Sobota, 30. 4. 2016, 5.34
7 let, 2 meseca
V večnem iskanju recepta za zaustavitev pingponga
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,20
Še včeraj v drugi kakovostni skupini, danes med elitno hokejsko druščino in v upanju, da bodo tam ostali tudi jutri. Želja reprezentance, selektorja in ljubiteljev slovenskega hokeja je, da bi prekinili pingpong, ki z nekaj izjemami traja že poldrugo desetletje.
Za slovensko hokejsko reprezentanco je uspešna akcija, na kateri je dosegla zadani cilj in se vrnila med hokejsko smetano. Nik Zupančič je selektorski krst na velikih tekmovanjih prestal z odliko, čeprav je bilo vse prej kot lahko.
Ekipni duh
Vse od lanske pomladi, ko je prevzel selektorsko taktirko od Matjaža Kopitarja, je poudarjal, da Sloveniji prevečkrat manjkajo agresivnost, branje nasprotnika in hitre, a modre odločitve. Vsaj na prvih dveh tekmah z Japonsko in Italijo so njegovi varovanci prikazali več agresivnosti, kot smo je bili morda v preteklosti vajeni. Na srečanju z gostitelji je sledil mrk, nato pa dve pomembni zmagi nad Južno Korejo in Avstrijo, ki so ju dosegli na krilih ekipnega duha.
"Fantje igrajo eden za drugega, kar so večkrat pokazali na ledu. Nikogar ne morem izpostaviti, zmagala je ekipa Slovenije," je po veliki zmagi nad severnimi sosedi homogenost ekipe kot osrednji dejavnik uspeha izpostavil 47-letni strateg.
Z ustalitvijo v eliti odkleniti krog
Zupančič, ni edini, si nadvse želi, da bi Slovenija vendarle našla svoje stalno mesto. In to v najkakovostnejši hokejski skupini. Kot hokejist je na lastni koži občutil skakanje iz elite v drugi kakovostni razred, ki rise spremlja domala poldrugo desetletje. Vse od leta 2001 Slovenija namreč skoraj vsako leto zamenja divizijo. Idealen scenarij selektorja je, da bi svoje varovance med 16 najboljšimi reprezentancami sveta zadržal nekaj zaporednih let in s tem svetovnim velesilam dokazal, da niso le muha enodnevnica, ki se vrača vsako drugo leto.
Če bi se Sloveniji uspelo v eliti obdržati nekaj let zapored, bi se zaprt krog, ki ga sestavlja 12 reprezentanc, morda vendarle odprl.
Za Slovenijo bi bilo še kako pomembno, da bi končala pingpong med elito in divizijo I. Z ustalitvijo med najboljšimi bi se morda vsaj malo odprl hermetično zaprt krog 12 najkakovostnejših reprezentanc, ki si tako rade med seboj razdelijo pripravljalne tekme, slabše od sebe pa pustijo pred vrati. Če bi Sloveniji uspelo odkleniti ta vrata, se na SP ne bi bilo treba več pripravljati s Hrvaško, pa čeprav so, kot so dejali v našem trenerskem štabu, tudi na srečanju z nedoraslimi Hrvati videli in uigravali marsikatero stvar …
Potreben bo precej večji izbor
Upa, da bo imel za prihodnji veliki reprezentančni akciji – septembrske olimpijske kvalifikacije in majsko SP leta 2017 – večji nabor igralcev.
Da bi risom prihodnje leto, ko se bo elita mudila v Kölnu in Parizu, uspelo podobno, kot jim je leta 2002 in 2005, ko so obstali v elitni diviziji, bo treba v prvi vrsti imeti popolnejšo ekipo. Resda so nekateri debitanti v Katovicah uspešno zakrpali vrzel, ki je nastala s številnimi odpovedmi zaradi poškodb in klubskih obveznosti, a elita je precej večji zalogaj, kot je bila Poljska.
"Nekaj mladih se je dokazalo in pokazalo, da znajo igrati dober hokej. A tam, kamor smo se uvrstili, je povsem druga raven. Upam, da bo nabor igralcev večji," opozarja Zupančič, ki poskuša članom priključiti, pa čeprav le na pripravah, vse več mladih. V zadnjih letih standardni členi pač ne bodo vselej vlečni konji in ne bodo igrali večno …
Ob nezavidljivi klubski sceni vse težje ...
Slovenski klubski hokej drvi navzdol, edina svetla točka z vidnim napredkom članov v zadnjih letih so Celjani. Tako ne čudi, da na članskih reprezentančnih pripravah sodeluje več mladih upov iz švedske kot iz domače lige.
Mu pa pri pogledu v prihodnost delo otežuje osiromašena slovenska klubska scena. Slovenija še zdaleč nima sedem kolikor toliko enakovrednih ekip, pri čemer bi izstopali ekipi Olimpije in Jesenic, kot je pred dnevi v pogovoru za komercialno televizijo dejal predsednik Hokejske zveze Slovenija Matjaž Rakovec. Resda je ob zeleni in rdeči barvi, ki se ukvarjata vsaka s svojimi težavami, lepo videti vzpon Celjanov, ki so v zadnjih letih med člani edini vidno napredovali, a preostali klubi žal niso tam, kjer bi si želeli, da bi bili.
Ob gradnji prihodnosti pa je vse prej kot spodbuden podatek, da je bazen hokejistov do 20 let, iz katerega naj bi Zupančič tudi črpal za reprezentanco, na zadnjem SP izgubil vse tekme, nazadovanja pa so ga rešili Japonci, ki sploh niso prišli na prvenstvo …
Drugi vrhunec bo septembra
Naslednja velika reprezentančna akcija slovensko izbrano vrsto čaka že v začetku septembra, ko bo poskušala ponoviti Vojens iz leta 2013. Takrat so Slovenci spisali zgodovino in se uvrstili na premierne olimpijske igre. V Sočiju so nato zasedli visoko sedmo mesto. Tokrat bodo olimpijsko vozovnico med 1. in 4. septembrom lovili v Minsku, kjer se bodo za prvo mesto ob Belorusih udarili še z Danci in Poljaki. Zupančič upa, da bo imel takrat na voljo večjo izbiro izkušenejših članov, ki na Poljskem zaradi poškodb ali klubskih obveznosti niso mogli pomagati, in seveda Anžeta Kopitarja.
