Ponedeljek, 9. 11. 2015, 22.09
2 leti, 5 mesecev
Zakaj v borilnih športih na olimpijskih igrah podeljujejo dve bronasti kolajni
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2
Na olimpijskih igrah, pa tudi na večjih turnirjih, kot so svetovna in evropska prvenstva, v nekaterih borilnih športih podeljujejo po dve bronasti odličji. Zakaj?
Boks, judo, taekwondo in rokoborba so borilni športi, ki so vključeni tudi v program olimpijskih iger, in v teh je bil še do pred kratkim zapovedan čisti amaterizem. V vseh omenjenih na največjih tekmovanjih poleg zlata in srebra podeljujejo tudi po dve bronasti kolajni. Dvobojev za bron v omenjenih športih na olimpijskih igrah, svetovnih in evropskih prvenstvih ni. Na olimpijskih že od leta 1952, ko je največji športni dogodek gostila finska prestolnica Helsinki.
Razlogov za to je več. Dvoboji za tretje mesto niso bili preveč priljubljeni. Po napetih polfinalnih spopadih, motivacije za spremljanje "malih finalov" niso našli niti gledalci, kaj šele športniki sami. Poleg tega se borilnih športov drži sloves, da so nevarni, čeprav statistika govori drugače. V krovnih zvezah nad amaterji bdijo še toliko bolj budno, skrbijo, da v televizijskih prenosih ne bi bilo krvi, da vse skupaj ne bi bilo videti preveč surovo.
Pomembno besedo imajo zdravniki, ker pa gre tako pri boksu, judu, taekwondoju in rokoborbi tudi za zelo naporne športe, je obveljal nekakšen dogovor, da se poražencev polfinalov ne muči še z dodatnimi obremenitvami. Tako je vsaj pri boksu, pri taekwondoju, rokoborbi in judu pa zaradi sistema repasažev tudi ob porazu borka ali borec ne ostaneta povsem brez možnosti za odličje.
V amaterskem boksu, ki je na olimpijskem turnirju leta 1952 v Helsinkih tudi uveljavil pravilo dveh bronastih odličij, je to stvar poštenosti, nam je razložil trener boksarskega kluba Ljubljana, ki ga verjetno poznate kot strokovnega komentatorja prenosov dvobojev Dejana Zavca, Sašo Taraniš: "Eden lahko samo zaradi nesreče, ker je v polfinalu boksal z boljšim tekmecem, ostane brez medalje. Ker je staknil poškodbo, morebiti tudi po nesreči, zaradi trka z glavo, ali pa je bil preprosto deklasiran. Drugi, srečnejši, pa bi imel denimo v polfinalu slabšega tekmeca, izgubil bi po točkah, ta, ki ga je premagal, pa bi nato izgubil v finalu, a bi vseeno osvojil medaljo. To ni prav in to pravilo se temu elegantno izogne. Gre za precej logično rešitev."
Skratka, kombinacij, ki ilustrirajo poštenost pravila podeljevanja dveh bronastih odličij v boksu ne manjka, še posebej pomembno je, da se morebitnim pretendentom za medalje ne odvzame možnosti za boj, kar se v amaterskem boksu dogaja dokaj pogosto.
"Če pri boksu malo šepaš, to ni težava, če pa je vidna poškodba na obrazu, se ne smeš več boriti. Počena arkada denimo pravzaprav ni nikakršna resna poškodba. Brez zveze, mala malica. Vsakemu nogometašu jo zalepijo in lahko igra dalje. Pri amaterskem boksu pa ne sme. Pri profesionalnem je drugače, a pri amaterskem sta zjutraj tehtanje in zdravniški pregled. Kakšen zvin ali poškodovan prst še lahko prikriješ, čeprav zdravnik pregleda tudi roke, če pa imaš poškodovan obraz, počeno arkado, je konec. Te ne pusti boksati. To je tako imenovan 'walkover' (napredovanje brez boja, op. p.)," še pojasnjuje Taraniš.
Glede na to, da bi v tekmovalnem sistemu na izpadanje boljši boksar lahko ostal brez odličja, raje podelijo dva brona. Včasih pa vendarle boksajo tudi za bron oziroma tretje mesto.
"Ko so kakšne kvalifikacije, recimo na zadnjem svetovnem prvenstvu, ki je bil hkrati kvalifikacijski turnir za olimpijske igre, so se borili za tretje mesto, čeprav je bron dobil tudi četrti. Včasih torej je potrebna tudi borba za tretje mesto, da se dobi tistega, ki se je kvalificiral," še pravi Taraniš in pritrjuje tezi, da je pri vzpostavitvi pravila določeno vlogo igrala tudi (ne)atraktivnost dvoboja za tretje mesto: "Tudi to je zagotovo faktor. Ti, ki izgubijo v polfinalu, so razočarani. Oba sta si želela v finale in tema potem daješ še en težak dvoboj za bron? Fizično je težko, psihološko je težko, nič ti ne prinaša. Ko so dvoboji za tretje mesto, ki nekaj pomenijo, je seveda drugače."
"Nismo se rodili vsevedni in tudi v judu se ves čas učimo," pravi Urška Žolnir.
Sistem repasažev, ki ga poznajo v judu, je še bolj pošten, pravi Taraniš, svoje izkušnje s tem pa nam je razkrila olimpijska prvakinja Urška Žolnir, ki je sistem izkusila z obeh plati. Do brona se je v Atenah dokopala prek repasaža, v Londonu leta 2012 je bila v naskoku na zlato brezhibna. Izkusila je torej obe vlogi.
"Težje je, če izgubiš borbo zauvrstitev v finale in se moraš potem boriti še za bron. V bistvu si blizu medalji, obenem pa tudi daleč. Če narediš majhno napako, ostaneš tik pod stopničkami. Če pa zmagaš in prideš v finale, pa imaš srebro že zagotovljeno in se je lažje osredotočiti na lov zlata," se spominja danes tekmovalno že upokojena celjska judoistka, ki smo jo z vprašanjem ujeli med dvema treningoma. Danes je namreč trenerka v celjskem klubu Sankaku.
V judu se na olimpijskih igrah v vsaki kategoriji bori v dveh skupinah, tisti, ki so izgubili proti kasnejšim polfinalistom, pa imajo pravico nastopa v repasažu, v katerem si lahko priborijo dvoboj za bron. "Lahko bi naredili še dvoboj za tretje mesto, ampak pri nas je tradicija, da imamo dve tretji mesti. Tako bo najbrž tudi ostalo," še pravi naša zlata olimpijka, ki je bila na igrah v Atenah v isti kategoriji (do 63 kilogramov) kot zvezdnica ameriške serije mešanih borilnih veščin UFC, Ronda Rousey, a mnogo uspešnejša od nje. Sistem je sicer nekoliko zakompliciran, ampak zagotavlja kar največjo mero poštenosti.
Je pa seveda včasih težava tudi z motivacijo, nam je priznala 32-letna zlata olimpijka iz Londona: "Če sem izgubila boj za finale, mi je bilo zelo težko, ko sem bila mlajša. Težko sem se pobrala in kar nekajkrat zato končala na petem mestu. Ko pa sem dobila tisti občutek, da sem se znala v pravem trenutku osredotočiti, in me je trener Fabjan (Marjan op. p.) pravilno motiviral, sem začela osvajati tudi tista tretja mesta, da nisem ostala tik pod stopničkami. A to zahteva trud in čas. Nismo se rodili vsevedni in tudi v judu se ves čas učimo."
Zelo podobne rešitve kot v judu poznajo tudi v taekwondoju. Tudi tam tekmovanje po kategorijah poteka v dveh skupinah (t. i. poolih), pare določi žreb. Tudi tam si borke in borci ob porazih v zgodnejših fazah tekmovanja lahko drugo priložnost prislužijo skozi repasaž. "Tako je zaradi žreba. Sistem tekmovanja je na izpadanje, v finale prideta dva, in tista, ki sta skozi tekmovanje izgubila proti finalistoma, se spopadeta za medalje," pojasnjuje Renata Mavrič, trenerka taekwondoja kluba Kang iz Ljubljane.
