Janja Garnbret
Sobotni intervju
Sobota, 22. 2. 2025, 4.00
2 uri, 1 minuta
SOBOTNI INTERVJU
Janja Garnbret: Če svojo samozavest gradiš na tem, kar drugi pišejo o tebi, te lahko zruši že en sam negativen komentar
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,76
V Sobotnem intervjuju gostimo najboljšo športno plezalko v zgodovini Janjo Garnbret, ki jo letos čaka prav posebno leto.
Za Janjo Garnbret bo leto 2025 posebno v več pogledih. Ne samo, da bo manj tekmovala in skušala premikati meje v skalnem plezanju, čaka jo tudi selitev v nov dom in vloga ambasadorke v športu, ki ji zelo veliko pomeni. "To je zame ogromen korak in velika odgovornost," se zaveda najboljša športna plezalka v zgodovini, ki je točno pred desetimi leti prvič nastopila na tekmi svetovnega pokala. Z dvakratno olimpijsko prvakinjo smo se pogovarjali tudi o problematikah, na katere bi kot močan glas v svetu športnega plezanja rada opozorila. Pojasnila je tudi, zakaj ni več članica športne enote Slovenske vojske.
Se strinjate, da bo leto 2025 za vas zelo posebno? Pred vami sta dva velika projekta, vloga ambasadorke botrstva v športu in selitev v novo hišo, hkrati pa manj tekmovanj in precej več plezanja v skali … In vse to natanko deset let po vašem debiju na tekmi svetovnega pokala v Chamonixu.
Deset let je že? Ko to rečete, se res počutim, kot da sem že stara (smeh, op. p.). Da, leto bo res zanimivo in predvsem zelo drugačno. Lanska sezona je bila psihično in fizično zelo naporna, in bolj ko sem razmišljala, bolj sem bila prepričana, da je odločitev, da letos tekmujem precej manj, pravilna.
Kar pa zadeva zasebno življenje, me čaka velik projekt, ki se ga resnično veselim – gradnja hiše. Imela bom točno tako hišo, kot sem si jo od nekdaj želela. Glede na to, da prihajam iz hiše z veliko parcelo, si nekako nisem predstavljala, da bi živela v bloku, oz. če že, bi si želela imeti tako veliko stanovanje, da bi imela občutek, kot da sem v hiši.
"Deset let je že? Ko to rečete, se res počutim, kot da sem že stara (smeh, op. p.)."
Kako konkretno ste sami vpeti v gradnjo hiše?
Precej! Vpletena sem v vsako podrobnost in v tem resnično uživam. Sicer imam notranje oblikovalke, a končna odločitev je vedno moja. Trenutno smo tik pred tem, da zaprosimo za gradbeno dovoljenje. Pri Lumarju mi ogromno pomagajo – njihovi arhitekti in projektanti vedno najdejo odgovore na vsa moja vprašanja. Hiša bo v Logu pri Brezovici, sosedje so super, dela pa je res ogromno.
Kar pa zadeva ambasadorstvo v športu, je to zame ogromen korak in velika odgovornost. Še vedno čutim izredno veliko strahospoštovanje do te vloge. Zavedam se, da bo težko preseči znesek, ki ga je pred mano zbral Gogi (Goran Dragić je zbral 885.983 evrov, op. p.), oz. je to skoraj nemogoče, lahko pa obljubim, da se bom potrudila po najboljših močeh. Vse, kar se bo na koncu nabralo, bo za dober namen in bo super. Ves čas bo na voljo doniranje z SMS sporočili JANJA5 ali JANJA10 na 1919.
"Gospod Bobinac je dejal, da sem njihov plan A – in da plana B nimajo (smeh, op. p.). Seveda sem takoj pristala."
Kaj lahko pričakujemo od vaše vloge ambasadorke? Kaj že lahko napoveste, kaj pripravljate, kaj se bo dogajalo, kam se ljudje že lahko vključijo?
Pripravljamo številne aktivnosti, vendar nekatere še niso povsem dorečene, zato jih še ne bi rada napovedovala. Nekatere iniciative ne bodo toliko na očeh javnosti. Lahko povem, da bo kmalu v prodaji poseben plakat s fotografijo naju z Brooke Raboutou z olimpijskih iger v Parizu in najinima avtogramoma. Od vsakega prodanega plakata bo del sredstev namenjen Botrstvu v športu. Namignem lahko tudi, da pripravljamo večji dogodek. Vključeval bo tudi plezanje, odvijal pa se bo v toplejših mesecih in se ga zelo veselim, ker bo ponudil priložnost za nekaj, kar sicer v tako velikem številu enostavno ni mogoče. Več pa v prihodnjih mesecih.
Ste bili presenečeni, ko vas je predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Franjo Bobinac povabil k sodelovanju? Ste morali razmisliti ali ste takoj pristali?
Gospod Bobinac je dejal, da sem njihov plan A – in da plana B nimajo (smeh, op. p.). Seveda sem takoj pristala. Vlogo sem sprejela z največjim veseljem, a sem se hitro zavedla, kako velika odgovornost je pravzaprav to. Mislim pa, da sem se v tej vlogi kar dobro znašla.
Kot sem že večkrat poudarila, verjamem, da socialni status ne bi smel biti ovira pri uresničevanju sanj mladih športnikov. Tudi sama vem, kako velik zalogaj so stroški sezone, in iskreno – če bi jih morala kriti sama, si celotne sezone zagotovo ne bi mogla privoščiti. Na srečo nam te stroške krije Planinska zveza Slovenije, za kar sem jim zelo hvaležna.
"Roman je celo predlagal, da letos sploh ne bi tekmovala, a sem si želela nastopiti vsaj nekje. Preprosto moram ostati v stiku s tekmovalnim ritmom in občutki, ki jih prinesejo tekmovanja – vsaj na eni tekmi."
Omenili sva že, da boste letos manj tekmovali. Sta si bila pri tej odločitvi s trenerjem Romanom Krajnikom enotna ali sta sklenila kompromis?
Bila sva dokaj enotna, tako kot sva pri večini stvari. Tudi sama sem prišla do zaključka, da moram, če po vseh teh intenzivnih letih – od leta 2015 do danes – želim nastopiti na naslednjih olimpijskih igrah v Los Angelesu, kar si seveda močno želim, prilagoditi svoj pristop.
Če želim biti konkurenčna, potrebujem nekaj premora, manj tekmovanj in več časa v skali. Skalno plezanje sem v zadnjih letih zaradi olimpijskih iger in številnih tekem nekoliko postavila na stranski tir, imam pa tudi tukaj precej odprtih projektov.
Roman je celo predlagal, da letos sploh ne bi tekmovala, vendar sem si želela nastopiti vsaj nekje. Preprosto moram ostati v stiku s tekmovalnim ritmom in občutki, ki jih prinesejo tekmovanja – vsaj na eni tekmi.
Najprej sva razmišljala, da bo to zgolj svetovno prvenstvo v Koreji, ki je letos moj glavni tekmovalni cilj, saj drugih večjih tekem ni. A nato sva se odločila, da dodam še dve preizkušnji – domačo tekmo v Kopru, ki je na sporedu prvi konec tedna v septembru, torej le dva tedna pred svetovnim prvenstvom, in mi veliko pomeni zaradi izjemne podpore slovenskih navijačev, ter Innsbruck, kjer bosta na sporedu obe disciplini, kar je super, in kjer je vzdušje vedno vrhunsko.
Ne glede na to, da je stresno in da od mene vsi pričakujejo, da zmagam na prav vsaki tekmi, si ne bi mogla odpustiti, če letos ne bi tekmovala vsaj na eni tekmi. Enostavno rada tekmujem.
"Ne glede na to, da je stresno in da od mene vsi pričakujejo, da zmagam na prav vsaki tekmi, si ne bi mogla odpustiti, če letos ne bi tekmovala vsaj na eni tekmi. Enostavno rada tekmujem."
Ali je zdaj že jasno, katere discipline bodo na sporedu na SP v Koreji? Bodo to samo tri posamične discipline (težavnostno, balvansko in hitrostno plezanje) ali vas čaka tudi kombinacija težavnosti in balvanov?
Ne vemo še. Mislim, da bo vse jasno junija, ko naj bi bil znan tudi format olimpijskih iger v Los Angelesu. Če bo v LA 2028 na sporedu olimpijska kombinacija (balvani in težavnost), bo verjetno kombinacija tudi na sporedu svetovnega prvenstva.
Julija letos bo minilo deset let od vašega prvega nastopa na tekmi svetovnega pokala, kjer ste že ob debiju osvojili drugo mesto. Skupaj z Mino Markovič, zmagovalko tekme, sta edini dosegli vrh smeri, tako v finalu kot polfinalu. Res sanjski začetek kariere. Se spomnite trenutka, ko ste prvič začutili pritisk in se zavedli, da vse to ni več le igra?
Iskreno, tudi Chamonix se ni kar zgodil. Na svoji prvi tekmi, mladinskem evropskem prvenstvu (26. maj 2013, op. p.), sem zmagala in od takrat naprej so o meni govorili kot o novem velikem plezalnem upu Slovenije. Govorilo se je, da bo "uau", ko bom prišla med članice, zato moj uspeh v Chamonixu niti ni bil tako veliko presenečenje.
"Dejstvo je, da je tisto, kar ljudje vidijo na televiziji, samo pet odstotkov tistega, kar se dogaja v ozadju. To pa vidi samo moja ekipa, predvsem Roman, ki je z mano na vsakem treningu, in moji starši."
Poleg tega sem se z Mino vedno nekako primerjala – občasno sva skupaj trenirali in vedela sem, da lahko zmagam. Na tekmo v Chamonix sem šla s točno tem ciljem. Nisem se šla samo zabavat, ampak sem želela tekmovati in zmagati. Sicer na mlad in neizkušen način, a sem imela to željo.
Spomnim se, da sem v finalu plezala predzadnja, kar bi bil lahko za 16-letno dekle popoln šok – sploh glede na število navijačev, ki se zberejo v Chamonixu. Na nek način sem bila potisnjena v položaj, morala sem se znajti in preživeti.
Ko plezate, ko tekmujete, se vse zdi tako zelo enostavno, kot to opazimo na primer pri Tadeju Pogačarju in Luki Dončiću, a dejstvo je, da vse ni samo zabava. Kaj vse se dogaja v zakulisju?
Dejstvo je, da je tisto, kar ljudje vidijo na televiziji, samo pet odstotkov tistega, kar se dogaja v ozadju. To pa vidi samo moja ekipa, predvsem Roman, ki je z mano na vsakem treningu, in moji starši.
Včasih mi je kar žal, da ljudje vsega tega ne vidijo, ker bi potem lažje razumeli, kaj vse je treba vložiti za doseganje takih rezultatov, po drugi strani pa moraš morebitne komentarje "kavčarjev" vedno jemati z zadržkom oziroma po načelu skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Sama sem že vajena, da ljudje od mene pričakujejo samo zmage. Če ne zmagam, me že sprašujejo, ali sem bila bolna (smeh, op. p.).
"Sama sem že vajena, da ljudje od mene pričakujejo samo zmage. Če ne zmagam, me že sprašujejo, ali sem bila bolna."
Ampak sami se v svoji karieri niste soočali z veliko komentarji raznih "kavč strokovnjakov". Niti ni bilo razlogov zanje. Mislite, da bi jim bili kos, če bi se pojavili?
Dobro vprašanje. Res je, tega še nisem doživela ali pa vsaj nisem pogosto zasledila. Ne berem, kaj pišejo o meni. Tudi kadar mi mama pošlje kak pozitiven članek, se temu raje izognem.
Vedno sem verjela, da če svojo samozavest gradiš na tem, kar drugi pišejo o tebi, te lahko zruši že en sam negativen komentar. Zato se temu izogibam. Seveda pa se zavedam, da bo enkrat prišel dan, ko bom četrta ali pa sploh izven finala, in takrat se bodo zagotovo pojavili tudi negativni komentarji. To je neizogibno.
Verjetno bo kdo rekel: "Dve olimpijski medalji ima, zdaj pa je postala lena." A prav zato je pomembno, da bomo takrat z ekipo in družino držali skupaj. Oni vedo, kaj se v resnici dogaja. Že samo to, da me obkrožajo ljudje, ki me razumejo in ščitijo, naredi ogromno razliko. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi bila v vsem tem sama.
"Že samo to, da me obkrožajo ljudje, ki me razumejo in ščitijo, naredi ogromno razliko. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi bila v vsem tem sama."
Letos boste dopolnili 26 let. Kako mlado ali ne se počutite v tej vedno mlajši konkurenci?
Počutim se tako, da vem, da se jim ne bom kar pustila (smeh, op. p.). Resno, še vedno se počutim, kot da bi jih imela 16 let. Ko pridem na tekme, sem še vedno kot otrok – preprosto obožujem tekmovanja! Vsako leto se naučim kaj novega in nikakor nimam občutka, da sem stara 26 let. Ves čas se nekaj dogaja, kar je zame ključno. Če bi bilo vse monotono, bi bilo življenje dolgočasno.
Z vašim statusom v svetu športnega plezanja pridejo tudi odgovornosti. Ali gojite ambicije, da bi nekoč v prihodnosti sodelovali v katerem od organov Mednarodne zveze za športno plezanje (IFSC), da bi imeli več besede pri odločanju?
Ne. Razmišljala sem o tem, da bi sodelovala v komisiji športnikov (Athlete's Commission), ampak sem slišala, da kljub številnim predlogom tam težko karkoli dejansko spremenijo. In če vem, da moj glas ne bo imel prave teže, raje svojo energijo usmerim drugam.
"Rada bi videla več novih obrazov z drugačnimi idejami in svežo perspektivo, da nas res stestirajo."
Ampak če bi sodelovali, na kaj bi se osredotočili? Kaj bi bili vaši predlogi za spremembe?
Prva stvar je zagotovo problematika RED-s (sindrom relativnega energijskega pomanjkanja v športu, op.a.), potem pa vse drugo. Od postavljanja smeri do prizorišč tekmovanj …
Do prenizkega nagradnega sklada?
Da, absolutno. Glede na to, da je plezanje olimpijski šport, bi bile temu primerno lahko nagrade višje, pa niso.
Kar zadeva postavljanje smeri, bi si želela več zahtevnosti in raznolikosti. Preveč je skokov, kjer sploh ni treba toliko trenirati, in preveč je istih imen med postavljavci, kar pomeni, da so si smeri pogosto podobne. Rada bi videla več novih obrazov z drugačnimi idejami in svežo perspektivo, da nas res stestirajo.
Pri prizoriščih tekem pa me moti, da so umaknili kraje, kot sta Meiringen – tiste tekme smo se res vedno zelo veselili – in Villars. Tekme so sicer zdaj v večjih mestih, kar ima svoje prednosti, a vseeno pogrešam tiste lokacije z dušo, kjer je bilo vzdušje res posebno.
Kar pa se tiče denarnega sklada, ta še vedno znaša 12 tisoč evrov, le da ga zdaj razdelijo med prvih osem uvrščenih, prej pa se je razdelil med šest najboljših.
Kje smo trenutno pri reševanju problematike RED-s?
Mislim, da se nič ni spremenilo.
Očitno boste morali spet malo spomniti na to.
Da, se strinjam, da bo treba spet nekoliko podrezati. Če me zdaj vprašate, kaj se dogaja na tem področju, iskreno ne vem. Vem, da so izvedli nekaj testiranj, tudi jaz sem bila v Parizu testirana, nič pa se ni zgodilo. Ljudje, ki imajo s tem težave, o imenih ne bi govorila, so sicer označeni in jih večkrat testirajo, a še vedno tekmujejo.
Razmisliti moram, kdaj, kaj in kako na to spet opozoriti. Nikakor pa ne smemo odnehati. Dejstvo je, da trenutno stanje ni dobro ne za šport, ne za športnike, ne za prihodnje generacije.
Zasledila sem, da niste več članica športne enote Slovenske vojske. Kako to?
Res je, že kakšno leto nisem več članica športne enote Slovenske vojske. Ko se mi je pogodba iztekla, je nisem obnovila – ne zato, ker ne bi cenila podpore, ampak ker je preprosto nujno več ne potrebujem. Ne želim, da to zveni vzvišeno, ravno nasprotno – neizmerno sem hvaležna za vso podporo, ki sem jo prejemala. Brez nje si ne predstavljam začetka svoje kariere.
A prišel je trenutek, ko sem želela svoje mesto prepustiti nekomu, ki to finančno podporo bolj potrebuje. Želim si, da bi vsak športnik enkrat v karieri prišel do točke, ko bo lahko rekel, da svoje mesto prepušča nekomu, ki finančno podporo potrebuje bolj kot on.
Zaupajte nam še to – se piše kakšna nova knjiga, pravljica, se snema še kakšen film o vaši življenjski poti?
Za avtobiografijo je še prezgodaj, izjemno pa sem ponosna na svojo pravljico (Janja in čudežna roža, op. p.), ki je doživela že tretji ponatis. Menda jo ima veliko šol za domače branje, kar mi res ogromno pomeni. Ravno pred kratkim sva s pisateljem Primožem Suhodolčanom gostovala na moji nekdanji osnovni šoli v Šmartnem pri Slovenj Gradcu, kjer sva imela predstavitev knjige. Obljubila sem, da ne bom jokala, vendar se seveda nisem mogla zadržati.
Menda ste bili v otroštvu pravi knjižni molj, v prvem razredu ste za bralno značko prebrali kar 40 knjig.
Res je! Moja nekdanja razredničarka Iva Kovač mi je ravno zadnjič med obiskom šole povedala, da je to še vedno absolutni rekord šole.
Preberite še:
