Svetovni podprvak v spustu, ki živi za Sočo in sukenski regut #video

Joško Kancler ob njemu ljubi Soči Foto: Matej Podgoršek "Vedno so govorili, da mora vsak pravi Solkanec tudi veslati. S tem se nekako rodiš," posebno vez med Solkanci, čolnom in reko Sočo poudari danes 59-letni Joško Kancler, ko se z njim srečamo v kajakaškem centru na Soči v Solkanu. "A danes ni več tako. Včasih smo imeli samo naravo. Nisi mogel pobegniti drugače, kot da si šel k Soči. Včasih smo otroci skrivoma hodili k Soči, saj nas doma niso pustili," pove z nasmehom nekdanji vrhunski kajakaš in kanuist na divjih vodah. "Meni je Soča veliko pomenila in mi še vedno. Stik z naravo. Tega ni mogoče opisati. Mi smo od jutra do večera tu živeli, vmes smo šli domov samo na kosilo. Vso poletje smo bili pri Soči. Tu ni bil samo trening, tu smo bili tudi pred in po treningu. Domov smo šli samo jest."

Joško Kancler o navezanosti na reko Sočo:

V spust je moral, ker je bil rojen leta 1966

S Kanclerjem smo se srečali pod Sabotinom ob reki Soči, kjer je bil leta 1991 svetovni podprvak. Foto: Matej Podgoršek Kancler je vrhunec svoje športne poti dosegel na domačem svetovnem prvenstvu v spustu, ko je leta 1991 osvojil srebrno kolajno v posamični vožnji in nato še zlato na ekipni tekmi. "Z doseženim v karieri sem zadovoljen. To sem delal z veseljem. Vsak se trudi biti najboljši, a vedno ti ne uspe. Domače prvenstvo je bilo nekaj posebnega. Takrat sem vedel, da sem dober, saj sem nastopil na izbirnih tekmah drugih reprezentanc in sem na vseh zmagal. Na prvenstvu pa nisem imel najboljšega dne."

Čeprav ga poznamo predvsem kot kanuista v spustu, pa je pravzaprav svojo športno pot začel kot kajakaš v slalomu. "Dokler ni prišel slalom na olimpijske igre, sta bila spust in slalom enakovredni disciplini. Jaz sem prišel v spust sicer zgolj naključno. Ker nas je bilo toliko tekmovalcev v slalomu v kajaku, je bila klubska direktiva, da smo morali vsi, ki smo bili rojeni v letih 1966 in 1968, v spust. Na začetku mi to ni bilo všeč, saj sem bil v mlajših kategorijah slovenski prvak tako v kajaku kot slalomu. In potem sem kar naenkrat moral v kanu v spust. Ni mi bilo prav, a takrat si v klubu dobival opremo. In za spust kanu sem še dobil opremo, za kajak pa je nisem več dobival," je pojasnil nenavadno zgodbo, kako je zamenjal disciplino.

"Bolje sem se počutil, ker sem zraven tudi delal"

V službo je hodil že med tekmovalno kariero. Foto: Matej Podgoršek V reprezentanci je bil 16 let, najprej v jugoslovanski, nato v slovenski. "Ko se je rodil Tine, tretji otrok, sem vztrajal še eno leto. A je bilo vsega preveč: spust, služba, otroci. Bili so dnevi, ko so bili bolni. Moral si čakati, da so zaspali, da si lahko šel na trening. Ni več šlo," se spominja Kancler. Zanj sta bili družina in služba vselej na prvem mestu. "Od končane srednje šole sem bil redno zaposlen in sem ves čas delal. V Hitu, kjer sem bil zaposlen, so mi šli na roko. Bolje sem se počutil, če sem vedel, da imam neko gotovost. Od tega športa ni mogoče živeti. Ne moreš iti iz leta v leto, saj ne veš, kaj bo naslednje leto. Bolje sem se počutil, ker sem zraven tudi delal. Tako sem bil miren in je to prineslo tudi rezultate."

S spustom v 80. in 90. letih ni bilo mogoče preživeti. "Sponzorja si lahko dobil le za čoln. Da pa bi dobil kaj več tu na Goriškem, ni bilo mogoče. Če bi bil res zelo uspešen, bi mogoče lahko preživel leto. A ko imaš enkrat družino, ne upaš računati na to, da boš živel z danes na jutri. Najprej sem bil zaposlen v Meblu, potem je šel ta v stečaj in sem ostal na zavodu. In so me zaposlili v Hitu, saj sem bil tudi v Hitovi športni ekipi. Hit je združeval najboljše športnike z Goriške. Bil sem v igralnici. Delal sem tako delo, da sem bil nadomestljiv. Ko so prišle tekme in glavne priprave, sem bil vedno prost." Počasi se bo poslovil od igralnice. "Tako rekoč sem že v pokoju, a sem še malo potegnil, ker še ne čutim, da bi bil pravi upokojenec."

Tine Kancler se ukvarja s slalomom in ekstremnim kajakom. Foto: www.alesfevzer.com Njegov sin Tine Kancler je kajakaš in trenira slalom in ekstremni slalom. Trenutno je na pripravah v Franciji. "Bolj sem nervozen, ko ga spremljam, kot pa takrat, ko sem jaz veslal. Takrat je bilo lažje. Ko sem blizu in ga gledam, samo premikam glavo, kje bi kaj lahko naredil kaj drugače," o spremljanju sina z nasmehom pove Joško. "Kdaj že kaj rečem, a je tako, da tata je tata in običajno nima pojma. Kdaj potem prizna, da sem imel prav. A takoj ne bo priznal nikdar," se je smejalo našemu sogovorniku. Poglejte tudi v videoposnetku.

Sportal Zoran Jerončič, legendarni trener, ki je s pašnika prišel v prvo italijansko ligo #video

"Danes se ukvarjamo s turizmom in kmetijstvom"

Po končani tekmovalni poti je nekaj časa še ostal v športu, a ne kot trener. "Deset let sem bil še v klubu kot predsednik izvršnega odbora. Bil sem še mednarodni sodnik za mirne in divje vode. A sem se tega počasi naveličal, saj se mi je nabralo preveč stvari." Še danes se Kancler ukvarja z marsičem. "Oddajamo dva apartmaja v hiši, kjer sem bil rojen. Tako da se danes ukvarjamo malo s turizmom in malo s kmetijstvom. A bolj za hobi. Ohranjamo tradicijo sukenskega reguta. Morali smo ga od malega čistiti in saditi. In ko starejši ne morejo več, se čutiš nekako dolžnega, da nadaljuješ družinsko tradicijo. Čeprav se finančno ne splača."

Danes se ukvarjamo malo s turizmom in malo s kmetijstvom. Foto: Matej Podgoršek In to še ni vse. "Naključno smo postali uvoznik za češko firmo s kajakaško opremo, tako da smo začeli prodajati tudi to. Zgodilo se je na račun otrok. Takrat je hčerka veslala, nekaj je naročila in so prišli. Malo smo klepetali, beseda je dala besedo. Sami so pokazali zanimanje za sodelovanje. In smo poskusili. Stvar se je razvila in smo se kar razširili. Zdaj se s tem sicer ukvarja predvsem Tine. Jaz mu samo pomagam."

"Kot se rodiš s Sočo, se rodiš tudi z redičem"

Seveda smo podrobneje poklepetali o solkanskem radiču. Sukenski regut oziroma redič, kot mu pravijo v Solkanu, je edinstven in raste zgolj in samo na solkanskem polju, takoj za italijansko mejo ob Soči. Prideluje ga še okoli deset družin, ki same vzgajajo tudi seme. "To sta imela že nona in nono. To je bilo pri nas od vedno doma. S tem se rodiš. Kot se rodiš s Sočo, se rodiš tudi z redičem. Ko je prišel mraz, je bilo treba to nabirati in čistiti. Toliko dela je, da smo morali vsi pomagati. Najprej je imel tata bolezen in ni več mogel. Ko je šel še stric … Vedno bolj si vpleten. Zdaj sva jaz in žena, tudi otroci pomagajo, ko imajo čas. Ko ga imajo, vedno pridejo in pomagajo."

"Za en kilogram samo pobiranje in čiščenje vzameta od dve do štiri ure"

Ni vsaka goriška roža pravi sukenski regut. Pravega prideluje samo še okoli deset družin, ki same vzgojijo tudi seme. Foto: Matej Leskovšek "To je zelo dobra zelenjava, ki jo lahko ješ tudi surovo, brez kisa, brez vsega. Je pa zelo veliko dela. Za en kilogram rediča samo pobiranje in čiščenje vzameta od dve do štiri ure. Zdi se drago, a se ekonomsko vseeno ne splača. A to je tradicija. Da nekaj ostane po toliko letih. To delamo samo za veselje, ne zaradi denarja." Pri Kanclerjevih ga na sezono, ki traja od decembra do konca februarja, pridelajo nekaj sto kilogramov. Letos je bila cena 17 evrov za kilogram, družine se dogovorijo za enotno ceno. "Če je bolj droben, samo za pobiranje in čiščenje porabiš štiri ure za en kilogramov. Ne vem, kdo bi še delal za štiri evre na uro."

"V Italiji je bil na tržnici tudi po 25 evrov. Ko sem bil mlad, je bila v Milanu okrog božiča štiri- ali petkrat višja cena kot pri nas." Seveda ni vsak goriški radič pravi sukenski regut. "Kaj podobnega je mogoče dobiti tudi v Padovi na veletržnici. A pravi je samo sukenski regut, ki raste na solkanskih poljih. Zaradi klime, zaradi zemlje. Kdor ga pozna, bo videl razliko že na prvi pogled." Tudi v trgovinah ali na tržnicah pri nas je pravega skoraj nemogoče dobiti. Včasih so ga prodajali tudi v Italijo, danes pa: "Zdaj pa se vse proda doma po prednaročilih. Nimamo zaloge. Ljudje naročijo, ti jim poveš približno, kdaj bo, in ga pripraviš, ko je."

Joško Kancler razloži, kako poteka pridelava sukenskega reguta:

"Redič, ki smo ga začeli čistiti lani, je zdaj še v loncih in bo šel počasi v njivo in bo za seme za leto 2026. To je triletni ciklus, da prideš od semena do rediča. Lep redič daš na stran in ga posadiš za seme. Ko nastane seme, ga daš sušiti. In naslednje leto se stolče in poseje," nam podrobno pridelavo solkanskega radiča opisuje Kancler. Gre za skoraj celoletno delo, pozimi delajo tudi vsak dan. "Poseje se konec aprila, v začetku maja. Potem ga dvakrat ali trikrat pokosimo. Ostane v njivi do zmrzali. V njivi mora najmanj dvakrat zmrzniti, da ga lahko potem poberemo. S posebno napravo ga orjemo 20 centimetrov v globino, da ga poberemo skupaj s korenino."

"To potem spravimo v zaboje in damo v vlažen in temen prostor. Tam sili približno tri tedne. Za prvi del. V naslednjih delih je hitrejši. Vse, kar zraste na njivi, zgnije. Kar zraste v kleti, v temi, pa je za prodajo. In kar je gnilo, je treba najprej očistiti. Če je kaj zelenega, je še grenko. To je treba vreči stran. Prava barva je rdeče-bela. Samo lepo, kar ostane, sredica, tista rožica, se postrga z nožem. In tisto se opere in zloži v zaboje."

"Največja smrt je, če ga termično obdelaš"

Marsikdo, tudi priznani kuharji, goriško rožo, kot rečejo podobnim sortam radiča, tudi kuha oziroma peče. Sukenskega reguta nikar, pravi Kancler. "V regut je vloženega toliko truda, da je po mojem mnenju največja smrt, če ga termično obdelaš. Najboljši redič je redič v solati, in to s fižolom. Dober je tudi s tuno. Nikoli pa ga doma ne naredimo termično obdelanega, zagotove ne pravega. Mogoče samo tistega, ki je za v smeti, ki ima kaj zelenega, mogoče za kak riž ali testenine. Da malo uničiš grenkobo. A pravega rediča ne smeš termično obdelati. Kdor to dela, ga ne ceni!"

Joško Kancler o tem, kako je treba jesti sukenski redič:

"To ni industrijska zelenjava"

Včasih so govorili, da ga celo kradejo z njiv. "Kradejo ga, a tisti, ki ga kradejo, mislijo, da je ta s polja za v solato. A redič z njive je tako grenak, da ga ni mogoče jesti. Zgodilo pa se je že, da so nam pokradli tistega, ki smo ga prejšnji dan pobrali in pustili v razorju. Pokradel nam ga je nekdo, ki je vedel, kako se z njim dela, in ga je odnesel kar v snopih. Tako da ga zdaj takoj nesemo domov, da ga ne pustimo na njivi."

"Promoviramo lahko kajakaško progo, redič pa je prodan, ko ga očistiš"

Joško Kancler je še posebej navezan na Sočo in sukenski regut. Foto: Matej Podgoršek Večkrat se je že govorilo, da bi bilo treba solkanski radič zaščititi. "Za pravi sukenski redič si vsak seme naredi sam zase. To ni industrijska zelenjava. Kdor bo poskusil kupiti seme v paketu, bo videl razliko, da ta ni pravi." Pri zaščiti in promociji bi radi letos izkoristili tudi Gorico kot Evropsko prestolnico kulture. Kancler se pri tem le nasmehne: "To skoraj nima smisla. Da promoviraš stvar, ki je skoraj nimaš. Promoviraš stvari, ki jih imaš preveč. Promoviramo lahko kajakaško progo, da bi bila zasedena celo leto. Redič pa imaš že prodan, ko ga očistiš. Promocija ne pomaga. Tisti, ki ga imamo, ga lahko naredimo samo toliko, kot ga. In še tega ni zadosti, da bi lahko zadovoljili ljudi iz naših krajev, kaj šele koga drugega."

"Tak sem. Že ko sem veslal, je bila ves čas akcija."

Družin, ki gojijo sukenski redič, je vse manj. Kanclerja ob koncu pogovora vprašamo, ali bodo njegovi otroci (ima štiri) nadaljevali tradicijo. "Veste, kako so zdaj mladi. Za zdaj imajo še zanimanje. A v teh časih je vedno več dela v službah. Če bo, bo najmlajši sin. Ta je še najpogosteje doma, drugi pa so že v službi, dva v Ljubljani. In težko uskladijo vse skupaj. Tine dela magisterij na strojni fakulteti in ima samo še magistrsko nalogo. Ko bo končal, bo zagotovo iskal službo in mislim, da ne bo blizu reguta." K sreči pa za zdaj nič ne kaže, da bi volje in energije zmanjkalo Joškotu Kanclerju. "Tak sem. Že ko sem veslal, sem bil navajen, da je bila ves čas akcija. Naredim, kot lahko naredim."

Sportal Nikoli ni mislil, da bo delal to, danes pa: "Ostal bom v ženskem nogometu"

Sportal Žogo zamenjala za fotoaparat, a se odlično znajde tudi pred objektivom