Nedelja, 17. 11. 2019, 15.25
5 let
DRUGA KARIERA (132.): MITJA ROBAR
Mitja Robar krmari med predsedniškimi in agentskimi izzivi #video
Dolgoletni hokejski reprezentant Mitja Robar je februarja v dresu Medveščaka odigral zadnjo tekmo in hitro odprl novo življenjsko poglavje. Postal je hokejski agent, menedžer in predsednik Hokejsko-drsalnega kluba Maribor. Ob vseh zagonetkah, ki jih prinašata sveži službi, spoznava realnost življenja in odstira nekatere njegove plati, ki športnikom med kariero pogosto ostanejo skrite.
Če bi Mitjo Robarja pred letom dni vprašali, kako dolgo bo še profesionalno drsal, bi odgovoril, da vsaj še dve, tri leta, morda več. A v drugo kariero, uradno igralskega slovesa sicer še ni naznanil, je prestopil hitreje. Ne, ker telo ne bi bilo več pripravljeno prenašati naporov, "kriva" je bila glava, ki ni bila več stoodstotno pri stvari, pravi zgovorni 36-letnik. Ponudba za delo hokejskega agenta mu je odločitev olajšala.
Štajerec je dolgo vztrajal v domovini. Sprva v matičnem Mariboru, nato tudi pri največjih rivalih v Olimpiji in na Jesenicah, s katerimi je štirikrat postal državni prvak. Pot ga je odpeljala na sever Evrope, kjer je v elitni finski ligi spoznal krutost tujine, pa v Nemčijo, kjer so nastali najlepši spomini, na Češko, k najbolj trofejnemu avstrijskemu kolektivu Celovcu in na Hrvaško. V reprezentanci je bil skoraj desetletje in pol standardni član obrambe. Z njo je nastopil na dveh olimpijskih igrah in odkljukal več kot deset članskih svetovnih prvenstev.
Zadnjo tekmo je odigral februarja v dresu finančno in kadrovsko obubožanega Medveščaka, ki mu je ostal predan vse do klavrnega predčasnega konca v ligi EBEL. Čeprav je bil Zagreb na trenutke tragikomičen, je prav tam začel ugotavljati, da je prišel čas za slovo od športa, v katerega se je zaljubil kot otrok.
V novi karieri mu želi vračati. Ob agentskem poslu njegov natrpan urnik zapolnjuje delo v Hokejsko-drsalnem klubu (HDK) Maribor. Junija je prevzel predsedniško funkcijo in se spopadel z nemalo zagonetkami, ki jih prinaša denarno podhranjen klubski hokej v deželi na sončni strani Alp.
Vselej je vedel, da bo po karieri pomagal matičnemu Mariboru, a prevzema predsedniške funkcije si ni obetal.
Od vaše zadnje hokejske tekme, ki ste jo odigrali v dresu Medveščaka, je preteklo devet mesecev. Kako se počutite v igralskem hokejskem pokoju?
Uradno se še nikoli nisem poslal v pokoj (premor, op. a.). Je pa res, da sem se sam pri sebi odločil, da je prišel čas za konec igralske kariere. Ne zaradi poškodb ali vprašljive telesne pripravljenosti, ampak ker so se ponudile določene nove priložnosti, predvsem pa, ker mentalno nisem bil več pripravljen.
Kar nekaj mesecev je od februarja. Pogrešam hokej, še vedno grem rad na led, sicer bolj redko, a tam se res dobro počutim. Kljub temu vem, da sem sprejel pravilno odločitev. Ni mi žal. Glava ni bila več pri stvari, hokej pa je prehiter in preveč nevaren šport, da bi si lahko privoščil biti v njem na pol. Prehitro se lahko zgodi poškodba. Skozi kariero sem prišel z nekaj ne preveč hudimi poškodbami in res ne bi bilo prijetno, če bi se mi na koncu, ko bi še nekoliko vlekel, pripetila kakšna težja.
A če bi me kdo pred letom vprašal, kako dolgo bom še drsal, bi rekel, da dve, tri leta, morda več, saj sem bil drsalno še vedno dobro pripravljen ... Po Zagrebu bi lahko odšel v Gradec, a sem že na Hrvaškem videl, da ne bo šlo. Treningi so postali mučni, koncentracija ni bila več najboljša.
V Zagrebu, kjer ni manjkalo tragikomičnih trenutkov, je spoznal, da glava ni več stoodstotno predana hokeju.
Morda zato, ker je v Medveščaku, kjer ste bili na koncu skoraj edini profesionalni igralec, takrat vse razpadalo?
Ne. Če sem iskren, sem v Zagrebu ostal, ker mi je prav ustrezalo, da ni bilo neke velike resnosti, da sem včasih, ker sem dobro odigral na tekmah, lahko tudi izpustil kakšen trening. Zagreb je bil na trenutke res tragikomičen, a prav to sem očitno potreboval. Takrat sem začel ugotavljati, da igralsko nisem več pripravljen biti povsem predan hokeju. Ob ponudbi Gradca sem se tako večkrat spraševal, ali bom res lahko stoodstoten na treningu … Tu se je pojavila moja težava.
Ob tem se je ponudila še priložnost, da bi začel delati kot hokejski agent, menedžer, neke vrste skavt za naše mlade igralce, pa tudi tujce. Ko sem enkrat dobil priložnost za neko naslednjo kariero, ki mi je omogočala, da ostanem v hokeju, v katerem sem najbolj domač, sem bil še bolj odločen, da končam. Če te ponudbe ne bi bilo, bi morda nadaljeval kariero, nekako bi se pripravil še na kakšno leto igranja, morda tudi s pomočjo psihologa.
O tem, s čim se ukvarja po hokejski karieri:
Nekateri se na jesen kariere vračajo v matične klube. Vi se z idejo, da bi za konec kot igralec pomagali svojemu Mariboru, niste poigravali?
Rekel sem si, da če končam kariero, jo končam. Morda bi bilo drugače, če ne bi ob agentskem delu postal še predsednik HDK Maribor. Dela imam ogromno. Res je, da tekem ne bi bilo veliko, a zame bi bilo preveč vsega. Nekaj bi trpelo, jaz pa stvari nočem delati na pol.
Več iz rubrike Druga kariera
S kakšnimi cilji ste zagrizli v predsedniško funkcijo, kako težko je v finančno podhranjenem slovenskem klubskem hokeju?
Zavedal sem se, da je vse povezano s financami, zdaj sem dobil še boljši vpogled v to. Ni lahko, še zdaleč ne.
"Cilj je narediti konkurenčno člansko ekipo. Seveda povsem v naših slovenskih okvirih. Da postane vse skupaj bolj zanimivo. Da ne igramo samo zato, da se igra, kot je to trenutno, ko je na tekmah z Olimpijo in Jesenicami, če sta ekipi v polnih postavah, to le enosmerni promet." Zadnjih nekaj let se je v Mariboru z mladimi dobro delalo. Glavni razlog, da sem sprejel to funkcijo, je, da v mladih vidim prihodnost. Na njih je treba graditi. Žal se trenutno pozna - kar po vsej Sloveniji -, da se je v preteklosti za nekaj let zaspalo, zato ima veliko ekip posledično težave v določenih selekcijah. Mi na primer s člansko, medtem ko smo z vpisom mladih, ki mu dajemo velik poudarek, zelo zadovoljni. Pri teh smo s kapacitetami skoraj zapolnjeni. Imamo dobro trenersko ekipo, precej pozitivnih stvari vidim v klubu, zato mi ni težko žrtvovati prostega časa.
Cilj je narediti konkurenčno člansko ekipo. Seveda povsem v naših slovenskih okvirih. Da postane vse skupaj bolj zanimivo. Da ne igramo samo zato, da se igra, kot je to trenutno, ko je na tekmah z Olimpijo in Jesenicami, če sta ekipi v polnih postavah, to le enosmerni promet. Rad bi dvignil članski hokej v Mariboru, poskušal vrniti nekaj članov, jim omogočil spodobne pogoje. Govorim o polprofesionalni ekipi, kar je že kar dolgoročni cilj, medtem ko profesionalizem ostaja le pobožna želja.
Eden večjih izzivov na predsedniškem položaju je spopadanje s precejšnjim upadom sredstev občine.
Mladi morajo imeti vzornike, zaradi katerih bodo še raje prihajali na treninge, še raje igrali. Ko sem bil sam mlajši, smo imeli precej kakovostnejšo člansko ekipo, dogajalo se je, hodili smo na tekme, gledali člane, v zadnjih letih pa je kakovost žal res padla. Dolgoročno si želim, da bi se to popravilo. Je pa vse odvisno od financ, ki jih moramo v klubu urediti.
Koliko se pri tem lahko zanesete na pomoč občine?
Na razpisih za sofinanciranje programov dobivamo pomoč, a ravno letos so se zgodile spremembe v razpisu. Kar nekaj društvom so se zelo znižala sredstva, futsal klub Maribor je na primer zaprl vrata, nam je pripadlo okoli 60, 70 odstotkov sredstev manj, kar se nam močno pozna. In tu ne gre za denar, namenjen profesionalnemu moštvu ali članom, ampak denar, ki ga potrebujemo za izvedbo programov za mlade, otroke.
Morali smo reorganizirati stvari v pisarni, se lotili optimiziranja stroškov, iskali ugodnejše rešitve, nabirali nove sponzorje iz mlajše generacije. Tudi z njimi poskušamo ohraniti klub pri življenju in začeti neko novo zgodbo, tudi s članskim moštvom.
O tem, kako se znajde med menedžerskimi in predsedniškimi nalogami:
O težavah z maloštevilno člansko zasedbo na tekmah državnega prvenstva, v katerem nastopajo tudi z zgolj dvema polnima peterkama:
"Želel bi si, da bi lahko nabrali več članov, a ne gre. Imamo težave, predvsem s tekmami med tednom, saj vsi fantje delajo. Enkrat si lahko vzamejo dopust, večkrat ne. Včasih jih prosim, da se zberemo v dovolj velikem številu, da gremo na tekmo, a hkrati razumem, da dajo prednost službi. Ti fantje za nas igrajo, ker imajo radi hokej, ne zaradi plačila, zato si ne moremo privoščiti, da bi trpela služba.
Seveda ni nikomur v čast, niti ni normalno, da izgubljaš 20:0, kot smo v pokalu, po katerem sem razmišljal, da bi izstopili iz tekmovanja. A če ne bi imeli članov, bi samodejno izpadlo financiranje, saj moraš imeti vse selekcije. Kljub temu optimistično gledam naprej. Že za prihodnjo sezono vem, da bo v članski selekciji bolje, da bomo imeli več članov."
Kot agent trenutno dela za agencijo, ki je močnejša v Rusiji, rad pa bi pomagal tudi mlajšim slovenskim hokejistom, za katere si ne želi, da bi na vrat na nos zapuščali Slovenijo.
Vrniva se še k agentskemu delu, ki je vaše primarno. Kaj obsega ta vidik vaše službe?
Delam za agencijo, ki je zelo močna v tujini, v Rusiji in Švici. Prevzel bom češki trg, ki mi je najbolj domač, tam sem igral, govorim češko, pa tudi Nemčijo, Avstrijo in morda sčasoma še kaj.
Trenutno je ravno čas za menjave, tako da poskušam nekaterim igralcem omogočiti selitev v druge klube. Gre predvsem za igralce, ki so bili v Rusiji in na Švedskem, a tam niso dobili pogodbe in so zdaj na voljo.
Po drugi strani pa je treba začeti gledat tudi na naše mlade in jim pomagati, da bi lahko spet dobili nove Kopitarje, Muršake, Saboliče, Urbase, Tičarje … Tudi ti igralci so nekoč potrebovali pomoč, ki se jim je ponudila, tako da tudi jaz zdaj želim komu pomagati, če se bo dalo. Gašperju Krošlju sem pomagal do Mlade Boleslave, saj sem sam tam nekoč igral.
Vemo, da iti v tujino in tam ostati, uspeti ni preprosto. Trdim, da se v Sloveniji z mladimi vseeno dovolj dobro dela, in ne odobravam tega, da mladi za vsako ceno hodijo v neke lige, ki sploh niso primerne zanje. Zato želim mlajšim Slovencem pomagati, morda s svetovanjem, morda pri iskanju kakšnega dobrega kluba. A te selitve v tujino morajo biti smiselne. Tega, da bodo šli v tujino le zato, da bodo lahko rekli, da so bili tam, se ne grem. Nisem zagovornik hitenja, selitev mladih v tujino na vrat na nos. Nočem, da delajo napake.
"Šele zdaj, pa tudi zdaj še ne povsem, spoznavam vso realnost življenja. Športna kariera je neko drugo življenje, v katerem nimaš občutka, kako je biti v neki 'normalni službi'."
Bi se strinjali z besedami številnih nekdanjih profesionalnih športnikov, da med kariero živiš v nekem mehurčku in da v pravo realnost življenja vstopiš šele po karieri?
Zagotovo. Šele zdaj, pa tudi zdaj še ne povsem, spoznavam vso realnost življenja. Športna kariera je neko drugo življenje, v katerem nimaš občutka, kako je biti v neki "normalni službi", ki je časovno pogosto daljša od na primer hokejskega dneva, v katerem treniraš in odigraš tekmo. Ko vsi skrbijo zate in ti omogočajo, da se osredotočaš le na šport, se ne zavedaš, kako je po osem ur ali še več sedeti na delovnem mestu oziroma kako drugače opravljati službene zadolžitve. Med kariero delaš, kar imaš rad, ker si zaljubljen v svoj šport. Ne pravim, da večina službe nima rada, a zagotovo ne na isti način, kot imamo športniki radi svoj šport. Nekako izgubiš pravi občutek, kako je v realnem svetu služiti denar, kaj vse te čaka zunaj športa. Nekatere stvari so med kariero zate opravili drugi, dobil si jih na pladnju, po karieri tega več ni.
Ste znali pametno vložiti denar?
Mislil sem, da sem pameten, a sem naredil kar nekaj napačnih potez (smeh, op. a.). A učimo se na napakah, tako da podobnih odločitev ne bom ponovil.
Česa vas je hokej še naučil za življenje po karieri?
Veliko. Zaradi hokeja sem zagotovo precej discipliniran. Naučil sem se tega, da se je treba včasih, če si nečesa res želiš, odreči marsikateri stvari. Ne najdem prave besede, a nauči te spoštovanja nasprotnika, z njim dobiš čut za sočloveka. Kakorkoli je to grob šport, ki tudi zaradi čustev včasih pripelje do pretepa, si po tekmi v hokeju vseeno daš roko in pozdraviš. Spoštovanje soljudi je zame zelo pomembna vrlina.
V Krefeldu, kamor je prišel iz Finske, kjer je spoznal krutost tujine, so nastali najlepši klubski spomini.
Kje ste se med kariero najbolje počutili?
Na Švedskem sem bil res zelo kratek časa, a Skandinavija mi je bila zelo všeč. Je šlo pa za prekratko obdobje, da bi lahko rekel, da tam. V Nemčiji, v Krefeldu mi je bilo super. Bili smo res dobra ekipa, zelo dobro smo igrali, prišli smo v polfinale. Tudi Češka mi je bila všeč, a bom izbral kar Nemčijo in Avstrijo, kjer je bila organizacija v Celovcu na vrhunski ravni, bil sem tudi blizu doma, vse je bilo, kot je treba.
Pa najtežje? Finska, kjer se niste najbolje znašli?
Da, Finska je bila zagotovo najtežja. Že sama liga mi ni ustrezala. Na tekmi je bilo samo šest branilcev, v ekipi pa smo na koncu imeli celo 11 branilcev, tako da so bili vsakič kar štirje na tribuni. Konkurenca je bila že med branilci, med katerimi smo bili štirje tujci, zelo huda. Veliko se je rotiralo. Naporno je bilo. Naredil sem eno napako, pa sem sedel, tudi če je trenerju ostalo le pet branilcev.
Ob vsem tem pa še vreme in tema, ki je bila prisotna skoraj ves čas. Prišel si na trening, videl, da se dani, odtreniral, pojedel kosilo, pa je bila spet skoraj tema. Ko vse to povežeš z neigranjem, lahko hitro postane depresivno. Od tam sem šel v Nemčijo, kjer je bil tudi Rok Tičar in kjer je bilo res super.
Z reprezentanco je pisal številne zgodbe, z risi dvakrat sodeloval na olimpijskih igrah in na več kot desetih svetovnih prvenstvih. "Moštveni duh je bil vedno prisoten, bili smo kot družina. To je tisto, kar pogrešaš."
Precej dlje kot na Finskem ste vztrajali v reprezentanci, katere član ste bili debelo desetletje. Kaj vam je ostalo v najlepšem spominu?
Zagotovo so bile olimpijske igre neka zelo posebna stvar. Imel sem srečo, da sem lahko doživel kar dvoje. Reprezentančna zgodba je bila zame čudovita. Ne glede na to, kaj se je kdaj pisalo, smo se res dobro razumeli. Če se ne bi, ne bi bilo vseh teh naših uspehov. Moštveni duh je bil vselej prisoten, pa tudi norčavost smo kljub resnosti tekmovanj znali ohranjati. Spisali smo ogromno zgodb. Takih, kot je olimpijska, na katero bomo vse življenje ponosni, pa tudi takih, ki se jim bomo smejali še vse življenje. Ogromno spominov nam bo ostalo. To je tisto, kar na koncu pogrešaš.
O bralno-hokejski postavi
Mlajše selekcije na poti na gostovanja niso prepuščene elektronskim napravam. V klubu namreč podpirajo projekt, ki v ospredje postavlja knjigo.
Hokejisti mlajših selekcij HDK Maribor med vožnjo na gostovanje mobilne telefone odložijo v škatlo in v roko vzamejo knjigo. Na ta način ohranjajo boljšo zbranost pred tekmo, kot bi jo, če bi bili med vožnjo prepuščeni elektronskim medijem, ki že tako prepogosto zapolnjujejo naš vsakdan ...
"Začelo se je že pred mojim prihodom. Mama enega od hokejistov, ki dela v knjižnici, je predlagala, da bi telefone na poti na gostovanja zamenjala knjiga, saj smo danes vsi že obsedeni z njimi, otroci pa še toliko bolj. Na avtobusu na gostovanja berejo knjigo. Tudi v klubu imajo delavnice, ko se po nekaterih treningih zberejo in berejo. Pa ne gre le za to, da samo berejo, ampak tudi razmišljajo, se pogovarjajo o tem, kako se spopasti s pritiskom. Nikogar ne silimo v to, so pa otroci to zelo dobro sprejeli, vzeli so kot nekaj pozitivnega. Ponosen sem na to, da s hokejem spodbujamo še kaj poučnega. Tudi sam pri sebi vem, da sem bil na tekmo bolje osredotočen, če pred njo ni bilo kakšnih 'elektronskih motenj'. Podpiram ta projekt, ker vem, kako telefoni vplivajo na nas, kaj šele na otroke."
Preberite še: