Veseli december? Za hirajoče moštvo že ne.

Čeprav naj bi bil december najbolj vesel mesec v letu, ta hokejistom hirajočega slovenskega EBEL-ligaša ni dal prav veliko razlogov za izris nasmeha na obrazih. Olimpijina nemoč je vidna že vso sezono, a kakšna zmaga ali točka od časa do časa je nekoliko umirila nejevoljo navijačev. Ta zdaj spet narašča, in to povsem upravičeno. Zadnja točka ali zmaga zeleno-belega tabora ima dolgo brado, stara je skoraj mesec dni, in sicer sega v 20. november, ko je v Tivoliju padel Bolzano. Vse od takrat se porazi kopičijo, ena od redkih stvari, v kateri se Olimpija utrjuje, pa je zadnje mesto na lestvici.

Ko te povsem nadigra tisti, ki naj bi bil drugi najslabši

Ljubljančani so v slabem mesecu nanizali osem porazov (na 30 tekmah so 25-krat izgubili), v oči pa bodeta zadnji dve zaušnici, ko so prejeli kar 14 zadetkov – v povprečju sedem na tekmo. Eno od teh jim je na derbiju začelja, ki to sploh ni bil, zadal Innsbruck. Zeleno-beli so v dvoboj s predzadnjimi Tirolci vstopili s šestimi zaporednimi porazi, bilanca morskih psov pa je bila pred sobotnim obračunom še slabša (devet zaporednih porazov), a na koncu se je srečanje najslabših moštev prelevilo v igro mačke z mišjo in Innsbruck je Olimpijo "razstavil" z rezultatom 8:1.

Zvečer se bodo hokejisti Innsbrucka, pri katerem ne manjka nekdanjih zmajev (vratar Andy Chiodo, branilec Nick Ross, napadalca Hunter Bishop in Jeff Ulmer), oglasili v Tivoliju, kamor se zmaji vračajo po skoraj treh tednih. Če bodo ponovili sobotno vajo, Olimpijo čaka izenačitev najdaljšega negativnega niza v razširjenem avstrijskem prvenstvu. Za tega je z desetimi zaporednimi porazi poskrbela oktobra, ob morebitnem večernem porazu pa bi ga lahko izenačila v petek, ko bo gostovala pri vodilnem Linzu.

S tem proračunom ne gre višje

Ob vseh porazih, ki jih povrhu vsega spremlja še plačilna nedisciplina, je motivacija težko na visoki ravni, načeti pa so tudi nekateri odnosi v slačilnici, čeprav celotnega falanga v diktafone in kamere zatrjuje, da se razumejo dobro. Vprašanje, čemu je namenjeno vztrajanje v tekmovanju, v katerem večini ne sežeš niti do gležnjev, tako ostaja na mestu. A na Celovški 25, kjer se kot hudič križa bojijo posledic morebitnega izpada iz lige EBEL, odgovarjajo, da se z omejenim proračunom pač ne da doseči več in da so rezultati v skladu s finančnimi zmožnostmi. Ob vsem tem je zanimivo, da nekateri sploh še vztrajajo …