Dino Rađa: Da je Maljkovića povozil čas, je zgodba za otroke

"Košarka, kakršni smo danes priča, ni tista, s katero sem se sam ukvarjal," vidnega nezadovoljstva nad novimi košarkarskimi trendi in vplivi vse večjega številka obstranskih deležnikov ne skriva Dino Rađa, ki se je tudi zaradi tega kmalu po vlogi funkcionarja v splitskem klubu zavestno umaknil iz svojega športa. O tem dovolj zgovorno priča podatek, da si denimo med nedavnim evropskim prvenstvom v Litvi ni ogledal niti ene same tekme. Tudi severnoameriška poklicna liga NBA, kjer je kot član najuspešnejšega kluba v zgodovini, Boston Celtics, prebil štiri zelo uspešne sezone, s katerimi je utiral pot novim evropskim rodovom na drugi strani Atlantika, ni deležna njegove pozornosti.

Vseeno rad zajadra v spomine in tudi po dobrih dveh desetletjih ob pogovoru o nepozabni splitski Jugoplastiki ali pa reprezentančnih prigodah ne ostaja povsem ravnodušen. "Vsaka zgodba je na svoj način obeležila del mojega življenja. Štiri leta v Jugoplastiki so bila moja najlepša v košarkarskem življenju. Ko sva se z Božidarjem Maljkovićem poslavljala od Splita, nam je vsem dejal, naj si zapomnimo ta leta, saj boljših v življenju ne bo. Imel je prav. Reprezentanca Jugoslavije … Menim, da je bila to najboljša evropska ekipa vseh časov in tudi v svetovnem merilu, če izvzamem originalni 'dream team'. Na vse to me vežejo posebni trenutki. Pozneje se nam je pripetila še posebna zgodba s hrvaško reprezentanco leta 1992. To je bila ekipa, v katero smo dajali vse drug za drugega. Dovršena ekipa igralcev in prijateljev. Zaradi rezultata in promocije, za katera smo tedaj poskrbeli, s polnim srcem govorim o tistih časih," priznava nekdanji košarkar Splita, rimskega Virtusa, Bostona, Olympiacosa, Panathinaikosa, Cibone in Zadra ter nadvse pomemben član hrvaške in pred tem jugoslovanske reprezentance. O slednji je govoril tudi v odmevnem filmu "Nekoč brata", ki je ob močnem scenarističnem vplivu Vlada Divca nastal v Združenih državah Amerike. Govori predvsem o razdrtem prijateljstvu med Draženom Petrovićem in Divcem. Rađi ni žal, da je "pričal" v tej zgodbi, čeprav po ogledu priznava, da so bila določena dejstva izkrivljena. "Na ta film se lahko gleda z več zornih kotov. Zame je najbolj pomembno, da se ohranijo vizualni spomini na Dražena. Lahko se bere in gleda fotografije, a film prikazuje posnetke akcij in prinaša zgodbo. Ne le o njem, temveč o rodu, ki je vladal evropski košarki. Poleg tega pa menim, da je treba v preteklosti slabe stvari potiskati na stran, dobre pa izpostavljati. V življenju spori ne prinašajo koristi. Zato je treba težiti k prijateljstvu in spravi," poudarja danes 44-letni košarkarski upokojenec.

Poleg Dražena imajo v njegovem spominu prav posebno mesto vsi sooblikovalci nepozabnih košarkarskih zgodb. Tudi Jure Zdovc, s katerim sta več kot desetletje po razpadu države in koncu "plave" reprezentance moči združila v Splitu in klubi prinesla naslov državnega prvaka. Visoko mesto na vrednosti lestvici pa bo za vselej ohranil tudi srbski strokovnjak Božidar Maljković, saj je bil kot trener svojevrsten ideolog splitske košarkarske avantgarde. "Sva večna prijatelja. Ne le naju, temveč celotno generacijo povezuje nerazdružljivo prijateljstvo. Tega ne more nič spremeniti. Redno sva v stikih," poudarja Splitčan, ki na kritike na račun selektorja slovenske izbrane vrste na evropskem prvenstvu 2011 odločno odgovarja: "Velikega trenerja in poznavalca čas ne more povoziti. Košarka je preprost šport. A časi so se spremenili. Ljudje niso pripravljeni tako trdo delati. Košarkarji so postali zvezde, zato ne bi delali tako trdo kot mi, čeprav smo bili še večje zvezde. A tu so menedžerji, pritiski … To se je spremenilo. Da pa je Boža povozil čas, so zgodbe za male otroke."

Kmalu po končani karieri je Rađa našel novo športno ljubezen. Za zapriseženega pomorščaka in predvsem 211 cm visokega velikana nekoliko neobičajno, a nadvse pristno in intenzivno – alpsko smučanje. Na zasneženih strminah prebije med 20 in 30 dni na leto in ob tem poudarja, da bi jih še več, če bi mu to le dopuščal čas. "Na začetku so se mi smejali, saj sem zaradi višine na smučarski progi izstopal. Kdorkoli me je videl, me je vprašal, kaj počnem na smučeh. Toda vse se skriva v volji. Smučanje ni nekaj groznega. Ni mi uspelo nič posebnega, če sem se naučil smučati. Vse skupaj je ob volji, delu in treningu nekaj preprostega. Ko smučaš od jutra do mraka, ni težav," o svojem hobiju razmišlja velikan hrvaške, evropske in svetovne košarke.