Druga kariera
Nedelja, 17. 3. 2024, 19.40
8 mesecev, 1 teden
Druga kariera (352.): Aleš Kuder
Zloglasne zgodbe z ljubljanskih Fužin so bile po njegovem napihnjene #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,77
Aleš Kuder, nekdaj zelo uspešen kajakaš na divjih vodah, je odraščal v ljubljanskem naselju Fužine. Tam so v njegovem času prevladovali športi z žogo, on pa se je po zaslugi očeta odločil za povsem drugo športno pot za – kajak na divjih vodah. Še dobro se spominja, kako je moral razlagati, kakšen šport je to. Po uspešni karieri ga je pot vodila v trenerske vode. Iz Ljubljane je odšel v Celje, kjer mu je s pomočjo tamkajšnjih ljudi uspelo zgraditi izjemno uspešno športno zgodbo. Morda ima na nekatere stvari malce drugačen pogled, a je skozi leta dokazal, da njegova vizija še kako pije vodo.
Že kot mlad tekmovalec je bil perspektiven in potem tudi kot član dosegel nekaj vrhunskih rezultatov. Že v času športne kariere je razmišljal, da bi opravljal zanj sanjsko službo. Želja se mu je uresničila in videti je, da jo opravlja zelo dobro. Alešu Kudru je v zadnjih letih uspelo s pomočjo celjskega kluba vzgojiti veliko, če ne celo največ mladih perspektivnih športnikov, ki so dosegli ali še vedno dosegajo vrhunske rezultate.
Je eden tistih trenerjev, ki mu je bližje delo s skupino tekmovalcev, kot da bi imel pod seboj le enega tekmovalca. Njegova vizija se mu obrestuje in tega se drži še danes. Boljši zaslužek in tujina ga ne zanimata. Raje ostaja skromen in uživa življenje s svojo družino, kolikor mu to dopušča trenersko delo. Nenazadnje je šport zanj veliko več kot samo lovljenje vrhunskih rezultatov.
Z leti se je naučil, da mora postaviti jasno mejo, do kam se lahko vpletajo starši in od kod naprej je samo njegovo delo. Čeprav po njegovem prepričanju opravlja sanjsko delo, gre pri tem delu včasih kakšna kaplja čez rob. Zato ima tudi svoj hobi. Rad se namreč usede na kolo in na njem čez leto nabere kar lepo število kilometrov.Kako ste se srečali s kajakom na divjih vodah?
V Bohinju se je odvijal triatlon jeklenih … Tisti čas je moj oče šel na ta triatlon in si je v ljubljanskem klubu izposodil čoln, da je lahko veslal. V tistem času sem bil pogosto pred blokom, in kot je bilo za tisti čas značilno, smo cele dneve igrali košarko in nogomet. Med počitnicami me je peljal v klub in postalo mi je všeč.
Kaj je bilo tisto, da ste vztrajali v tem športu?
Težko rečem. Zagotovo je bila to ljubezen, ko ti takoj nekaj postane všeč. Nekaj me je vleklo, postala je rutina in potem si nisem več znal predstavljati dneva brez vesla.
Odraščali ste v naselju Fužine, kjer sta prevladovala nogomet in košarka. Kako, da ste potem vztrajali prav pri kajaku? Nogomet in košarka sta bila in sta še vedno veliko popularnejša športa.
To vse drži. Za košarko sem bil prenizek in tudi kot otrok sem pozno zrasel. Kar zadeva nogomet: tam so ga igrali vsi in zdelo se mi je, da ne sodim ravno tja. Kajak je bil drugačen, zanimiv.
Se spominjate, kako so vaši vrstniki gledali na vašo odločitev? Ste se sploh pogovarjali o tem?
Seveda, smo se. Vsi so vedeli, da se grem nekaj, kar nima povezave z žogo. Vsakomur, ki me je vprašal, kaj počnem, sem moral razložiti, kaj to sploh je. Zelo redki so vedeli za ta šport, sploh za kajak na divjih vodah. Leta 1986 je bilo to povsem drugače kot danes. Potem so prišli kakšni uspehi in so ta šport bolj spoznali.
V ljubljanskem naselju Fužine je živel 25 let in nikoli ni imel niti ene težave. Še danes se rad vrača tja, kjer se dobiva s prijatelji.
Če samo za trenutek ostaneva pri naselju Fužine, kjer ste odraščali. Včasih niso bile na najboljšem glasu. Se vam zdi, da se je vse preveč potenciralo?
Mislim, da ni bilo tako hudo, kot so prikazali ali pa želeli prikazati. Dejstvo je, da so Fužine veliko naselje. In kjer je veliko ljudi, je jasno, da se pojavljajo takšne in drugačne situacije. Verjamem, da so se podobne situacije dogajale tudi v drugih naseljih. Moram povedati, da v vsem času, ko sem živel na Fužinah, in to je bilo 25 let, nisem imel ene težave. Če se je izkazalo, da bi bili lahko konflikti, si se temu izognil in šel drugo pot.
Imate danes še danes stike s prijatelji od tam?
Imam, dnevno. S tistimi pravimi prijatelji se še vedno dobimo na kavi. Danes so sicer že vsi razseljeni, ampak še vedno se dobimo na Fužinah in si skupaj ogledamo nogomet.
"Spoštovanje do divje vode je ostalo, vseeno pa je to preraslo v užitek."
Bi se pa verjetno strinjali, da ste za kajak na divjih vodah potrebovali več poguma kot na primer za košarko ali nogomet. Kako ste se vi spoprijemali s tem strahom?
Na začetku, ko sem bil mlajši, je bilo tega strahu malo več. Pozneje se to razvije v strahospoštovanje. Zavedaš se, da si vseskozi v neki nevarnosti. Sploh v mojih časih, ko smo veslali na naravnih rekah in progah. Danes, ko imamo umetne proge in je pretok vode manjši, je to tveganje veliko manjše. S tem smo rasli in skozi leta je bilo tega strahu vedno manj. Spoštovanje do divje vode je ostalo, vseeno pa je to preraslo v užitek. Na koncu je bilo včasih že na meji. S kajakom smo vozili marsikje, kjer danes verjetno ne bi (smeh, op. p.).
Dosegli ste kar nekaj odmevnih rezultatov, kateri pa vam je ostal najbolj v spominu?
Verjetno je sedmo mesto na članskem evropskem prvenstvu rezultat, ki velja največ. Najbolj pa mi je v spominu ostala prva tekma svetovnega pokala v Tacnu, ko sem imel prvič možnost tekmovati na takšnem tekmovanju. V kvalifikacijah sem bil tretji, na koncu pa sem bil z veliko napako deveti. Morda bi se lahko takrat boril za medaljo. Vmes je bilo še cel kup uvrstitev med deseterico …
Kaj je sprožilo, da ste se odločili, da boste vrhunski športnik in da boste trenirali dvakrat na dan?
Lahko rečem, da je bila moja osebna identifikacija skozi šport. Vse življenje sem se imel za športnika. Nisem si predstavljal, da se ne bi šel kakšnega športa. Zato sem vztrajal v kajaku in vlagal v to, da bi lahko dosegel svoje najboljše rezultate. To je nekaj, kar morda pri današnjih otrocih pogrešam.
Veslali ste 18 let, kaj je bil na koncu razlog, da ste se odločili za konec kariere?
Ko sem nehal veslati, sem bil star 27 let. To je takrat zame bila visoka starost. Danes pa se pri 27 letih vse začne … Časi danes so malo drugačni. Sicer sem bil zaposlen v športni enoti slovenske vojske, ampak nisem imel zagotovila, da bom tekmoval na največjih tekmah. Pritiski na izbirnih tekmah so veliki in niti nisi vedel, ali se boš uvrstil v ekipo. Izbirne so mi tekme predstavljale velik pritisk in po njih sem konstantno zboleval. Nisem se bil več pripravljen spopasti s takšnimi pritiski. Ker nisem imel zagotovila, da bom tekmoval na največjih tekmovanjih, mi ni več ustrezalo. Malo sem želel spoznati tudi malce drugačno življenje, saj sem pred tem 24 ur na dan razmišljal samo o športu.
Bi bili z današnjim razmišljanjem drugačen tekmovalec?
Da, zagotovo. Predvsem bi se manj obremenjeval z rezultatom, bolj bi se obremenjeval s potjo, kako do rezultata.
Po karieri ste se odločili za trenersko pot. Ste imeli še kakšno drugo možnost?
Da, bile so druge možnosti. A ko sem opazoval Andreja Jelenca, ki je bil moj trener, se mi je zdela ta služba sanjska. Vse, kar sem si želel, je bilo, da bom nekoč trener. Zato nisem veliko gledal okrog, lahko bi počel tudi kaj drugega, ampak preden sem končal kariero, sem naredil vse licence za trenerja. Sicer nisem vedel, kam točno me bo pot odnesla, vedel pa sem, da želim postati trener. Bil sem pripravljen na to, če bi se mi odprla možnost.
Na začetku sem delal s tekmovalci, ki so bili nekako že narejeni in v veliki meri oblikovani. V tem primeru težko razviješ svojo idejo. Sam sem si bolj želel, da bi po svoje zapeljal idejo in da vidim, ali je ta ideja prava. To se mi je potem zgodilo v Celju. Tam ni bilo nič, samo entuziazem. Bil je Dušan Konda, za katerega lahko rečem, da je fenomenalen. Poleg njega so bili starši in podporniki kluba. Imel sem proste roke in podporo vseh.
Pravzaprav ste odšli iz ljubljanskega kluba, ki ima dolgo tradicijo. V Celju, kjer ta šport ni bil tako razvit, ste stopili kar v zahtevne čevlje, kajne?
Pravzaprav sem stopil v temo, saj nihče ni vedel, kaj se bo iz tega izcimilo. V Celju je že prej bilo veslanje, imeli so uspehe v spustu, medtem ko slaloma ni bilo. Želeli so si, da bi razvili tudi slalom, saj je bil spust že takrat bolj v zatonu. Ker je slalom olimpijska disciplina, so želeli razvijati slalom. Potrebovali so nekoga, ki bi jim pokazal, kaj slalom je. In lahko rečem, da so se stvari zložile tako, kot je treba. Vsi smo prispevali svoj delček in lahko rečem, da je uspelo. Danes lahko povem, da imamo v Celju 35 medalj z vseh velikih tekmovanj, razen z olimpijskih iger. Pravzaprav imamo z olimpijskih iger mladih dve zlati olimpijski medalji.
Na kaj je kot trener najbolj ponosen?
Si danes štejete v čast, da ste v Celju pomagali postaviti tako uspešno zgodbo? Od tam danes prihaja kar veliko število dobrih tekmovalcev.
Res je, kar nekaj zelo dobrih tekmovalcev prihaja iz celjskega kluba … Kar si najbolj štejem v čast, je to, da rezultatov ne ustvarja samo en tekmovalec, ampak da imamo širino. Imamo sedem tekmovalcev, pa verjetno še koga, ki imajo medaljo na največjem tekmovanju v svoji starostni kategoriji. In imeli smo še kup reprezentantov, ki so bili blizu temu uspehu. To je tisto, na kar sem jaz kot trener najbolj ponosen.
Danes v športu vidimo veliko individualnih sodelovanj med tekmovalcem in trenerjem. Ste kdaj dobili kakšno ponudbo in razmišljali o tem?
Ponudbe so bile, ampak sam sebe nikoli nisem videl kot trenerja z eno osebo. Vedno sem delal v skupini in še vedno verjamem, pa nimam nič proti delu ena na ena, ampak zdi se mi, da je delo v skupini produktivnejše. Da, šport se razvija v to smer in tudi mladi si želijo delati ena na ena. Po mojem mnenju je to manj produktivno kot delati v skupini. Res, da je to individualni šport, ampak težko je hoditi sam na trening. In tudi kot trener se, če se ukvarjaš samo z enim tekmovalcem, ujameš samo v eno zgodbo. Če imaš več tekmovalcev, imaš širšo sliko, več lahko daš od sebe. Prav tako nisi odvisen od rezultata posameznika. Meni je timsko delo bližje. Seveda so pa trenutki, ko se je treba ukvarjati samo s posameznikom. In tudi se, ampak v osnovi stremim k temu, da je skupinsko delo.
Naš sogovornik ob tacenskem kanalu, kjer je delal s skupino perspektivnih tekmovalcev.
Če bi vas za uslugo prosil tekmovalec tipa Benjamin Savšek ali Peter Kauzer, bi jo sprejeli?
Veste, težko bi se poistovetil z njegovim rezultatom, ker je že od prej formiran tekmovalec. Če sem povsem iskren, me zanimajo moji "izdelki". Torej tekmovalci, ki jih sam gradim ali oblikujem. Bolj me izpopolnjuje to, da nekaj dosežem s tekmovalcem, ki sem ga sam gradil. Res pa je, da če bi na primer Peter Kauzer potreboval mojo pomoč, absolutno ne bi rekel ne. To sploh ni vprašanje. Mogoče včasih nisem razumljen, ker bi si tekmovalci želeli več dela ena na ena, jaz pa grem raje malce bolj v širino.
Torej delate tako z mladimi kot tudi že z izpopolnjenimi tekmovalci. S katerimi vam je lažje oziroma težje delati?
Ko delaš z mladimi, si najmanj trener. Takrat si zaupnik, psiholog, mentor … Delaš vse, še najmanj se ukvarjaš s trenerstvom. Otroke je treba naučiti, kaj šport sploh je. Šele pozneje postaneš trener, ko se tekmovalci formirajo. Takrat se ukvarjaš s potjo, kako doseči rezultat. Vsa ta obdobja so zanimiva, ampak tudi stresna. Težko je govoriti, kje je bolj stresno. Pri članih iščeš način, kako priti do čim boljšega rezultata svojega tekmovalca. Na drugi strani pa imaš poln kombi mladih tekmovalcev, ki jih pelješ na trening ali priprave in si odgovoren zanje. Stres je vedno prisoten, ampak na drugačen način.
Že dvajset let ste trener, je danes potreben drugačen pristop do tekmovalcev kot takrat, ko ste bili vi mladi?
Da. Mi smo bili kot mladi tekmovalci bolj prepuščeni sami sebi. Nikogar ni zanimalo, ali si prišel na trening ali ne. Ali imaš opremo, ali te zebe, ali si lačen ali žejen … Če si imel sam v sebi toliko tega, da si vztrajal, si zašel v šport. Danes imajo otroci vrhunsko opremo, starši jih vozijo povsod in jim plačujejo vse mogoče. Na trenutke je videti, da si starši bolj želijo rezultata kot otroci sami. Razlike so velike. V tistem času marsikateri današnji otrok ne bi zdržal.
Ko ste omenili starše. Koliko dela imate z njimi?
Vedno manj. Na začetku sem ga imel, potem pa sem dovolj jasno postavil mejo, do kam lahko grejo in od kod naprej niso več zaželeni oziroma dobrodošli. Tega so se v veliki meri tudi držali. Seveda, vedno se je našel nekdo, ki je želel iti čez mejo. Znal sem biti tudi nekoliko bolj trd, da sem ohranil to mejo. Dejstvo je, da se starši ne zavedajo, da ko hodijo čez mejo, ne delajo usluge svojim otrokom. Starši s preveliko željo ustvarjajo pritisk na svojega otroka.
Torej so leta izkušenj naredila svoje?
Da, so.
Kako je z zaslužkom kajakaškega trenerja? Verjetno ne služite toliko kot nogometni trenerji?
Ne, to zagotovo ne. Lahko rečem, da moji otroci niso lačni, lahko gremo na počitnice, pravzaprav nam nič ne manjka. Da bi si ustvarjal zalogo ali da bi imel kup denarja, tega ni. Meni to zadostuje. Nikoli nisem bil materialist. Morda tudi zaradi tega nisem nikoli sprejel ponudbe, ki bi me odpeljala v tujino, kjer bi več zaslužil. Doma mi je povsem v redu.
Ste radi doma?
Vedno bolj. Ko si enkrat 150 dni na leto od doma, potem rad prideš domov. Doma imam dva najstnika in lahko rečem, da me na dom bolj veže družina kot sam dom. Rad grem, ampak še raje se vrnem domov.
Zdi se, da uživate v tem poslu, vam gre kdaj vse skupaj čez glavo?
Bolj ko gre sezona proti koncu, težje je. Sploh če se stvari skozi sezono ne razvijajo tako, kot bi se morale. Bolj ko se oddaljuješ od začrtanih ciljev, težje je. Psihološki pritisk je vse večji. Tako za rezultat kot za vse drugo. Sezona je dolga, vedno več si od doma in vedno manj časa imaš zase in proti koncu sezone se rado zgodi, da gre kakšna kaplja čez rob. Potrebuješ neki filter, pri meni je to kolo. Kolo je moj odrešitelj in na koncu leta se na kolesu nabere tudi do sedem tisoč kilometrov.
In kaj bi danes svetovali mladim tekmovalcem?
Predvsem to, da šport ni šprint, ampak je tek na dolge proge. Bom rekel, da te prvi poraz ne sme toliko prizadeti, da se odpoveš športu. Treba je vztrajati in najti lepoto športa. Ni se treba iti športa, da postaneš svetovni ali olimpijski prvak, ampak enostavno zato, ker je šport zdrav. Po mojem mnenju te izpopolni kot človeka in te nauči sprejemati poraze, se veseliti ob zmagah in nauči te tudi trpeti. In to so vse stvari, ki jih je v življenju dobro obvladati. Šport te lahko pripravi na življenje. Ko je treba začeti živeti, da si sposoben v današnji norišnici življenje peljati tako, da si rečeš, ko se ozreš nazaj, to je to. Da je rdeča nit športa bolj to, kako vse speljati skozi življenje kot pa vrhunski rezultat. Jasno, če se na tej poti izkaže, da lahko dosežeš vrhunski rezultat, je treba priložnost zagrabiti.
Vam je žal za kakšnega tekmovalca, ki se je predčasno umaknil oziroma nehal trenirati?
Za vse mi je žal. Če izhajam iz svoje zgodbe, je bil eden prvih, ki je izstopal, Simon Brus. On je računalničar in je drugače razmišljal kot preostali. In na ta način se je šel tudi šport. Danes lahko povem, da sem se z njim veliko naučil. Kot tekmovalec moraš veliko delati, medtem ko mi je on pokazal drugo pot. Sicer je bilo še vedno treba trenirati, ampak na nekoliko drugačen način, morda tudi pametnejši način. Sicer mi je žal vseh tekmovalcev, ki so imeli potencial za vrhunski rezultat, pa so se iz takšnih ali drugačnih razlogov odločili, da bodo šport pustili. Takšnih je bilo kar nekaj oziroma preveč.
Mi v Celju imamo še to smolo, da ko pridejo v Ljubljano študirat, spremenijo okolje, s tem tudi bivalne in prehranske navade. Potem pride tekmovalec v kategorijo članov, ga zasuješ s treningi in se mu zmeša. Redki so, ki to zdržijo in prebrodijo. Program jim je treba nekoliko prilagoditi. Nekaj časa potrebujejo, da se vnesejo, potem nekako gre. Jih pa veliko odneha, ker je vsega preveč.
Očitno s tekmovalci dobro shajate, kako pa sodelujete s slovenskimi trenerji?
Z enimi bolj, z drugimi manj. Služba je služba, družba je družba. Jaz se poskušam tega držati. Kar zadeva šport, sodelujemo do te mere, da stvari dobro potekajo. Da bi se v svojem prostem času družil z njimi, pa ne.
Preberite še:
