Ponedeljek, 30. 11. 2020, 20.00
3 leta, 11 mesecev
Pogovor s selektorjem Gorazdom Podržavnikom
Kalvarija nekdaj paradne slovenske športne panoge
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,44
4
Epidemija je močno udarila slovensko plavanje. Trenutno v vodi lahko trenira samo 20 članov, vsi ostali so obsojeni na treninge na suhem.
Pandemija novega koronavirusa je močno udarila slovensko plavanje. Mlajšim generacijam, ki bi morale graditi bazo in nabirati izkušnje, je zaradi ukrepov onemogočen dostop do bazenov, člani so ostali brez tekem. O pravi kalvariji, ki jo letos doživlja slovensko plavanje, smo se pogovarjali s selektorjem slovenskih plavalnih reprezentanc Gorazdom Podržavnikom, ki so mu pred kratkim na plavalni zvezi podaljšali mandate do leta 2024 oz. do olimpijskih iger v Parizu.
Glavni poudarki pogovora s selektorjem slovenskih plavalnih reprezentanc:
- Spoprijemanje z najtežjim obdobjem v 100-letni zgodovini Plavalne zveze Slovenije
- Osip v plavalnih vrstah
- Pomembnost ureditve socialnega statusa slovenskih plavalcev
Gorazd Podržavnik bo tudi v naslednjem olimpijskem obdobju (do OI v Parizu leta 2024) selektor slovenskih plavalnih reprezentanc.
Plavalna zveza Slovenije letos praznuje 100. obletnico. Bi rekli, da je trenutno obdobje, če izvzamemo obdobje druge svetovne vojne, najtežje v njeni zgodovini?
Da, s to opazko se strinjam, s tem, da je bilo pri prvem lockdownu še bistveno težje, kot je danes, saj so bili vsi slovenski plavalci kar dva meseca brez treningov in se je bilo zelo težko vrniti na določeno raven.
V drugi karanteni pa je težava ta, da lahko trenirajo samo člani (20 plavalcev, op. a.), ki pa imajo pomanjkanje motivacije, saj na obzorju ni nobenih tekmovanj.
To niti ni težava Slovenije, ampak gre za težavo Fine (Svetovne plavalne zveze) in LEN (Evropske plavalne zveze), dveh zelo okostenelih federacij, ki sta se povsem povlekli nazaj, pa čeprav lahko v istem obdobju vidimo, da profesionalna plavalna liga ISL (International Swimming League) poteka brez težav. Plavalci so v balončku, vse poteka tako, kot mora, žal pa je v tej ligi prostora samo za nekaj najboljših plavalcev na svetu, medtem ko se vsi drugi ukvarjajo z enakimi težavami kot mi.
"V drugi karanteni pa je težava ta, da lahko trenirajo samo člani (20 plavalcev, op. a.), ki pa imajo pomanjkanje motivacije, saj na obzorju ni nobenih tekmovanj."
Zakaj menite, da sta se FINA in LEN odzvali na tak način? Kje so razlogi?
Varnost. Čeprav jih ne razumumemo.
V Sloveniji smo v času koronavirusa izpeljali kar nekaj tekem, in to brez večjih pretresov. Spoštovali smo navodila NIJZ in to je to. Pri izvedbi tekem nismo imeli nobenih težav
Tudi druge federacije prirejajo tekmovanja – pred kratkim je potekalo evropsko prvenstvo v športnem plezanju, izpeljali so tudi evropsko prvenstvo v judu. Skratka, vse teče, seveda pod določenimi pogoji, medtem ko v plavanju vse stoji.
Odpovedani so evropsko prvenstvo, svetovni pokali, svetovno prvenstvo v kratkih bazenih ... Vse je prestavljeno na prihodnje leto. Ne vem pa, kako bomo prihodnje leto vse to sploh izpeljali. Čaka nas nor ritem …
Ena najbolj obetavnih slovenskih plavalk Katja Fain je v prvem valu epidemije trenirala v montažnem bazenu v domači garaži.
Verjetno vas čaka podobna situacija, na katero že zdaj opozarjajo v nogometu. Tekme si zaradi prestavite terminov sledijo v norem ritmu, posledično pa se med igralci vrstijo poškodbe, izčrpanost, poleg tega se ukvarjajo tudi z okužbami z novim koronavirusom.
Ja, verjetno res. Trenutno pa je težava v tem, da plavalci preprosto izgubljajo voljo. Ker ni tekmovanj, je motivacija slabša.
Dogaja se, da jim obljubimo tekmo, pa je potem odpovedana. Vse je bilo na primer dogovorjeno, da se v začetku decembra udeležimo tekme v Rotterdamu, pa so nas organizatorji prijazno odslovili, ker prihajamo iz zelo ogrožene države, in to ne glede na to, da bi lahko predhodno opravili covid teste in dokazali, da smo zdravi.
Spomin na živahno preteklost ... plavalna dvorana v Kranju.
Kje se zaradi trenutnih razmer v slovenskem plavanju dela večja škoda? V mlajših kategorijah (kadeti, mladinci), ki sploh ne smejo trenirati v bazenu, ali med člani, ki dostop do bazenov imajo, nimajo pa tekem?
Bolj me skrbi za mlade. Ravno so se malo pobrali po dvomesečnem premoru, zdaj pa spet prisilno mirujejo.
Vedeti moramo, da plavalci nikoli v življenju nimajo tako dolgega premora, razen v primeru hudih poškodb. Sezono običajno končamo sredi avgusta, temu sledi od 10 do 14 dni premora, potem pa se začnemo pripravljati na novo sezono.
Gibanje v vodi ni naravno človekovo gibanje. Fizična moč pri tem ni tako pomembna, kot je pomemben kinestetični občutek, ki da plavalcu sigurnost, občutek za vodo … tega na suhem ne moreš natrenirati.
Je zaradi vsega tega večji osip med mladimi?
Da, že prej je bil na prehodu med mladinci in člani vedno osip, zdaj je še težje. Težko je spet začeti znova, ko veš, da te čaka kar nekaj bolečin, preden boš spet prišel do določene ravni in boš spet užival v plavanju in nadgrajeval formo.
Pravilo je, da če si teden dni brez vode, potrebuješ tri tedne, da se vrneš na enako raven. Če si brez vode mesec dni, potrebuješ kar tri mesece, da se vrneš na prejšnjo raven.
Naši plavalci so se ravno začeli pobirati in zdaj bi potrebovali tekme, da pridejo v nek ritem, pa je spet šlo vse po zlu.
"Odpira se tudi vprašanje, kje bodo tisti, ki še nimajo olimpijske norme, normo sploh lahko odplavali."
Zakaj mlajši plavalci pravzaprav sploh ne smejo trenirati? Ne gre za kontaktni šport, razdalja se zlahka lahko upošteva …
Ne vem. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je pred kratkim objavila, da se koronavius v vodi ne prenaša, da sploh ne govorim o tem, da po celi Sloveniji ni nobenega plavalnega opismenjevanja.
Ni športnih šol plavanja, ni osnovnih, kaj šele nadaljevalnih šol plavanja, iz katerih se klubi finančno napajajo. Vse to stoji in posledice tega bomo najbolj občutili naslednjih pet let, ko bo zazevala velikanska luknja.
Že tako ali tako se nam dogaja menjava generacij – mlajše plavalke bi potrebovale ogromno tekem, da bi se kalile, pa jih nimajo. Ne moreš kar skočiti na prestol, potrebuješ izkušnje.
Poleg tega se odpira vprašanje, kje bodo tisti, ki še nimajo olimpijske norme, normo sploh lahko odplavali.
Tjaša Oder je za zdaj edina slovenska plavalka z olimpijsko normo za Tokio.
Trenutno ima olimpijsko A normo samo Tjaša Oder (Fužinar), ki pa tako kot vsi izgublja voljo.
Zadnjo resno tekmo je odplavala decembra lani in takrat je bila res vrhunsko pripravljena. Formo smo januarja še dodatno nadgradili na višinskih pripravah, temu je sledilo državno prvenstvo, kjer je odplavala še en državni rekord, z mislimi smo že bili pri evropskem prvenstvu in olimpijskih igrah in nato se je vse končalo.
Se vam zdi, da s strani plavalne zveze prihaja dovolj signalov ali pritiska, če hočete, na odločevalce, da ugotovijo, v kakšnih težavah se je znašlo plavanje. Predlagali ste kar nekaj rešitev … Predsednik zveze dr. Boro Štrumbelj je v pismu, naslovljenem na ministrstvo za izobraževanje in šport, predlagal oblikovanje treh plavalnih mehurčkov (v Kranju, Mariboru in na Ravnah), kjer bi se plavalci lahko nemoteno in varno pripravljali …
Seveda, stalno iščemo rešitve, pošiljamo predloge, neprestano smo v stiku, a te rešitve so neuslišane in tega ne razumem.
Po zdravi kmečki logiki bi moralo biti tako, da vsak šport s svojimi strokovnjaki pripravi rešitev za svojo panogo, ob spoštovanju ukrepov, seveda, ne pa da ti drugi, ki se na tvoj šport ne spoznajo, vsilijo rešitev. Pričakoval bi, da bi po našem predlogu pristojne službe povedale, kaj je izvedljivo in kaj ni oziroma kaj bi bilo treba storiti drugače. Mislim, da bi tudi za plavanje lahko našli rešitev.
Skratka, pošiljali smo razne dopise, opisovali primere dobre prakse iz tujine, kako bi lahko trenirali ter hkrati spoštovali vse ukrepe, pa ni posluha.
Navsezadnje smo tudi na tekmovanjih, ki smo jih poleti izpeljali - poleg so bili tudi predstavniki NIJZ -, dokazali, da to ni nobena težava.
Ne razumem, tekme smo lahko izpeljali, treningov pa ne smemo. Kar malo smešno je vse skupaj.
"Bojim se, da se bodo ukrepi sprostili šele januarja, kar pomeni, da bodo mladi plavalci spet dva meseca brez vode."
V čem je sploh težava?
Na primer v tem, da bi bilo na treningu naenkrat preveč plavalcev. To seveda ni res, razporedili bi jih tako, da do tega ne bi prihajalo.
Poleg tega so športniki verjetno precej manj rizična skupina kot drugi ljudje.
Bojim se, da se bodo ukrepi sprostili šele januarja, kar pomeni, da bodo mladi plavalci spet dva meseca brez vode.
Boste prišli do točke, ko boste rekli, nič, pozabimo na Tokio in se začnimo pripravljati na olimpijske igre v Parizu 2024?
Moje mnenje je, da bi olimpijske igre v Tokiu tako ali tako morali odpovedati, saj so pogoji za treninge v vsaki državi drugačni.
Treninge za člane, ki jih imamo v Sloveniji v času drugega lockdowna, so v drugih državah imeli že v prvem, in na to smo stalno opozarjali.
"Prepričan sem, da bi, če bi imeli urejen socialni status, marsikdo od slovenskih plavalcev še vedno vztrajal pri plavanju."
Pred vami je nov štiriletni mandat na položaju selektorja. Med cilji ste si zadali tudi ureditev socialnega statusa plavalcev in pa njihovo večjo prepoznavnost, trženjsko zanimivost. Pred leti, v času zlate generacije Petra Mankoča, Anje Čarman, sester Kejžar, so bili plavalci med Slovenci prepoznavna imena, danes ni več tako. Kako ste si zamislili uresničitev teh dveh ciljev?
Generacija, ki jo omenjate, je bila res zelo prepoznavna, navsezadnje so se z vsakega tekmovanja vrnili z medaljo.
Gre za generacijo, ki se je poslovila ali po olimpijskih igrah v Riu leta 2016 ali pa že štiri leta prej po Londonu.
Sam sem prepričan, da bi, če bi imeli urejen socialni status, marsikdo izmed njih še vedno vztrajal pri plavanju.
Zavedajo se, s kašnim športom se ukvarjajo – plavanje je globalen šport, kjer je strašna konkurenca – pa od tega nimajo ničesar.
Hkrati je prišlo tudi do sprememb pri kategorizaciji pri Olimpijskem komiteju. Pravila so se močno zaostrila. To je še ena neumnost v slovenskem športu. Vse športe želijo dajati v isti rang, vendar so razlike ogromne. Ne moreš primerjati plavanja in atletike, ki sta globalna športa, s katerim se ukvarjajo vse države na svetu – na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah v plavanju nastopa več kot 200 držav -, z nekim na primer zimskim športom, s katerim se ukvarja samo nekaj držav. To so neprimerljive stvari.
Ni isto biti med prvimi osmimi na svetu v smučarskih skokih ali v plavanju.
In tudi če ti uspe dobiti zaposlitev v državni upravi, je to samo osnova, vemo pa, koliko so plačani plavalci v tujini, med pet in deset tisoč evri na mesec.
Prav socialna varnost je eden od glavnih razlogov za osip v prehodu v člansko vrsto. To, da tekmujejo za sok in sendvič, ne gre. Morda v nižjih kategorijah, pozneje pa ne.
Veliko slovenskih plavalcev se takrat, ko bi morali biti v najlepših letih za plavanje, poslovi, zato sam vidim kot ključno, da rešimo njihov status.
Anja Klinar je letos sklenila svojo plavalno pot.
Če bi imeli enaki pogoje kot njihovi kolegi v tujini, verjamem, da bi večina naših plavalcev, ki so se poslovili po Riu – mislim na Damirja Dugonjića, Roberta Žbogarja, Anjo Klinar –, vztrajala do Tokia.
Kar pa zadeva njihovo medijsko prepoznavnost, je pomembno, da ustvarimo novo podobo plavalne zveze, se začnemo predstavljati novinarjem, organiziramo novinarske konference tako kot včasih … Za vse to pa spet potrebujemo nekoga, ki bo vse to koordiniral. Nekoga, ki bi to delo opravljal z dušo in srcem.
Kar zadeva rezultate v slovenskem plavanju – oscilacija rezultatov je pričakovana, po vrhu vedno pride padec, a še vedno imamo dovolj močno bazo, da se lahko v nekaj letih spet vrnemo na vrh. To dokazujejo tudi medalje z evropskih in svetovnih mladinskih prvenstev, seveda pa moramo te plavalce obdržati.
Ampak ponavljam, če ne bodo imeli za osnovno preživetje, ne bodo vztrajali. To je največja težava, ki jo vidim v slovenskem plavanju, in nujno je, da jo rešimo.
Ne smemo si reči, da je to težava, ki je nerešljiva. Če bomo tako razmišljali, je vseeno, če se kar takoj poslovimo.
Sara Isaković je s srebrno olimpijsko medaljo iz Pekinga (200 m prosto) poskrbela za največji uspeh slovenskega plavanja.
V dokumentarnem filmu z naslovom 100 let, 100 medalj na nacionalni televiziji je Sara Isaković, lastnica edine slovenske olimpijske medalje v plavanju (srebro iz Pekinga 2008), izjavila, da v slovenskem plavanju manjka ekipni duh in da med trenerji ni sodelovanja, da se vsak drži zase. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Strinjam se s tem, da ni ekipnega duha, ki je slovensko plavalno reprezentanco krasil pred leti in ki ga poznamo s tekmovanj ameriških univerz NCAA.
Razlog za to je v tem, da je v obdobju zlate plavalne generacije na tekme odhajalo 12, pa tudi do 15 tekmovalcev, in je bil ta ekipni duh bolj prisoten kot pa danes, ko na tekme odpelješ pet, šest plavalcev.
Še težje je, ko sta na tekmi samo dva slovenska plavalca, medtem ko imajo Američani cele ekipe, in logično je, da je energija v njihovi ekipi drugačna. Na tem delamo, tudi s štafetami, kjer je ekipni duh bistvo, sodelujemo s športnimi psihologi.
Odlično energijo imamo na primer na mladinskih tekmovanjih, kjer imamo več plavalcev, pri članih pa žal ne.
Kar pa zadeva kritiko o slabem sodelovanju med trenerji, pa se s tem ne strinjam. Če kaj štima v slovenskem plavanju, pa je to ravno sodelovanje med trenerji. Vsaj z večino.
Preberite še:
4