Jaka Lopatič

Sobota,
15. 4. 2017,
4.00

Osveženo pred

9 mesecev, 3 tedne

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

2

Natisni članek

Natisni članek

Alen Omić Sobotni intervju Sobotni intervju Unicaja Malaga reprezentanca EuroBasket 2017 Luka Dončić Luka Dončić Goran Dragić Goran Dragić Simo Atanacković Bosna in Hercegovina revščina bogastvo vojna bomba

Sobota, 15. 4. 2017, 4.00

9 mesecev, 3 tedne

Sobotni intervju

Alen Omić: Slovenija, hvala za vse!

Jaka Lopatič

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

2

Alen Omić | Foto Vid Ponikvar

Foto: Vid Ponikvar

Rodil se je, ko se je v Bosni ravno začela krvava vojna. Pri 15 letih je moral zapustiti rodno državo. Oče ga je namreč poslal v Slovenijo, da bi se zaradi višine spoznal s košarko, ki mu je bila dotlej tuja. Letos mu je uspelo priti do evropske lovorike z Unicajo Malago, njegova velika želja pa je, da s Slovenijo osvoji medaljo na kakšnem od večjih tekmovanj in se preizkusi v ligi NBA. To je na kratko zgodba Alena Omića, ki je med drugim spregovoril o vojni, denarju, ki ga služi, trdni vezi z družino, Simu Atanackoviću, zaradi katerega je ostal v Sloveniji, čeprav mu je bilo sprva težko ...

Špansko podnebje Alenu Omiću, ki bo čez slab mesec dopolnil 25 let, zelo ugaja. Lani je imel odlično sezono v dresu Gran Canarie, letos pa si je kot posojeni košarkar izboril prostor pod soncem v Unicaji iz Malage. Španskemu klubu je v finalu Eurocupa proti Valencii v veliki meri pomagal do pomembnega naslova. Španije se ne bi branil niti v prihodnje, rad pa bi preizkusil še parket lige NBA. A njegovo življenje ni bilo postlano z rožicami. Rodil se je leta 1992 v Tuzli v Bosni in to ravno takrat, ko se je začela vojna. V otroštvu ni imel takšnega življenjskega standarda, kot ga ima zdaj. In to ceni. Družina je zanj na prvem mestu. Za mamo, očeta in sestro bi naredil vse. Njihove začetnice so tudi v tetovaži, ki jo ima na roki. Njegov oče prav tako upravlja njegov denar, da se lahko posveti le košarki. In igra jo šele od dobrega 15. leta, pred tem pa je raje tekal za nogometno žogo. Hitro se je dvignil, a pravi, da se ima še veliko prostora za napredek.


V Slovenijo je prišel, ko je bil star 15 let in pol. Kmalu se je preselil v Laško, kjer je bil član Zlatoroga. Sicer pa je v Sloveniji šele začel trenirati košarko. Prej je bila njegova ljubezen nogomet. | Foto: Vid Ponikvar V Slovenijo je prišel, ko je bil star 15 let in pol. Kmalu se je preselil v Laško, kjer je bil član Zlatoroga. Sicer pa je v Sloveniji šele začel trenirati košarko. Prej je bila njegova ljubezen nogomet. Foto: Vid Ponikvar Kmalu boste stari 25 let, v življenju pa ste že veliko prestali. Rodili ste se v Tuzli v Bosni in Hercegovini 6. maja, torej le mesec dni zatem, ko se je začela vojna. Ali vam je mama pripovedovala, da jo je bilo strah, ko vas je morala roditi?
O vojni mi ni veliko govorila. Vem, da je bil oče v vojni vojak. Štiri leta je bil. Vem tudi to, da nam je bomba padla v hišo, a k sreči ni eksplodirala. Sicer me zdaj verjetno ne bi bilo. Takrat smo bili v kleti, kjer je bilo vse skupaj bolj zaščiteno.
Živeli smo tudi tam, kjer sta imela hišo dedek in babi. Malce smo se selili, bili nekaj let spet v Tuzli, od tam pa smo šli v Banoviće, kjer sem odrasel in spoznal svojo družbo. Oče je tam dobil službo, prav tako mami. V tem mestu sem rastel.

Vojna je v vaši državi trajala skoraj štiri leta, zato se verjetno ne spominjate, kaj se je dogajalo, ali pač?
Ne, nič se ne spomnim. Takrat sem se rodil. Mama mi je nekaj govorila, vendar nisem hotel veliko izvedeti.

So vam starši pripovedovali, kako je bilo? Veliko skrivanja v zakloniščih?
V kleti smo bili veliko, kjer smo dobivali hrano. Očeta, kot sem slišal, nikoli ni bilo doma, ker je služil vojsko. Ostrostrelec je bil, a ni nikoli nobenega ustrelil ali ranil. Vedno se je izmikal gneči. Vse je videl, vendar se je stikom izogibal. Ni hotel. Mi spoštujemo vse vere in to je pošteno.

Vaša hiša je ostala cela?
Bila je cela, vendar je bilo v njej veliko nabojev . Dedek je nato vse to preuredil. Naredil je še dodatno etažo, v bližini tudi restavracijo.

Alen Omić o osvojeni lovoriki z Unicajo Malago v Eurocupu

Kako je bilo s preostalimi hišami v okolici?
Veliko jih je bilo porušenih. Naša je bila v nekakšnem vmesnem prostoru. Od džamije smo bili oddaljeni približno minuto. Sreča je bila, da nam je niso sesuli. Džamija se prav tako ni veliko poškodovala, ker je to božja hiša.

Ali ste koga od bližnjih med vojno izgubili?
Hvala bogu ne. Druge družino so.

Simo Atanacković | Foto: Vid Ponikvar Foto: Vid Ponikvar So bili vaši starši med bogatejšimi ali revnejšimi v tistem času?
Vem, da sem živel morda z 20 centi na dan. To je pol marke v Bosni, če sem jih sploh imel. Včasih niti sedem dni nisem dobil 50 centov. V šolo sem šel sicer vedno normalno oblečen. Oče se je za nas boril. Zame in za sestro bi dal življenje. Le oblek nismo imeli boljših, a smo s tem živeli.

Zdaj je povsem drugače?
To je tako, kot bi primerjal fička in ferrarija. Zdaj imam vse. Ko imam rojstni dan, oče nima ideje, kaj bi mi kupil. Vse imam, kar potrebujem. Tisti od zgoraj me je nagradil. Vidi me, kako tudi jaz pomagam drugim. Nato mi oče reče, da mi bo le čestital, to mi je dovolj. Najbolj pomembno mi je, da je družina zdrava, sestra hodi v šolo, jaz pa se ukvarjam s košarko.

Vas je tudi zaradi okolja, v katerem ste bili, oče poslal v Slovenijo, ko ste bili stari vsega 15 let, da bi imeli boljše pogoje za razvoj?
Oče mi je rekel: spakiraj, pojdi se borit. Jaz sem se boril zate, postavil sem te na noge, mi je dejal in dodal, da verjame vame in v moj uspeh. Od desetega leta mi je govoril, naj igram košarko, vendar sem imel takrat rad nogomet. Nenehno sem gledal Davida Beckhama in tudi Ronaldinha. Potem sem navijal za Barcelono. Nogomet sem imel rad. Spomnim se, da smo imeli takšne pričeske kot Beckham, tudi njegovo številko 23. Očeta takrat nisem poslušal. Ko sem zrasel, sem čez noč spremenil mišljenje.

Kaj je Slovenija Omiću dala?

Pred prihodom v Slovenijo niste nič trenirali košarke?
Preden sem prišel v Slovenijo, sem vsega deset dni treniral v Bosni. To vam pove vse o tem, kdaj sem začel spoznavati košarko. Igram jo bistveno manj časa kot drugi. Čutim, da sem v zaostanku. Vidim, da imajo tisti, ki so že od zgodnjih let v košarki, določeno prednost, a jim diham za ovratnik. V Sloveniji sem se naučil metati na koš. Prej je bil pri meni v ospredju le nogomet.

Ob prihodu v Slovenijo mu je bilo težko, ker je pogrešal družino. Če ne bi bilo Sima Atanackovića, potem bi spakiral kovčke in odšel nazaj v Bosno. | Foto: Vid Ponikvar Ob prihodu v Slovenijo mu je bilo težko, ker je pogrešal družino. Če ne bi bilo Sima Atanackovića, potem bi spakiral kovčke in odšel nazaj v Bosno. Foto: Vid Ponikvar Res je, da so vaši starši visoki. Pa ste pred odhodom v Slovenijo vedeli, da lahko zrastete do 217 centimetrov?
Odšli smo k zdravniku. Pregledal me je in dejal, da lahko zrastem do okoli 215 centimetrov. Če bi se spomnil imena tega zdravnika, bi mu častil marsikaj. Takrat sem se domislil, da moram zaradi višine začeti igrati košarko.

S čim so vas hranili, da ste tako zrasli?
Veliko sem jedel čevapčiče (smeh, op. p.). Oče je imel restavracijo v mestu malo stran od Tuzle. Spomnim se, da sem jedel le čevapčiče ali burek.

Kakšne so slabosti nekoga, ki je tako visok?
K sreči nimam težav s poškodbami. Morda si zviješ kakšen gleženj in čutiš bolečine v hrbtu, ker si večji. Sicer pa se z glavo kdaj zadenem ob kaj, ko hitro vstanem. Pri avtih zdaj ni težav, ker imam takšne z veliko prostora. Verjamem, da bi jih bilo nekoč bistveno več, ko ni bilo tako udobnih avtov.

Ste sicer kot otrok sanjali, da bi bili profesionalni športnik?
Da, a kot nogometaš. Da bom igral v prvi ligi v Bosni, da bom hodil v službo. Nikdar pa nisem razmišljal, da bom tako daleč kot zdaj.

Omić o tem, koliko so mu v Bosni zamerili, ker je zaigral za Slovenijo

Ko ste prišli v Belo krajino, kjer ste sprva igrali za Črnomelj, ste se morali učiti tudi našega jezika. Katera je bila prva slovenska beseda, ki ste jo spoznali?
Žoga. Ko sem dobil žogo, sem takoj vrgel na koš. Bil sem blizu in mi ni preostalo drugega, kot da sem jo vrgel. Nato so mi soigralci govorili: poskušaj tudi podati žogo. In sem rekel, da ne razumem, kaj je to žoga. Potem sem izvedel (smeh, op. p.).

Union Olimpijo bo vedno nosil v srcu. V Ljubljani je, kot pravi, preživel tri najlepša leta v življenju. | Foto: Vid Ponikvar Union Olimpijo bo vedno nosil v srcu. V Ljubljani je, kot pravi, preživel tri najlepša leta v življenju. Foto: Vid Ponikvar Kdaj ste prejeli prvo plačo?
Prvo plačo sem dobil v Črnomlju. Takrat sem dobil 100 evrov.

Kaj ste si kupili?
Hrano, da bi imel boljšo. V dijaškem domu nismo imeli takšne, kot bi si želeli. Kupil sem si še kakšno majico, hlače in plača je šla.

Zdaj so številke pri vaši plači bistveno bolj izdatne. Ste zapravljivi?
Nimam občutka, ko dobim plačo. V dnevu zapravim le za hrano, ker ne znam kuhati, zato grem jest. Potem popijem še kakšno kavo. Drugače je na gostovanjih, ko ne zapravim nič. Ne potrebujem veliko. Saj pride kakšen dan, ko grem po dolgem času v šoping in si kupim kaj, kar mi je všeč. Za mojo velikost je težko dobiti pravo majico, zato takrat ne gledam na znesek. Prav tako imam sponzorja Adidas, s katerim imam štiriletno pogodbo in nosim njihove obleke in superge.

Alen Omić o letošnji reprezentančni akciji, Dončiću, o ciljih v življenju in ligi NBA

Pri Olimpiji pa vas je na primer premamilo, da ste si kupili dražji avtomobil …
Zame so bili pri Olimpiji najboljši dnevi življenja. Plačo sem imel dobro, mesto Ljubljana je prelepo. Govoril sem si, da bom tam živel. Klub je zelo dobro organiziran. Pustimo finančni dolg, ki ga ima. Olimpija ima najboljšo dvorano v Evropi. Ko sem dobil več denarja, sem si rekel, da si moram nekaj privoščiti. Kupil sem si audija. Po letu dni sem staršem kupil stanovanje. Zdaj smo kupili stanovanje v Tuzli, ker se bosta oče in mama počasi vrnila nazaj. Naredila sta vse. Sestra je stara 19 let, jaz 25. Zdaj bosta šla domov uživat.

Vedno je s srcem pri stvari in čustveno doživlja tekme. | Foto: Vid Ponikvar Vedno je s srcem pri stvari in čustveno doživlja tekme. Foto: Vid Ponikvar Veliko pomagate družini?
Nenehno. Pravzaprav vso plačo pošljem domov, ker je ne potrebujem. Na mesec lahko živim s 500 evri. Nimam potrebe, da bi moral zapravljati. Vsa družina pride konec aprila k meni. Spoštujem očetovo mnenje, ki mi še zdaj veliko svetuje. O večjih stvareh se posvetujem z očetom.

Ali se počutite dolžnega pomagati družin?
Počutim se. Družina je zame vse. Pred dvema letoma sem si vtetoviral njihove inicialke. Moja sestra je življenje, mama je družina, oče pa je moč. Ko vidim to, me razveseli in me dvigne. Vem, kaj so v življenju preživeli. Oče je šel zjutraj ob petih v službo in prihajal domov ob petih popoldne, mama je delala v restavraciji, in to po deset ur na dan. Plače so bile po dvesto evrov. Živeli smo skromno. Morali smo gledati, za kaj bomo zapravili denar.

Ste zelo povezani?
Nenehno se slišimo. Dobro se razumemo. Saj pridejo kakšna nesoglasja, ko si želim kupiti kaj več ali naredim nekaj v hipu, a me nato oče zaustavi in najdemo skupni jezik.

Vedno je rad igral za Slovenijo in vedno bo reprezentanci na voljo. | Foto: Vid Ponikvar Vedno je rad igral za Slovenijo in vedno bo reprezentanci na voljo. Foto: Vid Ponikvar Potem gredo vsi večji nakupi prek očeta?
On to počne v Ljubljani in skrbi za moje finance. Meni ni treba nič skrbeti za davkarijo in podobne stvari. Prav tako imam odvetnika Blaža Bolcarja, ki pomaga.

Kdaj vam je bilo v karieri najtežje?
Igranje košarke sem hotel po štirih mesecih bivanja v Sloveniji končati. Nisem imel volje, ker sem bil oddaljen od družine. Pogrešal sem starše. Če ne bi bilo Sima Atanackovića, ki zdaj igra pri Helios Suns, mene zdaj ne bi bilo tukaj in se ne bi pogovarjal z vami. Njega imam rad tako, kot bi bil moja kri. Vse bom naredil zanj. Vsak dan se slišiva.

Ko sva bila v Črnomlju, mi je rekel: "V Slovenijo si prišel in ne vračaš se nazaj, dokler sem živ. Lahko me ubiješ, vendar te ne izpustim. Ne želim, da greš nazaj. Želim, da rasteva skupaj, da narediva nekaj v življenju, da pomagaš družini." Sam sem hotel spakirati. Če ga ne bi bilo, potem res ne bi igral košarke. Skupaj sva bila nato tudi v Laškem.

Trener Aleš Pipan je prav tako odigral pomembno vlogo pri njegovem košarkarskem razvoju. Alen se spomni, kako veliko so v Laškem trenirali. | Foto: Vid Ponikvar Trener Aleš Pipan je prav tako odigral pomembno vlogo pri njegovem košarkarskem razvoju. Alen se spomni, kako veliko so v Laškem trenirali. Foto: Vid Ponikvar Tam je veliko vlogo v vaši košarkarski karieri odigral tudi trener Aleš Pipan …
Ali me je veliko naučil. Pri njem sem garal, da bi bil boljši košarkar. Nenehno smo imeli treninge. Tudi pri Olimpiji sva delala skupaj in sem napredoval.

Kaj je za vas največji uspeh?
Dobre tri sezone v Ljubljani pri Olimpiji so bile zame zelo lepe in uspešne. V Ljubljano sem prišel kot otrok, igral v evroligi in veliko napredoval. V Gran Canarii sem imel lani izjemno sezono. Imel sem odličnega trenerja, odlično ekipo. Vse je bilo urejeno. Zadnji uspeh pa je lovorika z Unicajo v Eurocupu.

Kaj vam pomeni osvojitev Eurocupa z Unicajo, kjer ste sicer kot posojeni košarkar turškega Andolu Efesa?
Nekaj najlepšega v življenju. Za vse življenje si bom zapomnil. Dobili bomo tudi repliko pokala, ki si ga bom shranil. Vesel sem tudi zaradi tega, ker sem v finalu igral pomembno vlogo. Na prvih dveh tekmah sem bil med boljšimi v ekipi. Res, da sem bil v zadnji tekmi izključen, vendar je tudi res, da so po moji izključitvi soigralci potem zaigrali kot prerojeni. Zelo sem vesel in tudi vsi v Malagi.

S Slovenijo bi rad osvojil medaljo na enem izmed večjih tekmovanj. | Foto: Vid Ponikvar S Slovenijo bi rad osvojil medaljo na enem izmed večjih tekmovanj. Foto: Vid Ponikvar Kakšno vlogo je imela Slovenija v vaši košarkarski karieri?
Ko sem prišel, me je bilo strah. Preplašen sem bil. Zame je bila to nova država. V bližini nisem imel staršev. Ob sebi sem imel le Atanackovića, ki mi je, kot sem že dejal, veliko pomagal. Slovenija, hvala za vse! Vedno bom hvaležen, da sem se lahko košarkarsko izobraževal tukaj in da igram za reprezentanco. Po drugi sezoni so mi dali državljanstvo, ki sem ga zagrabil z obema rokama. V preteklosti sem bil del mlajših reprezentančnih kategorij, zdaj sem del članske izbrane vrste. Vedno bom na voljo slovenski reprezentanci.

Ali so vam v Bosni kaj zamerili, ker igrate za slovensko reprezentanco, ne tamkajšnjo?
Na začetku so, ker niso verjeli, da bom nekoč prišel do te ravni in da bom igral za Slovenijo. Ko so videli, da sem vzel državljanstvo, so me klicali, da bi igral za reprezentanco. Takrat je bilo prepozno. V Sloveniji sem lepo živel, oče je dobil službo in Slovenija je pomagala tudi pri tem.

V karieri bi se rad preizkusil tudi v ligi NBA, zato ga vleče onstran luže. | Foto: Vid Ponikvar V karieri bi se rad preizkusil tudi v ligi NBA, zato ga vleče onstran luže. Foto: Vid Ponikvar Kaj pričakujete od letošnje reprezentančne akcije?
To leto se bomo trudili, da bomo prišli do največjega cilja. Vemo, da imamo dobro ekipo. Pridružil se nam bo mladi, vendar izkušeni igralec Luka Dončić. On igra izvrstno. On je med nosilci Reala. Igra, kot bi imel 30 let. Potem je tu kapetan Goran Dragić, ki je izvrsten človek in prav tako košarkar. Videli ste, kakšne predstave je kazal v ligi NBA. Škoda, da se mu ni uspelo uvrstiti v končnico. Naša naloga bo, da bomo poslušali selektorja Igorja Kokoškova.

Kaj bi radi v košarki še dosegli?
Da bi s Slovenijo osvojil medaljo. Da ne govorim o evroligi in da bi šel v ligo NBA. Potem bi naredil vse v športnem življenju.

Torej vas vleče v ligo NBA …
Me. Željo imam, da bi šel tja. Da vidim, kako je vse skupaj. Vse delam, da bi okusil ta parket, žogo in vso ligo. Nato bom videl, ali sem za to ligo ali ne. Govori se, da bom šel poleti na kamp v Las Vegas. Bomo videli, kaj se bo zgodilo v naslednjem obdobju.