Ponedeljek, 24. 2. 2025, 0.41
1 ura, 48 minut
Osebna zgodba ob tretji obletnici ruske invazije na Ukrajino
Zaradi ljubezni ostaja v Ukrajini: strah pred napadi in mobilizacijo je neizbežen #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,03
Ilona Kovalenko in Serhij Nadtočij želita zapustiti Ukrajino in si prihodnost ustvariti na Hrvaškem.
"Drugačno, neprijetno vzdušje naredi vojaška policija, ki hodi po mestu in išče moške za mobilizacijo. Na žalost se dogaja, da prisilno mobilizira. To se dogaja v diskotekah, na ulicah, v barih, povsod. Domov pa na srečo še ne pridejo. Upam, da bo tako ostalo," je ob tretji obletnici vojne v Ukrajini v pogovoru za Siol.net povedala Ilona Kovalenko iz mesta Lvov. 27-letna Ukrajinka kljub vojnim razmeram zaradi dolgoletnega fanta Serhija Nadtočija, ki mu ni dovoljeno oditi, tudi sama ves čas vojne ostaja v Ukrajini. Psihično se počuti slabše kot na začetku vojne, ko je še imela upanje, zdaj pa je od dolgotrajnih vojnih razmer utrujena. Vse kar si želi je konec vojne, "čutiti osnovno človeško varnost" in si s fantom ustvariti mirno ter stabilno prihodnost. Če bo le mogoče, se želita preseliti na Hrvaško.
Ilono Kovalenko in Serhija Nadtočija smo novembra 2023 obiskali v domačem Lvovu. Kaj sta povedala takrat, si preberite tukaj.
Kljub razmeram, v kakršnih Ukrajinci živite že tri leta, bi najprej želela vprašati, kako ste?
Rekla bi, da se počutim normalno. Našla sem neko ravnovesje, ki ni ne slabo ne dobro. So trenutki, ko se počutim dobro, to so trenutki z mojo družino, z bližnjimi, s prijatelji in ko se ukvarjam s svojimi hobiji. So pa tudi trenutki, ko se počutim slabo. Največkrat takrat, ko berem novice ali ko se v mojem mestu zgodi kaj slabega, pretresljivega.
V spodnji galeriji si lahko pogledate, kako so tretjo obletnico ruske invazije na Ukrajino v nedeljo obeležili na pokopališču Lychakiv v Lvovu.
Kaj pomeni počutiti se normalno v državi, ki je že tri leta v vojni?
Zame je normalno, da sem vseskozi pod stresom, ki pa ni vedno velik. Včasih je ta stres majhen, včasih se močno poveča. Zame pomeni počutiti se normalno, ko obstaja neka potencialna nevarnost, vendar se ne zgodi, a bi se potencialno lahko zgodila. Zaradi tega pritiska, ker vedno obstaja možnost nevarnosti, torej napada, bi svoje počutje poimenovala normalno. Ta pritisk mi ne dovoli, da bi se počutila tako dobro, kot bi se počutila, če je okolica mirna, če bi živeli brez vojne.
V Ukrajini že tri leta poteka vojna in vi ste ves ta čas v državi. Kako živite, kaj se je spremenilo od začetka vojne do danes? Kako izgleda življenje v središču mesta? Kakšno vzdušje je čutiti med ljudmi?
Rekla bi, da je enako. V Lvovu je zdaj enko kot na začetku vojne. Še vedno se oglašajo alarmi za zračne napade. Ampak vseeno, ko greš v središče mesta, je vzdušje okej. Ko ni nevarnosti za zračni napad, sploh ne čutiš, da je vojna. Imamo dogodke v mestu, imamo veliko družabnih dogodkov in prostovoljnih dogodkov za vojsko.
"Ko ni nevarnosti za zračni napad, sploh ne čutiš, da je vojna," je vzdušje v mestu Lvov opisala Kovalenko. Fotografija je bila posneta novembra 2023, ko je mesto Lvov obiskala ekipa Siola.
Kar se je spremenilo je, da so v Lvovu med vojno odprli še nekaj dodatnih zaklonišč. Še vedno pa mislim, da to ni dovolj, saj je Lvov veliko mesto. Drugačno, neprijetno vzdušje naredi tudi vojaška policija, ki hodi po mestu in išče moške za mobilizacijo.
Spremenilo se je tudi to, da so ljudje odkar je Rusija začela invazijo na Ukrajino, začeli množično uporabljati ukrajinščino in zavračati ruščino. Začeli so govoriti ukrajinščino. Preden se je začela vojna, je bilo na ulicah slišati pesmi v ruskem jeziku, zdaj pa lahko tukaj slišimo samo ukrajinske in angleške pesmi. To je velika sprememba.
Prepevajo se samo še pesmi v ukrajinščini in angleščini.
Psihično bi tudi rekla, da se zdaj počutim enako, morda celo slabše, ker sem res utrujena od razmer. Na začetku sem imela več upanja, da bo rezultat prišel hitro, da ne bo potrebno toliko odrekanj. Zdaj sem to upanje izgubila, a še vedno verjamem, da gre lahko stvar na bolje. Vendar sem veliko bolj utrujena, ker vojna poteka že toliko časa.
Ljudje so od vojne utrujeni.
Omenili ste, da vojaška policija hodi po mestu in išče moške za mobilizacijo. Lahko malo več poveste o tem, kako to poteka? Kdo vse je lahko vpoklican v vojsko?
Na žalost se dogaja, da vojaška policija prisilno mobilizira. Po mojem mnenju je sprejemljiva samo svobodna mobilizacija. Torej, ko se človek odloči, da se želi boriti za državo, gre in se bori. Mislim, da bi bilo to edino moralno pravilno. Vse drugo ni sprejemljivo in je zame kršenje nekih moralnih pravil. Še posebej, ko gre za tako pomembno zadevo, kot je življenje. Potek mobilizacije je odvisen od vojske. Lahko se zgodi, da preprosto vztrajajo s pregovarjanjem, včasih pa uporabijo tudi fizično silo in človeka prisilno spravijo na svoj avtobus. To se dogaja v diskotekah, tudi na ulicah, v barih. Lahko se zgodi povsod, domov pa na srečo še ne pridejo. Upam, da bo tako ostalo.
Torej dogaja se, da vojaška policija na silo potisne človeka v boj. Nekateri moški, ki so bili vpoklicani tega enostavno niso prenesli, zato so naredili samomor. Vsak človek ima drugačno mentaliteto, različne želje in res bi bilo lepo, če jih država ne bi silila. Moški, ki se ne odločijo za boj, bi lahko pomagali na kakršenkoli drugačen način. Ampak država hoče vse narediti vojake.
S fantom poskušata najti zakonito pot za odhod iz Ukrajine, vendar to ni možno.
Moški nad 25- let lahko državo po zakoniti poti zapusti v nekaterih primerih, na primer, če ima tri ali več otrok, če je invalid in če je invalid njegova žena ali kateri od staršev, vendar je odvisno, katero stopnjo invalidnosti ima bližnja oseba.
Kdaj je bil zadnji napad v Lvovu in kakšen je bil? Kako pogosto se oglasijo sirene za nevarnost zračnega napada in kako pogosto morate v zaklonišča?
Zadnje opozorilo za zračni napad je bilo pred nekaj dnevi, a nad Lvovom na srečo ni letelo nič. Zadnji obsežnejši napad na Lvov pa je bil septembra, vendar se še vedno zdi kot da bi bil včeraj, ker je bilo tako zelo stresno. In o tem me je strah govoriti, ker se bojim, da se lahko to ponovi, če o tem govorim.
Ampak bom povedala. Ruske rakete so padle na hišo, v kateri so živeli ljudje. Ti ljudje so v napadu umrli. Bilo je grozljivo, saj so rakete letele le pet minut, torej smo imeli le pet minut, da se skrijemo v zaklonišča. In ker nimamo dovolj zaklonišč oziroma jih nimajo vsi ljudje dovolj blizu, se nekaterim ni uspelo pravočasno umakniti na varno. Tu spet vidimo problem zaklonišč. Mislim, da bi zaklonišča morala biti v hišah, stanovanjih, kjer ljudje živijo ali vsaj v bližini, kamor bi se lahko zatekli peš. Seveda ne priletijo vse rakete v petih minutah, nekatere potrebujejo več časa, pa vendarle, to je žalostno, zelo žalostno, da se nekateri ne morejo pravočasno umaknit na varno.
Posnetek napada na mesto Lvov, ki ga je posnela Ilona Kovalenko.
Ali ste v vsem tem času poskušali poiskati kakšno strokovno psihološko pomoč? Je ljudem na voljo strokovna psihološka pomoč?
Možen je obisk zasebnega psihologa. Tudi sama sem ga začela obiskovati, zaradi anksioznosti, ki se je med vojno še poglobila. To malo pomaga, a še vedno si najbolj želim praktično rešitev, torej konec vojne. Želim čutiti psihično, pa tudi fizično varnost.
Imate kakšne hobije, s katerimi se zamotite in vsaj takrat za trenutek pozabite na to, kar se dogaja v vaši državi?
Ja, seveda. Ko delam, malo pozabim. Pomaga mi tudi komunikacija z ljudmi. To so trenutki, ko se počutim dobro. Pomaga mi tudi upanje. S fantom pogosto obiščeva tudi zavetišče z živalmi. Tam se z njimi druživa, jih božava, pse peljeva na sprehod. Tudi to pomaga, živali resnično delujejo terapevtsko.
Ilona in Serhij gresta velikokrat v bližnje zavetišče za živali.
Če preideva še k diplomaciji, ne moreva mimo novoizvoljenega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je svetovno javnost močno razburil in šokiral s svojimi izjavami povezanimi z vojno v Ukrajini. Še pred inavguracijo je napovedal, da jo bo končal v 24 urah, po njej pa je poklical ruskega predsednika Vladimirja Putina in ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Slednjega je v preteklem tednu označil za diktatorja ter dejal, da bi Zelenski lahko vojno ustavil že prej ali pa je sploh ne bi smel začeti. Dodal je še, da ne vidi potrebe po tem, da bi Ukrajina sodelovala v pogajanjih med ZDA in Rusijo. Kako kot Ukrajinka, kot nekdo, ki živi v državi v vojni, ki vidi, kako se ljudje in vojaki borijo ter umirajo, vidite Trumpove besede?
Ne glede na njegove izjave, želim verjeti, da se bo nekaj spremenilo na bolje. Ko sem slišala, da je Trump dejal, da bo končal vojno v 24 urah, sem si nekje globoko v srcu resnično želela, da bi bilo to res. Toda hkrati sem vedela, da to ne bo tako enostavno, ker če bi bilo, bi se to že zgodilo. Hkrati poskušam ignorirati njegove različne izjave in jih ne preučevati, če nimajo nobenega pomena in so le nekakšen politični trik. Seveda smo nato videli, da vojne ni končal v 24 urah, vendar verjamem, da bo na nek način to zmogel čez nekaj časa. Verjamem, da je rešitev za konec vojne bližje. Glede na to, da je dajal tako glasne izjave, verjamem, da obstaja možnost, da jih bo izpolnil. Mislim sicer, da bo tudi on marsikaj izkoristil sebi v prid, toda zame je najpomembneje, da je vojne konec. Ker res veliko ljudi trpi in umira.
Resnično upam, da mu bo uspelo končati vojno. Njemu ali komu drugemu, sploh ni važno komu, samo da bo konec. Verjamem, da nekateri vplivni ljudje lahko ustavijo vojno. Resničnost je zaenkrat žal drugačna, ne naredijo veliko koristi za civiliste, tega preprosto ne počnejo. Samo trpljenje, smrti in ignoriranje malega človeka. To me jezi.
"Želim rešitev, želim konec vojne, želim čutiti osnovno človeško varnost," pravi Ilona Kovalenko, ki kljub tri leta trajajoči vojni verjame v srečen konec.
Kaj v tem pogledu menite o Zelenskem?
Živim v nekakšni utopiji, da je politikom bolj mar za človeka. Želim verjeti, da dela najboljše, kar lahko. V novicah berem, da se trudi pri diplomaciji in navezovanju stikov z drugimi državami, da jih obišče, da se dogovori za kakšno pomoč. Če drži, da vse to počne, sem mu za to hvaležna. Toda zame in za ljudi, ki živimo v teh razmerah, vse to nima praktičnega pomena. Ker jaz verjamem v državo brez vojne. Želim rešitev, želim konec vojne, želim čutiti osnovno človeško varnost. Želim, da naredi nekaj, kar bi ustavilo vojno. Če je to v njegovi moči, če v to vlaga največ kar lahko, sem mu hvaležna, ampak želim rezultat.
