Martin Pavčnik

Sreda,
2. 9. 2009,
11.32

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 2. 9. 2009, 11.32

8 let, 7 mesecev

Skupaj bi veslali do Bleda ali kar do Londona

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Četverec brez krmarja, v katerem so moči združili Rok Rozman, Rok Kolander ter Miha in Tomaž Pirih, bi lahko v nespremenjeni zasedbi veslal vse do olimpijskega nastopa leta 2012 v Londonu.

Po tem, ko sta se od četverca brez krmarja v zadnjih letih poslovila sprva Grega Sračnjek in nato še njegov naslednik Matej Prelog, je selektor Miloš Janša z umestitvijo mladega in fizično izjemno močnega Roka Rozmana v čoln, v katerem že od leta 2003 skupaj veslajo Kolander ter oba Piriha, zadel v polno. Udarna četverica s tremi Gorenjci in štajerskim "prišlekom" je hitro našla pravo skladnost in iz tekme v tekmo napredovala, kar se zrcali tudi v uvrstitvah na največjih tekmovanjih. Petemu mestu na SP 2007 v Münchnu in četrtem na olimpijskih igrah 2008 v Pekingu je sledilo logično nadaljevanje – bron na SP v Poznanu. Člani trenutno najbolj konkurenčnega čolna ob tem upajo, da bodo skupaj veslali tudi v prihodnjih treh sezonah, čeprav se nadvse dobro zavedajo, da večletnih rezervacij v Sloveniji ni.

Rozman: Odločil je pogum

Z naskokom najmlajši član posadke je ob prihodu v cilj in nato na podelitvi medalj pokazal tudi največ čustev. "Užival sem," priznava Rok Rozman, ki je imel z jezerom Malta še kar nekaj neporavnanih računov. Predvsem evropskega prvenstva 2007 zlepa ne bo pozabil, saj se je četvercu v finalu zlomil nosilec za veslo. "Tedaj sem vedel, da mi ta proga nekaj dolguje. Naslednje leto je bila to medalja v svetovnem pokalu, letos na svetovnem prvenstvu," je pojasnil 21-letni veslač, ki sicer ne skriva želje po nadaljnjem sodelovanju v tej posadki, a vseeno poudarja: "Konkurenca znotraj reprezentance je vedno zdrava. Nihče nima zagotovljenega mesta v čolnu. Posadke se sestavljajo vsako pomlad in prav je tako. Dejstvo pa je, da imamo potencial. Z veseljem podpišem tudi scenarij, po katerem bi nadaljevali s stopnjevanjem rezultatov."

Kolander: Skupaj do Londona

Rozmanove občutke je nadvse dobro razumel Rok Kolander, saj je tudi on svojo prvo medaljo na velikih tekmovanjih osvojil kot enaindvajsetletnik. Leta 2001 je bil kot član četverca skupaj z Janijem Klemenčičem, Milanom Janšo in Matejem Prelogom tretji na svetovnem prvenstvu v Luzernu. "Takrat sem upal, da bo prvi medalji kmalu sledila tudi druga. A žal sem čakal dolgih osem let. Prav v tem času sem spoznal, kako težka je pot do odličja. Tudi zaradi tega toliko bolj cenim bron iz Poznana," pravi Kolander, ki bi po regijskem ključu sicer bolj sodil v dvojnega četverca, a sam pravi, da se na Gorenjskem odlično počuti. "Odlično smo se ujeli. Upam, da bomo v tej postavi ostali skupaj do Londona 2012."

M. Pirih: do odličja brez grba

Dolgoletno čakanje pa se je izplačalo tudi 32-letnemu Mihi Pirihu, ki je po odličjih v mlajših kategorijah naposled do kovine prišel tudi med člani. "Vedel sem, da nam ob našem 'finišu' tekmeci ne bodo kos. Ko sem v cilju dvignil glavo, sem vedel, da sem imel prav," se je finala še enkrat spomnil Pirih, ki ima kot prvi mož v čolnu še posebej veliko odgovornost. "Sem neke vrste kočijaž, ki miri konje ali pa jim narekuje višji ritem. Vem, da brezglavi štarti ne prinašajo rezultatov. Odkar je v našem čolnu Rozman, imamo dovolj moči, zato je pomemben občutek za ritem in 'finiš'," se je vloge ''štrokerja'' dotaknil Miha, ki je pred finalom oblekel napačen dres (brez grba) in si zato prislužil opomin sodnika. "Še dobro, da mu nisem namenil kakšne južne kletvice," se spominja najstarejši član ekipe, ki ob tem že zre v prihodnost. "V tem trenutku so moje misli bolj pri Bledu 2011, čeprav bi bilo lepo, če bi skupaj veslali tudi v Londonu."

T. Pirih: Po polfinalu začutil medaljo

Čeprav se je ob vrnitvi veslaških junakov govorilo predvsem o finalu, pa je Tomaž Pirih ob tem opozoril, da se je prava bitka z živci bila v polfinalu. "Čakanje nas je spravljalo ob živce. Ne najdem pravih besed, s katerimi bi vse skupaj opisal. Ko smo se uvrstili v finale, sej je od srca odvalila velika skala. Tedaj sem že čutil, kako blizu je medalja. Pred finalom smo bili sproščeni. Medalja je bila cilj. Tega smo se vsi po vrsti dobro zavedali," je poudaril 28-letni član blejskega kluba, ki je ob iskanju temeljev uspeha izpostavil športno usklajenost in prijateljstvo posadke. "Imam veliko srečo, da sedim v tem čolnu. Tudi zato bi rad s temi fanti ostal v prihodnosti, do konca olimpijskega cikla. A napovedi so vselej težke."