Janja Garnbret
Petek, 29. 5. 2020, 4.00
4 leta, 6 mesecev
Nov plezalno-športni objekt v Vrbnjah na Gorenjskem
Janja in Domen sta nam odprla vrata svojega življenjskega projekta #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,94
5
Janja Garnbret in Domen Škofic sta v Vrbnjah pri Radovljici s pomočjo družine postavila športno-plezalni center, v katerem bo mogoče trenirati vse tri plezalne discipline (težavnostno, hitrostno in balvansko plezanje).
V idiličnem naselju Vrbnje blizu Radovljice je zrasel nov športno-plezalni center, življenjski projekt šestkratne svetovne prvakinje Janje Garnbret in njenega partnerja Domna Škofica, enega najboljših slovenskih plezalcev. T. i. Plezalni ranč, ki je skupna investicija obeh plezalcev in njunih družin, ima vse, kar potrebujejo veliki, če si izposodimo slogan znane reklame, stene za balvansko in hitrostno plezanje, kmalu bodo postavili tudi steno za težavnostno plezanje, ki bo z 20 metri celo ena največjih, če ne kar največja umetna stena na svetu.
Montažna plezalna hala, ki spominja na goro, prekrito s snežno odejo (Domen Škofic je pojasnil, da je želel, da konstrukcija spominja na Stol, najvišji vrh Karavank), stoji povsem blizu družinske hiše Škofičevih. Torej hiše, kjer večji del časa preživi tudi Domnovo dekle Janja Garnbret, najboljša športna plezalka na svetu.
"V tako okolje ne moreš postaviti objekta v obliki škatle za čevlje, to preprosto ne gre, ker je grdo. Želeli smo ustvariti nekaj, kar spada na naš konec in je povezano s hribi," je razložil Domnov oče Pavle Škofic, ki je v procesu nastajanja centra odigral zelo pomembno vlogo.
Prvi zametki novega športno-plezalnega centra so vsaj v glavi začeli nastajati že pred več kot desetimi leti, nam je povedal Domen Škofic, najboljši plezalec v težavnostnem plezanju v sezoni 2016 in tretji v sezoni 2018.
Za levji delež spreminjanja sanj in teorije v prakso je zaslužen njegov oče Pavel Škofic, strojnik in inovator, ki se ukvarja tudi s postavitvijo in konstrukcijo plezalnih sten.
Škofic je že pred desetletjem po tiho razmišljal o postavitvi lastnega plezalnega centra.
Domen ocenjuje, da so v center do zdaj vložili okrog 300 tisočakov, kar pa še zdaleč ni vse. Fizičnega dela, ki sta ga v projekt vložila z očetom, ne preračunava nihče in je neprecenljivo.
Tudi zunanjo zasnovo objekta, vključno s stenami, sta izrisala sama. "Oče obvlada strojniške računalniške programe, pa sva se skupaj lotila dela. Sedela sva za računalnikom, jaz sem mu razložil, kakšne so moje ideje, on pa je vse to izrisal," je pojasnil 26-letni plezalec.
Tudi Janja v centru pomaga pri fizično in tehnično manj zahtevnih opravilih.
Škatlast objekt v tako okolje ne spada
Tudi Pavel Škofic je zelo ponosen na končno podobo konstrukcije in vsega, kar se skriva in kar bo še nastalo v njegovi notranjosti. Pravi, da je tudi iz ust arhitektov že slišal pohvalne besede.
"V tako okolje ne moreš postaviti objekta v obliki škatle za čevlje, to preprosto ne gre, ker je grdo. Želeli smo ustvariti nekaj, kar spada na naš konec in kar je povezano s hribi," je razložil. Tudi sama oblika oz. nagib objekta je podoben obliki bližnjega gozda, tako da čim manj štrli iz okolice, čeprav je to zaradi višine praktično nemogoče.
Center stoji na nezazidljivem zemljišču ob potoku, ki so ga Škofičevi dobili z menjavo zazidljivega v istem naselju. Trenutno so v fazi čakanja na spremembo namembnosti zemljišča.
Zemljišče pred postavitvijo športno-plezalnega centra leta 2018 ...
... in danes, maja 2020.
S plezalnim centrom želijo povezati šport, turizem in lokalno okolje. Za plezalno halo je ogromno zemljišče, kjer bo stal kozolec, tam se bodo plezalci lahko sprostili in družili, v bližini pa je tudi turistična kmetija, kjer bo mogoča namestitev.
Kdaj bo center odprt za širšo javnost? Ko bo povsem dokončan in bosta glavna akterja nanj ponosna.
Kdaj bo center odprt tudi za zunanje uporabnike, bosta odločila Janja in Domen, pravi Pavel Škofic, se bo pa to zgodilo takrat, ko bo center res dokončan in bosta nanj oba lahko ponosna, je dodal.
Sprva je bilo mišljeno, da bi center odprli oktobra, a je pandemija novega koronavirusa poskrbela za nekaj zamude, je povedal Domen. Po drugi strani pa je bila koronakriza tudi spodbudna, saj so prav zaradi zaprtja vseh plezalnih centrov, v Vrbnjah morali hitreje dokončati steno za balvansko plezanje.
Nekaj dni pred razglasitvijo epidemije v Sloveniji se je Domen intenzivno lotil nameščanja oprimkov na balvansko steno. "Kar čutil sem, da nekaj časa ne bova mogla nikamor," je povedal.
"Stena za hitrostno plezanje (dve smeri) je bila postavljena že pred krizo, v času krize pa sva na hitro namestila še oprimke na balvanski steni in lahko nemoteno trenirala," je pojasnil.
V delu je še stena velikanka za težavnostno plezanje (20 metrov), ki bo nekaj posebnega, saj bo ena največjih, če ne kar največja umetna stena na svetu.
V dvorani je tudi stena za hitrostno plezanje, šele druga takšna stena v dvorani. Prva je v Celju, na prostem pa v Ljubljani.
Večkrat v steno za 'speed' kot običajno
Dejstvo, da je v centru stena za hitrostno plezanje (šele tretja v Sloveniji, druga v dvorani), je velika pridobitev tudi za Garnbretovo, ki pod okriljem trenerja Romana Krajnika na njej kar trikrat na teden pili svojo formo, česar zagotovo ne bi počela, če stene ne bi imela tik pred svojimi vrati.
Pogovor z Garnbretovo in njenim trenerjem si boste na Sportalu lahko prebrali v prihodnjih dneh.
Trener Roman Krajnik je reden gost novega plezalnega centra, saj je trener Škofica in Garnbretove.
V nadaljevanju objavljamo še intervju z Domnom Škoficem, enim najboljših športnih plezalcev v Sloveniji:
Domen, koliko ste se sami naučili iz postavitve športno-plezalnega centra?
Ogromno, še posebej v času karantene, ko je bilo več časa kot običajno. Vsi se učimo, tudi moj oče, ki je po izobrazbi strojnik in je že prej obvladal tovrstne zadeve.
Veliko smo se naučili tudi sproti, marsikdaj smo improvizirali in se je dobro obneslo, tako da nam je zdaj vse skupaj še bolj všeč, kot je bilo videti na papirju. Vse skupaj se mi zdi precej fascinantno, na vsako novo steno sem izredno ponosen.
"Med postavitvijo smo se veliko naučili, tudi sproti. Marsikdaj smo improvizirali in se je dobro obneslo, tako da nam je zdaj vse skupaj še bolj všeč, kot je bilo videti na papirju," pravi Domen.
Sta v času karantene z Janjo trenirala še kje drugje?
Ne, vse treninge sva opravila tukaj. In zanimivo, še preden je bila razglašena epidemija, me je obhajal čuden občutek, kot da nekaj časa ne bova mogla nikamor. Izkazalo se je, da sem imel prav.
Od dva do tri dni pred začetkom karantene sem se vneto lotil nameščanja oprimkov in tako sva lahko ves čas trenirala. Edina slaba stran novih oprimkov je, da ti zelo hitro poberejo kožo (smeh, op. p.).
Koliko časa ste že vložili v center?
Uf, najmanj deset let. Začelo se je že, ko sem kot mulec športno plezanje treniral v Radovljici, v tamkajšnji osnovni šoli, in mi od trije do štirje treningi na teden niso zadostovali. Želel sem si več in očetu sem začel sitnariti, naj doma v kleti postaviva manjšo steno. Tako se je začelo in želja po lastni dvorani je kar rasla in rasla.
"Vedel sem, da si želim vse življenje ostati povezan s plezanjem, ker ga imam rad in imam dovolj izkušenj, ter da bi bilo dobro, če bi jih nekoč lahko prenesel naprej."
Vedel sem, da si želim vse življenje ostati povezan s plezanjem, ker ga imam rad in imam dovolj izkušenj, ter da bi bilo dobro, če bi jih nekoč lahko prenesel naprej.
Že takrat se mi je porodila ideja o lastnem plezalnem centru, a sem razmišljal, da bi se postavitve lotil šele po koncu kariere.
Po zaslugi družine, predvsem očeta, ki mu je šla moja želja zelo hitro v ušesa, pa smo center začeli postavljati že prej.
Ob tem moram povedati, da brez moje in Janjine družine nič od tega ne bi bilo mogoče, vsaj zdaj še ne. Z Janjo sva za zdaj povsem osredotočena na športno kariero in je še ne namerava kmalu končati.
Letošnjo sezono, če jo bodo plezalci sploh dočakali, bo tekmoval zgolj v težavnosti. V tej plezalni disciplini je bil v sezoni 2016 najboljši na svetu.
Kako ste si zamislili letošnjo sezono, če ta sploh bo? Boste tekmovali? Lani vas po svetovnem prvenstvu nismo več videli v tekmovalni areni umetnih sten.
Letos sem si začrtal, da bom tekmoval samo v težavnosti. Treniram tako, kot da sezona bo. Če je ne bo, bom pač dobro pripravljen na naslednjo.
V modernem slogu plezanja je kar nekaj stvari, ki se jih moram naučiti. Precej je sprememb, še posebej v zvezi z dinamičnim gibanjem po steni, ki mi je vedno povzročalo težave. Šport se ves čas spreminja, zato je tudi zanimiv. Ko že misliš, da vse veš, ugotoviš, da to ne drži.
"Verjamem, da mi bo čas pandemije koristil. Zadajam si nove izzive, motivacije mi še dolgo ne bo zmanjkalo."
Sem pa zelo zadovoljen s svojim napredkom. Ogromno stvari sem se naučil, tukaj v Vrbnjah imam res mir in verjamem, da mi bo čas pandemije koristil.
Ob analizi starih posnetkov se učim tudi na napakah. Zadajam si izzive, motivacije mi še dolgo ne bo zmanjkalo.
Ste bili zelo razočarani, ko so organizatorji odpovedali letošnjo tekmo v težavnosti v Sloveniji? Premierno bi se morala odviti v Stožicah.
Zelo. Prav zaradi te tekme sem bil še bolj motiviran. Razumem pa odločitev organizatorjev. Če bi tekma morala potekati brez gledalcev, je logično, da so jo odpovedali.
Si pa vseeno želim tekmovati, že zato, da vidim, kam trenutno spadam.
Trenutno se tako osredotočam na treninge in dvorano, na svoj življenjski projekt, in mi je super.
Vse je za nekaj dobro, če drugega ne, pa bomo več postorili v centru.
Si pa jeseni želim nazaj v skalo, v Španiji me čaka še kar nekaj nedokončanih projektov. Upam, da se bodo meje do takrat že odprle.
5