Sreda, 1. 6. 2022, 19.00
2 leti, 6 mesecev
Plezalec Anže Peharc po 2. mestu na balvanih
Tržičan do največjega uspeha kariere: nogavice z avokadom za srečo v finalu
24-letni plezalec Anže Peharc je v nedeljo ob Velikem slanem jezeru v ZDA končno v praksi dokazal tisto, kar se je v teoriji nakazovalo že dlje časa. Ves vložen trud zadnjih let je pretvoril v srebrno, no, skoraj zlato medaljo na tekmi svetovnega pokala v balvanskem plezanju. Za 24-letnega inženirja računalništva in informatike, pripadnika športne enote Slovenske vojske, ki trenira pod okriljem Anžeta Štremflja v ekipi FA Climb, je to največji uspeh kariere. O ozadju uspeha je spregovoril posebej za Sportal.
Anže, vam je odleglo, ko ste končno postavili piko na i pripravam in vsemu vloženemu delu?
"V to sezono sem vložil več kot prejšnja leta in vedel sem, da se bo prej ali slej poznalo pri izvedbi in rezultatu." Res je, odleglo mi je. Že prejšnji konec tedna, na prvi tekmi v Salt Lake Cityju, na kateri sem bil osmi, mi je odleglo. V to sezono sem vložil več kot prejšnja leta in vedel sem, da se bo prej ali slej poznalo pri izvedbi in rezultatu.
Ne vem, zakaj, ampak zdi se mi, da vsako sezono začnem nekoliko preveč boječe. Letos sem veliko pričakoval, pa potem nisem tako dobro začel, kot bi si želel. Na prvi tekmi v Meiringenu mi ni šlo vse po načrtih (17. mesto), a je bila potem že prva tekma v ZDA pokazatelj dobre pripravljenosti.
Na drugi tekmi v ZDA je bilo drugače to, da sem se samo še nekoliko bolj osredotočil na to, da sem bolj verjel vase in v to, kar počnem, in stvari so se izšle. Res sem vesel, noro.
Vam je uspelo sproščenost s treninga prenesti v finale? Kaj je bil zadnji kamenček, ki ste ga postavili v mozaik uspeha?
Zagotovo sproščenost in mirna glava, nisem se preveč obremenjeval z rezultatom. Rekel sem si: si tam, kjer moraš biti, če pa ti bo uspelo plezati sproščeno, bo rezultat prišel sam od sebe. To je bil moj glavni fokus za to tekmo: ne obremenjuj se preveč s tem, kaj bo in kaj bi moralo biti, ali se zjutraj dobro počutiš in podobno. Pravzaprav sem samo plezal in očitno je bilo to tisto, kar je že ves čas manjkalo pri mojem plezanju.
Kako to dosežeš? Sproščenost, neobremenjenost s stvarmi, na katere nimamo vpliva? To je nekaj, kar nam v stresnih položajih vsem malo manjka …
"Razmišljal sem samo o tem, kar me čaka, ne pa o tem, kar je že preteklost." Mislim, da so mi to prinesle izkušnje. Videl sem, da sem se z leti preveč obremenjeval z določenimi stvarmi, ki, kot se je izkazalo pozneje, sploh niso tako pomembne.
Naučil sem se, da gledam na vsak balvan posebej, da ne gledam tekme kot celote, ampak po delih. Ko preplezam en balvan, se osredotočim na naslednjega in ne razmišljam več, kaj se je dogajalo pred tem, ali sem bil uspešen ali ne.
Mislim, da je bilo ravno to tisto, kar mi je pomagalo ohraniti mirno glavo, da sem razmišljal samo o tem, kar me čaka, ne pa o tem, kar je že preteklost.
Priznam pa, da sem potreboval kar nekaj časa, da sem prišel do tega spoznanja in da sem se naučil nadzorovati zadevo. Pravzaprav pred finalom sploh nisem vedel, da sem sposoben plezati tako dobro (smeh, op. p.). Kar malo sem se presenetil. Res, uspelo mi je, da se nisem z ničimer obremenjeval, ampak sem bil osredotočen zgolj na izvedbo. To je bila pika na i.
Finalni nastop Anžeta Peharca:
Če sklepamo po posnetkih, je bilo vzdušje na tekmi izjemno. Kako ste ga vi doživeli?
Glede na to, da vreme ni bilo najboljše, sem bil navdušen nad množico ljudi, ki si je prišla ogledat tekmo, poleg tega je za Američane značilno, da vedno navijajo za vse, zato je bilo vzdušje res izjemno. Pravi užitek je bil tekmovati v finalu. Zdi se mi, da je najboljše prizorišče, vsaj kar zadeva navijače, v ZDA in Münchnu. To ti daje res dodatno spodbudo.
Ko že omenjate München – avgusta letos bo tam evropsko prvenstvo, kar pomeni, da ne bo japonskih plezalcev, ki so superiorni v balvanih, ne bo Korejcev, Američanov, Kanadčanov ... Predvidevam, da boste glede na to, kako stopnjujete ritem, merili visoko. Leta 2017 ste se s prvenstva stare celine vrnili z bronom.
Poskušal se bom držati pravila, ki sem ga omenjal prej. Da preplezam vsak balvan posebej, brez prevelikih pričakovanj, čeprav vem, da pričakovanja potem vseeno bodo.
Moj cilj je še vedno enak, kot sem si ga zadal na začetku sezone, to je zmagati na tekmi svetovnega pokala.
Glede na to, da sem bil v nedeljo zelo blizu (z zmagovalcem Ogato sta imela enak dosežek v finalu, a je Japonec zmagal zaradi boljše uvrstitve v polfinalu, op. a.), vem, da je to res realno. Ta misel sicer bo nekje v ozadju, bo pa moj poudarek zagotovo na izvedbi, sicer bo šlo vse narobe.
Kako ste doživeli podelitveno slovesnost?
Stati na stopničkah je nekaj posebnega in zagotovo želja vsakega športnika. Enkrat sem to že izkusil, a je minilo že toliko časa, da je bilo, kot bi to doživel prvič. Res dober občutek.
Nogavice za srečo.
V oči so mi padle vaše vpadljive nogavice na zmagovalnem odru. Ste želeli z njimi kaj sporočiti?
Te nogavice mi je moje dekle podarilo za valentinovo in odločil sem se, da jih bom nosil za finale. Na njih je motiv avokada, s tem, da sta nogavici različni. Ena polovica avokada ima peško, druga pa ne, skupaj pa tvorita celoto. Tudi dekle ima enake. Simbolično darilo.
Omenili ste, da ste letos vlagali še več v plezanje kot prejšnja leta. Kateri spekter ste okrepili, spremenili?
Letos sem res veliko treniral, vsak trening je bil kakovosten. Tako kot pretekla leta sem redno sodeloval s psihologinjo, dodal pa sem še treninge s fizičnim trenerjem.
To je tudi moja prva sezona, v kateri petkrat na teden s trenerjem Anžetom Štremfljem treniral na steni, v preostalih dveh dneh, ko sem bil prost, pa še s trenerjem v fitnesu. Izvajala sva funkcionalno vadbo, pri kateri sva povezovala gibanje telesa in veliko delala za sam odriv, saj se mi je lani zdelo, da je bila to moja pomanjkljivost oz. da sem v tem nekoliko zaostajal.
Na tekmi v ZDA se je izkazalo, da to ni več težava. Zelo sem vesel, da sem se odločil za takšno vadbo in da se je končno vse izšlo.
Sodelujete tudi z nutricionistom Leonom Bedračem. Kaj ste ugotovili? Kakšna hrana vam ustreza in čemu se morate izogibati?
Z Leonom sodelujeva že od leta 2017 in tudi na tem področju sem skozi leta precej napredoval. Glede prehrane sva letos dosegla najboljše ravnotežje.
Sicer pa moja prehrana temelji na keto dieti (gre za način prehranjevanja z zelo malo ogljikovih hidratov in z več maščobami, op. a.), z izjemo, da lahko jem riž in krompir, medtem ko se preostalim ogljikovim hidratom izogibam.
Ne uživam testenin, kruha, pojem več mesa kot ogljikovih hidratov. Jem samo dvakrat na dan, kosilo in večerjo, zjutraj pa spijem samo kavo in pojem malo temne čokolade ali banano. Tako lažje ohranjam telesno težo.
Zelo celostno se lotevate plezanja.
Res je, tak sem pri vseh stvareh. Moja teorija je, da grem na vso moč, na vseh segmentih športa delam na vso moč. V zadnjih dveh letih sem se obkrožil z ekipo, s katero zelo dobro delujemo.
Poleg trenerja Anžeta, s katerim dekam že vrsto let, sodelujem še s fizioterapevtom Juretom Bornškom, prek Planinske zveze Slovenije sem se povezal s psihologinjo Andrejo Holsedl, Rok Bizjak pa je moj osebni trener v fitnesu. Celotna ekipa zelo dobro deluje.
Kaj vas čaka zdaj? Do konca balvanske sezone sta še dve tekmi.
Že konec tedna bo v Ljubljani tekma državnega prvenstva v težavnosti, sledita balvanski tekmi v Brixenu v Italiji (od 10. do 12. 6.) in Innsbrucku (od 22. do 26. 6.).
Ste se kaj posebej posvečali težavnosti?
Ne, posebej še ne, ker sem želel vsaj eno sezono vse vložiti v balvane. Imam pa po tekmi v Innsbrucku v načrtu krajši premor, nato pa se bom na vso moč lotil treningov kombinacije (balvanov in težavnosti, op. a.), s čimer že pogledujem proti olimpijski sezoni.
Večino tekem svetovnega pokala v težavnosti bom izpustil, z izjemo kombinacije na EP v Münchnu in domače tekme v težavnosti v Kopru (2. in 3. 9.), preostali čas pa se bom poskušal čim bolj pripraviti na težavnost.
Verjamem, da tudi tam lahko še veliko naredim, nisem pa še tam, kjer želim biti, in dokler mi to ne uspe, na tekmah svetovnega pokala nimam kaj iskati. Raje bom še nekoliko počakal.