Četrtek, 16. 8. 2018, 12.00
6 let, 2 meseca
Intervju s slovenskim hokejskim napadalcem
Jan Muršak o novem izzivu: Odločil sem se po tehtnem premisleku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,73
1
Za kapetanom slovenske reprezentance Janom Muršakom je sladko-grenka sezona. Ponovno mu je zagodla poškodba. V Rusiji so se stopnjevali pritiski, uživanja v hokeju ni bilo več. Lepši časi so prišli na Švedskem, v prihodnje bo stopil na novo pot - zaigral bo v Švici.
"Slovo od Švedske ni bilo lahko. Tam sem spet začel uživati v hokeju, imel sem se res super. A zdaj sem tu, pri Bernu, ki ima vsako leto močno ekipo. Stvari so urejene, kot morajo biti, upam, da se bom čim prej prilagodil na slog igre in da mi bo šlo dobro," pravi v zadnjem času kapetan slovenske hokejske reprezentance Jan Muršak, ki smo ga obiskali v Švici, kjer ga čaka nova pot, tam bo namreč zaigral prvič.
K Švicarjem, ki obvladujejo precej večje finančne vložke kot večina preostalih evropskih hokejskih lig, se je preselil po grenko-sladki sezoni. Spet mu jo je zagodla poškodba, tokrat roke, ki je zahtevala daljši prisilni počitek. Ob tem so se v Rusiji kopičili še pritiski trenerja, zaradi katerih v hokeju ni več užival. Zapustil je ligo KHL in na Švedskem spet našel iskrico v svojem športu. Pri Frölundi je spet zaživel, Skandinavci so ga po sezoni prosili, naj ostane, a se je odločil za nov izziv. O tem smo se s 30-letnim kapetanom slovenske reprezentance v začetku meseca pogovarjali v njegovem novem hokejskem domovanju, Bernu.
Jan Muršak bo prihodnji dve sezoni tekmoval v švicarski ligi, v kateri bo nosil dres večkratnega prvaka Berna. Kot pravi, se še prilagaja na novo okolje, v katerem ga prve tekmovalne obveznosti čakajo konec meseca, ko bodo odprli ligo prvakov.
Kratek čas ste v Švici, kjer boste igrali prvič. Kakšni so začetni vtisi?
Lahko rečem, da so stvari urejene, kot morajo biti, kot jih pričakuješ od takšne organizacije. Vse od stanovanja do avtomobila, ki sem ga prejel, je super. Kmalu po prihodu v Švico smo šli s soigralci na teambuilding na Mallorco. Da se ekipi pridružiš in jo spoznaš na tak, malo bolj sproščen način, se mi zdi dobro. Mislim, da smo se kar dobro ujeli. Za zdaj je vse super, tako kot bi si lahko le želel.
Prvi teden je bil sicer kar naporen, zapolnjen z medijskimi obveznostmi. Tisti, ki smo tu prvo leto, smo morali pridobiti še različna dovoljenja, imel sem zdravniške preglede ...
Verjetno je lažje, da ste se v novo okolje preselili s švedskim branilcem Adamom Almquistom, s katerim ste lani igrali že na Švedskem?
Zagotovo. Tudi ko sem šel na Švedsko, sem poznal dva igralca. Njega in še enega. Z Adamom sva že v ZDA v ligi AHL igrala skupaj. So pa vsi igralci zelo prijazni. Pomagali so mi, še preden sem sploh prišel v Švico, spraševali, ali potrebujem kakšno pomoč. Eden od tujcev med poletjem celo živi v Michiganu (Muršakova žena prihaja od tam, op. a.), tako da sva bila v stiku prek telefona. Pa tudi Švicarji so zelo prijazni, vsi govorijo angleško, pomagajo, tako da super.
Za vami je pestra sezona, v kateri se spet niste ognili poškodbi (tokrat je bila na udaru roka). Začeli ste v Rusiji v Kontinentalni hokejski ligi, se nato v začetku leta preselili v Skandinavijo, kjer se je zdelo, da ste pri Frolundi spet zaživeli, bili med ključnimi členi ekipe. Že pred meseci ste dejali, da vas Švedi želijo zadržati, kako je prišlo do Švice?
Res sem si želel ostati na Švedskem. Tam mi je bilo res super. Sam stil hokeja mi je bil zelo všeč, prav tako delovanje organizacije Frölunda. Ponujali so mi štiriletno ali pa celo petletno ponudbo. A nato je prišla ponudba iz Berna in bila finančno toliko višja, da sem sprejel ponudbo za dve leti. Lahko bi tudi za tri leta, a ker še nikoli nisem igral v Švici, si nisem upal podpisati za tri leta, saj nikoli ne veš, kako se boš znašel.
Na Švedskem je spet začel uživati v hokeju.
Odhod iz Frölunde je bil težak. Verjetno mi je bilo tam še toliko bolj všeč, ker mi je šlo res zelo v redu, ker sem veliko igral, tako da odločitev ni bila lahka. Trener je hotel, da ostanem. Zelo je bil zadovoljen z mojimi predstavami. O tem, kaj narediti, sem se pogovarjal z več ljudmi iz kluba. Vzel sem si nekaj časa in se po tehtnem premisleku odločil za Švico.
Še vedno se lahko vrnem tja, kjer sem dobro igral, pustil dober vtis, ampak trenutno sem v Bernu, ki ima odlično ekipo. Vsako leto je med boljšimi, zato sem tudi pristal. Bile so še druge ponudbe iz švicarske prve lige, pa tudi lige KHL, ampak za zdaj sem KHL-u rekel ne.
V Rusiji ste vztrajali štiri sezone in pol. Kar lep čas, sploh za tujca, ste bili član moskovskega CSKA, igrali tudi za Amur in Torpedo. Proti koncu domovanja v Rusiji ste dejali, da želite najti spet iskrico. Je bila "kriva" Rusija ali so ključno vlogo odigrale poškodbe, da niste več uživali?
Ni bila kriva zgolj Rusija kot Rusija, pa čeprav vemo, da življenje tam ni najlepše - v Moskvi je bilo sicer nekoliko boljše kot v Nižnem Novgorodu -, a glavni razlog so bile moje poškodbe, moja hitra nagnjenost k poškodbam.
Tam zdravstvo ni tako razvito, tako da se moje poškodbe niso hitro pozdravile, ampak so se začele kopičiti. Ob tem so se pojavili še trenerski pritiski pa nezadovoljstvo, če nisem igral. Nisem več zdržal tega pritiska.
Lige KHL - tri sezone in pol je igral za velikana CSKA - ima za nekaj časa dovolj.
Če si poškodovan in še trener pritiska nate, začneš sovražiti hokej, samo življenje tam, celo ljudi, ki morda sploh niso tako slabi, kot se ti zdijo v tistem trenutku. Bilo je dovolj, tam sem igral pet let, zdaj želim ostati zdrav in še čim dlje igrati hokej. Želel sem se vrniti v Evropo, da bi spet našel ta užitek v hokeju. In sem ga. Na Švedskem.
Kako je ta trenutek z vašim zdravstvenim stanjem?
Za zdaj sem zdrav. Vse je v redu. Vem, da moje telo po nekaterih poškodbah nikoli ne bo, kot je bilo pred poškodbo, a na ledu za zdaj ne občutim kakšnih nevšečnosti zaradi poškodb. Se pa zavedam, da lahko že ena napačna poteza to spremeni. A upam, da letos ne bo težav (potrka na leseno mizo, op. a.).
Ob našem obisku še ni povsem vedel, na katerem položaju bo igral. Kot je pozneje sporočil, se najverjetneje seli na krilo, če pa bo res potrebno, bo zaigral tudi na centru, na katerem je bil zadnja leta v Rusiji.
Na Švedskem, kjer je igra temeljila na igranju s ploščkom, s prilagajanjem niste imeli težav. Kakšen stil hokeja pričakujete od Berna?
Za zdaj težko podrobneje govorim o stilu hokeja. Več o tem bom lahko povedal čez čas, a takšnega stila, kot smo ga igrali na Švedskem, ne bo. Imamo finskega trenerja, ki je dober prijatelj Karija Savolainena (nekdanjega selektorja slovenske reprezentance, op. a.). Pričakujemo lahko nekaj podobnega finskemu stilu, borbenost, pa tudi nekaj kreativnosti v igri. Na Švedskem je bilo vse bolj premišljeno, držal si plošček pri sebi, kolikor si ga le lahko. Upam, da bo tudi tukaj podobno.
Odvisno bo tudi od položaja, na katerem bom. Zadnjih nekaj let sem igral samo na centru. Tudi prvo pripravljalno tekmo Berna sem bil na centru ob dveh mladih Švicarjih, zdaj pa igram na krilu, z Andrewom Ebbettom na položaju centralnega napadalca. Najverjetneje bom igral na krilu, če pa bo res potrebno, se bom preselil na center, tako da se bo treba prilagoditi igranju na krilu in seveda stilu igre v tej ligi.
V ekipi imate kar nekaj hokejistov, ki so maja postali svetovni podprvaki, tudi vratarja Leonarda Genonija, ki je kravžljal živce nasprotnikom in vas po sezoni sicer zapušča ... Kakšni so cilji Berna, prvaka iz let 2016 in 2017, lani prvega po rednem delu, na koncu udeleženca polfinala švicarskega prvenstva?
Tukaj so pričakovanja vedno velika. V rednem delu sezone je cilj, da končamo med najboljšimi štirimi ekipami in si priborimo prednost domačega igrišča, potem pa vsaj polfinale. Tu sicer vedno pričakujejo zmago.
V Švici je nekaj ekip, ki imajo boljše švicarske igralce, veliko pa je odvisno tudi od tujcev. Zaradi omejitev števila tujcev imajo boljše švicarske ekipe res kakovostne tuje okrepitve. Igrajo lahko štirje tujci, včasih jih imajo pod pogodbo več, a potem nekateri sedijo. Od tujcev se tu največ pričakuje, tudi igrajo menda največ. Bomo videli, kako bo.
Bern ima zadnjih 17 sezon največ gledalcev v Evropi. Hokejsko tekmo si je v zadnjem tekmovalnem obdobju ogledalo v povprečju 16.370 gledalcev.
Kdo je največji rival Berna? Lani ga je v polfinalu izločil Zürich ...
Zaradi bližine predvsem Fribourg in Biel. Sploh s prvim so imeli lani kar hude boje, soigralci so rekli, da so znali igrati umazano. Zürich pa zaradi tega, ker je njihov zdajšnji generalni direktor to vlogo prej opravljal pri Bernu. Veliko igralcev je tukaj podpisalo, nekaterim se pogodbe iztekajo, tako da jih nato vleče tja, zato morda tudi nekoliko večje rivalstvo.
Cilje boste doma uresničevali pred ogromnim številom navijačev. Že 17 zaporednih sezon največjim v Evropi. V lanski si je tekmo Berna v povprečju ogledalo skoraj 16.400 gledalcev. Številke, ki se jih ne bi branili tudi nekateri NHL-ovci.
Res je. Pri Bernu so znani po tem, da jih spodbuja veliko navijačev. Že pri Frölundi smo imeli med 10.000 in 12.000 gledalcev na tekmo, tu jih bo pa več kot 16.000. Verjamem, da bo tukaj še bolj noro, da bo pravi kotel, da bo super navijanje. Na daljši strani je celo stojišče za kar 9.000 ljudi. Se že veselim igranja.
PostFinance arena je dvorana, v kateri bo z Bernom na domačih tekmah poskušal poseči čim višje.
Še preden boste začeli domače prvenstvo, vas čakajo tekme lige prvakov. Ta se ni najbolje prijela. Kako resno jo boste vzeli?
Mislim, da bo kar resno. Morda še bolj za trenerja kot igralce, da bo še nekoliko zapolnil svoj rezime. Že pri Frölundi je bilo zelo resno, želeli so zmagati. Je pa res, da tekmovanje ni tako priljubljeno, ni tolikšnega odziva, kot so morda upali. Težko je, ker nima dolge tradicije, v tej ligi ni nekih pravih rivalstev, pa tudi med ljudmi ni pravega dojemanja.
Frölunda je na primer tekme švedske prve lige igrala v veliki dvorani, ligo prvakov pa v trening dvorani, saj je bilo bolje igrati pred polno dvorano kot na pol prazno. Da ne bo pomote, trening dvorana v Göteborgu sprejme 6.000 gledalcev in ni kar neka dvorana.
Če se dotakneva še reprezentance. Februarja ste bili drugič na olimpijskih igrah. Kakšen spomin ostaja na Pjongčang?
Še bolj kot te so mi v spominu ostale prve iz Sočija, ker je bilo nekaj novega. Tokrat smo bili v Koreji, kjer je bilo vse skupaj spet kar precej umetno narejeno. Naša ekipa je igrala dobro. Borili smo se, bilo je bolje kot preteklo leto na svetovnem prvenstvu v Franciji.
Škoda, da v boju za četrtfinale nismo premagali Norvežanov. Bili smo boljši nasprotnik. Tako kot smo njih v prvih dveh tretjinah nadigrali, ne vem, če smo kadarkoli nadigrali kakšne Skandinavce. Drugače pa dobri vtisi. Tudi sam sem imel dober turnir. A to je vse izviralo že iz Švedske, kamor sem se preselil v začetku leta. Tam sem res užival in pridobil samozavest.
"Škoda, da v boju za četrtfinale nismo premagali Norvežanov. Bili smo boljši nasprotnik. Tako kot smo njih v prvih dveh tretjinah nadigrali, ne vem, ali smo kadarkoli nadigrali kakšne Skandinavce," se spominja svojih drugih olimpijskih iger.
Koliko vas je pred tekmo z Norveško "presekala" informacija o dopingu Žige Jegliča?
Zagotovo je bil šok za vse igralce. Vsi poznamo Žigo, stojimo za njim, verjamemo, da tega ni naredil namerno. Stvari se zgodijo, je pa seveda na koncu to njegova napaka, ki se je zaveda. Vsak je moral poslati, kaj jemlje, sam sem napisal tudi to, katero ribje olje jem.
Čeprav je bil velik šok, saj nismo točno vedeli, kaj se je zgodilo, samo to, da je padel na dopingu, ga ne krivimo. Tisto tekmo z Norvežani smo začeli celo neverjetno dobro. Na koncu smo se morda malo ustrašili, nehali igrati, v podaljšku imeli še svoje priložnost, zadeli okvir vrat ... Včasih ti je usojeno, včasih ne. Nam ni bilo.
"Vedno sem z veseljem igral za reprezentanco. Bo pa vse odvisno od mojega zdravja, poškodb."
Na aprilskem svetovnem prvenstvu drugega razreda, na katerem se Sloveniji ni uspelo vrniti med elito, zaradi rehabilitacije roke niste sodelovali. Kako ste videli to SP?
Gledal sem vse tekme in mislim, da nismo tako slabo igrali. Vsako tekmo smo bili boljši nasprotnik in imeli več priložnosti. Manjkale so kakšne malenkosti, od koga se je morda pričakovalo več. Tako kot se nam kdaj posreči in premagamo koga od favoritov, tako se je nekaterim na tem prvenstvu.
Težko je govoriti, če te ni tam in gledaš le po televiziji. Kamere, osvetlitev za svetovno prvenstvo elite so precej boljše, v drugem razredu pa je včasih videti, kot bi igrali amaterji. Včasih sem si ogledal kakšno svojo akcijo in se spraševal, zakaj nisem drugače reagiral. A televizija res ne da prave slike.
V prihodnji sezoni bo reprezentanco vodil Ivo Jan. Vrhunec bo aprilsko svetovno prvenstvo drugega razreda v Kazahstanu. Željo še naprej nositi dres slovenske reprezentance, v kateri ste bili zadnja leta kapetan, še imate?
Seveda. Vedno sem z veseljem igral za reprezentanco. Bo pa vse odvisno od mojega zdravja, poškodb. Prioriteta je, da bom čim dlje igral. Če bom zdrav, bom igral tudi za reprezentanco. Ne bi pa rad, glede na to, da sem bil v preteklosti precej poškodovan, bil po karieri na pol invalid. Moram gledati toliko naprej, da bom lahko po karieri užival v tistem, za kar sem med njo garal.
Preberite še:
1