"Ljudje moji, a je to sploh mogoče? To je norišnica." #video

Evropska nogometna zveza (UEFA) se je odločila, da bo največji nogometni dogodek v Evropi potekal v Franciji. Kandidaturo je izpostavila tudi ZRN, branilka evropskega naslova iz Italije, a je bila zavrnjena. ''Galski petelini'' so dobili krila in osvojili naslov, zaradi vloge gostiteljice pa jim ni bilo treba občutiti kvalifikacijskega pekla. S pomočjo uradne maskote prvenstva, petelinčka Pena, ki ga je na prsih krasila letnica 84, je prikazala najboljšo igro in se povzpela na nogometni Mont Blanc.

Italijani po svetovnem naslovu pogoreli v kvalifikacijah

Kvalifikacije so bile naporne. Prvič so nastopile prav vse članice evropske nogometne družine (32, Francija je bila uvrščena neposredno). Razdeljene so bile v sedem skupin, zmagovalec pa se je uvrstil na zaključni turnir. Portugalska je za las prehitela Sovjetsko zvezo. V odločilnem srečanju ji je tesno, a toliko bolj sladko zmago s strelom z bele točke zagotovil Jordao. Leto dni pozneje eden izmed junakov veličastnega polfinala EP med Francijo in Portugalsko.

Veselje Portugalcev po domači zmagi nad Sovjetsko zvezo

Danska je prehitela Anglijo, predvsem po zaslugi zmage v gosteh (1:0), ''trem levom'' pa ni pomagala niti ogromna zmaga z 9:0 nad nemočnim Luksemburgom. Romunija je presenetljivo prehitela Češkoslovaško, Švedsko in Italijo.

''Azzurri'' so po naslovu svetovnega prvaka in menjavi generacij povsem pogoreli. Na osmih srečanjih so zbrali le pet točk, na kolena pa spravili le Ciper. Pa še to zgolj doma. V kvalifikacijah se je namučila tudi ZRN. Žilavo Severno Irsko je prehitela le zaradi boljše razlike v zadetkih, neustrašni Otočani pa so ji prizadejali prvi kvalifikacijski poraz pred domačim občinstvom. Nizozemska je izpustila še eno evropsko prvenstvo. Njen krvnik je postala Španija, ki je v skupini rekordno, kar z 12:1, raztrgala Maltežane.

V kvalifikacijah je bil s sedmimi goli najboljši strelec Zahodni Nemec Karl-Heinz Rummenigge, izmed Jugoslovanov je bil s tremi najvišje Safet ''Pape'' Sušić.

Srhljivka v Splitu odločena v zadnjih sekundah

Nastop ''modrih'' v stresnih kvalifikacijah zahteva posebno poglavje. Po klavrnem nastopu Jugoslavije na SP 1982 so razočarani navijači pričakovali korak več v Franciji. A pot do evropskega prvenstva je bila dolga in naporna. Izbranci Todorja Veselinovića, ki je imel težave z umestitvijo številnih izpostavljenih in navdihnjenih posameznikov v strnjeno celoto, so zaigrali v skupini 4. Skupaj z Walesom, Bolgarijo in Norveško. Začetek ni bil posrečen. Na Ullevaalu v Oslu so podpisali predajo (1:3), nato pa je vzdušje v slačilnici popravil Nenad Stojković, ki je na gostovanju v Bolgariji dosegel zmagoviti zadetek.

Nato je sledil spektakularni remi v Titogradu (danes Podgorica). Wales je hitro povedel, a so domači vrnili milo za drago s preobratom. Jugoslavija je na tekmi kar trikrat vodila, a še vedno dovolila Valižanom, da so jo ujeli. Končalo se je s 4:4 in spoznanjem, da bo boj za prvo mesto še zelo izenačen. Nato je v Beogradu padla Norveška (2:1), na gostovanju v Cardiffu pa je Jugoslavijo iz izgubljenega položaja rešil Mehmed Baždarević (zdajšnji selektor BiH) in devet minut pred koncem poskrbel za zlata vredno točko. Na tekmi v Walesu je v kvalifikacijah debitiral mladi zvezni igralec Olimpije Srečko Katanec.

Modri dres je prvič oblekel mesec poprej na prijateljski tekmi s Francijo (0:0), na igrišču pa je doživel tudi splitsko dramo s srečnim koncem. Jugoslavija je imela vse na pladnju. Z zmago nad Bolgari v zadnji kvalifikacijski tekmi bi prevzela vodstvo in odpotovala v Francijo, z remijem bi se na EP uvrstil Wales, Bolgarijo pa bi na veliko tekmovanje odpeljala le gostujoča zmaga. Do izdihljajev srečanja se je 21. decembra 1983 v oblačnem Splitu nasmihala sreča Walesu. Bilo je 2:2, nato pa so gledalci na Poljudu onemeli.

Bolgari so se znašli pred nebesi, saj se je pred vrata osamljenega Zorana Simovića (Hajduk) podal trojec napadalcev, a je priložnost po posredovanju vratarja iz Niša splavala po vodi. Ko so Valižani pred televizijskimi sprejemniki že odpirali šampanjec, pa je Zlatko Vujović z leve strani poslal predložek v srčiko kazenskega prostora, tam pa se je ob pravem času našel branilec beograjskega Partizana Ljubomir Radanović. Poljud je bil na nogah, Jugoslavija je slavila eno najbolj dramatičnih zmag v zgodovini, legendarni televizijski komentator Mladen Delić (leta 2005 je umrl v 87. letu) pa je dogodek pospremil z znamenitimi besedami: ''Ljudje moji, a je to sploh mogoče? To je norišnica.'' Njegovo nepozabno navdušenje si lahko prikličete v spomin z ogledom videoposnetka.

Med navijači se je zaiskrilo le enkrat

Francija je pred prvenstvom kotirala za največjega favorita. Zaradi bleščeče predstave na SP 1982, vedno boljšega kapetana Michela Platinija in pomoči domačega občinstva. Selektor Michel Hidalgo se je odločil za gibljiv sistem 4-4-2, v katerem je bil Platini enkrat dirigent, drugič ''strogi'' napadalec. Na petih srečanjih je dosegel kar devet zadetkov in se z zavidanja vrednim povprečjem, danes ga najbolje posnemata zadetkov lačna Lionel Messi in Cristiano Ronaldo, zavihtel na vrh.

Med favoriti je bila tudi Zahodna Nemčija (ZRN). Branilka naslova in finalistka SP 1982 z izjemnim vratarjem Haraldom Schumacherjem. Sta pa manjkala ''kreativca'' Hansi Müller in Bernd Schuster, ki sta bila v sporu z nemško zvezo, zaradi slabe forme pa je obvisel tudi Felix Magath.

Če je bilo na EP 1980 v Italiji zaznati nekaj težav s huligani (angleškimi), je bilo zdaj bolj mirno. Na udobnih in prenovljenih francoskih štadionih, nogometašem je šlo na roko tudi vreme, so sledili prizori za nogometne užitkarje. Zaiskrilo se je le na tekmi v Strasbourgu med ZRN in Portugalsko, ko je malce ponagajala skupinica nasilnih Nemcev, a bila še isti dan deportirana v domovino. Francija se je pred tovrstnimi težavami z navijači zavarovala s sprejetjem strogega zakona, ki ga je potrdil tudi parlament. Za razliko od leta 1980 sta se spet igrali polfinalni tekmi, ni pa bilo dvoboja za 3. mesto.

Platini kralj strelcev, Jugoslavija trikrat izgubila

Francija se je leta 1984 na krilih Platinijevih mojstrovin povzpela na evropski prestol. Francoski praznik se je začel z uvodno zmago nad Francijo. Zmago je priigral Platini v 78. minuti, Danci pa so objokovali zlomljeno nogo Allana Simonsena. Platini je nato prestavil še v višjo prestavo. Mrežo Belgijcev je zatresel trikrat, nato pa podvig ponovil še proti ''obubožani'' Jugoslaviji.

V skupini A je na šestih tekmah padlo kar 23 zadetkov (skoraj štiri na tekmo), v skupini B pa je bilo veliko bolj dolgočasno, saj so jih lahko gledalci prešteli na prste obeh rok. Doseženo jih je bilo le devet, enega izmed njih je dosegel Španec Antonio Maceda in v sodnikovem podaljšku preprečil polfinalni nastop samozavestnim Zahodnim Nemcem. Zvezdnik Sportinga iz Gijona, pozneje je prestopil k Realu, je torej zavil ''elf'' v črno ravno v obdobju, ko ponavadi zadetke dosegajo trmasti Nemci.

Jugoslavija je razočarala. V vseh pogledih. Če je v kvalifikacijah navduševal z izjemnimi posredovanji, je vratar Simović na uvodni tekmi z Belgijci dvakrat ''kiksal'', tako da se je selektor odločil za spremembe. Niso pomagale, saj so razigrani Danci, blestela sta Frank Arnesen in Michael Laudrup, povozili jugoslovansko enajsterico kar s 5:0, nato pa so se od tekmovanja poslovili s častnim porazom z bodočimi prvaki Francozi (2:3). Vse zadetke za zmagovalce je seveda dosegel Platini, za dodatne solze v jugoslovanskih očeh pa je poskrbela še prezgodnja in šokantna smrt fizioterapevta Milenovića.

''Modri'' so odšli v Francijo optimistični. Napovedovali so boj za naslov, nazaj pa se vrnili v povoženem stanju. Jugoslavije ni bilo več na velikih tekmovanjih kar šest let. Od ''francoske'' ekipe je na SP 1990 zaigrala sedmerica. Med njimi tudi Katanec, poleg njega pa še Baljić, Sušić, Vujović, Ivković, Hadžibegić in Stojković. Slovenski selektor, ki je leta 2000 popeljal ''zlato'' generacijo na Euro, je leta 1984 nastopil na še enem velikem tekmovanju. Na olimpijskem turnirju v Los Angelesu je osvojil bronasto medaljo, skupaj z njim pa se je velikega uspeha veselil tudi Marko Elsner.

Lepi časi za Francijo in prvega junaka EP 1984

Michel Platini je na zadnjem Euru (2012) kot predsednik Uefe podelil priznanja prvakom Špancem. Polfinala sta bila pisana na kožo nogometnim sladokuscem. Tisti med Francijo in Portugalsko spada med najboljše vseh časov. Dvoboj je tik pred koncem drugega dela podaljška odločil Platini. ''Že na začetku bi morali voditi z 2:0 ali 3:0, toliko priložnosti smo zapravili. Portugalci so vseeno povedli z 2:1. Počasi je že zmanjkovalo časa, a nas je gnala naprej strahovita želja, še posebej po tem, ko nam je Jean Tigana povedal, da moramo nujno zmagati, saj se še nikoli ni veselil zmage po izvajanju kazenskih strelov. Morali smo se jim izogniti,'' se je dogodkov iz leta 1984 spominjal Michel Platini, pozneje dolgoletni, a tudi kontroverzni predsednik Uefe.

V drugem polfinalu so Španci po izvajanju 11-metrovk ugnali Dance, največjo osvežitev prvenstva. ''Rdeča furija'' se je prvič po letu 1964 uvrstila v evropski finale, v finalu pa jo je v slabo voljo spravila začetniška napaka vratarja Luisa Arconade, ki je dovolil poceni zadetek. S prostega strela ga je dosegel ... eden in edini Platini. Španci so po prednosti igralca več, predčasno je moral pod prho Yvon le Roux, pritiskali, a se ni izšlo. Bruno Bellone je v izdihljajih srečanja potrdil zmago in prvi veliki naslov Francije.

''To ni bil vrhunec moje kariere, je pa bil edini turnir, kjer nisem imel težav s poškodbami. Na obeh SP 1982 in 1986 sem imel zdravstvene težave. Da smo vredni več, smo začeli razmišljati po polfinalnem porazu z Nemci na SP 1982. Takrat smo si priznali, da smo res dobri. Pod vodstvom Hidalga smo igrali lep nogomet. To so bili res lepi časi,'' se je dotaknil najlepših tednov francoskega nogometa Platini. Prvi junak EP 1984 in ''petelin'', ki je zakikirikal tako močno, da se je vratarjev lotevalo strahospoštovanje.