od 20. do 50. mesta, dovolj atraktivne, da bi napolnili domače dvorane. S tem bi se lahko brez težav šli še dve, tri leta, jaz bi se nanje pripravil, ker sem tako navajen, ampak bi se angažiral polovično. To me ne zanima. Po končani borbi, po dopinški kontroli sem vselej analiziral borbo. Tokrat sem se še malo boril z bolečino, ampak mi je bilo zelo hitro jasno. Dve uri po dvoboju sem ženi rekel, da je to to. Da je konec.

Vedno ste ostali trdno na tleh. Niste se povzdignili kot nekateri zvezdniki, ki se izgubijo v blišču in slavi.
Tudi sam sem imel možnost odplavati. To je veliko lažje, kot ostati trdno vkopan v realnost. Težko je ostati skromen, pa vendarle je recept zelo preprost. Bodi to, kar si. Ne nekaj, kar bi rad bil, kar pri nekom občuduješ, ampak preprosto to, kar si. Res pa je, da ob slavi ob sebi potrebuješ ljudi, ki te vsake toliko časa udarijo po glavi in ti rečejo: "Miško, spusti se malo."

Kdo je bila ta oseba pri vas?
Imam to srečo, da je bila to moja žena Nataša. Kakšnih izpadov nisem imel, se mi je pa včasih zgodilo, da bi imel drago zapestno uro. Pa je rekla, kakšno drago uro? Kaj je narobe s to, ki jo imaš? Ne, jaz bom imel drugo, lepšo, dražjo, sem bil trmast. Pa je rekla, prav, kupi, boš videl, če boš srečen. Ugotovil sem, da draga ura kaže čas enako kot cenejša. Pa sem rekel, v redu, vrag vzemi uro, jaz hočem avto. Lep, imeniten. Pa je rekla, kaj ti bo drag avto. Sem odgovoril, nič, dobro se bom počutil in lepo peljal. Prav, kupi, je rekla. No, izkazalo se je, da drag pelje isto kot nekoliko cenejši, le znak spredaj je pomemben.

Potrebuješ pa nekaj časa, da to dojameš. Tudi sam sem bil velik ljubitelj prestižnih znamk, ampak danes vidim, da so pomembnejši drugi dejavniki. Ta ura, ta avto sta zgolj trenutna sreča, dolgoročno so te stvari v našem življenju nepomembne. Morda bi razmišljal nekoliko drugače, če družini ne bi mogel priskrbeti osnovnih stvari, ampak hvala bogu sem v položaju, ko lahko razmišljam tako.

O denarju nikoli niste govorili radi, vemo tudi, da vaši zaslužki niso bili astronomski kot v čisti zvezdniški špici boksa. Ali lahko svojim navijačem zagotovite, da ste preskrbljeni za mirno in udobno življenje?
Niti slučajno. Sem preskrbljen, če bom živel običajno, če pa se mi odtrga, sem lahko jutri brez vsega. Če bi skozi kariero na prvo mesto postavljal kakšne druge motive in ne zgolj športnih, bi morda danes imel na računu kakšen evro več. Zagotovo bi mi bilo precej bolje, če bi živel v kakšni drugi državi, a Slovenije nisem hotel nikoli zapustiti.

Imam dovolj, da mi ni treba paničariti, kaj bo jutri ali čez leto dni, mi pa tako ali tako moja osebnost ne da miru. Smisel življenja je, da se boriš in ustvarjaš, da ne zaspiš na lovorikah. Tudi če bi imel milijone na računu, bi jih razdelil.

Če bi se zjutraj zbudil in bi bila moja glavna težava, kam iti na kavo, bi bil eden najbolj nesrečnih ljudi daleč okoli. Pa tega ne govorim zato, ker bi mi lahko očital, da mi ni uspelo obogateti, ampak preprosto tako razmišljam. Denar mi nikoli ni bil prioriteta. Kot bogataš se najbrž niti ne bi znal obnašati.

Kako pa se danes razumeta z vašim nekdanjim nemškim menedžerjem Ulfom Steinfothom, s katerim sta se razšla v dokaj neprijateljskem ozračju?
Zdaj sva v redu. Skregala sva se, ko me je hotel za kikiriki prodati v Francijo, jaz pa sem mu odgovoril, da grem na svoje. "Vi pojdite po svoji poti, jaz po svoji. Adijo," sem mu rekel. Potem je bilo nekaj časa vse v redu, ko pa je videl, da sem mislil resno in sem v Mariboru organiziral dvoboj s Ferencem Hafnerjem, pa je kar naenkrat postal užaljen. Ni se več javljal na telefon. Nekaj časa se nisva slišala. Kaj češ, tako je življenje.

Nemci nekako gojijo način, da šampionske pasove branijo v nedogled. Vam so urejali dvoboje z raznoraznimi tretjerazrednimi borci, vi pa ste jih izdali z Bertom.
Veste, kako mi to očitajo?! Ampak danes se ne bi mogel pogledati v ogledalo, če ne bi sledil svojim sanjam. Res pa je, da bi bila cela ta moja zgodba lahko povsem drugačna, če bi v verigi manjkal en sam človek. Vprašanje, kako bi se razvijala zgodba s Kingom. Morda bistveno boljše, morda bistveno slabše. Ne vem.

Kakšna je bila pravzaprav ta zgodba z zloglasnim ameriškim promotorjem Donom Kingom (bdel je nad Tysonom, Alijem, Foremanom, Frazierjem, Holyfieldom …)? Vzel vas je pod okrilje in postavil v bunker?
Ne, ni bilo tako. To je v bistvu edini primer, ko ste novinarji stvari interpretirali povsem narobe. Zgodba je takšna, da sva z Natašo takrat pričakovala hčerko Ivono, svojega prvega otroka. Ljubezen je slepa in takrat sem se bil pripravljen v trenutku odpovedati boksu. Imel sem septembrski termin za dvoboj. Ta je odpadel, rok za rojstvo Ivone pa je bil oktobra. V sredini oktobra zato nisem hotel boksati. Prestavili so ga na december, pa je spet odpadel, jaz pa sem imel v pogodbi klavzulo, da lahko pogodbo, dokler ne bom imel prvega dvoboja, razdrem.

Potem mi je Ulf dal novo pogodbo, ki je bila boljša od ameriške. V Ameriki sem šele ugotovil, kakšno svinjarijo so mi počeli v Nemčiji. Bil sem že slaven, pa nisem imel za burek. Komaj sem plačeval položnice, ljudje pa so mislili, da denar s kovčki nosim na banko. Ampak kot že rečeno, denar mi ni bil pomemben. Mi je pa bila v Ameriki predstavljena realna slika. Tisto pogodbo sem samo preračunal v evre in je bila dvajsetkrat višja od Ulfove. Pa je bila čisto standardna. Šele čez leta sem ugotovil, da so v Magdeburgu vsi dobivali več kot jaz.

Poškodbe, o njih nam v času aktivne kariere niste hoteli veliko govoriti. To je ena redkih stvari, ki ste nam jo prikrivali.
Seveda! Vedno sem prikrival. Predvsem iz enega in to zame zelo tehtnega razloga. Svet je takšen, da imamo splet vsi. Vsi bi videli, da sem si na treningu poškodoval roko. Če bi jaz kaj takšnega izvedel o svojem tekmecu, bi informacijo izkoristil, da bi ga stisnil. Zato sem poškodbe vedno prikrival pred dvobojem in jih priznal šele po njem. Drugače ne gre. Biti v vrhunskem športu brez poškodb, kot kaže, ne gre. Pa vedno bolj skrajno je. Bolj brutalno. Vedno hujše. Štejejo detajli.

So ostale kakšne dolgotrajnejše posledice?
Ja, kolena me "šravfajo", oba komolca mi povzročata težave. To so stvari, ki bodo prej ali slej potrebovale nove operacije. Teh niti ne štejem več. To je servis, ki se ga poslužuješ zaradi pogodbe. Takrat imaš na voljo samo dve možnosti, reči da ali ne. To je realnost vrhunskega športa. Ni romantike. Nikoli ne bo drugače in nikoli boljše. Samo še slabše. To ni rekreacija, ko si zviješ gleženj in si teden dni na bolniški. V naših teh razmerah, ko si na meji, je toliko hujše.

Nokavtirani pa niste bili nikoli.
To je pa res (v smehu potrka po leseni mizi).