Goran Jagodnik vse bližje slovesu, a je pred njim nova pot

Primorski košarkar, ki kljubuje časovnim okvirjem v profesionalnem športu, se pri 42 letih še vedno aktivno podi za žogo. Čeprav bi lahko še vedno igral v prvi ligi, pa zadnje kilometre oziroma metre košarkarske poti nabira pri drugoligašu Iliriji, ki je v tej sezoni po 20 tekmah še vedno neporažena. Če štejemo tudi prejšnja leta, so Ilirijani pretekli konec tedna zabeležili 47. zaporedno zmago. Goran Jagodnik je v zadnjih dveh letih prispeval velik delež, da bo klub v prihodnji sezoni igral v prvoligaški konkurenci. Zato pa se izteka čas na njegovi 26-letni aktivni košarkarski poti. Videti je, da bo odigral le še dve tekmi, nato obesil košarkarske čevlje na klin in se podal na Primorsko k tamkajšnjemu prvoligašu, kjer bo še vedno vpet v košarko, brez katere ne more.

Kako je biti del takšnega kluba, ki je v eni sezoni nanizal 20 zaporednih zmag, sicer pa že skupaj 47? Ne glede na to, da gre to za drugoligaško konkurenco ...
Ko zmaguješ, je vse super. Ilirija je zdrava sredina z domačimi fanti. Lani sva prišla jaz in Stipe Modrič, letos Jasmin Hukić in Žan Mark Šiško. To je pokazatelj, da lahko zdrava sredina z majhnim oziroma minimalnim proračunom nekaj naredi. A seveda to ne gre v nedogled.

Kje ste v primerjavi s prvoligaško konkurenco?
Težko je to primerjati. V drugi ligi smo dokaj dominantni v višini in moči. Ko prideš v prvo ligo, je drugače. Vsaka ekipa, kjer smo mi dominantni, ima fante, ki so bolj kakovostni in z več izkušnjami. V pokalu smo lahko videli, da nismo tako dobri za prvo ligo, ko smo izgubili s Podčetrtkom. Nismo bili pripravljeni, a je bilo za vse enako. Ilirija za nastop v prvoligaški konkurenci kot ekipa potrebuje nekaj sveže krvi.

Na lliriji igra pod vodstvom Saša Dončića. Foto: Vid Ponikvar Je zapeljano v to smer, da Ilirija v prvi ligi ne bo muha enodnevnica?
Zastavljeno je, da se klub povzdigne. Na dobri poti je. Ko prideš v prvo ligo, moraš igrati in ne samo sodelovati. In fantje, ki bodo poleg, bodo rasli s klubom.

Pa je v Ljubljani denar še za eno nekoliko večjo košarkarsko sredino? Slovan, ki je bil nekdaj tekmec Olimpiji, ni mogel privabiti sponzorjev …
Dobili smo novega predsednika. Sicer ne bo prinesel milijonov, a se spozna na te stvari. S pomočjo drugih ljudi v upravi in pomočjo bivših Ilirijanov se bo sestavil začetni proračun, ki bi bil za vstop v prvoligaško druščino dovoljšen. Ko prideš v prvo ligo, ti ne bodo kar metali denarja pod noge. Najprej si moraš ustvariti ime, imeti rezultate, šele potem lahko pričakuješ kaj več.

Ali je tudi Goran Dragić, ki je otrok Ilirije, vključen v projekt?
Mislim, da ni zraven. Na zadnjo skupščino sta prišla dva bivša Ilirijana, ki sta z dušo in telesom v klubu in bosta s skupnimi močmi pomagala pri sestavi proračuna.

Kako pa bi lahko primerjali slovenska košarkarska okolja? Bili ste v najbolj organizirani Olimpiji, nato pri Hopsih, zdaj pri drugoligašu Iliriji …
Tega se ne da primerjati. Pogoji za delo so pri Olimpiji zelo dobri. Ne da bi podcenjeval druge, vendar je vse skupaj na višji ravni. Vse je podrejeno treningu. Pustimo rezultate ob strani. Pri pogojih za delo, kar se tiče Slovenije, je Olimpija daleč pred vsemi. Hopsi se borijo kot vsi drugi klubi. Ilirija bo na začetku na tej ravni. S srečnim kadrovanjem lahko naredi dober rezultat. S srečno roko pa si lahko takoj v boju za ligo za prvaka.

S pravimi kadrovskimi potezami bi se lahko tudi Ilirija potegovala za ligo za prvaka. A bodo morali šiškarji dvigniti proračun, pravi Jagodnik. Foto: Vid Ponikvar Bo Ilirija v prvi ligi domovala v Hali Tivoli?
Ta dvorana, kjer smo zdaj, ne bo primerna. Govori se o Hali Tivoli, kar bi bil za Ilirijo velik plus. Povrhu vsega bi se košarka spet vrnila v Tivoli, ki je lačen košarke. Ljudje so navajeni hoditi tja na tekme. Prej na Olimpijo, zdaj bi se lahko navadili na Ilirijo.

Kako privabiti navijače, saj Ilirija nima navijaške baze?
Res je, da je nima, vendar je klub iz Šiške, kjer so bili navajeni na košarko. Tivoli je v središču tega. S srečnim kadrovanjem lahko naredi rezultat. Potem pridejo tudi navijači. Ko smo pred leti igrali v evroligi, so ljudje na začetku sezone tudi še tipali. Ko se je ustvarjal rezultat, so želeli biti vsi zraven. Tudi cena vstopnic ni bila pomembna. Takrat je celotna Slovenija živela s tem. Tega sicer ne moreš primerjati s prvo ligo, a je scenarij podoben.

Pri 42 letih vam že nekaj časa govorimo zimzeleni Goran Jagodnik. Koliko časa pa nameravate še vztrajati pod obroči in aktivno igrati košarko?

95-odstotno sem odločen, da bom po tej sezoni prenehal. Odpirajo se mi druge možnosti. Če se to posreči, potem bom prenehal. Če to pade v vodo, je mogoč tudi scenarij, da odigram še eno sezono. Za zdaj kaže, da bosta naslednji dve tekmi moji zadnji v karieri.

Na bogati športni poti je prepotoval Evropo, končal pa jo bo na Iliriji. Pravi, da sta naslednji tekmi, kot kaže, njegovi zadnji. Videti je, da se seli v primorski klub Sixt Primorska. Foto: Vid Ponikvar Kam vas vleče?
V klub Sixt Primorska. Pogovarjamo se, zdaj pa se mora to realizirati oziroma vse skupaj usesti. Verjamem, da se bomo dogovorili in potem končno obesim, kot bi rekli nogometaši, "kopačke" na klin.

V kakšno pomoč bi lahko bili primorskemu klubu?
V veliko. Imam poznanstva, zveze. Delal bom, kar bodo potrebovali. Poleg tega imam tudi praktično vse trenerske izpite končane. Na začetku v klubu zagotovo ne bi imel le ene vloge, ampak bi opravljal več funkcij.

Verjetno je želja dvigniti prvoligaša na Primorskem proti vrhu slovenske košarke?
Ljudje, ki so zraven, so zagrizeni. Pripravljeni so vložiti v košarko. Imajo vizijo. Za zdaj je videti vse perspektivno in pozitivno. Je pa res, da je treba veliko delati. Potreben je čas, da okolica zaživi. Če se bom dogovoril, bo to ena od mojih nalog. V Kopru so vedno igrali solidno košarko. Zadnja leta so željni tega. V Kopru so veliki patrioti. Gledam rokomet, ki je začel z ničle. Domačini so pripeljali klub do te mere, da si tekme ogleda po 1500 gledalcev. To miselnost je treba spraviti v košarko. V Kopru imajo ljudje radi šport. Zakaj ne bi imeli tudi košarke? To je povsem zdravo razmišljanje.

Kako bo vam potem brez aktivnega igranja košarke?
Roko na srce, ne vem, če bi lahko bil brez košarke. Saj bi kaj počel, vendar vse skupaj bolj na pol. Tu sem doma. Brez košarke si ne znam predstavljati življenja. Ko bom enkrat nehal in bom zvečer prost, ne vem, kako bo. Verjetno bom vseeno rekreativno še igral in tudi za veterane. Rad sem v košarki. Nam košarkarjem je po karieri težko prebiti led, ker te včasih niti ne pustijo zraven. Nekateri so premočni, da bi lahko izplaval iz nekega povprečja. Vendar se borimo. Slej ko prej bo tudi nam uspelo.

V reprezentančnem dresu je nastopil na šestih evropskih in enem svetovnem prvenstvu. Verjame, da se bosta Goran Dragić in Luka Dončić ujela. Foto: Vid Ponikvar Z igralsko kariero morate biti zadovoljni …
Ko vrtim film nazaj, bi zagotovo kaj zamenjal, ampak na splošno, če potegnem črto, moram biti zadovoljen. Povrhu vsega pri 42 letih še igram košarko, kar je dobro za zdravje. V karieri sem igral tudi za dobre klube. Na Poljskem, v Rusiji, Turčiji, pri nas za Olimpijo ... To so bili klubi, ki so nekaj pomenili. Niso bili sicer špica, vendar sem bil v vseh ekipah nosilec igre. Z malce sreče bi lahko pristal tudi v boljšem klubu, vendar s slabšo vlogo.

Ali vam je kaj denarja ostalo od igranja košarke?
Nekaj sem privarčeval. Da bi pa živel od tega, ne gre. Ko nekaj denarja zaslužiš, pridejo ljudje, ki ti ponujajo investicije. Teh je ogromno. Včasih potem zadeneš, včasih ne.

Ko sva ravno pri denarju, vam je Olimpija vrnila vse, kar vam je bila dolžna?
Vse sem dobil. Korektni so bili, čeprav sem čakal dalj časa. Na koncu sem imel tudi nekaj sreče. Slab mesec, preden so razglasili prisilno poravnavo, sem prišel na vrsto.

Zdaj, ko še aktivno igrate pri Iliriji in je vaš trener Saša Dončić, verjetno večkrat beseda nanese na njegovega sina Luko Dončića, ki kljub mladosti izvrstno igra v dresu Real Madrida.
Normalno je, da se pogovarjamo. Pa ne samo zato, ker je Saša njegova oče, ampak zato, ker imamo Slovenci 18-letnega košarkarja, ki blesti. In to v Realu. Se pa zaradi tega, ker je Saša oče, še več govori in tako dobimo kakšno drugo informacijo. Luka je nenehno na tapeti. Enako je bilo lani, ko nas je prišel pogledat oče od Gorana Dragića. Večinoma smo se o njem pogovarjali. Ne moreš mimo Dončića in Dragića.

Luka Dončić je v garderobi Ilirije na tapeti. Četudi njegov oče ne bi bil trener Ilirije, bi se pogovarjali o njem, pravi Goran Jagodnik: "Luka blesti pri 18 letih. In to v dresu Reala." Foto: Sportida Dobrodošlo je, da se imamo v Sloveniji o kom pogovarjati. Vendar je, če gledamo z druge strani, pri Luki Dončiću tudi varljivo za mlade, da ne bi tudi sami prehitro pokukali onkraj naših meja in se potem izgubili.
Goran in Luka pritegneta več mladih v košarko, kar je dobrodošlo, po drugi strani pa je opozorilo za klube in za tiste, ki bomo delali, da najboljše zadržimo.

Dončić je šel pri 13 letih, in to v Real. Edini je, ki je uspel, preostali mladi, ki so šli, niso uspeli. Še vedno mislim, da se bolje razvijaš doma kot v tujini. Dončić je izjema. Kamorkoli bi ga dal, bi se razvil tako. Takšnega košarkarja moraš poriniti naprej. Sicer pa je praksa takšna, da Španci prej dajo svojega košarkarja na določen igralni položaj kot Slovenca, če se ravno ne pišeš Dončić. Iz Olimpije sta denimo odšla Blaž Mesiček in Vlatko Čančar, češ da pri Olimpiji nista dobila priložnosti. Za Mesička to ne drži. Čančar je bil v načrtu, da bo več igral kot zdaj pri Mega Leksu. A na koncu pridemo do tega, da je vsak svoje sreče kovač.

Kako sami vidite sodelovanje Gorana Dragića in Luke Dončića v reprezentanci? Gogi je že dejal, da mu bo predal dirigentsko palico …
Če pogledamo Španijo in ZDA, v reprezentanci igrajo sami zvezdniki. Ni malo takšnih, ki se sprašujejo, kako bosta Dončić in Gogi sodelovala. Hvala bogu, da ju imamo. Trener bo že našel obema svoje mesto. To ni težava. Pred leti smo imeli tri odlične organizatorje igre v Jaki Lakoviču, Benu Udrihu in Goranu Dragiću. Pa so bila vprašanja, kako se bodo znašli, ali se sploh bodo. Pa igraj z dvema naenkrat. Bosta že sodelovala. Iščimo prednosti in ne težav. Fantje se bodo podredili reprezentanci. Enkrat tako, drugič drugače. Če lahko v Realu igra 12 zvezdnikov, zakaj v Sloveniji ne bi mogla dva.

Kako pa gledate na Boštjana Nachbarja, ki je sicer že sklenil reprezentančno pot? Na mestu krilnega centra, ki je v reprezentanci šibko, bi še kako prav prišel, saj odlično igra v dresu Betisa.
Ravno včeraj sem ga gledal. Za 15, 20 minut bi bil dober. V izbrani vrsti nimamo štirice, zlasti če bo Jure Balažič nehal. Edo Murić je prva štirica, vendar je sicer po profesiji krilni košarkar. Boki bi tu dobil svoje minute. A je na drugi strani reprezentanca naporna. Dva meseca priprav, glava mora biti prava in pri stvari ... Sicer pa, kar se kakovosti tiče, bi Boki še lahko igral.