Vse je odvisno od Jana samega

Do Ostrave je bilo enajst slovenskih igralcev, ki so osvajali kolajne na evropskih ali svetovnih prvenstvih. Morda se jih širša športna javnost le še bežno spomni, namiznoteniške generacije, ki zdaj igrajo v dresih s slovenskim grbom, pa se z neredkimi kar pogosto srečujejo. Vsekakor največkrat z Evo Jeler, ki je kot članica reprezentance nekdanje skupne države osvojila bronasto ekipno odličje na evropskem prvenstvu pred 34 leti v Pragi. Tokrat se je slovenska vrsta, ki ima to srečo, da na drogu vihra tudi njena zastava, s Češke sicer vrnila brez odličja. Eva Jeler, ki je zelo zaposlena v nemški reprezentanci, pa je ves čas spremljala dogajanja tudi za "slovenskimi" mizami. Bila je tudi med prvimi, ki so naši moški vrsti čestitali za zlata odličja v drugem kakovostnem razredu, kamor so se denimo v Ostravi preselili Srbi, Španci in Danci. Slednji so namreč brez Michaela Mazea povsem povprečna ekipa.

Eva Jeler je s svojim vplivom, ki ga ima v športnem življenju Nemčije, tudi v času prehoda v samostojnost, opravila veliko delo, da je Slovenija že na prvenstvu v Stuttgartu pred 18 leti igrala kot samostojna država. In takrat je v dvorani martina Schlayerja ves čas opozarjala nase in na Slovenijo. Na trenerki nemške reprezentance si je na ovratniku dala izpisati tudi naziv nove države na Stari celini, njej vedno ljube Slovenije. Tudi zato jo pri nas izjemno cenijo prav vsi, ki imajo kar koli opraviti z namiznim tenisom. Pot je Ljubljančanko po rodu zanesla v Nemčijo že v igralskem delu kariere in tam si je enostavno izborila tudi zelo vplivno mesto pri razvoju nemškega namiznega tenisa, ki zares blesti šele v zadnjem desetletju. Moška vrsta je četrtič zapored prvak, Nemce pa skrbi da so Ostravo zapuščali brez kolajne v ženski konkurenci. Ampak to prepustimo drugim. Eva Jeler je s smehom pozdravila dejstvo, da je zelo cenjena v domovini: "Teh stvari ob osamosvojitvi in tistega iz Stuttgarta ne bi posebej poudarjala. Tudi na kolajne sem vedno gledala kod del vsega, nikoli pa jih nisem štela. Veseli me, da je tako. Vedno sem rada pomagala drugim, če so to Slovenci pa še posebej. Ampak, mislim, da se doma dobro dela in to kažejo tudi iziodi."

Skromnost je seveda lepa čednost, vsaj delno pa jo na nemškem zdaj zanima tudi kaj počene naša trojica, ki vadi na tujem. Ob Bojanu Tokiču sta zdaj to tudi Alex Galič, ki se je v Nemčijo preselila s celotno družino že pred dvema letoma. Od sredine avgusta je v Nemčiji tudi Jan Žibrat od katerega se v prihodnje veliko pričakuje. "Vsekakor podpiram njegovo odločitev, da je šel k nam v Nemčijo. Treniral bo v klubu, kjer je tudi najboljši igralec Evrope, kar je vsekakor spodbudno, obenem pa tudi velika obveza. Vse pa leži na njem, ali bo postal dober ali ne. On mora trenirati z veliko željo, s pravim ognjem po uspehu. Brez tega ni uspel še nihče. Samo to, da je v Nemčiji, še ni zagotovilo za prav nič. On te razmere, ki jih ima zdaj, mora znati tudi izkoristiti. Trening, trening in trening je edino merilo. Samo zaradi tega, ker je v Nemčiji ne bo postal šampion. On mora biti enostavno prvi v dvorani pred treningom in zadnji oditi, ko bo trening končan. Tudi Timo Boll je šel po tej poti in vsi v naši reprezentanci. Vsi imajo tudi osnovo, talent, ampak to je premalo," je bila stroga, ampak odkrita Eva Jeler. Bi se lahko pri vsem skupaj zataknilo pri osamljenosti, ki lahko mladeniča napade na tujem in sploh, ker je močno vezan na svoje domače v Prlekiji. "Tole je nepotrebno. Če bo to težava, potem velike ne bo. Razmišljati samo o tem, da si sam, da te nihče ne sprejme, je prvo na kar mora pozabiti. Vse je enostavno, če hočeš uspeti, boš uspel. Posebej, če imaš razmere za to. Človek ne sme ves čas iskati zgolj težav in samo slabih stvari. Rečeš si, kakšno srečo imam da sem tu in da imam sploh možnost uspeti. Ja Jan je zdaj v najtežjem delu svoje kariere," je v zvezi s tem še dodala Eva Jeler. Vsekakor je na tujem že vrsto let in mnogi pravijo ko si toliko časa stran od domačega ognjišča se le redki vrnejo. "Joj, kako bi se rada vrnila za vedno, ampak trenutno to enostavno ne gre. Vleče me močno, sem zelo rada v Sloveniji, ampak delo je tisto, ki je še vedno na prvem mestu. Znova imam dve funkciji, pomagam mlademu kolegu v reprezentanci. Zato veliko časa za pot v Slovenijo niti ni. Tako se je zapeljalo moje življenje, ampak vedno grem rada domov, saj prav zares ljubim Slovenijo," pa je ob koncu po nemškem slavju med moškimi pripovedovala Eva Jeler v času propadle države edina Slovenka z odličjem, ki si ga je priigrala z malim loparčkom na največjih tekmovanjih. Po njenih stopinjah so šele leta 2005 šle Martina Safran, Bilijana Todorovič, Helena Halas in Špela Burgar v Aarhusu na Danskem.