Jaka Remec: Pestra sezona, selitev, a najbolj mi je odleglo, ko sem opravil maturo #video

Začniva s povzetkom leta 2024 … Po čem se ga boste najbolj spominjali?

Uf, leto 2024 je bilo precej pestro, take sezone zagotovo še bi bilo. Začeli smo že februarja s tekmo na Japonskem, sledile so priprave v Angliji, vmes še šolske obveznosti in sredi poletja še matura, kar je bil vrhunec vsega (smeh, op. p.). Takoj po zaključeni maturi so si sledile nove priprave in tekme.

Če bi moral izpostaviti samo eno tekmo, bi to bilo svetovno prvenstvo v Abu Dabiju, kjer sem osvojil 16. mesto v disciplini park, kar je moj najboljši rezultat na svetovnih prvenstvih. Bilo je odlično, oba z Matejem (Žanom, op. p.) sva oddelala svoje, na tekmo smo odšli kot reprezentanca (vodja ekipe je bil Mario Markotić, op. p.) … Ampak vseeno, najbolj mi je odleglo, ko sem končal maturo (smeh, op. p.).

Foto: Red Bull Content Pool

Novembra lani ste se zaradi bistveno boljših pogojev dela preselili v Anglijo. Kako dolgo je zorela odločitev o selitvi?

Mislim, da sem o tem začel razmišljati že v drugem letniku gimnazije. Oče mi je že prej večkrat omenil, da če bom imel željo, se lahko zaradi športa preselim, a nikoli nisem čutil, da sem pripravljen na tako velik korak. Potem pa sem začel razmišljati, da samo s treningi v Sloveniji ne bo šlo.

Dvorana v Tržiču, kjer sem do zdaj večinoma treniral, je sicer super, a je premajhna in ima premalo infrastrukture. To je približno tako, kot če bi Janja Garnbret imela samo eno balvansko steno, kjer bi trenirala dan in noč in nato tekmovala v svetovnem pokalu, kjer je zahtevnost povsem drugačna. No, mogoče to ni najboljši primer, saj bi Janji verjetno tudi s tem uspelo (smeh, op. p.), sam pa nisem tako talentiran, kot je ona.

No, ali pa drug primer, kot če bi voznik Formule 1 vedno vozil po isti cesti naravnost in imel le en ovinek. Enostavno tako ne more napredovati, poleg tega užitek za šport, če ga izvajaš stalno isti lokaciji, z leti nekoliko upade.

V Angliji pa treniram v ekipi, kjer sem v skupini z desetimi toliko ali še bolj nadarjenimi, kot sem sam, ki trenirajo v odličnih, če ne celo najboljših pogojih v Evropi. 

Skratka, ves čas sem vedel, da bom slej ali prej moral v tujino, in ko sem opravil maturo, sem vedel, da je to pravi trenutek. Živim v kraju Corby, ki je 45 min oddaljen od Londona. Mesto samo ni nič posebnega, sam ga opisujem kot industrijsko cono, tam se ne dogaja nič, imajo pa izjemne pogoje za trening. Kot bi prišel v raj.

Treniram v dvorani Adrenaline Valley, ki ima vse, kar si lahko želiš. Poleg tega je uro stran še en park, tri ure stran še tretji, tako da so pogoji res neverjetni.

Živim v podnajemniškem stanovanju, tri ali štiri kilometre stran od dvorane. Živim sam. Moj urnik je tak, da se zjutraj po zajtrku odpravim na trening v park, po treningu se vrnem domov, pojem kosilo, sledita obisk fitnesa in zvečer še savna.

Ko sem treniral v Sloveniji, sem večino časa treniral sam oziroma je bil z mano še kdo za vsak primer, če bi se mi karkoli zgodilo. V Angliji pa treniram na primer s Kearanom Reillyjem, nekdanjim svetovnim prvakom in lani drugim na olimpijskih igrah, tako da se lahko primerjam in napredujem. Eden drugega ženemo naprej.

Kdo je ekipa, ki vam pomaga?

Moj kondicijski trener je še vedno Gašper Kristan, z njim sodelujem že od 8. ali 9. razreda, medtem ko je moj trener za BMX Declan Brooks (dobitnik olimpijskega brona v Tokiu v discplini BMX park, op. p.).

Nimam pa osebnih fizioterapevtov ali maserjev, če ste to mislili. Vem, da bi tudi to potreboval, in si želim, da bi jih imel, a je to še en dodaten strošek in se moram znajti brez. Ob selitvi, tekmah in vseh trenerjih je to enostavno prevelik strošek.

Pomagajo mi sponzorji: Argeta, Red Bull, veliko se financiram tudi prek KD Rajda, ogromno mi pomaga Tine Mahkovec, pa tudi ekipa Unior, ki pa je zdaj po 15 letih zaključila v obliki, kot je obstajala do zdaj.

Tudi Kolesarska zveza Slovenije mi je lani zelo veliko pomagala in upam, da se bo to nadaljevalo tudi letos, čeprav ni olimpijsko leto. Največjo finančno podporo pa mi še vedno zagotavlja oče.

Je pa vse skupaj precej velik finančni zalogaj. Nismo niti blizu temu, da bi celotno sezono pokrili, kaj šele, da bi kakšen evro ostal.

Plačati je treba vse trenerje, stanovanje, stroške za stanovanje, hrano – življenje v Angliji je zelo drago. Vedno iščem nove sponzorje, pri čemer mi je zelo pomembno, da gre za sponzorja, ki mi je všeč in ki ustreza tudi drugim mojim sponzorjem.

Kako dolgo nameravate ostati v Angliji?

Najmanj do olimpijskih iger leta 2028, a če sem iskren, če bom kariero nadaljeval tudi po tem letu, ne vem, zakaj ne bi v Angliji ostal še dlje. Zagotovo pa ne bom tam ostal za vedno. V Sloveniji je tako lepo, da je težko primerjati … ampak v resnici nikoli ne veš, kaj bo.

Kje imate največ manevrskega prostora za razvoj?

Moji triki napredujejo, glede tega me ne skrbi, mi je pa do zdaj manjkala infrastruktura, tako kot to manjka vsem slovenskim "rajderjem". Slovenijo imam zelo rad, ampak glede infrastrukture za naš šport je res slabo poskrbljeno, kar ni dobro, še posebej ker gre za olimpijski šport.

Vseeno sem prepričan, da se bo nekaj delalo v tej smeri in da bomo dobili nekaj novega. Vsa slovenska kolesarska scena, ne samo mi (disciplina park), si želi večji objekt. Manjka nam občutek za prostor, da v dvorani niso samo trije "jumpi", kot je to v Tržiču, ampak da je mogoče vse, kar delamo, povezati v celoto, kar zdaj lahko delam v Angliji, to je zelo pomembno. Zdi se mi, da imam tukaj največ prostora za napredek. S tem pa pridejo tudi stil vožnje, višina skokov … skratka vse. Kot bi dobil neko svobodo.

Glede na to, da imate zdaj odlične pogoje za trening, ste že opazili razliko v svojih vožnjah in izvedbi trikov?

Da, v Corbyju sem mesec dni in pol in že opažam razliko. Tudi trener in drugi "rajderji" so opazili. Na svetovnem prvenstvu v Abu Dabiju sem na primer trike, pri katerih sem prej imel nekaj dvomov, izvajal brez težav.

Razlika je tudi v tem, da sem se včasih ob prihodu na prizorišče tekme najprej moral navaditi na prostor in šele potem začel vaditi trike, medtem ko so drugi to že začeli.

Fotogalerija

1

 / 7

Poseben segment športne priprave je tudi prehrana. Imate poseben prehranjevalni režim?

To ne, sem pa zelo izbirčen, celo ekstremno izbirčen, ampak moram reči, da v Angliji zelo dobro jem. Kuham si sam.

Kaj pa psihološka priprava? Z Gašperjem Kristanom sta že pred leti uvedla vizualizacijo …

Da, tudi na tem področju sem se z leti precej izboljšal. Tudi kar zadeva samozavest in bolj odrasel pristop. Na treningu se moraš "gnati", moraš verjeti vase, sicer ni napredka.

Še vedno se pripravljam z vizualizacijo. Pred svetovnim prvenstvom sem se, če me je kakšen trik posebej skrbel, v glavi večkrat sprehodil skozi vožnje, si pogledal posnetke in podobno …

Si pa vsekakor želim, da bi v sezoni 2025 spet sodeloval s psihologom, psihologinjo, tako kot sem to v preteklosti že počel.

Kaj prinaša sezona 2025?

Oktobra in novembra imamo evropsko prvenstvo na Nizozemskem, v parku, ki je že postavljen, svetovno prvenstvo pa bo v Rijadu v Savdski Arabiji. Kar zadeva svetovni pokal, bo tekma zagotovo v Montpellieru in Šanghaju, verjetno pa tudi še kje.

Kakšni so vaši rezultatski cilji?

Želim si biti blizu finala, torej blizu najboljšim 12, ali v finalu. Lani na svetovnem prvenstvu, kjer se ni vse izšlo idealno, pa sem bil kljub temu 16., sem se prepričal, da sem lahko blizu finala ali v finalu.

Zavedati se moramo, da je to proces, ki traja, in da sem z 19 leti še vedno med najmlajšimi v tem športu. Na SP sem bil med mladimi najvišje uvrščen. Želim, da me začnejo dojemati kot "rajderja", ki je lahko v finalu.

27. januarja bosta s sestro dvojčico praznovala 20. rojstni dan. Ga vidite kot posebno prelomnico ali dan kot vsak drug?

Na to ne dajem posebnega poudarka, lepo je, da bom star 20 let, ne bom pa zaradi tega hodil domov.

Šport je osrednji del mojega življenja, zato sem po eni strani vesel, da sem starejši, da sem bolj razvit, da bo manj sprememb zaradi pubertete in manj stresa zaradi šole.

Pred leti sem se pogovarjal z Rokom Perko, ki mi je rekel, da je od 18. leta naprej, ko se telo izoblikuje, najboljše obdobje glede športih dosežkov, in sam se tega zelo veselim. To v praksi pomeni, da ne bom vsak mesec višji za kak centimeter (Remec je visok okoli 1,90 metra, op. p.), ker to zelo vpliva na motoriko in stil vožnje, na videz na kolesu …

V času srednje šole je bilo toliko sprememb, da sem vesel, je zdaj tega konec in da se lahko resno lotim dela.

Jaka Remec in Rok Perko Foto: Ana Kovač

Ali v Angliji karkoli pogrešate?

Da, psa! Najbolj psa. Ko sem se preselil, sem mislil, da bom najbolj pogrešal dekle, sestro in starše, a dejstvo je, da se zdaj še bolj pogosto vidimo, vsaj po videu, kot prej.

Tudi ko me je mami vprašala, ali imam domotožje, sem ji rekel, da imam tako zapolnjene dneve, da o tem nimam časa razmišljati, poleg tega so me fantje v Corbyju res dobro sprejeli in nikoli nisem imel občutka, da mi karkoli manjka. No, razen psa (smeh, op. p.). Malo za družbo ali igro.

Ga ne morete vzeti s sabo?

Ne morem ga vzeti mami. Po duši je mamin, mene ima bolj za igro (smeh, op. p.).