Sobotni intervju
Pariz 2024
Sobota, 1. 6. 2024, 4.00
5 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Žiga Ravnikar
Tekmujejo v vsakem vremenu, dežju in mrazu, le strel se bojijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,12
"Zdaj sem psihično veliko bolje pripravljen, kot sem bil v Tokiu," pred svojimi drugimi olimpijskimi igrami pravi trenutno najboljši slovenski lokostrelec Žiga Ravnikar.
"Edina možnost, da bi tekmo prekinili, je, da se bliska," nam je po dolgih in deževnih kvalifikacijah največjega slovenskega tekmovanja v lokostrelstvu, Veronikinega pokala v Kamniku, povedal naš trenutno najboljši tekmovalec v tem zanimivem in zapletenem športu, 25-letnik iz Nožic pri Radomljah Žiga Ravnikar. Prejšnji teden si je v Essnu v Nemčiji priboril vozovnico za Pariz in bo tekmoval še na svojih drugih olimpijskih igrah v karieri. Tokrat ima visoke cilje.
Na nogometnem stadionu v Kamniku te dni poteka največje slovensko tekmovanje v lokostrelstvu, športu, ki ima v tem mestu močno in uspešno tradicijo. Trenutno najboljši slovenski lokostrelec Žiga Ravnikar je Veronikin pokal že osvojil, tudi letos pa mu po kvalifikacijah kaže odlično. Po četrtkovih kvalifikacijah, ki so potekale v dežju, smo ga povabili na pogovor za Sobotni intervju.
Avgusta se bo namreč udeležil olimpijskih iger v Parizu, ki bodo že njegove druge v karieri. V Tokiu pred tremi leti je obstal v kvalifikacijah, letos ima v francoski prestolnici veliko višje cilje. A še prej mora s konkurenti opraviti v Kamniku, kjer se je na tekmovanju zbralo več kot 360 lokostrelcev iz 29 držav. "Konkurenca je v našem športu izjemna, v zadnjih letih je postala prav nora," nam je še povedal slovenski lokostrelec, ki si je prejšnji teden v Essnu v Nemčiji priboril novo olimpijsko vozovnico.
S tem nadaljuje uspešno tradicijo slovenskega olimpijskega lokostrelstva. Za slovensko olimpijsko premiero v tem športu so poskrbeli Samo Medved, Peter Koprivnikar in Matevž Krumpestar v Atlanti leta 1996, po 16-letnem premoru je Klemen Štrajhar nastopil v Londonu leta 2012, v Tokiu pa je baklo prevzel Ravnikar. Upa še, da v Parizu ne bo sam, z reprezentančnimi kolegi se bo boril še za ekipno kvoto.
Kako ste se sploh znašli v lokostrelstvu?
Uh, streljati sem začel pri sedmih letih, je pa mati v osnovni šoli videla plakat za lokostrelstvo, sem pa me je pripeljal oče. Poskusil sem, lokostrelstvo mi je predstavil moj zdajšnji trener, ki je tudi selektor mladinske reprezentance. Počasi sem začel, nekajkrat skoraj nehal, a sta me starša držala v tem. Pot pa me je pripeljala do sem, kjer sem zdaj.
Torej vas nista pritegnila vpliv popkulture ali kakšno navdušenje nad Robinom Hoodom denimo?
Ne, nič takšnega. Samo plakat (smeh, op. p.).
Kakšen mora biti dober lokostrelec?
Uh, dober lokostrelec ... Enkrat smo se pogovarjali o tem in ugotavljali, da gre za nekakšno kombinacijo kolesarstva, golfa in podobnega. Seveda mora biti v prvi vrsti priden, da veliko trenira. Da lahko dobre rezultate dosegaš pod pritiskom, je treba ustreliti ogromno strelov. Potem je tukaj še psihološka priprava, ki je pri nas neverjetno pomembna. Ker ko napneš lok in v sidrišču meriš, če pridejo neki čirički v glavo, negotove misli, je že konec. Strel že ne bo dober. Lokostrelec mora biti tako fizično in psihično močna oseba, ob tem pa tudi zelo miren. Da tudi, ko mu ne gre, obdrži zbranost. Pri nas je zelo pomembno, da ostanemo od prve do zadnje puščice osredotočeni, temu pravimo, da smo v svojem mehurčku.
Marsikdo pomisli, da je to še eden od statičnih športov, kjer se le stoji, ampak kot vemo iz strelstva, je tudi za mirovanje potrebna dobra fizična pripravljenost, sploh pa za držanje večurne zbranosti.
Točno tako, tudi na utrujenosti se to pozna. Kakšna kondicija za maratone teči pri nas res ni pomembna, je pa ta specifična lokostrelska, kot ji pravimo. Na primer, jaz lahko zdajle na strelišče povabim bodibilderja, pa mojega loka ne bo mogel desetkrat napeti. Uporabljamo zelo specifične mišice, ki jih načeloma lahko krepimo samo s streljanjem. S potegi, držanjem in tako dalje. Dodamo lahko še kakšne elastike. Je pa to zelo specifična moč.
"Jaz lahko zdajle na strelišče povabim bodibilderja, pa mojega loka ne bo mogel desetkrat napeti."
Se jih ne da natrenirati v fitnesu?
Za določene mišice delamo tudi v fitnesu, ampak to je bolj za splošno pripravo. Da bi pa treniral samo v fitnesu in nato lahko streljal z močnim lokom, to ne gre. Je preveč specifično.
Močan lok? Kakšen je ta, kakšna je napetost tetive pri vrhunskih tekmovalcih?
Moj lok ima napetost 49 funtov (teh. lbs, pound, op. p.), če je to za kilogram krat 0,45, je to tam okoli 22 kilogramov. Nekaj podobnega je sile.
Kolikokrat ga napnete na eni tekmi?
Na tekmi imamo ogrevanje in 72 strelov v kvalifikacijah, potem so še dvoboji. Na treningih se številke potegov gibljejo od 250 naprej. Tako smo vsaj približno pripravljeni na teh 72 puščic, saj so tekmovalne puščice neprimerno težje od tistih na treningu. Res je velika razlika.
Vi streljate z ukrivljenim lokom, druga disciplina je še sestavljeni lok. Kakšna je razlika?
Pri sestavljenem loku imajo pomoč škripcev, kolesc. Ko je lok na sredi natega, ima najvišjo moč, ko doseže sidrišče, je to od 60 do 70 odstotkov lažje držati. Torej če ima 60 funtov, ima v sidrišču 20 funtov. Puščica zato leti veliko hitreje in je zato tudi natančnejša. Pri potegu ne držijo s prsti, ampak s sprožilcem, kot je nekakšen petelin pri puški. Tako ni tega učinka rok, je namreč mehansko proženje in je zato veliko natančnejše. Ampak sestavljeni lok ni olimpijska disciplina, samo ukrivljeni lok je.
Ta je bolj čista, bolj primarna torej?
Da, točno tako, lahko bi rekli, da je to tista osnovna disciplina iz zgodovine.
"Pri lokostrelstvu ne smeš biti napet, moraš biti sproščen, ampak močno sproščen. Je neka umetnost najti to ravnovesje med sproščenostjo in močjo."
Ste že poskusili tudi sestavljeni lok? Ali gre lokostrelec v karieri čez različne discipline?
V bistvu si zdaj že dve leti počasi urejam "compound", se pravi sestavljeni lok. Za neko veselje. Rekel sem si, da bi šel po olimpijskih igrah mogoče malo za sprostitev na kakšno tekmo ustreliti tudi s sestavljenim lokom. Ampak res bolj za rekreacijo. Ne tako, da bi to posebej treniral.
Specializacija je torej precej izrazita?
Ja, disciplini sta zelo specifični. So seveda neke podobnosti, ni pa tako, da bi s treningom na sestavljenem loku kaj pridobil pri streljanju z ukrivljenim.
Omenili ste, da mora biti lokostrelec tudi fizično močan. Kaj natanko ste mislili?
Najbolj so obremenjene hrbtne mišice in ramena. Zelo pomembno je, da imamo stabilizatorje ramenskega obroča dovolj utrjene, da je rama stabilna. Kot pri puški je tudi pri loku udarec nazaj, odboj. In če nas pri loku udari nazaj, preden puščica odleti, se merek premakne. Zato je zelo pomembno, da imamo sprednjo ramo dovolj močno, da lok, ko se zgodi ta odboj, zadržimo v pravi smeri. Ob tem spet ne smemo preveč kompenzirati, saj v tem primeru lok že porivamo, kar spet ni dobro. Mora biti ravno prav močno, zato je stabilizacija ramenskega obroča tako ključna. Pri lokostrelstvu ne smeš biti napet, moraš biti sproščen, ampak močno sproščen (smeh, op. p.). Je neka umetnost najti to ravnovesje med sproščenostjo in močjo.
So zaradi tega večje tudi nevarnosti za poškodbe, obrabe?
Če vpeljemo pravilno tehniko streljanja, načeloma ne bi smelo biti nobenih tovrstnih težav. Sicer je največ kakšnih obrab ramen, se pravi mišic zaradi preobremenjenosti ali če ne skrbimo dovolj za primerno regeneracijo. Ampak tega ni veliko, niti približno ne kot v kakšnem nogometu in podobnem.
Pa si pri vzdrževanju forme pomagate še s kakšnimi drugimi športi?
Niti ne. Na pripravah kdaj igramo odbojko, košarko, ampak je to predvsem za ogrevanje in morda pridobivanje kondicije. Da bi pa prav namensko uporabljali kakšen šport, tega pa ne.
Trenutno se za zmago boril na največjem slovenskem lokostrelskem turnirju, Veronikinem pokalu v Kamniku.
Letos vas čakajo druge olimpijske igre. Krst ste že nekako prestali v Tokiu, udeleženci teh iger pa pravijo, da zaradi koronske krize niso imele pravega čara.
Zame bodo igre v Tokiu vedno nekaj posebnega. Bile so moje prve, bilo je nekaj novega. Res so bile malo posebne, ampak mislim, da mi bo letos zaradi njih nastop zelo olajšan, saj že vem, kako vse deluje, kako je videti. Kako deluje olimpijska vas. Takrat je bilo vse to zame nekaj novega, zdaj pa sem to že doživel. Tudi kar zadeva streljanje, sem zdaj psihično veliko bolje pripravljen, kot sem bil v Tokiu.
Najbrž imate zato tudi rezultatske ambicije višje?
Zagotovo! Sezono jemljem korak za korakom, tekmo za tekmo. Zdaj je Veronikin pokal, nato gremo v Antalyo v Turčijo na svetovni pokal loviti še ekipno kvoto in kasneje me čaka še mesec priprav na olimpijske igre. Lokostrelstvo je vendarle tak šport, da lahko streljaš vrhunsko in na dvoboju izgubiš. To se mi je zgodilo na nedavnem evropskem prvenstvu, ko sem v osmini finala streljal na enem svojih boljših dvobojev, a sem izgubil. Ampak ja, v Parizu ciljam na višja mesta. Izhajam iz tega, da na vsaki tekmi poskusim zmagati ne glede na to, kašna je konkurenca in kdo je nasprotnik. Ciljam na prvo mesto. Upam, da pridem čim dlje.
Kakšna je konkurenca v lokostrelstvu? Obstaja kakšna velesila, kakšna država, iz katere prihajajo posebej nevarni tekmovalci, kot sta denimo Japonska v judu ali Kitajska v namiznem tenisu?
V bistvu je čar lokostrelstva prav to, da serijskih zmagovalcev pri nas ni. Korejci so sicer dominantni, ampak jih preostali dohitevajo. Nobeno presenečenje ni, če tudi slabši boljšega premaga. Dvoboja je lahko konec po devetih puščicah. Nekdo ima lahko malce slabši dan, drugi zelo dobrega in na dvoboju zmaga. Zato poudarjam, 64 nas bo na olimpijskih igrah, od teh jih je 50, 55 sposobnih dobiti medaljo. Seveda imajo nekateri več možnosti, ampak ker je sistem zastavljen tako, da serijskih zmagovalcev ni, je mogoče prav vse. Južna Koreja velja za velesilo v našem športu, ampak zanimivo je, da je skoraj ves svet konkurenčen. Vsa Azija, Kitajska, Japonska, kitajski Tajpej, Vietnamec je bil na nedavnem svetovnem pokalu med najboljšimi štirimi recimo. Amerika, Kanada, Kolumbija, Mehika, Brazilec je prvi na svetovni rank lestvici. Pa vsa Evropa, Kazahstan ima že druge olimpijske igre zapored ekipno kvoto, Indonezija je imela ekipno kvoto v Tokiu. Res, ves svet je zelo konkurenčen, le Afrika morda še ni tam, kjer bi morala biti. Ko pridemo na tekmo, je 30 držav konkurenčnih za medalje, konkurenca je v zadnjih letih postala nora.
Kako poteka lokostrelsko tekmovanje? V četrtek smo v Kamniku spremljali dolge, večurne kvalifikacije. Boj za kolajne bo šele v nedeljo.
Tekmovanja na najvišji ravni, torej svetovni pokali, svetovna in evropska prvenstva ter podobno, trajajo en teden. Najprej imamo uradni trening, to je ponavadi dopoldan na dan kvalifikacij. Nato so na vrsti kvalifikacije, se pravi dve polovički po 36 strelov, na teh se glede na rezultat razvrstimo po rankingu in potem se začnejo dvoboji. Na Veronikinem pokalu je prvih osem iz kvalifikacij prva dva kroga dvobojev prostih, potem gre po sistemu grabljic, torej prvi proti zadnjemu, drugi proti predzadnjemu in tako dalje. Dvoboje streljamo do polfinala, zmagovalca teh se nato pomerita za zlato medaljo, poraženca pa za bronasto. Enako je pri ekipah. Te tvorijo trije lokostrelci iz iste kategorije, imamo pa še mešane ekipe, v katerih streljata en moški in ena ženska.
"Na tekmovanjih smo imeli že takšen veter, da so tudi najboljši na svetu po modrih krogih streljali."
Kategorije?
Gre za spol in slog, se pravi ukrivljeni ali sestavljeni lok.
Imate s strelci s puško kakšno rivalstvo? Se morda zaradi podobnosti športov razumete kaj bolje?
Ne, nismo povezani. To sta le dovolj različna športa. Nimamo nobenih stikov, tudi o kakšni tekmovalnosti ne moremo govoriti.
Kakšen je dober rezultat za vrhunskega lokostrelca?
Da smo zelo konkurenčni v svetu, je treba polovico puščic ustreliti v deset. Deset je notranji krog rumenega polja, ki ima premer 12 centimetrov. To je nekako konkurenčen rezultat. Danes sem streljal štiri točke pod tem, eno desetico manj, kar je še vedno zelo dober rezultat. Drugače mora biti vsaj 65 od 72 puščic v rumenem, da lahko rečemo, da je rezultat kolikor toliko v redu. Veliko je seveda odvisno od vremenskih pogojev. V dežju imaš mokre roke, tudi ščitnik za prste drsi. Še večja težava je veter. Na tekmovanjih smo imeli že takšen veter, da so tudi najboljši na svetu po modrih krogih streljali. So bili takšni sunki, da se preprosto ni dalo bolje.
Streljate v skoraj vseh vremenskih pogojih, kajne?
Edina možnost, da bi tekmo prekinili, je, da se bliska. Takrat je nevarno, saj imamo aluminijaste ročaje, zato je sredi polja nevarno stati in streljati. Kdaj se lahko tehnični delegat in sodnik odločita, da prestavita tekmo. Spomnim se, ko smo bili v Turčiji, smo po vremenski napovedi vedeli, da prihaja nevihta in smo za pol ure prekinili tekmo ter potem nadaljevali. Odvisno je od tehničnega delegata in glavnega sodnika, ampak tekme prekinjajo zelo, zelo redko.
"Da smo zelo konkurenčni v svetu, je treba polovico puščic ustreliti v deset. Deset je notranji krog rumenega polja, ki ima premer 12 centimetrov."
Je mogoče od tega športa živeti?
Nagrade še niso takšne, da bi bilo od teh mogoče živeti. Zaposlen sem v Slovenski vojski in tam dobivam plačo za trening ter promocijo. Da pa bi živel od lokostrelstva, bi moral biti med najboljšimi desetimi na svetu ter redno osvajati medalje na svetovnih pokalih in prvenstvih. Pa še tedaj … Če dam primer, zmagovalec svetovnega pokala dobi štiri tisoč in pol evrov nagrade. Stroške tekmovanja nam krije zveza, marsikomu jih ne, stane pa dva tisoč evrov, da sploh prideš na tekmo. Denarne nagrade še niso dovolj visoke, tudi sponzorji še ne dajejo toliko, da bi bilo mogoče samo od tega živeti.
Študirate?
Sem študiral, a prvega letnika fizioterapije nisem zaključil. Pojavilo se je vprašanje, lokostrelstvo ali faks, saj me pol leta ni bilo doma. Izbral sem lokostrelstvo, fakulteto pa pustil. Za zdaj se še vedno vidim v lokostrelstvu in še ne vem, kako naprej. Zagotovo se bom spet lotil študija, da bi bil nekoč morda lahko trener in selektor.
Kakšni so stroški z lokostrelstvom?
Tak lok, kot ga imam jaz, torej lok najvišje ravni, stane okoli štiri tisoč evrov. Lani so spremenili pravila, da na največjih tekmah ni več premora zaradi okvare opreme. Na voljo smo imeli 15 minut za popravila, zdaj tega ni več, se pravi, da zdaj potrebujem dva loka. Če se karkoli okvari, samo zamenjam in streljam dalje, ura teče. Potem so tu puščice, ena skupaj s konico stane 50 evrov. Cevka je 35 evrov, na sezono pa potrebujem najmanj 24 puščic. Za opremo so sponzorji, večino opreme dobim, razen loka, ki pa ga lahko kupim po znižani ceni. Upam, da se bo tudi za tega dalo zdaj dogovoriti, da bo zame zastonj. Za nekoga, ki šele začenja, je prehod iz amaterskega hobija v resno streljanje lahko velik strošek, da.
Na Veronikinem pokalu v Kamniku se je letos zbralo več kot 360 lokostrelcev iz 29 držav.
Pa preostala oprema, obutev, oblačila?
Imam še ščitnik za roko, da me tetiva ne udari, ščitnik za prste, ker je tetiva tako močna, da če ne bi imel usnja na rokah, bi mi požrlo vse prste. Pri obutvi je pomembno, da je podplat čim bolj raven, da je čim bolj stabilen. Morda za hoditi ni najudobneje, ampak pri streljanju zelo stabilno stojimo. Potem je dežna oprema, da je vodoodporna in čim bolj udobna za streljanje. Ampak to je, kar najdemo v trgovinah.
Kako poteka sezona? Kako dolga je?
Sezona traja od aprila do septembra in je odvisna od razporeda tekem. Letos, ko so olimpijske igre, se bo zaključila že avgusta.
Tekmovanje poteka v vsakovrstnih vremenskih pogojih.
Imate pa tudi zimsko sezono, kot atleti.
Ja. Imamo tudi dvoransko sezono, ampak nam ta ne pomeni toliko. Ni olimpijska disciplina in obdobje od oktobra do februarja raje posvetimo pripravam. Pozimi smo ves čas v Planici ali v Čatežu in delamo na moči, da lahko čez leto potem delamo na natančnosti. Se udeležujem tudi dvoranskih tekem, ampak ne prav intenzivno, osredotočen sem na poletno sezono. V dvorani se strelja na 18 metrov, desetica ima premer štiri centimetre. Strel je drugačen, kar zadeva merjenje, in tako ni isto. Veliko raje streljam zunaj na 70 metrov. Tekmi sta dovolj drugačni, da mi, ki smo malce boljši, opazimo razliko.
Ste si pariški lokostrelski center že ogledali?
Ne, nismo še bili na prizorišču. Vem, kje je in kako se imenuje, nisem pa še bil tam.
Na olimpijskih igrah so lokostrelske tekme praviloma na lepih lokacijah. Odgovorni v tem športu očitno imajo nekaj občutka za spektakel.
Ja, znajo najti lepe lokacije, res je. (smeh, op. p.) Drugače bomo že toliko prej v Parizu, imel bom kakšne štiri dni, da naštudiram veter in razmere na strelišču. To je glavna stvar. V Tokiu je bil denimo čuden veter in je zelo pomagalo, da sem bil teden dni prej tam in sem se lahko privadil. Strelišča imajo svoje značilnosti, kako sije sonce, kako se gibljejo sence po tarčah, ko se sonce premika in tako naprej. Je nekaj podrobnosti, ki jih je treba naštudirati. Povsod iščemo pike (smeh, op. p.)
