Včasih se sprašuje, kako si je to zaslužila #video

Anja, z EP v Münchnu ste se vrnili z dvema medaljama. Ste zadovoljni s svojim izkupičkom ali ste si vendarle morda želeli še kaj več?
Več sem pričakovala. Zakaj? Ko sem tekmovala na tekmah svetovnega pokala, nisem pričakovala, da bom že na prvi tekmi svetovnega pokala na 500-metrski razdalji takoj druga. Za tem sem zmagala še na 200- metrski razdalji. Na tekmi svetovnega pokala v Poznanju sem spet zmagala … Zavedala sem se, da sem dobra. Zaradi tega mi je bilo celo morda težje, ker sem veliko pričakovala od sebe in nisem želela biti razočarana. Danes lahko povem, da če bi na 500 metrov na evropskem prvenstvu veslala tako, kot sva bila dogovorjena s trenerjem, bi lahko osvojila zlato. Prav tako tudi na 200 metrov. Vseeno, po petih letih sem se vrnila v kajak enosed in na osmih tekmah osvojila šest medalj. To je res nekaj neverjetnega. In tudi če niso zlate medalje, je to odlično.

Foto: Jan Šmit Pred meseci sva se pogovarjala in dejali ste, da ste potrebovali spremembo. Glede na vaše letošnje rezultate vam je ta sprememba očitno koristila?
Res je. Oktobra sem tvegala vse in ločila sem se od prejšnje ekipe. Torej od oktobra do februarja sem trenirala po svojem programu. Vse sem spremenila. Imela sem tudi veliko pomoči. S fizioterapevtom Iztokom sva delala povsem druge stvari in pomagal mi je tudi pri treningih. Povezala sem se Damirjem Mikeličem. On mi je pisal program za fitnes. Glavni del sezone sem delala z njim in bilo je res nekaj neverjetnega … Skratka, okoli sebe sem imela res izjemne ljudi, ki pred tem niso imeli nobene zveze s kajakom. Vseeno so se poglobili v to, da bi mi lahko pomagali. Verjeli so vame. Februarja sem se povezala še s Slovaki. Slovaškega trenerja sem spoznala na letališču, prej ga sploh nisem poznala. Z ekipo smo se res hitro ujeli in hitro sva se dogovorila, da bo moj trener. Danes lahko rečem, da moraš tvegati, da se stvari obrnejo tebi v prid. Zdaj vem, da je bilo to prava odločitev, in tudi rezultati kažejo na to.

Pravzaprav ste se po lanski sezoni odločili za skok v neznano. Se vam zdi, da mora športnik v svoji karieri veliko tvegati?
Za kajak lahko rečem, da je to bolj samostojen šport. Lahko priznam, da sem bila sebična, ker sem se odločila, da grem svojo pot. Včasih moraš gledati, kaj je najboljše zate in ne kaj je boljše za druge. To sem jaz naredila. Ničesar ne obžalujem za nazaj. Danes bi se še enkrat tako odločila.

Foto: Nina Jelenc

Pravzaprav ste se za prestop odločili že pred leti, ko ste se na treningih pridružili Špeli Ponomarenko Janić in njenemu trenerju Stjepanu Janiću. Bi lahko vlekli kakšne vzporednice s tistim prestopom ali ste bili takrat še premladi?
Bila sem premlada. Takrat sva z Jernejem Regentom Zupančičem delala vse, da bi bila čim boljša. Z obeh strani je bilo pozitivno sodelovanje, ampak ni mi uspelo narediti preskoka, ki sva ga oba pričakovala. Takrat sem se pridružila Špeli, kjer mi je uspel ta preskok. Uspelo nam je narediti veliko vrhunskih rezultatov, a za tem sem spet potrebovala neko spremembo. Edina možnost je bila, da se ločim in grem na svoje. Uspelo mi je. S slovaškim trenerjem Petrom Likarjem sem nizala uspeh za uspehom in še enkrat se je pokazalo, da je bila to prava odločitev.

V karieri ste imeli že kar nekaj trenerjev. Bi lahko katerega izmed njih izpostavili?
Vsak je bil pomemben na moji poti. To, kar sem danes, zagotovo ne bi mogla biti brez Špele in Stjepana. Kar nam je letos v tako kratkem obdobju uspelo s trenerjem Likarjem, je res nekaj neverjetnega. V ekipi, kjer smo trije moški in tri ženske, je res pozitivno vzdušje. Na treningih se neprestano spodbujamo. Trener ima res pravo energijo, vedno me spodbuja. In to mi veliko pomeni. Prej sem velikokrat dobivala kritike. Torej kritizirana v smislu, da moram popraviti svoje napake. To mi je stopilo v glavo. Stalna kritika te ne popravi. Ta trener me res vseskozi spodbuja in velikokrat ga vprašam, ali je res vse tako v redu. Večkrat mi je pokazal posnetke in mi dejal: "Anja, poglej si sama, če mi ne verjameš." To je bilo tisto glavno, kar mi je letos res veliko dalo. Če bomo tako nadaljevali, bo druga sezona še boljša.

"Energija na treningih je res nekaj neverjetnega. Ta pozitivnost ti lahko ogromna da in te ob tem tudi motivira." Foto: Jan Šmit

Slovaška ekipa vas je zelo hitro vzela za svojo, kajne?
Pravzaprav me vsaka ekipa zelo hitro vzame za svojo. Sama sem zelo sproščena, dobrovoljna in z vsemi se razumem. A tako hitro, kot sem se razumela s Slovaki, se nisem z nikomer. Energija na treningih je res nekaj neverjetnega. Ta pozitivnost ti lahko ogromna da in te ob tem tudi motivira. Če se na treningih ne bi tako dobro počutila, teh rezultatov zagotovo ne bi bilo.

Je razlika tudi v treningih?
Da, razlika v treningih je kot noč in dan. Prej smo več trenirali. Res je, rezultate smo imeli tudi prej in verjela sem v program. A to, kar delam danes, je povsem drugače. Manj veslamo in tudi fitnesa je manj, kar je tisto glavno. Manj sem utrujena in na ta račun se lahko bolj osredotočim na trening.

Že veste, boste za prihodnjo sezono imeli isto ekipo?
S trenerjem sva se že pogovarjala, da nadaljujeva najino skupno pot. Povezala sva se šele februarja in on me je spoznaval s tekme v tekmo. Zagotovo je spremenil načrt za prihodnje leto, da izpiliva pomanjkljivosti. Ko bova še to naredila, bodo rezultati še toliko boljši.

Foto: Nina Jelenc

Po srebrni medalji na evropskem prvenstvu na 200-metrski medalji ste dejali, da vas je zmotil starter.
Jaz štartam nekoliko drugače. Čoln si dam nekoliko bolj postrani. Štarter je avtomatsko mislil, da nisem v štartnem bloku, in me je vseskozi popravljal. To me je zelo vznemirilo in vedela sem, da bo to vplivalo na tekmo. Sicer je bil štart v redu, ampak vseeno ni bil tisti pravi štart. Mislim, da me je to stalo tistih nekaj centimetrov do zlate medalje.

Se vam sicer pogosto dogaja, da vas starter popravlja?
Ne, sploh ne. Tudi na evropskem prvenstvu sem vse štartala na isti način, ampak do finala na 200 metrov me ni nihče popravljal. Če bi se to že prej dogajalo, bi kaj takega pričakovala. Lahko rečem, da sem sama kriva.

Veliko napetosti in zmede je bilo tudi po tekmi na 500 metrov, ko kar nekaj časa niste vedeli, ali ste tretji ali četrti.
Joj, tistih 500 metrov je bilo še bolj posebnih. S trenerjem sva imela načrt, ker je veter pihal v hrbet, da grem na polno. Vse je bilo odlično in rekla sem si: "Imamo to!" V štartnem bloku sem znova pogledala zastavice in opazila, da veter piha v prsa in s strani. Rekla sem si, da je treba spremeniti taktiko, saj nisem želela, da me zmanjka v zadnjih 30 metrih, tako kot na letošnjem svetovnem prvenstvu v Kanadi. Rekla sem si, da bom prvih 400 metrov šla bolj lahkotno, zadnjih 100 metrov pa bom finiširala. Kmalu sem videla, da bi morala iti na polno od začetka. Po tekmi kar nekaj časa nisem vedela, ali sem tretja ali četrta. Nato so mi minuto do podelitve dejali, da sem tretja. Tako se je mudilo, da sem šla na razglasitev brez majice in nogavic. Res sem bila ponosna in vesela, da vendarle nisem ostala na četrtem mestu.

Foto: Nina Jelenc Tekmujete na razmeroma kratkih razdaljah. Koliko lahko med tekmo nadzorujete svoje nasprotnice?
Večkrat sem že povedala, da zelo rada tekmujem na sredinski progi. Torej proga štiri, pet ali šest. To pomeni, da moraš zmagati kvalifikacije ali polfinale, da dobiš sredinsko progo. Najboljše so iz razloga, ker si na sredini in čutiš energijo, kaj se levo in desno od tebe dogaja. To mi odgovarja, ker imam lahko vse pod nadzorom. Na svetovnem prvenstvu v Kanadi sem bila na progi osem pod tribuno. Nisem imela pojma, kaj se je dogajalo na desni strani. Sicer sem čutila, da veslam dobro. Ko danes pogledam posnetek, da sem v zadnjih 30 metrih padla z drugega na šesto mesto, kar boli. Dala sem vse od sebe, ampak ničesar ne morem spremeniti. Potrudila sem se in to je najpomembnejše.

Prejšnja leta ste skupaj s Špelo Ponomarenko Janić uspešno tekmovali v dvojcu, letos pa smo vas gledali v enojcu. Kako velika razlika je, če tekmujete sami v čolnu ali z nekom v paru?
Že takrat sva s Špelo vse težje treninge delali v enojcu. Razlika je, da imaš na tekmi nekoga zraven, ki mu zaupaš. Torej Špela je bila tista, ki je dajala taktiko, jaz pa sem veslala na polno. Danes vse to počnem sama. In zagotovo je to po petih letih sprememba. Imela sem nekaj tekem v enojcu, ampak takrat ni bilo takšnega pritiska. Da, razlika je. Sama sem v čolnu, sama določam taktiko, a tudi sama osvojim medaljo.

Je zaradi tega, ker sami tekmujete v čolnu, za vaš večji pritisk ali je morda celo lažje, ker ste odvisni samo sami od sebe?
Brez zadržkov lahko povem, da sem pred tekmo napeta. Predvsem pred 500-metrsko razdaljo in samo pred polfinalom. To je zelo stresno in le prva tri mesta vodijo v finale. Tam ni časa za napake in včasih bi se raje usedla na letalo in odšla domov. Včasih bi to brez težav sprejela. Ne vem, zakaj. Morda, ker vem, česa sem zmožna na tisti tekmi. Naučiti se še moram, kako grem lahko mimo tega. Vseeno se mi zdi, da je pomembno, da je malo pritiska. V finalu sem veliko bolj sproščena.

Koliko vam gre pri vašem programu nasproti Kajakaška zveza Slovenije? Veliko posluha za njeno samostojno pot je imel tudi Andrej Jelenc, direktor Kajakaške zveze Slovenije. Foto: Sportida
Moram jih res pohvaliti. Svojo odločitev, da grem na samostojno pot, sem najprej povedala Andreju Jelencu, direktorju naše zveze. Nisem vedela, kako se bo odzval, ampak bil je na moji strani in takoj mi je povedal, da bo kajakaška zveza naredila vse, da mi bo lahko pomagala na moji samostojni poti. Sicer je dejal, da v Sloveniji nimamo trenerja, kot je Stjepan, ampak mi bo poskušal najti drugega. Povezala sem se s Slovaki in imela sem povsem prosto pot. Za njih res lahko rečem "kapo dol", kako so mi pomagali. Andrej Jelenc je vedno na velikih tekmah in tam vedno nekdo podeljuje medalje. On se je že pred samo tekmo dogovoril, v katerih kategorijah bo podeljeval medalje. Ko sem prišla na podelitev, sem videla, da bo on podeljeval medalje. Takrat mi je dejal: "Anja, zaupam vate in verjel sem, da boš dobila medaljo." To je zame res velika čast in res sem bila zadovoljna, ko sem dobila občutek, da me tako podpirajo. Neverjetno je, kaj so naredili zame. Glede na letošnje rezultate mislim, da bo tudi prihodnje leto enako.

Zaposleni ste pri slovenski vojski, kajne?
Tudi to je res velika čast. Športniki ne bi mogli imeti drugih prihodkov. Vsak mesec imam plačo in me podpirajo. Veliko mi pomeni, da mi teče delovna doba. Vseeno pa moraš imeti rezultate, da lahko obdržiš službo. Tudi to je nek pritisk, ampak na srečo rezultate imam. Upam, da bom tudi v prihodnjih letih tako nadaljevala in da bom na ta način obdržala svojo službo.

So z vašimi rezultati prišli tudi novi sponzorji?
To je zanimivo vprašanje. Vsak misli, da ko imaš rezultate, da ti bodo sponzorji kar metali denar v hrbet. A ni tako. Imam podporo Kajakaške zveze Slovenije. Brez tega lahko ostanem kar doma. Plača pri vojski je res nekaj izjemnega. Edini sponzor, ki mi ostane, je optika Poljšak, kjer dobim očala. Preostalih sponzorjev ni. Pošiljala sem že prošnje, samo ne dobiš odgovorov. Res je težko. Torej brez kajakaške zveze jaz svoje športne kariere ne morem nadaljevati. Imam sicer pomoč ljudi, ki sem jih omenila že prej (fizioterapevt, kondicijski trener, fitnes op. p.). Ti ljudje so mi brez težav priskočili na pomoč. Brez njih danes ne bi bila tukaj, kjer sem.

Veselje ob osvojitvi medalje na evropskem prvenstvu. Foto: Nina Jelenc

Ali danes to pomoč še toliko bolj cenite? Vemo, da ste pred leti delali v lokalu, da ste lahko sploh trenirali.
Takrat še nisem bila v vojski in tudi velikih rezultatov še nisem imela. In boljši, ko imaš rezultat, več finančnih sredstev ti pripada od zveze. Takrat sem se zavedala, da če želim iti s Špelo trenirat v Avstralijo, moram zaslužiti nekaj svojega denarja. Takrat sem delala v baru. Lastnik bara je videl, da grem s treninga delat in z dela nazaj na trening. Večkrat me je vprašal, kako mi  uspeva. Takrat me je tudi sam sponzoriral in mi namenil nekaj denarja za Avstralijo. Še danes se mu hvaležna za to. Neverjetno je, kako me ljudje podpirajo, ko me spoznajo. Včasih se vprašam, kako si to zaslužim, ampak očitno si, zato ker tudi rezultati govorijo zase.

Danes imate v svoji vitrini že kar nekaj medalj. Bi lahko kakšno posebno izpostavili?
Zagotovo letos lahko izpostavim dva rezultata. Zmaga na tekmi svetovnega pokala v 200-metrski medalji. To ni uspelo še nikomur pri nas. In bronasta medalja na 500-metrski razdalji na evropskem prvenstvu. To je namreč olimpijska disciplina. To je tudi prva medalja, ki smo jo osvojili pri nas. Takšne medalje so mi najbolj pri srcu. Lepo je, če si nekdo, ki ti kot prvemu uspe (smeh op. p.).

Anja Osterman in njen partner se bosta selila v Italijo. Foto: Osebni arhiv

Premiki se dogajajo tudi v vašem zasebnem življenju. S partnerjem se selita na svoje. In to v Italijo.
Da, drži. Partnerja sem kar nekaj časa prepričevala, a ko sva videla, kakšne so cene v Miljah, je bilo lažje (smeh op. p.). Zdaj prenavljava in računava, da bi se novembra lahko preselila.

Zakaj Milje, so cene stanovanj tam bolj dostopne?
Stanovanja tam so od 60 do 70 odstotkov cenejša. Skupaj s prenovo bo še vedno 40 odstotkov ceneje kot pri nas, tako da sva šla z razlogom tja. In je le deset minut oddaljeno od Kopra.

Sportal Zmeda na EP: Anja Osterman vendarle do nove kolajne!

Sportal Po svetovnem še evropsko srebro za Anjo Osterman na 200 metrov

Sportal Anji Osterman uspelo tudi na 200 m, Zakrajšek za mesto prekratek