Jonas Vingegaard
Primož Roglič
Tadej Pogačar
Sobotni intervju
Sobota, 27. 4. 2024, 4.00
7 mesecev
Sobotni intervju
Luka Mezgec: Če samo iščeš težave, nimaš kaj dosti od življenja #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,22
Gost Sobotnega intervjuja je najboljši slovenski sprinter Luka Mezgec, prvi Slovenec z etapno zmago na Dirki po Italiji. Zmagoslavje je dočakal 1. junija 2014 v Trstu.
"V svoji ekipi vedno poskušam biti tisti kolesar, ki prinaša pozitivno energijo. Treba je optimistično gledati na stvari. Če ne živiš tako, se mi zdi brezveze sploh karkoli početi. Če samo iščeš težave, potem nimaš kaj dosti od življenja," poudarja Luka Mezgec, najboljši slovenski sprinter in prvi Slovenec z etapno zmago na Giru. 35-letni Kranjčan je v pogovoru za Sportal spregovoril o nepričakovanem vpoklicu na letošnji Giro, ki se bo začel 4. maja v Torinu, prihodnosti slovenskega kolesarstva, ki je morda celo v slovenski ekipi najvišje ravni, in svojem pogledu na razloge za številne padce in poškodbe v kolesarski karavani. Ne skriva, da bi rad bil del slovenske četverice, ki bo letos nastopila na olimpijskih igrah v Parizu. "Vem, da je to moja zadnja priložnost. Zelo sem motiviran in tudi vem, da bom, če Tour odpeljem tako, kot sem ga vsako leto do zdaj, izjemno dobro pripravljen za olimpijske igre," zagotavlja naš sogovornik, ki že ve, kaj bi rad počel po koncu kolesarske kariere.
Luke Mezgeca (Jayco AlUla) ljubiteljem kolesarstva ni treba posebej predstavljati. 35-letni Kranjčan, ki je kolesarsko pot začel na gorskem kolesu, je že 11 let del kolesarske smetane. V slovensko kolesarsko zgodovino bo vpisan kot prvi Slovenec z etapno zmago na Giru – 1. junija 2014 je v Trstu zmagal v sprintu glavnine na zadnji etapi Gira. Zanimivo je, da si je tisto etapo v živo ogledal tudi Tadej Pogačar in da bosta deset let pozneje skupaj stala na startu Gira v Torinu (4. maj).
Z Mezgecem, ki se ga drži sloves osebe, ki v vsaki sredini širi optimizem in dobro voljo, smo se pogovarjali o nepričakovanem povabilu na letošnji Giro (ta bo prva od treh tritedenskih dirk, ki jih ima letos na koledarju), želji po nastopu na olimpijskih igrah, poškodbah in varnostnih plateh profesionalnega cestnega kolesarstva. Vprašali smo ga tudi, kako si predstavlja slovensko kolesarsko prihodnost in katere kolesarje bi združil v idealnega kolesarja.
VIDEO: Luka Mezgec o prihodnosti slovenskega kolesarstva:
Luka, menda vsako jutro začnete v ledeni kopeli. Kakšen učinek ima to na vas?
Res je, to je prva stvar, ki jo storim zjutraj, ko vstanem. Za od tri do štiri minute se potopim v ledeno kopel s temperaturo vode okoli štiri stopinje Celzija. Zraven naredim nekaj dihalnih vaj in potem nadaljujem dan. Kaj mi daje kopel? Zagon, energijo, čutim, da je moje splošno počutje boljše. Na dirkah v kopel hodim zvečer, pred večerjo, glavni razlog pa je ta, da znižam telesno temperaturo. Potem lažje spim in se na splošno boljše počutim.
Kopeli kombiniram tudi s savno. Študije kažejo, da če greš enkrat na deset dni za 120 minut v savno, in sicer aktivno savno, šestkrat po 20 minut, se ti izločanje rastnega hormona poveča za 16-krat, kar pomeni odlično regeneracijo. Če savno obiskuješ vsak dan, se tako navadiš, da tega izločanja ni več toliko. Vsaka malenkost pomaga. Vsako leto sem starejši, a na kolesu se počutim vse bolje.
Kako ste sprejeli novico ekipe, da vas želijo videti na Giru, potem ko ste že prej vedeli, da imate v nadaljevanju sezone na programu tudi tako Tour kot Vuelto?
Najprej sem imel glede tega mešane občutke, ko sem novico prespal in razmislil, pa sem bil v bistvu zadovoljen, da bo v mojem večletnem ponavljajočem se programu prišlo do rahle spremembe. Zadnja štiri leta sem imel enak program, se pravi, da sem po spomladanskem delu sezone odšel na višinske priprave, nato na dirko Po Sloveniji in potem na Tour. Točno vem, kako je treba stopnjevati formo za to, tako da priznam, da sem bil ob klicu kar malce šokiran.
Kdaj ste sploh izvedeli, da vas čaka še Giro?
Izvedel sem tik pred Dirko po Flandriji konec marca. Povem lahko še eno smešno zgodbo. Nikoli ne želim na dirko Pariz–Roubaix, pa čeprav sem tam vozil že petkrat. Čeprav dirka ustreza mojemu slogu vožnje, se nekako vedno zgodi, da na kockah vedno pridem na tako čudno frekvenco, da izgubljam mesta, poleg tega sem vedno ves ožuljen in podobno. Skratka, nerad grem na Roubaix in ekipi sem rekel, da če že grem na Giro, potem menjam za to, da se izognem Roubaixu. No, naslednji dan so mi iz ekipe sporočili, da ne grem na Roubaix, grem pa na Giro (smeh, op. p.).
VIDEO: S Tadejem Pogačarjem skupaj na Giru, deset let po Mezgečevi zgodovinski zmagi v Trstu:
Zanimivo je, da bosta deset let po vaši etapni zmagi na Giru (1. junija 2014 v Trstu), ki si jo je v živo ogledal tudi Tadej Pogačar, oba skupaj na dirki. Vi ste bili takrat stari 25 let, 25 let jih ima tudi Pogačar. Kako ste se počutili, ko je razlagal, kako veliko mu je pomenila vaša zmaga? Ko to reče najboljši kolesar na svetu …
Res zanimivo, lepo naključje. Nekaj dni pred Liegom sva se s Tadejem pogovarjala in, kot sem povedal že večkrat, menim, da glede na to, kar je pokazal letos, in glede na nekatere konkurente, ki bodo zaradi padcev dirko izpustili, verjamem, da če ne bo kakšnih neprijetnih situacij s padci ali boleznimi, Tadej na Giru nima konkurence.
Giro je bolj tehničen od drugih grand tourov, več je pasti, mrzlo je, kar Tadeju ustreza, zato mislim, da bo na Giru užival. Mislim tudi, da je glede na njegove sposobnosti nastop na Giru boljša priprava za Tour kot pa to, kar je delal prej, torej dirkal na enodnevnih dirkah, kjer je način dirkanja povsem drugačen. Na enodnevnih dirkah greš vedno do konca, na etapnih pa le redko, razen na kraljevskih etapah.
Zgodovinsko etapno zmago Mezgeca na Giru leta 2014 si je v živo ogledal tudi Tadej Pogačar, ki je ob novici, da bo letos prvič v karieri nastopil na Giro, kot enega najlepših spominov na Giro, navedel prav zmago Mezgeca v Trstu. "Tam sem bil in bilo je nepozabno. Vedno sem sanjal, da nastopim na Giru," je še povedal Pogačar (na fotografiji skrajno levo).
Menite, da bo rožnato majico nosil na vseh 20 etapah, tako kot nazadnje Italijan Gianni Bugno leta 1990?
Mogoče. Prej smo mislili, da bo prva etapa namenjena sprinterjem, pa so jo organizatorji hitro začinili z dodatnim klancem proti koncu (smeh, op. p.). Eni se zato jezijo, drugi so veseli.
Glede Tadeja in rožnate majice pa ne vem, odvisno od ekipe in načrta. Vemo, da je branjenje majice velik zalogaj za ekipo, po drugi strani pa tudi vemo, da ima ekipa UAE 'motorje', ki so sposobni vleči, tudi Domen Novak bo na dirki, tako da ne bi smelo biti težav.
Je pa dejstvo, da se na koncu vsak dan, ko moraš nadzorovati dirko, ko imaš določen pritisk, porablja energija, ki se sicer ne bi, tudi vsakodnevno oblačenje majice na ceremonijah zahteva čas in energijo …
Mezgec je imel ob vpoklicu v ekipo za Giro najprej mešane občutke, ko pa je novico prespal in razmislil, je našel zadovoljstvo v tem, da bo v večletnem ponavljajočem se programu nastala sprememba.
Če bi bil jaz menedžer ekipe UAE, se ne bi odločil za to, da majico branimo na vseh etapah, rekel bi, da raje počakajmo, ali pa jo vzamemo prvi dan, potem pustimo beg, pa potem dirko spet nadzorujemo zadnjih deset dni. Po drugi strani pa nikoli ne veš, kaj se ti na dirki zgodi, koliko si lahko požrešen in koliko moraš biti racionalen.
Res je, da je Tadej vsega tega vajen, da se ne obremenjuje s tem, kar je velik plus, a dejstvo je, da moraš kot zmagovalec po etapi dlje časa ostati na prizorišču, ko so tvoji kolegi že na toplem v avtobusu, da je to dostikrat na mrazu ... In če to delaš 21 dni, je seveda zate slabše, kot če to delaš samo deset dni. Pa tudi glede nadaljevanja sezone … Po tritedenski dirki si zaradi vseh teh obveznosti dodatno utrujen, napori se nalagajo.
Skratka, jaz bi se Gira poskusil lotiti zelo konservativno, toliko, da zmagam, in potem bi šel z dovolj energije na Tour. Vemo pa, da se Tadej stvari ne loteva tako (smeh, op. p.). Dostikrat se vprašamo, zakaj sam odpelje 80 kilometrov, ko pa bi zmagal tudi, če bi to naredil v zadnjih desetih kilometrih … Zakaj to počne? Zato da se pišejo zgodbe. Po takih načinih zmagovanja je vse skupaj še bolj zgodovinsko.
VIDEO: Kako bi iz lastnosti različnih kolesarjev sestavil popolnega kolesarja?
Zgodovinska je bila tudi vaša etapna zmaga na Giru. Prva slovenska zmaga na rožnati pentlji. Kako se spominjate tistega junijskega dne leta 2014 v Trstu?
Občutkov se ne spomnim več, razen to, da se mi je, ko sem zapeljal čez ciljno črto, odvalil kamen od srca. To zmago sem dolgo lovil, a mi je kar ni uspelo ujeti. Mislim, da sem bil leta 2014 zmagi zelo blizu že v šesti ali sedmi etapi, stoodstotno bi zmagal, če se mi ne bi 200 metrov pred ciljem snela veriga. Vse skupaj me je seveda frustriralo, pa potem še ves pritisk, ogromno slovenskih navijačev v Trstu … Ne smemo pozabiti, da so bili to drugi časi, časi, ko je bila vsaka uvrstitev slovenskega kolesarja na zmagovalni oder vredna ogromno, toliko kot danes etapne zmage ne Touru.
Spomnim se tudi, da po zmagi sploh nisem imel časa razmišljati, kaj smo dosegli. Takrat sem bil kar vroč kolesar, zmagal sem tudi na enodnevni dirki v Belgiji, pa dobil tri etape na Dirki po Kataloniji – rekord, ki mi ga je Pogi letos vzel (smeh, op. p.) –, usmerjen sem bil samo v prihodnost. Razmišljal sem samo o tem, kje bi še lahko zmagal, tako da ni bilo časa za proslavljanje. Sicer pa je vedno tako, da ko dosegaš rezultate, nimaš časa razmišljati o njih.
Kot zanimivost, pred zadnjo etapo Katalonije sem Tadeju pisal, češ, dobrodošel v klubu kolesarjev s tremi etapnimi zmagami na enotedenski dirki, pa mi je odgovoril: "Ni še konec dirke," (smeh, op. p.). In res je ni bilo (Pogačar je zmagal tudi v zadnji etapi, kar je njegov izkupiček na Kataloniji povečalo na štiri etapne zmage, zmagal je tudi v skupni razvrstitvi, op. p.).
VIDEO: Na kaj v karieri je Mezgec najbolj ponosen in na kateri dirki bi želel zmagati, če bi bile možnosti neomejene?
Letos imate v programu vse tri grand toure, verjetno pa upate tudi na poziv v slovensko olimpijsko ekipo, v kateri pa so samo štiri mesta. Veliko ljudi pravi, da ste nepogrešljivi tudi po človeški plati, zaradi svoje živahne in povezovalne osebnosti.
Seveda bi rad nastopil na olimpijskih igrah, te izkušnje še nimam, vem pa, da je to moja zadnja priložnost. Sem zelo motiviran in tudi vem, da bom, če Tour odpeljem tako, kot sem ga vsako leto do zdaj, izjemno dobro pripravljen za olimpijske igre. Trasa cestne dirke je podobna trasi dirke v Plouayu v Franciji, kjer sem bil leta 2020 drugi, klanci so dolgi od kilometra do kilometra in pol, niti ni preveč višinskih metrov.
V slovenski ekipi so na voljo samo štiri mesta, vemo pa, koliko hudo dobrih kolesarjev imamo v Sloveniji … Bomo videli, kako si bo selektor zamislil taktiko ekipe, na podlagi tega bo tudi sestavil ekipo in to, na koga se bo dirkalo, vseeno pa mislim, da je dobro, da imaš v ekipi enega hitrega kolesarja na koncu za finale, če pride v cilj večja skupina.
Olimpijska dirka bo, glede na to, da nastopa samo 90 kolesarjev, bolj odprta, manj nadzorovana, tako da so možni vsi scenariji. Jaz bom vsekakor pripravljen na selektorjev klic in bom tudi vse naredil za to, da bom stoodstotno pripravljen za pomoč, če bom povabilo dobil.
"Bomo videli, kako si bo selektor zamislil taktiko ekipe, na podlagi tega bo tudi sestavil ekipo in to, na koga se bo dirkalo, vseeno pa mislim, da je dobro, da imaš v ekipi enega hitrega kolesarja na koncu za finale, če pride v cilj večja skupina."
Kot ste že omenili, če v ekipi ni pravega vzdušja in energije, je tudi rezultat težje doseči. V svoji ekipi vedno poskušam biti tisti kolesar, ki prinaša pozitivno energijo. Tudi kadar nam ne gre, rečem, nimaš kaj, danes smo zafrknili, jutri je nov dan, jutri startamo na zmago in to je to. Treba je optimistično gledati na stvari. Če ne živiš tako, se mi zdi brezveze sploh karkoli delati. Če samo iščeš težave, potem nimaš kaj dosti od življenja.
Letos smo bili priča številnim padcem, v četrti etapi Dirke po Baskiji se je huje poškodoval dvakratni zmagovalec Toura Jonas Vingegaard, skupila sta jo tudi Remco Evenepoel in Primož Roglič, se pravi kar trije od širih, ki naj bi se udarili za zmago na letošnjem Touru. Kje vi vidite razloge za padce? Pogačar in van der Poel sta izpostavila, da je delež krivde tudi na kolesarjih. Kako bi vi prispevali k večji varnosti na dirkah? Kje je po vašem mnenju bistvo težav?
Kaj naj rečem, tak šport smo si izbrali. Padci so bili od nekdaj sestavni del kolesarstva in pride leto, ko je teh padcev morda več, morda so se z novo tehnologijo koles hitrosti malo spremenile, ampak sam glavni problem vidim v tem, da je razvoj materiala napredoval, medtem ko se pri tehniki vožnje kolesarjev za zdaj ni naredilo popolnoma nič.
Vsi se posvečajo intervalom, temu, da bodo imeli čim višje številke, nihče pa ne trenira na primer, kako se skoči na pločnik, kako se izvede bunny-hop, kako se zavira na prvem kolesu in podobno. Nekateri posamezniki to že delajo, van der Poel na primer zaradi lastne napake zelo redko pade, enako velja za Pogija, to pa zato, ker so to kolesarji, ki se igrajo s kolesom.
Z Bojanom Ropretom (nekdanjim vrhunskim kolesarjem, olimpijcem, op. a) sva to, kar smo včasih delali na gorskem kolesu, prenesla na cestno kolo. To pomeni, da vsaj enkrat ali dvakrat mesečno, kadar imam prost dan, na parkirišču postaviva stožce, potem pa delam osmice, treniram skoke, polagam ovinke na pesku, da vidim, kdaj me odnese in kako hitro se lahko odpnem in se rešim. Če to delaš od mladih nog, ti to pride v podzavest in se velikokrat rešiš padca, ker se znaš odzvati brez razmišljanja. Kolesarji, ki se ukvarjajo s ciklokrosom in gorskim kolesarstvom, so redko sami krivi za padec. Gre za motorične sposobnosti.
Skratka, mislim, da se to da rešiti, da bi lahko bilo drugače, če bi tudi klubi v treninge vključili tehniko vožnje. Mi smo recimo leta 2014 ali 2015 v klubu (dsm) na pripravah imeli strokovnjaka za spuste in smo na parkirišču postavili stožce in trenirali razne vaje.
"Kdo ve, morda bomo na vrhu Toura spet imeli Slovenca na prvem in drugem mestu tako kot leta 2020."
Zanimivo je tudi to, da se kolesarji ekstremno hitro vrnejo po poškodbah. Tudi vam so leta 2019, ko ste se poškodovali na Vuelti, zdravniki najprej napovedali tri mesece mirovanja, pa ste po zaslugi slovenskega strokovnjaka ta čas bistveno skrajšali.
Mislim, da je veliko odvisno od tega, koliko se sam angažiraš. Seveda se vsak želi čim hitreje vrniti na dirke, saj veš, da se ti bo dolgo vračanje na koncu poznalo tudi pri pogodbi. Če klub nima nič od tebe, zakaj bi te sploh imel. Zlomi kosti se najhitreje zacelijo, medtem ko so poškodbe mehkega tkiva precej bolj kompleksne.
V primeru moje poškodbe kolka leta 2019 so mi zdravniki rekli, da moram tri mesece ležati, takšna je bila prva diagnoza. Če bi tri mesece ležal, dvomim, da bi bil danes še kolesar. Telo 'umre'.
Verjetno tudi psiha.
Tudi to, da. Takrat sem ležal deset dni, pa je bila noga čisto posušena. Ne predstavljam si, kaj bi se zgodilo v treh mesecih. Takrat sem imel ogromno srečo, da sem z zvezami in poznanstvi prišel do po mojem mnenju najboljšega fizioterapevta na svetu, Alena Lilića, ki ima ordinacijo v Kozini.
Pri njem sem nad kliniko preživel kar 26 dni, vsak dan sva imela osem ur terapij. Najprej zjutraj od štiri do pet ur terapij, popoldne pa sem na raznih napravah terapije izvajal sam. 12. dan po padcu sem bil že na sobnem kolesu, en mesec po padcu sem že zunaj vozil specialko. Pomembno je, da si samoiniciativen in da najdeš človeka, ki te bo postavil nazaj na noge.
Mislite, da se Jonas Vingegaard, ki jo je pri padcu zelo hudo skupil, lahko optimalno pripravi do Toura?
Prav gotovo ima okrog sebe strokovnjake, ne vem pa čisto točno, za kakšno poškodbo gre. Kot vem, ima tudi predrta pljuča, v tem primeru ne moreš tako siliti kot morda pri nekaterih drugih poškodbah. Zelo odvisno, veliko bo izgubil. Če si tri mesece pred Tourom mesec dni brez kolesa, je to ogromno. Daleč od optimalnega. Vemo, da potrebuješ pol leta nadzorovanega dela, da si optimalno pripravljen na tritedenski dirki.
Če ne bo optimalno pripravljen, bo imel Pogi lažje delo, seveda pa je tu še Primož Roglič. Kdo ve, morda bomo na vrhu Toura spet imeli Slovenca na prvem in drugem mestu tako kot leta 2020.
Mislite, da bomo spet priča razdoru med slovenskimi navijači?
Upajmo, da ne, sicer pa je razdor samo med instant navijači, medtem ko med tistimi pravimi navijači ni nobene vojne, saj vsak ve, koliko človek pretrpi na taki dirki, koliko je pomoči in koliko moraš sam narediti. Na klancu ti nič ne pomaga, tudi če se "šlepaš", kot so takrat nekateri očitali Tadeju. Sam se s tem kaj dosti ne obremenjujem, enostavno uživam v predstavi, saj vem, da je to nekaj, kar se nam v Sloveniji mogoče ne bo zgodilo nikoli več.
Več kot deset let ste že v profesionalnem kolesarstvu. Kaj bi rekli, da je prineslo največji napredek, največjo spremembo?
Prehrana na kolesu, o tem ni dvoma. Ko sem začel kolesariti, nihče niti pod razno ni rekel, da moraš pojesti sto gramov hidratov na eno uro, zdaj pa vemo, da bolj ko si v formi, več lahko poješ in dlje ter hitreje lahko dirkaš. Ko si natreniran, lahko prebaviš tudi 120 gramov ogljikovih hidratov na uro in gre vse v mišice.
Spremenili so se tudi geli, sestava sladkorja v razmerju s fruktozo … Včasih smo jedli bolj trdo hrano, zdaj pa je vse več gelov ali želejev, ki so podobni gelom. Ne vem, ali se je zato povečal tempo na dirkah ali se je najprej povečal tempo, pa smo zato začeli več jesti.
Bi rekli, da ste pri 35 letih v boljši formi kot pri 25 letih, leta 2014, ko ste imeli izjemno sezono?
Da. Po vatih, kar lahko objektivno meriš, so moje številke večje kot včasih. Spremenili so se način treninga, način dirkanja in način prehranjevanja, seveda se je spremenila tudi tehnologija. Gume so drugačne, v njih je manj pritiska, so tudi širše, kar pomeni, da lažje konstantno ohranjaš hitrost, manj je mikrovibracij, ki so nas včasih ustavljale, tudi skozi ovinek se lahko pelješ hitreje, ker imaš širše gume in v njih manj tlaka, tako da so se tudi zaradi tega hitrosti povečale, pa ceste so v splošnem boljše.
Kako pomembna je v kolesarstvu mentalna priprava? Še sodelujete s športnim psihologom?
Zdaj ne več, zagotovo pa to pomaga. S športnim psihologom sem sodeloval štiri, pet let in je bilo super. Psiholog ti zna postaviti takšna vprašanja, da začneš razmišljati in sam prideš do ugotovitev. Bolj kot pri športnem vidiku mi je pomagal v življenju nasploh, da dobiš določeno širino. Včasih sem mislil, da obstajata samo kolo in počitek, pa sem potem ugotovil, da je to lahko slabše, kot če imaš še nekaj stvari zraven. No, jaz jih imam trenutno kar malo preveč (smeh, op. p.).
Kaj ste morali razrešiti, če ni skrivnost?
To je bilo v obdobju, ko sem dirkal na svoj rezultat, nosil breme celotne ekipe in sem se preveč osredotočal na slabe rezultate namesto na dobre. Ni pomembno, pomembno je samo, kolikokrat zmagaš, ne pa da razmišljaš o dirkah, na katerih nisi zmagal.
Druga težava pa so notranji boji, s katerimi se spopada vsak kolesar, torej gre za vprašanje, koliko si še pripravljen trpeti, koliko ti glava še dopusti. Dejstvo je, da so meje v glavi. Telo bi še zmoglo, ti pa glavi že rečeš, ne, ne gre, ne morem več. Z mentalno pripravo lahko to letvico dvigneš nekoliko višje, enostavno greš lahko čez sebe.
Potem se strinjate z izjavo kolesarja Toma Pidcocka, da moraš uživati v bolečini, brez tega v kolesarstvu nimaš kaj početi.
Da, povsem se strinjam. Pri vseh vzdržljivostnih športih je pol v glavi, ta odloča o tem, koliko si pripravljen trpeti. Če sta na koncu dva fizično enako sposobna, bo tisti, ki bo prej odnehal, poraženec. Glava je izjemno pomembna prav pri sprinterjih, saj se moraš odločati v hipu, ni časa za razmišljanje, vse se odvija izjemno hitro, v sprintu sta pomembna samo intuicija in podzavestno odzivanje. Ko enkrat začneš razmišljati, je že prepozno. Dejstvo je, da vsi treniramo mišice, redkokdo pa trenira glavo.
Rekli ste, da boste v kolesarstvu vztrajali do 38. leta, pogodba se vam letos izteče. Se že pogajate za novo, boste ostali pri ekipi Jayco AlUla?
Smo blizu dogovora, da še za dve leti podaljšam pogodbo pri Jaycu, dogovor moramo samo še potrditi. Po izteku pogodbe bom star 38 let in se počasi že vidim v kakšni drugi vlogi.
Zanimivo je, da sem si, ko sem začel kolesariti in sem bil ogromno odsoten od doma, vedno, ko sem gledal športne direktorje, mislil, da je to zadnja stvar, ki bi jo želel v življenju početi. No, zdaj razmišljam drugače. Po vseh teh letih, ki sem jih preživel v kolesarstvu, mi je škoda, da bi znanje in izkušnje, ki jih imam, odšli z mano. Že zdaj, ko v ekipi pripravljamo sprinterski načrt, sem bolj ali manj jaz tisti, ki na avtobusu pred startom povem vso taktiko v ekipi. Škoda se mi zdi, da tega znanja ne bi predal naprej.
Torej aktivnosti v zvezi s hotelom Lonca v Škofji Loki niso del blagega prehoda v vašo drugo kariero?
To je bolj neke vrste pasivna kariera (smeh, op. p.). Srečo imam, da nas je več lastnikov, da smo super ekipa in vsak prispeva nekaj svojega, jaz mogoče poskrbim za več promocije. Trenutno bolj ciljamo na poslovne goste, vemo, kako se Škofja Loka razvija, imamo tudi super chefa, zmagovalca masterchefa 2019 Anžeta Kuplenika, mogoče pa je tudi, da bomo enkrat v prihodnosti imeli več kolesarskih turistov. Letos takoj po klasikah smo imeli dva gosta iz Dubaja in bila sta izjemno navdušena nad okolico. Mislim, da ima Slovenija izjemen potencial glede kolesarskega turizma.
Preberite še:
