Sobotni intervju
Sobota, 12. 4. 2025, 4.00
2 uri, 10 minut
Sobotni intervju: Milenko Ačimović
Milenko Ačimović: Če te Zdravljica niti malo ne ogreje, potem nisi pravi za Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,19
Milenko Ačimović spada med najboljše slovenske nogometaše vseh časov. Za izbrano vrsto je zbral 74 nastopov in dosegel 13 zadetkov.
Legendarni slovenski nogometaš Milenko Ačimović se je lani podpisal pod zgodovinski dosežek. Kot selektor mlade reprezentance je popeljal Slovenijo na Euro in v kvalifikacijah prehitel celo mogočno Francijo! Letos na Euru na Slovaškem ne bo vodil slovenskih upov, saj je selektorsko štafeto predal pomočniku Andreju Razdrhu, sam pa se posvetil vlogi direktorja reprezentanc na Nogometni zvezi Slovenije. Kaj vse počne, kaj doživlja v tujini zaradi predsednika Uefe Aleksandra Čeferina in kako si prizadeva za boljši jutri slovenskega nogometa?
Le kdo ga ne bi poznal? V srcih navijačev je ostal trdno zapisan po številnih nepozabnih uspehih, med katerimi še vedno najbolj izstopa čudežen zadetek, dosežen leta 1999 za Bežigradom proti Ukrajini, ko mu je uspela velemojstrovina s sredine igrišča, s katero je zlati Katančevi četi pomagal do senzacionalnega preboja na veliko tekmovanje. Prvega za Slovenijo. Takrat je bil Milenko Ačimović šele na začetku nogometne poti, ki mu je prinesla marsikaj lepega. Bili so vzponi in padci, veselja in razočaranja, priljubljeni Ljubljančan pa je ostal ljubljenec slovenskih navijačev.
Ko je pri 33 letih obesil nogometne čevlje na klin, se je preizkusil v različnih vlogah. Še vedno je užival v nogometu. Skoraj ga ni bilo dneva, ko si ne bi ogledal kakšnega srečanja, zanimalo ga je marsikaj. Nekaj časa se je preizkušal kot športni direktor Olimpije, nato pa se je konec leta 2020 podal v trenerske vode. Postal je selektor mlade reprezentance do 21 let, ki jo je lani veličastno popeljal na Euro, nato pa odprl novo poglavje v karieri in se posvetil izzivom direktorja reprezentanc na zvezi. Pred mikrofon smo ga povabili le nekaj dni po tem, ko je v Stožicah zaploskal prvemu zadetku v članski konkurenci 17-letnega sina Matea Ačimovića. Imel nam je marsikaj za povedati in navedel kar nekaj razlogov, zaradi katerih bi bila prihodnost slovenskega nogometa še kako svetla. Beseda je tekla tudi o Benjaminu Šešku, Aleksandru Čeferinu, Andreju Razdrhu, Thierryju Henryju, Nejcu Gradišarju, Arjanu Maliću, Luki Topaloviću, Matjažu Keku, Miranu Pavlinu, Svitu Sešlarju …
Poglejte si, kaj pravi Ačimović
Slovenija vas počasi spoznava v novi vlogi, saj ste nedavno postali direktor reprezentanc na Nogometni zvezi Slovenije, pred tem pa pisali zgodovino kot selektor izbrane vrste do 21 let. Vodili ste jo štiri leta, vse pa se je začelo v obdobju pandemije koronavirusa, ko je Slovenija nastopila na "domačem" Euru.
Takrat je bilo zaradi korone depresivno obdobje. Še danes mi je najbolj žal, da so bile tribune prazne in na tekmah Eura nismo mogli imeti svojih navijačev. Tako se sploh nismo mogli počutiti kot gostitelji. Zagotovo bi moji varovanci dali še kak odstotek več, če bi računali na glasno podporo s tribun. To je bilo zahtevno obdobje, ko sem šele spoznaval fante, jih vodil na petih močnih tekmah z Nemčijo, Rusijo, Italijo, Španijo in Češko, nato pa je napočil čas za drugo generacijo. In nato še tretjo, s katero smo se nato uvrstili na Euro, ki bo letos na Slovaškem.
Ko je konec leta 2020 postal selektor mlade izbrane vrste, so zaradi pandemije novega koronavirusa vladali posebni ukrepi. Vplivali so tudi na nogomet.
Lani ste torej pisali zgodovino, v kvalifikacijski skupini za Euro z izbrano vrsto do 21 let prehiteli celo Francijo in Avstrijo. Česa vsega so zmožni mladi Slovenci, ste nakazali že v enem ciklusu prej, ko ste kar dvakrat prekrižali načrte sovrstnikom iz Anglije z veliko zvenečimi imeni, ki so danes vredni silne milijone evrov.
To je bila tudi moja največja trenerska in selektorska šola. Kaj se je zgodilo? V kvalifikacijah za Euro 2023 smo na dveh tekmah proti Angliji, ki je bila polna izvrstnih mladih igralcev, med njimi sta bila tudi Cole Palmer in Connor Gallagher, osvojili štiri točke. To pa je bila slaba tolažba, saj smo ostali brez Eura. To me je obremenjevalo. Da si tako dober proti Angliji, a ne greš na prvenstvo? Žal smo izgubljali točke proti Kosovu in Albaniji.
Takrat sem se odločil, da bo treba nekaj spremeniti. In res. Spremenil sem miselnost. Tekme sem začel voditi drugače. Vsako tekmo smo dojemali enako, na vsako smo se osredotočali, kot da je finale. Pa naj bosta na drugi strani Francija ali Ciper. Vseeno. To je bila prelomnica, kar se tiče mojega selektorskega dela.
Skoraj ga ni mladega reprezentanta, ki nam v pogovoru ne bi zaupal, kako izjemno vzdušje se je pod vašim vodstvom ustvarilo v izbrani vrsti. Vsak je bil presrečen in je komaj čakal, da je prišel na trening in druženje, kaj šele na tekmo in užival v sodelovanju z vami. Bili ste jim kot drugi oče.
Res je bilo lepo sodelovati z njimi. Zelo so se povezali, neverjetno. Čeprav nismo imeli veliko treningov. Morate vedeti, da smo imeli zbore ob ponedeljkih, v torek smo še napol počivali, sreda je bila namenjena uradnemu treningu, v četrtek pa se je že igralo.
Zato mi je zelo pomagalo, da smo imeli tako dobro vzdušje v reprezentanci. Fantje so se razumeli med seboj, bili so povezani in spoštljivi. Kar nekaj jih je prišlo na zbor tudi poškodovanih, a so želeli vseeno nastopiti za Slovenijo. Tako velika želja jih je gnala naprej.
Za prelomno točko na svoji selektorski poti označuje izkušnjo, ki jo je doživel po tekmah z zvezdniško Anglijo. Slovenija je blestela, a ostala brez Eura. Zato je moral nekaj spremeniti.
Na koncu sem poznal fante že tako dobro, da sem jih na reprezentančnem zboru samo pogledal, ko so vstopali čez vrata, in sem že vedel, kaj se dogaja z njimi. Ta kemija med fanti je zelo pomemben dejavnik. Da imaš željo, verjameš drug v drugega. To je najbolj prišlo do izraza, ko smo doma izgubili proti Franciji z 0:4. Takrat se je v drugem polčasu poznala utrujenost po napornem gostovanju v Bosni in Hercegovini, presenetila pa nas je tudi izjemna medijska galama, saj so prišli slavni nogometni gostje. V Koper je prišel Thierry Henry, nato so nas njegovi Francozi visoko premagali, a so se moji fantje odzvali fantastično. Sledili sta tekmi proti Cipru in Avstriji, kjer smo vzeli vseh šest točk. To je bilo to, naš stroj se je ogrel, začel teči in se ni več nikoli ustavil.
Začeli ste torej preskakovati ovire tudi na "manjših" tekmah, ki so vam v ciklusu pred tem povzročale težave. Torej se vam je godilo podobno kot zlati Katančevi generaciji ob koncu prejšnjega stoletja, ko ste se senzacionalno uvrstili na prvo evropsko prvenstvo, tam pa osrednjo moč črpali iz ekipnega duha in zmag proti ekipam, ki niso spadale med favorite skupine?
Da, tega je zdaj vse več. Sem namreč pristaš vzdigovanja dobrega vzdušja, team buildingov, a bom tudi vedno zagovornik tega, da je najboljši recept za dobro ozračje vseeno rezultat. Tisto, kar po tekmi naredi največ lepega v avtobusu, ko zaslišiš med mladimi glasbo in smeh, je zagotovo rezultat. Poveže fante, drug drugemu začnejo verjeti. Rezultat je tisti, ki te žene naprej.
Največ medijskega pompa je kot selektor mlade reprezentance doživel na tekmi v Kopru s Francijo, ki jo je vodil znameniti Thierry Henry, nekdanji velikan francoskega in svetovnega nogometa.
Potem vse skupaj predstavlja še večji fenomen, kako je lahko dvomilijonska Slovenija, vsi vemo, s kakšnim nogometnim bazenom se lahko ponaša v primerjavi z evropskimi velesilami, v skupini prehitela Francijo, ki ima v svojih vrstah prvovrstne igralce, že zdaj spoštovane ase številnih velikih klubov, začenši z Bradleyjem Barcolajem in Desirejem Douejem pri PSG!
Nikoli me ni spremljal občutek, da bi se moji fantje obremenjevali s tem, kdo stoji na drugi strani in kaj vse že predstavlja v nogometu. Pa sta tako Barcola kot Doue zatresla našo mrežo. Ni bilo strahospoštovanja, ampak je bilo bolj prisotno veselje, da lahko sploh igraš proti takšnemu tekmecu. In če jim pri tem vzameš še kakšno točko, je lahko sploh še kaj lepšega? Na vsakega tekmeca smo se fantastično pripravili.
Tudi po vaši zaslugi, čeprav iz vas sije skromnost in se nočete postavljati v ospredje.
Glede psihološke priprave sem lahko fantom resnično veliko pomagal. Nenazadnje sem bil tri leta v Lillu in odlično spoznal francosko miselnost, podobno velja za Avstrijce, saj sem igral na Dunaju, ali pa Angleže, ko sem bil v Londonu pri Tottenhamu.
Tako sem fantom lažje povedal, kaj vse lahko pričakujejo na igrišču in kakšni so naši tekmeci. To so zelo dobro sprejeli in se z njimi na tekmi tudi zelo dobro borili.
Postal je prvi slovenski strateg, ki je mlado izbrano vrsto do 21 let prek kvalifikacij popeljal na veliko tekmovanje.
Veliki cilj ste uresničili na gostovanju v Avstriji, ko ste izkoristili zaključno žogo za preboj na Euro 2025. Morali ste ostati le neporaženi. Po zadetku Nejca Gradišarja za 1:1 vam je uspelo, spisala se je zgodovina.
Čutil sem izjemno olajšanje. Za menoj je bilo naporno obdobje, polno dela. Lovljenje Francije in Avstrije, spremljanje in gledanje vseh tekem, vse s ciljem, da bodo priprave čim boljše, mi je vzelo veliko energije. Zlasti zato, ker veš, kako blizu si zgodovinskemu uspehu, ki ga pred teboj Slovenija še ni dosegla. Tako smo začutili zgodovinsko priložnost.
Pomagalo mi je, da sem dal sam skozi že dve takšni prigodi. Z reprezentanco sem šel kot igralec na Euro in svetovno prvenstvo, kot selektor pa sem vselej verjel, da si ta generacija zasluži takšno nagrado. Tekma v Avstriji je bila tako zelo specifična. To je bil izpit generacije, izpit njihove zrelosti. Tako igralcev kot nenazadnje tudi njihovih staršev.
Radi se poigravamo z mislijo, da pri slovenskih fantih ni nekih mentalnih presežkov in da nam takrat, ko nastopijo največje tekme, ne uspe doseči cilja. Da vedno nekaj zmanjka. Tu pa se je pokazalo nekaj drugega. Slovenska stroka, te otroke so namreč vzgajali starši, vsi fantje pa so zrasli na slovenskih zelenicah, jim je pomagala do zgodovinskega uspeha. To nam lahko predstavlja še dodatno zadovoljstvo.
S krovno zvezo je sklenil dveletno pogodbo o sodelovanju. Če bi se Kekovi četi posrečil veliki met, bi torej kot direktor reprezentanc spremljal Slovenijo na največjem mogočem tekmovanju, SP 2026.
Nogomet je še zadnji branik pri moštvenih športih v Sloveniji, ki se upira temu, da bi izbrano vrsto vodil tuji strateg. Košarka, odbojka, rokomet, hokej na ledu … Drugje so to že večkrat preizkusili ali pa še vedno vztrajajo pri tem, nogomet pa tega ni nikoli dovolil. Si boste, nenazadnje ste direktor reprezentanc, za to prizadevali tudi v prihodnje?
Bom. Zelo podpiram slovensko stroko. Trenerji so vzgojeni pri nas, tu so opravili licenciranje, mi pa samo vzamemo najboljše iz generacije. In vse kaže na to, da gremo v pravo smer. V zadnjih letih sem ponosen na vse naše mlade fante. Na njihove rezultate in to, kako igrajo. Poglejte samo marčevski termin. Ta je bil zelo pomemben zame, saj sem se prvič srečeval z njim kot direktor. Bil sem lahko presrečen. Tako U-17, U-19 kot U-21 … Ko potegneš črto, smo boljši celo od Hrvatov, Srbov ali Avstrijcev, kar ni mala stvar. Slovenija bo imela letos kot edina izmed držav s področja nekdanje Jugoslavije svojega predstavnika na letošnjem Euru do 21 let.
Kar se tiče izbranih vrst do 17 in 19 let, so bili boljši od nas le Angleži in Nemci, tako da smo konkurenčni. Naši mladi fantje so konkurenčni. Pri tem izhajam tudi iz svojih izkušenj. Tudi mene je moral nekdo nekam poriniti ali pa stati za menoj. Saj so izjeme kot Lamine Yamal ali podobni, ki so res nekaj posebnega, preostali pa se rodimo tako, da je treba, preden se dokončno dokažemo, pri nas še malo potrpeti.
Lamine Yamal, čudežni deček Barcelone in španskega nogometa, je lani postal evropski prvak. Ker je star šele 17 let, bi seveda zlahka prišel v poštev tudi za nastop na letošnjem Euru do 21 let. Tako kot še mnogi mladi zvezdniki, ki že nastopajo in blestijo pri največjih evropskih klubih.
Naši fantje, potem ko jim to uspe, kažejo veliko lepega. To vrnejo na krasen način in te naredijo ponosnega. Pri tem pa jih je vzgojila slovenska stroka. Kako po takšnem uspehu ne bi bil zadovoljen?
Zakaj pa ste sploh prenehali z delom selektorja in se praktično poslovili na vrhuncu slave, po zgodovinski uvrstitvi na Euru?
V štirih letih je prišlo do menjave treh generacij. Sprva sem imel v mislih, da bi lahko opravljal dvojno delo, ostal selektor mlade reprezentance, hkrati pa poprijel še za direktorsko delo, a sem vseeno čutil tako veliko spoštovanje do svojega strokovnega štaba, s katerim smo zgradili primer zelo uigrane ekipe, da sem v določenem trenutku ocenil, kako lahko Andrej Razdrh v enakem obsegu nadaljuje tisto, kar smo si zastavili, sam pa mu bom pomagal kot direktor. In bom vedno poleg reprezentance. Tudi na vseh tekmah.
Marca sem tako spremljal reprezentanco U-21 na dveh prijateljskih tekmah v Turčiji. Odlično so odigrali z Ukrajino in Finsko in bili uigrani. Andrej je stvari zapeljal v pravo smer. Pravzaprav ni nobenih večjih sprememb, kar se tiče osebja in igralskega kadra. Vse teče tako, kot mora.
Selektorsko štafeto je v mladi reprezentanci, ki jo junija čaka nastop na Euru do 21 let, predal dolgoletnemu sodelavcu Andreju Razdrhu. Slovenija se bo na Euru na Slovaškem v skupinskem delu od 12. do 18. junija pomerila z Anglijo, Nemčijo in Češko.
Pa imate kot direktor dovolj časa, da se lahko posvečate prav vsem reprezentancam?
Meni je vse to dober izziv. Marca sem bil na akcijah U-17, U-19 in U-21, pa na obeh tekmah A-reprezentance. Vse v desetih dneh. Delo z mlajšimi fanti, te tekme, analize in pogovori s selektorji, me močno izpolnjuje. Najbolj pa sem vesel, da so vse generacije odigrale res dobro. Na čelu z A-reprezentanco, ki je ostala v ligi B lige narodov.
Moji novi delovniki so sicer naporni, a je vse povezano s tem, kar sem si želel že od nekdaj. Morate vedeti, da sem vpet tudi v delo še mlajših selekcij. Denimo U-14 in U-15. Ogromno je tekem, ki si jih želim ogledati, pa nimajo povezave z mojo službo. Uživam v gledanju tekem, v komunikaciji s temi mladimi igralci in selektorji. Normalno spremljam tudi članski nogomet, zlasti prvo ligo. Vpet sem tudi v to. Prej sem bil bolj osredotočen na U-21, zdaj pa spoznavam vse generacije. V karieri sem bil že igralec in selektor, bil sem že športni direktor, tudi sam sem nekoč igral za mlajše selekcije od 17 do 21 let, tako da dobro vem, o čem se gre.
To verjetno prepoznajo tudi mladi, saj se jim znate zato približati bistveno bolj kot kakšen strateg, ki se ne more pohvaliti s tako bogato nogometno potjo.
Lažje mi je, saj se pogosto spomnim na to, kako sem razmišljal svojčas kot igralec. Potem lažje razumeš, kako se kdo pripravlja na tekmo. Hitreje znam prepoznati igralca, ki ima morda težave z dojemanjem psihološke veličine tekem. Najlažje je trenirati tiste, ki igrajo mednarodne tekme že prek klubov.
Imamo pa tudi fante iz različnih okolij, ki se še niso srečali z Evropo, vendar so po drugi strani dobri v domači ligi. Tako se morda na začetku reprezentančnih nastopov znajdejo v določenem krču, a se je na te stvari naše osebje zelo dobro pripravilo. In takšnim igralcem pravočasno pomagalo.
Na krovni zvezi kot direktor reprezentanc tesno sodeluje s predsednikom Radenkom Mijatovićem in generalnim sekretarjem Martinom Koželjem.
Ali vas sploh še mika, da bi se kdaj vrnili v trenerske oziroma selektorske vode?
Ne, o tem ne razmišljam. Dobro se počutim v vlogi direktorja, kjer veliko pomagam z nasveti. Poznam vse selektorje, tudi večino igralcev, vseskozi pa se rojevajo novi talenti in to kar dobro spremljam.
Ali se boste kot direktor in nekdanji selektor na Euru mešali v delo vašega naslednika, donedavnega pomočnika Andreja Razdrha?
Ne, sploh ne. Andreja zelo spoštujem. Poznam ga že zelo dolgo, tako kot tudi Darka Karapetrovića in Marka Drobniča, preostala člana strokovnega vodstva, s katerima sem sodeloval vrsto let. Zdaj nadaljujejo delo brez mene, zelo dobro poznajo fante, oni pa njih, tako da poteka dobro in kakovostno delo. Da je res tako, potrjuje zlasti odlična predstava na nedavni tekmi z Ukrajino.
Benjamin Šeško spada med najboljše mlade napadalce v Evropi. Star je komaj 21 let in bi lahko prišel v poštev za nastop na letošnjem Euru, a je sporočil, da ga junija ne bo na Slovaškem.
V zadnjem času odmevajo ugibanja, ali bi lahko Slovenijo na Euru do 21 let okrepil kateri izmed članskih reprezentantov, ki zaradi svoje mladosti še pride v poštev za nastop. Najbolj se omenjata Benjamin Šeško in Žan Vipotnik. Šeško je nedavno v pogovoru za TV Slovenija pojasnil, da ga junija ne bo na Slovaškem in da naj nastopijo raje tisti, ki so si prek kvalifikacij tudi prislužili nastop na tako velikem tekmovanju. Kako razmišljate o tem kot direktor?
Kar se tiče Benija (Benjamin Šeško, op. p.), spada v kategorijo igralcev, ki so ključni za A-reprezentanco. Spada v kategorijo, v kateri sta tudi njegova sovrstnika Jude Bellingham in Jamal Musiala. Če jih naštejem le nekaj. To so fantje, ki odigrajo na sezono od 50 do 60 res močnih tekem. Vsi pa vemo, kaj čaka člansko reprezentanco Slovenije jeseni. Šeško je glavni nosilec. Ti fantje, govorim za Benija, Bellinghama in Musialo, so stroji. Če se preforsirajo in bi izgubili takega igralca, bi bil to velik udarec za Slovenijo.
Zagotovo pa bi bil Šeško neverjetna okrepitev za našo reprezentanco do 21 let, a je treba upoštevati tudi izhodišče, kako ga potrebujemo tudi na naslednjih tekmah. Na tem Euru bi lahko, če tako pogledamo po starosti, nastopilo ogromno imenitnih imen. Ne le Yamal ali Musiala, ampak tudi Gavi, Pedri, Hojlund … In še in še. Nikjer še nisem zasledil, da bi lahko resnično prišli na Euro. Bi bilo pa to fenomenalno za nogomet. Poglejte samo Špance, lahko bi prišla celotna zvezna vrsta Barcelone, to bi bil res nor Euro na Slovaškem. Saj vidite, za kakšne klube igrajo denimo mladi Angleži, ki so v naši skupini.
Kaj pa Žan Vipotnik? Nogometni kruh si služi prav na Otoku.
Začel je ravno s to generacijo, ki bo zdaj igrala na Euru do 21 let. Uvodne štiri tekme je odigral za nas, potem pa prejel vpoklic za A-reprezentanco in že na svojem debiju dosegel gol v Kazahstanu. V mladi reprezentanci smo z veseljem spremljali njegov razvoj. To, da bi nastopil na Euru, je želja vseh fantov. Smo v pogovorih, njegovo prvenstvo se konča dokaj zgodaj, že v začetku maja, kar bi nam lahko šlo v prid.
Benjamin Šeško in Žan Vipotnik predstavljata svetlo prihodnost slovenskega nogometa. Radečan bo konec maja dopolnil 22 let, Konjičan pa je prejšnji mesec proslavljal 23. rojstni dan.
Selektor A-reprezentance Matjaž Kek je pojasnil, da bo imela junija reprezentanca U-21 absolutno prioriteto pred njegovim izborom kandidatov za prijateljski tekmi z Luksemburgom ter Bosno in Hercegovino.
S selektorjem Matjaž Kekom se odlično razumeva. Tako je bilo že takrat, ko sem vodil mlado reprezentanco. Če se je članom pripetila kakšna poškodba, je pogosto vpoklical katerega izmed mojih fantov. Komunikacija poteka zelo dobro, navsezadnje pa je najpomembnejše, kako se lahko tako članska kot tudi mlada reprezentanca pohvalita z uspešnimi rezultati.
Pri Nejcu Gradišarju, ki se je pozimi preselil k afriškemu velikanu Al Ahlyju, se poraja dilema. Ali bo nastopil na Euru za Slovenijo ali za svoj klub na klubskem svetovnem prvenstvu, kjer se bo Al Ahly v prvem nastopu pomeril prav proti Messijevemu Interju iz Miamija?
O tem bo odločal njegov klub Al Ahly. Zveza v tem primeru ne more veliko narediti. Njegov klub igra za začetek z Interjem iz Miamija. Klub je zanj plačal ogromno denarja, obeta se največja tekma v zgodovini njegovega kluba. Nejc Gradišar zanje predstavlja enormno okrepitev. To je hitro dokazal. Resnično nisem vedel, da ima njegov klub toliko navijačev. Moj telefon je zaradi njega v začetku leta, ko je prihajalo do prestopa, zvonil neprestano 48 ur. Ogromno oseb iz Egipta je želelo slišati moje mnenje o Nejcu. Kar nisem mogel verjeti, kaj se mi dogaja, ko pa sem to povedal Nejcu, mi je rekel, da je tam še huje. Da sam sploh ne zahaja kaj preveč v Kairo. Da je preveč medijskega pokrivanja (smeh, op. p.). V Egiptu se sicer zelo dobro počuti. Videti je, da se je dobro znašel in uživa v tej vlogi.
Tako se je Nejc Gradišar, novopečeni ljubljenec večmilijonske vojske navijačev Al Ahlyja, boril proti francoskim vrstnikom v kvalifikacijah za Euro 2025.
Moram ga pohvaliti. Kar je pokazal prejšnji mesec na dveh tekmah U-21 v Turčiji, je bilo fenomenalno. Ne glede na vse, kar se je dogajalo z njim po selitvi v Egipt, je bil odličen. Vse je navdušil, tako dobrega ga še nisem videl v državnem dresu. Je pravi kaliber. Ogromno nam je pomagal, ogromno je dal mladi reprezentanci. Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Smo v stiku z Al-Ahlyjem in Gradišarjem, naša želja, da bi Nejc zaigral na Euru, pa je ogromna.
Če ne bi utegnil, bi bil potem prihod Vipotnika še toliko bolj dobrodošel.
Bomo videli, kako bo. Do Eura nas ločita še dva meseca. Dovolj časa je, da se zadeve razjasnijo.
Zanimivo je, da bi lahko Benjamin Šeško zaigral za Slovenijo že na Euru 2021, ko je že opozarjal nase, čeprav je bil takrat šele komaj polnoleten, a ga niste uvrstili na seznam. Pravzaprav ni v karieri nikoli zaigral za reprezentanco do 21 let.
Spada v kategorijo fantov, ki preskakujejo določene reprezentančne akcije. To so fenomeni, ki zelo hitro pridejo v A-reprezentanco in začnejo redno igrati. Vemo, kako pomembni so tam.
Ko sem prevzel vodenje mlade reprezentance, je bilo v to, kdo bo igral, vpetih ogromno igralcev, nikoli pa nisem tega, kdo ali kaj, komentiral individualno. Na koncu mi je bil vedno najpomembnejši rezultat. Kakovost je prišla na površje. Pomembno je, da sem iz vseh fantov izvlekel maksimum.
Na Euru 2021, ki sta ga gostili Slovenija in Madžarska, zato je imela slovenska reprezentanca predhodno možnost nastopa, je za edini zadetek Ačimovićeve čete na treh tekmah poskrbel Aljoša Matko. Zatresel je mrežo Češke.
Nedavno se je zgodila prelepa zgodba v vaši družini. Sin Mateo, star je 17 let in nabira nogometno znanje pri Olimpiji, se je prvič vpisal med strelce na članski tekmi. Ali ste bili prejšnji četrtek, ko mu je to uspelo na pokalni tekmi proti Beltincem, na stadionu v Stožicah?
Sem. To je bil res neverjeten občutek, ki ga je težko opisati. Srce ti napolni nek občutek sreče, zadovoljstva, ponosa. Mateo je imel prejšnje leto res veliko smole. Imel je dve zoprni poškodbi, zlom zapestja in ključnice, in to ravno v najbolj občutljivem obdobju, ko se je pridružil članski ekipi. Potreboval je dosti časa, da so se zadeve obrnile v boljšo smer. Kot da bi tista žoga, ki jo je prejel, da je nato dosegel zadetek, predstavljala nagrado za njegovo delo. Za poštenje, za ves trud, ki ga daje nogometu. Srečen sem, da se mu je nekje povrnilo. So pa še druge stvari, saj sem zasledil, da je postal najmlajši strelec Olimpije na tekmah pokala vseh časov.
Ta podatek je javno izpostavil znan kronist Olimpije in statistični guru Optažabar.
Da, to so neki dodatki, ki mu gredo v prid. Na te stvari pa bolj gledam s tega vidika, da sam do 27. leta sploh nisem imel večje poškodbe, on pa je že kot najstnik občutil toliko gorja. In izgubil nemalo tekem. Ko je dosegel gol, sem najprej kot starš pomislil na to. Ker vem, kaj vse je dal skozi. Gol je nagrada za vse, kar je pretrpel. Zdaj je dobil ta občutek. Po prvem golu ne čuti več bremena, zdaj se lahko lepo sprosti in igra.
🧒 Mateo Ačimović (17 let 181 dni) je danes postal najmlajši strelec Olimpije v zgodovini slovenskega pokala!
— OptaŽabar (@Opta_Zabar) April 3, 2025
📸Luka Vovk (Sportida) pic.twitter.com/7zR4QdvSwl
Lepo pa je videti, da je tudi Mateo otrok Olimpije, kot sem bil jaz. V družini gre očitno nekaj naprej.
Oba sta, to se sliši zelo nenavadno, dosegla svoje prve gole za člansko zasedbo Olimpije proti istemu klubu. Proti Beltincem.
Zanimivo, kajne?
Se še spominjate svojega prvega gola za Olimpijo?
Da, a bolj bežno. Vendarle je minilo že skoraj 30 let. Ni bil pa kakšen zahteven zadetek, ampak preprostejši. Od blizu. Nekaj podobnega, kar se je zgodilo Mateu.
Ali čutite v družini kaj posebnega do Beltincev?
Če bomo kaj potovali po tistem delu Slovenije, se bova z veseljem ustavila v Beltincih. Oba nanje veže zelo lep spomin. Tako da bova morala enkrat obiskati Beltince (smeh, op. p.).
"Mateo je imel prejšnje leto res veliko smole. Imel je dve zoprni poškodbi, zlom zapestja in ključnice, in to ravno v najbolj občutljivem obdobju, ko se je pridružil članski ekipi. Potreboval je dosti časa, da so se zadeve obrnile v boljšo smer," je spregovoril o mukah sina Matea, 17-letnega upa Olimpije, ki je prejšnji teden dosegel prvenec za člansko zasedbo zmajev.
Pogosto se dogaja, da so poti sinov znanih in uspešnih nogometašev do uspeha in dokazovanja še toliko težje, saj se moraš vseskozi otepati očitkov o privilegijih, nepotizmu in še čem, kar se v pregovorno ljubosumni Sloveniji pogosto očita. Znan je primer Zlatka in Luke Zahovića. Kako pa to vpliva, če sploh, na Matea, saj ste vi, njegov oče, po novem tudi direktor reprezentanc?
Mateo mi ni nikoli dal vedeti, da bi bil zaradi tega obremenjen, niti ga o tem ne sprašujem. V mlajših kategorijah je bil vselej v ospredju, tako da si je vedno izboril mesto v začetni enajsterici. In nikoli ni bilo kakšnih očitkov, vse si je zaslužil zaradi svoje kakovosti. Imel je tudi srečo, da je imel pri Olimpiji res dobro generacijo 2007, ki je bila superiorna.
Še najbolj ga nervira, da mora zdaj kot direktor paziti na izbor obleke. "Na dan tekme sem bil vajen biti v trenirki, v tistih nogometnih oblačilih, a sem se moral privaditi. Pač, tekem ne morem več spremljati s klopi, ampak sedim na tribuni. Za zdaj sem se temu kar dobro privadil."
Ali se doma veliko pogovarjate o nogometu? Nenazadnje ste s svojim bogatim znanjem in izkušnjami bogato vrelišče nasvetov, ki bi si jih vsak lahko le želel.
Doma se o moji nogometni službi, še nedavno je bila to reprezentanca do 21 let, ko sem jo vodil, ne pogovarjamo. Moja služba ni nikoli tema pogovora. Mateo je nekako dobil občutek, kakšen sem bil nekoč kot igralec, kar pa se tiče mojega selektorskega dela, ga niti ni pretirano spremljal. Tako se ne pogovarjamo veliko o nogometu.
Če bi ostali selektor mlade reprezentance in na tem odgovornem položaju vztrajali še vsaj nekaj let, bi lahko, če bi Mateo še napredoval, doživeli podobno izkušnjo kot vaš predhodnik. Primož Gliha je v mladi izbrani vrsti vodil tudi sina Erika, vi pa bi lahko svojega sina. To pa je tudi nekaj, s čimer se ne more pohvaliti veliko ljudi, ki delajo v nogometu.
O tem sploh nisem nikoli razmišljam, niti nisem prepričan, da bi si Mateo želel, da bi bil jaz njegov trener ali kaj podobnega. Ne glede na to, da sva sin in oče, se o tem ne pogovarjava, saj sva že tako vedno skupaj. Takšen odnos, ki ga imava, odnos med očetom in sinom, mi je krasen. In zadošča. Nobenemu prav nič ne manjka.
Ko je bil še športni direktor Olimpije, je na večnih derbijih v Stožicah gostil številne nekdanje reprezentančne soigralce, ki so branili barve Maribora. To so bili Miran Pavlin, Zlatko Zahović in Darko Milanič. Pavlina je nedavno tudi nasledil na položaju direktorja reprezentanc.
Vam manjka morda kaj v vlogi direktorja reprezentanc na zvezi? Ali ste se o tem posvetovali s predhodnikom Miranom Pavlinom?
Ogromno sva se pogovarjala. Bil je moj direktor, ko sem bil še selektor. Odlična sva sodelovala, zadeve so potekale utečeno. Veliko mi je zaupal, tudi glede načina igre reprezentance. Imela sva veliko sestankov, vse je šlo v želeno smer. Miran Pavlin ima ogromno izkušenj. Veliko mi je svetoval, navsezadnje sva bila tudi soigralca v reprezentanci.
Ko se je odločil za novo službo v Nottinghamu, se je izpraznil položaj direktorja na zvezi, nato pa so se stvari obrnile tako, da so se spomnili name. V življenju se zgodijo nekatere stvari, ki jih res ne pričakuješ.
Po svoje ste bili idealen kandidat za ta položaj. Vpeti ste bili v dogajanje, kar se tiče reprezentanc, pa tudi klubskega dogajanja. Pozna in spoštuje vas vsa Slovenija. Izkušenj vam ne manjka, po uspehu z mlado reprezentanco pa ste se dokazali tudi kot selektor.
Ko ti ponudijo priložnost za vlogo selektorja U-21 ali pa položaj direktorja reprezentanc, je odločitev zgolj na tebi. Ali boš to zgrabil ali ne? Kot selektor sem prevzel tveganje, a je bilo v redu.
Ponosen sem na začetnih pet tekem. V tistem trenutku sem prebijal selektorski led proti Nemčiji, Rusiji, Španiji, Italiji in Češki. Pa vsi vemo, kaj bi se lahko zgodilo. Kakšno nesrečo bi si lahko privoščil. Zadevo sem vendarle speljal s tremi remiji, nato pa se je motor zagnal z drugo in tretjo generacijo. In kmalu smo uresničili sanje.
V karieri je zaigral tudi v sloviti angleški premier league, kjer je nosil dres londonskega velikana Tottenhama, a je podlegel pritisku in preveliki želji, saj ni niti enkrat zatresel mreže.
Ko ste bili pri Tottenhamu, v Angliji niste izživeli sanj, Pavlinu pa gre pri Nottinghamu, ki je največje pozitivno presenečenje angleškega prvenstva, kot tehničnemu direktorju idealno.
Zdaj, ko sem starejši, drugače dojemam to obdobje, ko sem bil član Tottenhama. Že to, da sem sploh prišel do njega, bil del premier league in tako velikega kluba, je bil zame uspeh. Morda pa bi bilo res bolje, da bi šel najprej iz Crvene zvezde v francosko ligo k Lillu in ne takoj v London.
Moral bi zamenjati vrstni red, tako pa sem postal žrtev ogromnega preskoka. A je dobro pred kratkim rekel nekdo izmed mojih prijateljev, kako pa sploh reči ne Tottenhamu. Toliko časa je že minilo, 23 let od podpisa, ko sem postal del Tottenhama. Seveda pa bi bila lahko moja igra v Londonu boljša.
Pavlinu pa v Nottinghamu uspevajo neverjetne stvari. Saj se sploh ne ustavljajo. Skoraj so si že s Forestom priigrali nastop v ligi prvakov, kosajo se z najboljšimi in zmagujejo. Dobro je zanj, da se je priključil taki zgodbi. Ta je res posebna. Velikokrat mu čestitam za rezultate.
Ko se giblje v nogometnih krogih v tujini, v očeh sogovornikov kot rojak Aleksandra Čeferina, dolgoletnega predsednika Evropske nogometne zveze (Uefa), uživa posebno spoštovanje.
Kako pomembno pa je v nogometnem okolju spoznanje, da prihajate iz majhne, a srčne dežele, ki se lahko pohvali s tem, da je Slovenec tudi predsednik Evropske nogometne zveze (Uefa) Aleksander Čeferin?
Ogromno. Dogajajo se neverjetne stvari. Slovenci, ko gremo v tujino, zaradi tega uživamo ogromno spoštovanje. Ena izmed prvih stvari v nogometu je vedno ta, da omenijo Aleksandra Čeferina. Kako je spoštovanja vreden in da prisluhne ter pomaga vsakemu, kolikor je mogoče. Vedno naletimo na kakšno pohvalo njegovega dela, pa sploh ni pomembno, v kateri državi se nahajamo. Izpostavljajo, kako prihaja iz sveta nogometa in je zaslužen za njegovo visoko raven. Spoštujejo ga.
V Sloveniji se mogoče sploh še ne zavedamo, na kakšnem položaju je Čeferin in kaj vse vodi. In da mu uspeva vse to obdržati. Res je neverjeten človek. In nikoli ne pozabi tudi na nas v Sloveniji. Vsa čast.
Okrog njega se ponavadi pletejo svetovalci, praviloma nekdanji znani nogometni obrazi. Ali bi se mu kdaj želeli pridružiti tudi vi?
Ne, povsem zadovoljen sem s svojo funkcijo v Sloveniji. In sem vesel, da jo imam. Kar pa se tiče predsednika Čeferina, pa lahko res še enkrat potrdim, saj obiskujem ogromno evropskih tekem, kako so vsi navdušeni nad njim. Denimo predsedniki klubov.
Ko so me nedavno povabili na praznovanje 80-letnice Lilla v Francijo, so me naprej prosili, naj pozdravim predsednika Čeferina. Podobno se mi je godilo na Dunaju. Res je neverjetno spoštovan človek.
Prvi mož evropskega nogometa je reden gost na (naj)večjih dogodkih v Sloveniji. Tako je zaploskal Kekovim izbrancem na zadnji domači tekmi A reprezentance proti Slovaški (1:0).
Slovenija spada med manjše evropske države. Njen nogometni bazen je majhen, zato predstavlja odločitev vsakega igralca, ki izbere drugo reprezentanco in zapusti Slovenijo, določen udarec. Zadnji primer predstavlja Arjan Malić. Rodil se je na Jesenicah, še lani igral za Slovenijo v izbrani vrsti do 19 let, v tej sezoni pa s Sturmom debitiral v ligi prvakov, nedavno pa še za člansko zasedbo BiH. In sanj o tem, da bi lahko kdaj zaigral za Slovenijo, je bilo konec.
Vsi, ki imamo starše z območja nekdanje Jugoslavije, smo imeli te ponudbe. Tudi sam sem jih imel, a mi ni bilo treba nikoli z nikomer sestankovati ali sesti za mizo. Enostavno sem bil že od majhnega odločen, da pride v poštev le Slovenija. Tu sem se rodil, tu sem se naučil igrati nogomet, v Sloveniji sem bil vzgojen in rastel s svojimi vrstniki. Vedno sem si želel igrati za A-reprezentanco Slovenije. V naši generaciji je bilo kar nekaj fantov, za katere se niti ne ve, kako so imeli določen stik z drugimi državami, a smo vsi izbrali slovenski dres.
Nekdanji slovenski reprezentant do 19 let Arjan Malić, ki si pri graškem Sturmu deli slačilnico z Jonom Gorencem Stankovićem in Tomijem Horvatom, je v tej sezoni debitiral v ligi prvakov in se tudi vpisal med strelce. Prejšnji mesec je prvič zaigral za člansko izbrano vrsto Bosne in Hercegovine.
Slovenija je pridobila ogromno na kakovosti. Poglejte naše fante. Tisti, ki se zdaj zanimajo za slovenske igralce, v mlajših generacijah iščejo nove Šeške, Sešlarje, Ratnike, Vipotnike in jim postavljajo neke obljube. Mi pa imamo s fanti zelo dober odnos. Tudi z Luko Topalovićem sem se o tem pogovoril.
Luka Topalović predstavlja dragulj slovenskega nogometa, pred njim je svetla prihodnost, saj že zdaj sedi na rezervni klopi Interja.
Topalović je zelo talentiran fant, ki da lahko ogromno slovenskemu nogometu. Dobro dela v Interju, dobro in korektno igra za reprezentanco do 19 let. Ko smo se z njim pogovarjali o teh stvareh, da se zanj zanimajo tudi druge države, nam je pojasnil, da o tem sploh ne razmišlja in da mu Slovenija ogromno pomeni. Drugače pa je pri tistih fantih, ki ne čutijo Slovenije. Če ga slovenska himna niti malo ne ogreje, potem to ni to.
Luka Topalović, eden najbolj nadarjenih nogometašev milanskega Interja, je pri 19 letih deležen tudi zanimanja Hrvaške ter Bosne in Hercegovine.
Ali smo lahko potem mirni, kar se tiče Luke Topalovića in upanja, da bo še naprej nosil slovenski dres, ne pa denimo tistega iz BiH ali Hrvaške?
Kar se tiče njega, smo lahko mirni. Sem pa že dejal, da obstajajo tudi fantje, ki jih ne zanima Slovenija. Arjana tako slovenska himna ne ogreje. To je treba razumeti, zato želijo zaigrati za drugo reprezentanco. Mi kot reprezentanca ali zveza ne moremo glede tega prav nič.
Osnova je, da rad igraš za Slovenijo in da čutiš mravljince, ko zaslišiš Zdravljico. Da se ob tem počutiš dobro. Če bi izgubili takega fanta, bi bila to velika izguba. Če pa se kdo odloči, da bo igral za drugo reprezentanco, mu pustimo proste roke pri odločitvi. Na NZS mu glede tega zagotovo ne bomo dajali nekih lažnih obljub. V tem se ne vidim. Dokler bom direktor, ne bomo nikoli komu kaj obljubljali, kakršnekoli selekcije, pa kapetanske trakove in ne vem kaj še vse. To je nehvaležno.
Če čutiš državni dres in če si ponosen, ko oblečeš slovensko trenirko, je drugače. Če pa tega ne čutiš, zveza ne more storiti nič.
Kako pa prepoznati takšne igralce v mlajših selekcijah, ki ne čutijo tako velike pripadnosti Sloveniji in bi lahko v prihodnosti odšli drugam?
So primeri, ko nastopi užaljenost kakšnega fanta, ko ni vpoklican na kak zbor ali pa ni začel tekme od prve minute. Tudi to je v mlajših selekcijah, a se vse hitro razjasni. Če pa so fantje dominantni v ligah, bodo igrali tudi v reprezentanci. Nimamo dovolj velikega bazena, da bi lahko nekdo izmed Slovencev igral za nek velik klub, pa ob tem ne bi bil v reprezentanci. V zvezi imamo ogledane vse mlade fante. Pogledamo jih in jih vpokličemo v reprezentanco, potem pa se vidi nadaljnja pot.
"Osnova je, da rad igraš za Slovenijo in da čutiš mravljince, ko zaslišiš Zdravljico. Da se ob tem počutiš dobro," sporoča Milenko Ačimović.
Ali so tudi kakšni primerni kandidati, ki bi lahko prišli v poštev kot sorodniki zamejskih Slovencev ali česa drugega? V preteklosti ni manjkalo primerov, kot so bili Kevin Kampl, Rudi Istenič, Andres Vombergar, Dominic Maroh, Rajko Tavčar …
Obstajajo. Imamo nekaj ogledanih kandidatov, s katerimi se bomo srečali v bližji prihodnosti. Naša naloga je le, da izberemo pravega. Na NZS prispe ogromno elektronske pošte, kjer nas obveščajo o teh kandidatih. Imamo široko bazo fantov, prevladujejo zlasti zelo mladi, ki imajo veliko željo, da bi zaigrali za Slovenijo. Nekatere bomo tako priključili mlajšim selekcijam in preizkusili, ali bi nam bili lahko v pomoč.
Ali se morda pojavljajo tudi kakšni mlajši kandidati iz tujine, ki nimajo slovenskih korenin, a bi lahko v prihodnosti vseeno prejeli naše državljanstvo in zaigrali za izbrano vrsto?
Ne, nismo zaznali nobenega takšnega kandidata za mlajše selekcije. V naši ligi prevladujejo kakovostni slovenski igralci. Sešlar, Ratnik, Brest in drugi za U-21 reprezentanco, prihajajo pa še U-19, kjer je denimo mladi Grlić. Najbolj sem ponosen, da dobijo najbolj talentirani igralci veliko priložnosti za nastop in jih tudi dobro koristijo.
Mlada slovenska reprezentanca do 21 let je v zadnjih kvalifikacijah v skupini prehitela vse. Tudi sovrstnike iz Francije in Avstrije.
Vašega predhodnika Mirana Pavlina so zelo motili pogosti primeri, ko so se nadarjeni slovenski mladeniči (pre)hitro odpravljali v tujino, nato pa se čez nekaj let skesano vrnili domov, saj niso uresničili sanj.
Tudi mene to moti. Z Miranom gledava podobno na te zadeve. Na srečo se zdaj trend odhoda mladih igralcev iz Slovenije izboljšuje. Vse več mlajših igralcev dobiva priložnost v Sloveniji ne glede na položaj kluba na lestvici ali kaj drugega. Zato ni več take nuje, da moraš na vsak način v tujino.
Ogromno mladih Slovencev dobiva priložnost v članskem nogometu. V tujini pa bi jih čakal nov začetek, raznorazne druge, tretje lige ali pa primavere. In dokazovanje v tujini brez družine, brez šole, brez vozniškega dovoljenja. Tako bi jih čakala težja pot. V naši ligi pa lahko pridejo do evropskih tekem in reprezentančnega dresa, tako da je v slovenski ligi tlakovana lepa pot, da lahko uresničijo te cilje.
Torej je slovenski nogomet na pravi poti?
Rezultati kažejo na uspešno podobo slovenskega nogometa. In to skupaj z evropskimi klubskimi tekmami in mladimi reprezentancami. Ne vem, kaj več lahko sploh še ponudimo. Celje in Olimpija sta prezimila v Evropi, člani so se izkazali na Euru in uvrstili med 16 najboljših.
Kar se tiče našega nogometa, se res dobro dela z mladimi. To ni več le floskula, ampak se to dokazuje na igriščih. Tako pri mladih kot tudi članih. Imamo toliko konkretnih dokazov o tem, da gre nogomet v Sloveniji res v pravo smer in da mladi kažejo dobre igre. Veliko nam pove že to, da sta glavna igralca Celja in Olimpije Svit Sešlar in Marcel Ratnik.
Vesel sem, da je Sešlar po tistem, kar se mu je dogajalo v Turčiji, hitro sprejel ponudbo Celja in se vrnil v našo nogometno izložbo. Spet se je dokazal. O tem, kaj pomeni za Celje, je brezpredmetno govoriti. Ali pa Ratnik za Olimpijo. Imata odlična značaja in ju čaka lepa prihodnost.
Zvezni igralec Celja Svit Sešlar je mladi nogometaš po okusu Milenka Ačimovića.
Svit Sešlar izstopa z imenitnimi podajami in miniaturami ter kar malo spominja na vas s svojo prefinjeno, mehko nogo in potezo več, v kateri se lahko prepozna visoka stopnja nogometne inteligence.
Tako je, če imaš nogomet že v sebi. Moraš si samo povrniti samozavest. On je to znal narediti. Njegov potencial in njegovo znanje nista bila nikoli sporna. Bil je naš ključni igralec na zadnjih dveh kvalifikacijskih tekmah U-21. Ob Ratniku, Ileniču, Kuzmiču, Cipotu, Gradišarju in seveda vseh drugih fantih, ki so ustvarili ta uspeh, saj je resnično nehvaležno naštevati posameznike.
Ali imate kot direktor idejo, da bi vsi selektorji v reprezentancah Slovenije težili k podobni zasnovi igre, vse od mlajših selekcij pa do članov?
To se nekje že izvaja, o tem se pogovarjamo, a je tako, da ima vsaka generacija kakšen primanjkljaj na določenem položaju. Slovenija je res majhna. Mogoče se lahko Anglija ali Španija s tem igrata, ker jih je na milijone, mi pa smo omejeni.
Lahko povem primer iz svojih izkušenj. V vsaki generaciji imamo tri leve bočne branilce in enega desnega. V kakšni nimamo dveh čistih devetk, imamo pa tri desetke. Ali pa dva dobra wingerja. Potem se morajo naši selektorji prilagajati. To sem počel tudi sam.
Prilagajaš se tistim igralcem, ki jih imaš sploh na voljo. In to se je pokazalo za dobro. Če gremo iz sistema v sistem, npr. iz U-17 v U-19, ni nekih velikanskih razlik. Je pa tudi tako, da se na leto odigra le od pet do šest tekem. Fantje se bolj učijo v klubskem nogometu. Tam pride do spoznanj, na katerem igralnem položaju lahko kdo ponudi največ.
"Vesel sem pozitivnih rezultatov vseh reprezentanc v marčevskem ciklusu. To je pomembno zaradi mojega začetka in naslednjih izzivov, saj prebijam led kot direktor reprezentanc," je z veseljem spremljal široko paleto reprezentančnih nastopov Slovenije. Jeseni bo še kako stiskal pesti za Kekovo četo. Prejšnji mesec si je ogledal tudi tekmo ženske reprezentance proti Irski. "Vse tekme mi predstavljajo nek izziv. Na vsaki tekmi sem po svoje nervozen. Na pozitiven način, seveda. Privoščim vsakemu, da bi nadaljeval s tako dobrimi rezultati."
Kekova četa je zagovornica pragmatičnega in previdnega nogometa, ki pa prinaša rezultate. Slovenija lani na Euru ni niti enkrat izgubila. Zdaj je vse podrejeno jeseni. Kako pričakujete kvalifikacije za SP 2026 kot direktor? Še bolj navijaško kot prej?
To vam moram zaupati. Nedavno, ko sem bil v Bratislavi in spremljal slovensko reprezentanco na tekmi lige narodov, so se me ponovno dotaknili občutki. Na dan tekme so se me trdno prijeli, ves dan sem bil "čuden". Tega nisem že dolgo čutil. Mlajše selekcije predstavljajo nekaj, a je A-reprezentanca vendarle zgodba zase. Sploh glede medijske pozornosti in pokrivanja tekem. V Bratislavi sem spet začutil, pod kakšno lučjo sem živel deset let v A-reprezentanci. V mlajših selekcijah ni bilo tega pompa. Bili pa so po drugi strani neverjetno dobri občutki, ponos in zadovoljstvo nad svojo generacijo, da smo šli čez.
Vsi pa vemo, koliko je še zlasti pomemben rezultat Kekove čete. Zdaj proti Slovaški in lani na Euru. Ozračje v reprezentanci je neverjetno, Euro je toliko nadgradil njihovo prijateljstvo izven nogometa, da je to nekaj izvrstnega. Tudi zaradi tega na igrišču delujejo tako dobro. Zdaj vsi dobro vedo, kakšna je glavna nagrada, ki se ponuja, in kaj jih čaka jeseni. V treh mesecih bodo odigrali šest tekem.
Dokazali so, da so se sposobni uvrstiti na SP 2026. To so pokazali že na Euru. Junija bo poudarek na Euru za mlade, potem pa se bo vse preusmerilo na A-reprezentanco. Čakajo nas Švica, Švedska in Kosovo, dobre in zahtevne reprezentance. Z njihove strani ne bo nobenega podcenjevanja. Naša želja pa je jasna. Nastop na SP. Zakaj pa ne?
