Fant, ki je osramotil Angleže

Prejšnje zgodbe: Kolbeinn Sigthorsson (Islandija), Gianluigi Buffon (Italija), Theodor Elmar Bjarnason (Islandija), Hrvoje Ćustić/Danijel Subašić (Hrvaška), Zlatan Ibrahimović (Švedska), Islandija, Ante Čačić (Hrvaška), Will Grigg (Severna Irska), Neil Taylor (Wales), Davor Šuker (Hrvaška), Armando Sadiku (Albanija), Marcus Rashford (Anglija), György Garics (Avstrija), Gabor Kiraly (Madžarska), Graziano Pelle (Italija), Darijo Srna (Hrvaška), Gareth Bale (Wales), Dimitri Payet (Francija). 

Ko je po 18 minutah igre, takrat si Angleži še niso povsem opomogli po šoku iz šeste minute, ko so ekspresno hitro zapravili zgodnje vodstvo, ki jim ga je z golom z enajstih metrov prinesel kapetan Wayne Rooney, na robu kazenskega prostora prišel do žoge, jo spretno sprejel, naredil korak, dva, udaril po žogi in, resda tudi zaradi slabega posredovanja angleškega vratarja Joeja Hartha, zadel, je Kolbeinn Sigthorsson dosegel najpomembnejši zadetek na svoji nogometni poti, a še zdaleč ne edinega.

Ne, Islandci še zdaleč niso ribiči

Trenutek, ko je dosegel zgodovinski gol. Čeprav so jih mnogi še pred kratkim primerjali z ribiči, po zadnjih uspehih takšnih seveda ni več, so Islandci vse prej kot to.

So tudi zelo dobri nogometaši, ne nazadnje imajo v svojih vrstah tudi nekaj posameznikov, ki so to v najmočnejših evropskih ligah že večkrat dokazali.

Ob nekdanjem asu Barcelone in Chelseaja Eidurju Gudjohnsenu, ki ima pri 37 letih zgolj še obrobno vlogo in je bolj mentor kot nogometaš, in zdajšnjem kapetanu Gylffiju Sigurdssonu, ki navdušuje v najboljši angleški nogometni ligi, je tak zagotovo tudi strelec torkovega zgodovinskega gola, ki je osramotil Angleže in poskrbel, da je Islandija, pri nevtralnih navijačih brez dvoma najbolj priljubljena reprezentanca na letošnjem evropskem prvenstvu, pridobila še nekaj milijonov navijačev.

Za Islandijo je dosegel že 21 golov. Za rekorderjem Eidurjem Gudjohnsonom zaostaja le še za pet.

Če ne bi bilo poškodb, bi bil morda že velik zvezdnik

O Sigthorssonu, ki za Islandijo v povprečju zadeva skorajda na vsaki drugi tekmi, je vse prej kot povprečen nogometaš in bi, če bi imel malce več sreče z zdravjem, bi slišal skorajda vsak navdušenec nad nogometno igro že pred golom, ki je v obup spravil Angleže.

Pri 26 letih ima še veliko časa, da se to zgodi. Če ga bodo poškodbe pustile pri miru, se najverjetneje tudi bo, saj gre za izjemnega strelca, ki se pred nasprotnikovimi vrati počuti zelo domače.

Gol v mreži Anglije je bil že njegov 21. reprezentančni in je drugi najboljši strelec v zgodovini Islandije. Za rekorderjem Gudjohnsenom, ki se bo po prihodu iz Francije prav gotovo upokojil, zaostaja le še za pet in ga bo prej ko slej presegel.

Njegov oče je eden glavnih sponzorjev nogometne zveze

Do zdaj je imel ogromno težav s poškodbami. Njegov oče je lastnik verige priznanih islandskih pekarn in je, zanimivo, eden izmed glavnih sponzorjev islandske nogometne zveze, a uspešnemu podjetniku nepotizma prav gotovo ne očitajo. Mladi Sigthorsson je bil namreč že od nekdaj morda celo največji up islandskega nogometa.

Nase je opozoril že v mlajših reprezentančnih selekcijah, med drugim je leta 2007 na evropskem prvenstvu do 17 let Rusiji natresel kar štiri gole in Islandce, tako kot letos, popeljal med najboljših osem.

V članski vrsti je debitiral leta 2010, teden dni po 20. rojstnem dnevu, in takoj zadel ob zmagi nad Ferskimi otoki na prijateljski tekmi.

Zadel ni le proti Sloveniji

Blesteti je začel v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2014, ko je zadel na štirih tekmah od šestih, ki jih je odigral. Zanimivo, med strelce se ni vpisal samo na tekmah proti Sloveniji. Pri porazu pred domačimi navijači z 2:4 in zmagi v Ljubljani z 2:1.

Kdo ve, ali se Islandci na veliko tekmovanje ne bi uvrstili že pred dvema letoma, če bi lahko na povratni tekmi proti Hrvaški v Zagrebu računali na svojega najboljšega strelca. Igral je namreč le na prvi tekmi na Islandiji, ki se je končala z 0:0, in se poškodoval, zato ga v drugem delu igre in tudi na povratni tekmi v Zagrebu, kjer so Islandci izgubili z 0:2, ni bilo.

Z dobrimi igrami na letošnjem evropskem prvenstvu je poskrbel, da ima njegov brat veliko dela.

Poskrbel je, da bratu vseskozi zvoni telefon

V kvalifikacijah za letošnje evropsko prvenstvo se je izšlo drugače. Igral je na desetih tekmah, prispeval tri gole in pomagal poskrbeti, da se je država z vsega 330 tisoč prebivalci prvič v zgodovini uvrstila na veliko nogometno tekmovanje.

V Franciji je bil v prvi postavi na vseh treh tekmah v skupinskem delu, proti Portugalski, Avstriji in Madžarski, a se mu ni uspelo vpisati med strelce.

Eksplodiral je v pravem trenutku, dosegel odločilni gol v osmini finala in poskrbel, da je starejšemu bratu Andriju nakopal ogromno dela.

Prav brat, nekoč član podmladka velikega münchenskega Bayerna, ki se prav tako lahko pohvali z igranjem za Islandijo, zbral je sedem nastopov, je namreč tisti, ki skrbi za Kolbeinnovo nogometno pot. Po tem, ko je nehal igrati nogomet, je namreč pristal v menedžerskih vodah.

Zdaj, ko je mlajši brat zablestel na največjem nogometnem spektaklu letošnjega poletja, bo njegov telefon zagotovo vseskozi zvonil.

Zanj so se zanimali Real, Arsenal …

Štiri leta je nosil dres slovitega Ajaxa. Kolbeinn je trenutno član francoskega prvoligaša Nantesa, ki ga je pred letom dni za tri milijone evrov in pol pripeljal iz amsterdamskega Ajaxa, a se Sigthorsson v klubu, ki se je v prejšnji sezoni boril za obstanek, ni najbolj izkazal. Zadel je le štirikrat na 29 nastopih, a zdaj si pri Nantesu z njim vseeno lahko obetajo zaslužek. Po tem, kar je pokazal na evropskem prvenstvu, prav gotovo.

Nogometno pot je v Reykjaviku rojeni napadalec začel pri Vikingurju in leta 2006 prestopil v HK. V njegovem dresu je debitiral s 16 leti, na petih tekmah zabil en gol v prvi islandski ligi, se znašel na radarju številnih velikanov, trnek sta vrgla tudi madridski Real in londonski Arsenal, a nazadnje pristal na Nizozemskem. Za 150 tisoč evrov ga je leta 2007 odkupil tamkajšnji AZ Alkmaar.

Pri tem klubu, ki je leta 2009 presenetljivo postal nizozemski prvak, je imel ogromno težav s poškodbami, tako da je na debi v članski ekipi čakal vse do avgusta leta 2010 in že isti mesec dočakal tudi prvi gol. Njegova strelska serija na Nizozemskem se je takrat začela, januarja 2011 je med drugim na eni sami prvenstveni tekmi zabil kar pet golov in vse bolj začel opozarjati nase.

Že kot najstnik je odšel na Nizozemsko

Zanj so se spet zanimali številni večji klubi, na koncu je pristal pri amsterdamskem Ajaxu, ki je poleti 2011 za 21-letnika odštel štiri milijone evrov in pol. Začel je sijajno in na prvih šestih prvenstvenih tekmah zabil pet golov, potem se je v začetku oktobra poškodoval in do konca sezone, v kateri je dosegel sedem golov, odigral le še šest tekem.

Že kot zelo mlad je opozoril nase.

Sezono za tem, tudi po tej je imel na svojem računu sedem golov, je spet začel dobro, z golom v mreži nekdanjega kluba AZ Alkmaarja, pa se potem spet  poškodoval in se na igrišča vrnil šele februarja naslednje leto.

V sezoni 2013/14 večjih težav s poškodbami ni imel, ustavil se je pri 12 zadetkih.

Sezono pozneje je bil odsoten nekaj mesecev in spet zbral sedem golov, po koncu se je odločil, da srečo poišče drugje in se po treh naslovih nizozemskega prvaka, ki jih je osvojil v Amsterdamu, poslovil od Ajaxa.

Poleti se utegne spet seliti

Zdaj si kruh služi v Franciji, a prav zaradi izjemnih predstav, ki jih kaže v teh dneh na francoskih zelenicah, se utegne že v prihodnjih tednih spet preseliti drugam. Snubcev zagotovo ne manjka. Če bo morda dosegel še kak gol in še naprej ustvarjal islandsko poletno nogometno pravljico, jih bo še veliko več …