Sobotni intervju
Sobota, 22. 7. 2023, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Anže Urankar
Ni jim bilo jasno, od kod se je vzel
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,21
Anže Urankar
Ko se je Anže Urankar letos pojavil na evropskih igrah v Krakovu in mu je uspelo doseči izjemen rezultat v kajaku na mirnih vodah, ga je konkurenca začudeno gledala in se spraševala, od kod se je vzel. Sicer pa je slovenski kajakaš letos v spustu na divjih vodah sprva postal evropski, nato pa še svetovni prvak. Bi si lahko želel še kaj več?
Anže Urankar je slovenski kajakaš, ki ima letos izjemno sezono. Najprej je postal evropski prvak, nato pa je še s svetovnega prvenstva drugič v karieri domov prinesel zlato. Sicer nenavadno, ampak zdi se, da je še najbolj odmevalo peto mesto na evropskih igrah v mirnih vodah, ko je vse presenetil. Priznal nam je, da je s tem rezultatom presenetil tudi sebe. Vsaj za zdaj ga kariera na mirnih vodah, ki je sicer olimpijska disciplina, ne zanima kaj dosti, a če se bo pojavila možnost za dobro posadko, bi bil pripravljen poskusiti. Treba je poudariti, da je Anže sicer "po poklicu" divjevodaš in še vedno bolj uživa na brzicah.
Poleg tega, da živi življenje vrhunskega športnika, je v svojem klubu trener in želi si, da čim prej konča magisterij. Pri svojih šestindvajsetih letih je na vrhuncu svoje kariere, a kako dolgo bo vztrajal, še sam točno ne ve. Zdi se, da že danes pogleduje v prihodnost, saj se zaveda, da športna kariera ne bo trajala v nedogled in da od nje ne bo imel prav veliko. Ne predstavlja si, da bi večno opravljal delo trenerja, in kot sam pravi, je enkrat treba presekati.
Anže, zdi se, da ste letos eksplodirali. Postali ste evropski in svetovni prvak v spustu na divjih vodah. Čemu pripisujete ta preporod?
Mogoče je bil vzrok za to, da sem lani končal študij in da sem se letos res lahko posvetil športu in treningu. Veliko treningov sem opravil v čolnu za mirne vode. Mislim, da mi je to kar pomagalo. Pravzaprav smo pozimi veslali samo v čolnih za mirno vodo.
Tudi glava je bolj na pravem mestu. Saj sem bil vedno blizu najboljših, ampak vedno sem imel kakšno težavo. Na primer na lanskem svetovnem prvenstvu sem zbolel, imel sem 39 stopinj Celzija vročine.
In ste šli vseeno na štart?
Da, seveda. Vzel sem tablete in bil na koncu peti ali šesti. Ni šlo po načrtih.
Stari te 26 let in šele zdaj ste se lahko povsem posvetili športu oziroma treningu?
Ne, ne. Rezultate sem imel že od leta 2014, ampak letos se je res vse poklopilo.
Zmagali ste na dveh največjih tekmovanjih. Kako danes gledate na ta dva naslova?
Bili sta povsem različni tekmi. Evropsko prvenstvo sem šel res zmagat, saj z drugim mestom ne bi bil niti zadovoljen. Proga na evropskem prvenstvu mi je res ustrezala. Na svetovnem prvenstvu pa sem bil povsem sproščen, ker sem svoje cilje že izpolnil. Seveda, je pa na svetovnem prvenstvu veliko lepše zmagati kot na evropskem.
Sicer ste že leta 2014 zmagali na mladinskih olimpijskih igrah. Je bila to prelomna točka, da ste nadaljevali športno kariero?
Takrat že skoraj nisem več veslal slaloma, ampak tista tekma je potekala na mirni vodi. Zanimivo je, da so mi vsi dejali, da se lahko borim le za drugo mesto. Tam je bil namreč slovaški kajakaš Jakub Grigar, ki je takrat zmagoval in bil res dober. Vseeno mi ga je potem uspelo premagati za dve sekundi. To je bila potrditev, da sem fizično dobro pripravljen. Vesel sem bil tistega rezultata. Sploh zato, ker mi je mnogo ljudi reklo, da je prvo mesto že oddano.
Je takrat za vami stal trener Srečko Masle?
Da, on mi je veliko pomagal. Podobno progo mi je postavil na Ljubljanici, priskrbel mi je isti model čolna, s katerim sem tam tekmoval. Tudi na samem prizorišču sva naredila vse, kot je bilo treba.
Dolga leta ga je treniral Srečko Masle. Bil mu je kot drugi oče.
Srečko Masle, ki je šel pred kratkim v pokoj, je bil dolga leta vaš trener. Zatem vas je pod svoje okrilje vzel Maks Frančeškin. Je bil tudi to razlog, da vam je letos uspelo dosegati tako dobre rezultate?
Da, Srečko Masle me je treniral do leta 2019, nato sem začel sodelovati z Maksom Frančeškinom. Kakšno leto smo se z njim še nekoliko "lovili". On se je moral nekaj naučiti in tudi mi. Zdaj res dobro sodelujemo na vseh področjih.
Kako težko je bilo za vas, ko ste zamenjali trenerja?
Bilo je res težko, ko se je Srečko Masle umaknil. Bil mi je kot drugi oče. Menjava pa je bila težka predvsem zaradi tega, ker smo z Maksom pred tem skupaj tekmovali in si bili konkurenca. Nato je čez noč postal trener in na nek način prišel nad nas. Kakšno leto je bilo malce problematično, zdaj je vse v redu in imamo res dober odnos. Med drugim se tako dobro poznava, da točno veva, kaj kdo potrebuje in kdaj se je treba umakniti. Letos sva namreč res veliko časa preživela skupaj.
Anže Urankar je še najbolj presenetil na evropskih igrah, ko je v kajaku na mirnih vodah dosegel 5. mesto.
Kot da še ni bilo dovolj, ste letos presenetili kajakaški svet še na mirnih vodah. Pojavili ste se "iz nič" in na evropskih igrah na 200 metrov osvojili peto mesto. Kako nam to lahko to razložite?
Če sem iskren, res nisem vedel, kaj naj pričakujem. Tja sem šel povsem sproščeno. Odpotoval sem zaradi samega dogodka, ker me je zanimalo, kako je videti vse skupaj. Pravzaprav so bile igre takoj po svetovnem prvenstvu v Augsburgu. Vzel sem si kakšen dan prosto, nato pa sem začel trenirati v čolnu za mirne vode. Na koncu je šlo res dobro. Presenetil sem samega sebe in verjetno še marsikoga drugega. Meni se je zdelo, da bo velik uspeh, če bom prišel v finale. Na koncu se je razpletlo tako, kot se je.
Verjetno pa se niste samo usedli v čoln za mirne vode in šli tekmovat. Koliko dela v čolnu za mirne vode se skriva za tem rezultatom?
Kot sem že omenil, smo pozimi veliko veslali v čolnih za mirno vodo. Zelo naporno je, ko moraš menjati disciplini. Mene sicer te menjave ne motijo več toliko. Lahko povem, da sem šel na evropske igre s sposojenim čolnom in bil mi je prevelik. Zagotovo imam še nekaj rezerve.
Anže Urankar sicer v prostem času rad surfa, a časa ima zadnja leta bolj malo.
A verjetno ste v mirnih vodah veslali veliko manj kot tisti, ki trenirajo samo kajak na mirnih vodah. Ste morda zgrešili disciplino?
Ah, to ne. Malce je škoda, ker disciplina 200 metrov ni več olimpijska disciplina. Rekel bom, da imam raje spust na divjih vodah, ampak mi je vseeno všeč, da smo spustaši na divjih vodah dokazali, da vendarle nismo tako slabo pripravljeni. Očitno lahko posežemo v vrh tudi v mirnih vodah.
Kako je na evropskih igrah vaš rezultat videla konkurenca?
Pravzaprav nisem imel veliko stika s tekmovalci. Maksa Frančeškina so tuji trenerji veliko spraševali, od kod prihajamo. Seveda, bili so presenečeni.
Torej vas olimpijske igre, kjer v kajaku enosedu tekmujejo na tisoč metrov, ne zanimajo?
Ne, razdalja tisoč metrov res ni razdalja zame. Tja bodo morali spraviti kakšnega drugega slovenskega tekmovalca.
Si puščate še kakšne druge kombinacije? Na primer kajak dvosed?
Prav nekih velikih ambicij nimam. Če bo kdo sestavljal takšen čoln, bi šel poskusit.
Rad bi se še preizkusil v mirnih vodah, a za zdaj nekih velikih ambicij nima.
Boste še tekmovali v mirnih vodah?
Da, zagotovo. Zdi se mi, da je to dodana vrednost za disciplino za spust na divjih vodah. Vseeno bom letos izpustil svetovno prvenstvo na mirnih vodah. Letos je bilo že preveč stvari in sem si rekel, da si bom vzel nekaj časa za počitek. Čaka me še nekaj tekem svetovnega pokala v spustu na divjih vodah.
Kajak na divjih vodah ima pri nas kar dolgo tradicijo, v mirnih vodah je nekoliko krajša. Imajo slovenski trenerji dovolj znanja v tej disciplini, da ustvarijo vrhunske tekmovalce na mirnih vodah?
Znanja je dovolj. Zdi se mi, da se premalo sodeluje in ni medsebojnega zaupanja. Vsak misli, da ve najbolje, in ne odstopa od svojih načel, kar je težava. In mislim, da se otroke prehitro vključuje v resne treninge. Pri nas želimo vse skupaj delati skozi igro in da je čim bolj zanimivo. Seveda, ko se dela, se dela. Če si vseskozi preveč resen, te to ne bo daleč pripeljalo. Na trening moraš priti z veseljem, ga dobro oddelati, potem pa je lahko spet čas za šale.
Ko ste postali evropski prvak, ste dejali, da boste šli še slovenskim mirnovodašem malce v "zelje skakat". Kaj ste s tem
Prišli smo pokazat, da smo spustaši dobro pripravljeni, čeprav smo prišli na izbirne tekme sredi pripravljalnega obdobja in bili utrujeni.
mislili?
Zdi se mi, da smo jih letos nekoliko presenetili, ko smo prišli na izbirne tekme. Zelo dobro smo se odrezali in ne vem, ali jim je to najbolj ustrezalo, gleda na to, da si je verjetno še kdo drug želel iti na evropske igre. Prišli smo pokazat, da smo spustaši dobro pripravljeni, čeprav smo prišli na izbirne tekme sredi pripravljalnega obdobja in bili utrujeni. Nekateri so nam očitali, da smo dvigovali formo za izbirne tekme, ampak ni bilo tako. Dejansko smo bili v pripravljalnem obdobju.
Od nekdaj je veljalo, da je v slovenski reprezentanci v spustu na divjih vodah dobro vzdušje. Je še danes tako?
Da, še vedno je tako. Brez takšne ekipe bi bilo težko. Tisti, ki se uvrsti v reprezentanco, je sposoben dobiti tudi posamično medaljo na velikih tekmah. Ta notranja konkurenca nas rešuje.
Iz vašega kluba prihaja tudi Simon Oven, tudi zelo uspešen kajakaš. Skupaj trenirata?
Da, skupaj trenirava že zadnjih deset let. Oba sva takšna, da drug drugega ne spustiva naprej, tako da je na treningih vedno "klanje". Sicer treniramo tudi z mlajšimi, tako da je tudi podmladka dovolj.
Kdaj in kako ste se sploh začeli ukvarjati s tem športom?
S kajakom sem se začel ukvarjati, ko sem bil star devet let. Oče je veslal za rekreacijo in je čoln vedno vzel s seboj na morje. Veslanje me je že od nekdaj veselilo. Med nekimi počitnicami sem šel na Kajak kanu klub Ljubljana v počitniško varstvo, kjer sem tudi začel trenirati. Moja prva trenerka je bila Živa Cankar in še danes z njo dobro sodelujem.
Na kakšen način sodelujeta?
Na klubu imam manjšo skupino mladih tekmovalcem, ki jih treniram. Z njo se malo izmenjujeva in si tudi pomagava. Pravzaprav sodelujeva na trenerski ravni.
Na svojem klubu ima tudi vlogo trenerja in uči mlajše tekmovalce.
Vpisali ste magisterij, tekmujete na najvišji ravni, potem pa še trenirate otroke. Ima dan za vas dovolj ur?
Treba je biti kar discipliniran. Včasih je težko, ker treniram mlajše tekmovalce, nato pa moram še sam opraviti svoj trening. Tudi zaradi otrok bom izpustil svetovno prvenstvo v mirnih vodah, da se jim lahko malo bolj posvetim in da nekaj energije privarčujem za prihodnje sezone. Naporno je, ampak me to delo veseli. Veliko treningov opravim z njimi, kar pomeni, da veslam tudi slalom. Je kar pestro.
Kakšen je vaš pogled na to, da danes otroci prehitro začnejo resno trenirati?
Saj ni težava v resnem pristopu, ampak včasih so pričakovanja staršev previsoka. Vsi bi si želeli svetovne prvake, ampak žal tako ne gre. Vseeno pa ti šport da neko disciplino. Šport je lahko dodana vrednost v življenju.
Je bilo sproščeno vzdušje razlog, da ste vztrajali v tem športu?
Da, zagotovo. Mislim, da je to ključ do tega, da dolgo vztrajaš. Tega športa se ne moreš iti zaradi denarja.
Anže Urankar je zaposlen pri ministrstvu za notranje zadeve, z denarnimi sredstvi pa mu pomaga tudi Kajakaška zveza Slovenije.
Kako vam potem uspe finančno pokriti sezono?
Zaposlen sem na ministrstvu za notranje zadeve, nekaj denarja dobimo tudi od Kajakaške zveze Slovenije, ki ti pripada glede na rezultate. To imamo zelo v redu urejeno. Seveda, ne morem pa veslati do 35 leta in potem ležat. Tukaj kar precej zaostajamo za nekaterimi drugimi športi.
Tudi medijsko verjetno niste najbolj prepoznavni, kajne?
Tega je pri nas veliko manj. Mogoče je dobro, da sem z mirnimi vodami opozoril nase. Težko je dobiti sponzorja. Lažje bi bilo, če bi bili medijsko bolj prepoznavni.
Imate kakšnega sponzorja?
Ne, ampak bi verjetno tudi sam moral več časa posvečati temu.
Kakšni so vaši kratkoročni in dolgoročni načrti?
Trenutno je moj glavni cilj, da čim prej končam magistrsko nalogo. Ne upam si napovedovati, koliko časa bom še veslal. Prihodnje leto še zagotovo, ker bom branil naslov svetovnega prvaka. Ko si bom našel stvar, ki me bo toliko zanimala kot kajak, bom lahko začel drugo kariero.
Svojega sponzorja nima.
Glede na vse znanje, ki ga imate, ne razmišljate, da bi ostali v trenerskem poklicu?
Da bi to delal celo življenje, ne. Urnik je naporen in veliko si odsoten od doma. Moti me, da si vseskozi v istem krogu ljudi. Se mi zdi, da je treba enkrat presekati.
Preberite še:
