Jure Balažič od težkih trenutkov, ki jih je preživljal, do zadoščenja

Za 34-letnega Jureta Balažiča bi lahko rekli, da se je v Turčiji že povsem udomačil. Vse od leta 2012 igra v tej državi, ki ima iz leta v leto vse močnejšo košarkarsko ligo. Denarja je v Turčiji dovolj, tudi v klubu, v katerem slovenski košarkar igra od te sezone. Sponzor Istanbul Buyuksehira Belediyesija je največja občina v Istanbulu. Sezona se je za klub začela klavrno, saj je izgubljal kot po tekočem traku. Igra ni imela ne repa ne glave, poudarja Balažič. Vse pa se je spremenilo s prihodom četverčka na čelu s še enim slovenskim košarkarjem Sašo Vujačićem. Na zadnjih šestih tekmah so kar petkrat slavili zmago in se kar naenkrat znašli v boju za končnico …

Jure, kako je kaj v Turčiji? Verjetno se ne pripravljate na snežne meteže kot pri nas v Sloveniji? Ne, na srečo ne. Trenutno je 17 stopinj (z njim smo se pogovarjali v četrtek opoldne, op. p.), smo pa imeli tudi mi pred kratkim snežni metež. Že ob dežju je pri nas pravi kaos na cesti, zato si lahko predstavljate, kako je bilo ob snegu.

Lani poleti ste prestopili v vrste Istanbul Buyuksehir Belediyesija, ki si je vstop v turško elito priigral z dobrimi predstavami v drugi ligi. A začetek druženja z najmočnejšimi klubi je bil težak. Po enajstih krogih ste le dvakrat zmagali. Kako težko vam je bilo? Kriza je bila velika. Klub je šele prišel v prvo ligo in se nekako prelahkotno lotili vsega skupaj. Mislili so, da bo igranje v ligi preprosto. Ker se je spremenilo pravilo o tujcih in lahko zdaj na parketu sočasno igrajo vsi tuji košarkarji – prej sta morala biti na parketu vsaj dva Turka –, je bilo toliko težje. Ker so bili uspešni v drugi ligi, so mislili podobno zgodbo nadaljevati tudi v prvi. Vendar je razlika med ligama ogromna. Pravega kadrovanja zaradi tega ni bilo.

Verjetno ste bili po slabšem začetku že vsi nervozni … Na začetku sezone nismo igrali povezano. Na parketu smo bili Indijanci. V turški ligi je težko igrati na takšen način. Že tako je močna, v tej sezoni pa je postala še močnejša. Igralci nismo vedeli, kaj moramo delati na parketu.

Med drugim ste doživeli tudi visok poraz proti slovenskemu selektorju Juretu Zdovcu ter košarkarjema Jaki Lakoviču in Domnu Lorbku … Takrat je pri nas odšel glavni trener, dve tekmi pa nas je vodil pomočnik. Na tisti tekmi nismo imeli nobenih možnosti, da bi karkoli naredili. Oni so igrali maksimalno, mi pa smo bili kot kure brez glave.

Kaj je bilo tisto, kar vas je tako dvignilo? Rekel bi, da je bila ključna stvar menjava trenerja. Prišel je Draško Prodanović, ki je spremenil vse. Zmagali smo tudi dve tekmi zapored ter v Saši Vujačiću, Damirju Markoti in Michaelu Jenkinsu dobili tri prave okrepitve. Postali smo resna ekipa. Trener je iz našega prostora in je postavil jasna taktična pravila. Marsikomu je zdaj lažje igrati. Prej se nam ni niti sanjalo, kaj moramo delati na parketu. Vse nam je bilo videti nemogoče. Zdaj nam Markota že tri tedne ne more pomagati, ker ima zvit gleženj, zase pa upam, da mi bodo omilili kazen in bom lahko že ta konec tedna spet igral.

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Dobili ste prepoved igranja na dveh tekmah … Nič takšnega ni bilo. Z nasprotnikom sva se prerivala in sem ga udaril s komolcem. Ker je letelo proti obrazu, sem dobil takšno kazen in takojšnjo izključitev. Pravila so stroga. Sicer ga sploh nisem udaril, ker je bilo bolj ko ne samo nakazano, vendar sem spoštoval pravila in šel brez pritožbe z igrišča. Klub se je pritožil, da bi mi omilili kazen, ker ni bilo udarca. Upam, da mu ugodijo. Zdaj smo namreč zaradi poškodbe Markote in moje neumnosti šibki na položaju krilnega centra, tako da sta bila na prejšnji tekmi celo dva centra sočasno na parketu. Ko sva bila oba aktivna, smo bili zelo močni na tem igralnem položaju.

So se ambicije kluba kaj povečale, ker ste zdaj že deseti na lestvici z le eno zmago zaostanka za osmim mestom, ki še vodi v končnico? Atmosfera v klubu je dobra. Igralci se med seboj razumemo. Prvi cilj je obstanek. Pred sezono so sanjali, da bi se uvrstili v končnico … Zdaj smo začeli zmagovati in imamo možnost, da se uvrstimo vanjo, vendar je najpomembneje, da ostanemo v ligi. Ekipa je resna, pa tudi klub. Klub ima vse večje ambicije, kar zadeva prihodnost. Smo pa v zadnjih tekmah pokazali, da lahko igramo proti najboljšim ekipam.

Nekako ohranjate statistiko oziroma predstave iz prejšnjih let. V Turčiji ste zdaj že od leta 2012. Ste zadovoljni s sezono? Na začetku sem bil izredno nezadovoljen. Prvo leto, ko sem prišel v Turčijo, sem se moral najprej navaditi na drugačen način dela. V Krki pri Aleksandru Džikiću in še prej sem bil navajen, da je poudarek na taktiki. Vse je bilo jasno postavljeno. Tukaj sem moral veliko stvari reševati sam. V tej sezoni je bilo na začetku ekstremno. Prvih nekaj mesecev sem se mučil. Bilo je veliko nejasnosti. Sistem ni bil pravilno postavljen. Zdaj novi trener izrablja naše kakovosti, dosti lažje pa nam je tudi zaradi okrepitev.

Kako to, da si je klub lahko privoščil Sašo Vujačića, Damirja Markoto in Michaela Jenkinsa, ki niso poceni igralci? Naš klub je velik klub in ga sponzorira največja občina v Istanbulu. Denarja je veliko. Najprej so poskusili nadaljevati trend iz druge lige, vendar so videli, da ne bo šlo. Poudarjajo, da je to največji klub na svetu. Ima 44 tisoč članov – nogomet, judo … Pod častjo bi jim bilo, če bi izpadli, zato so hitro pripeljali nove obraze.

Kakšna pridobitev pa so ti trije košarkarji? Njihova prisotnost je za ekipo zelo dragocena. Jenkins je predvsem napadalec. Saša razigrava in rad poda. Njegove napadalne kakovosti so nesporne. Potrebovali pa smo tudi visokega košarkarja, ki smo ga dobili v Markoti. Prvo tekmo je odigral fenomenalno, nato pa si kmalu zvil gleženj. Odsoten naj bi bil še približno dva tedna, nato pa nam bo spet pomagal.

Kaj bi lahko dejali za Vujačića? Kakšen soigralec je? Vsekakor je pravi profesionalec. Veliko posluša. Vidi se, da je igral na visoki ravni. Tudi zunaj igrišča nimam nobenih pripomb. Včasih gremo skupaj na večerjo. Prav ustreza mi, da imam ob sebi nekoga, ki govori moj jezik. Pol leta nisem imel te možnosti, zdaj je v klubu bistveno bolj domače. Trener je iz naših krajev, Dušan Cantekin prav tako govori srbsko. Ob trenerju torej štirje igralci govorimo jezike iz nekdanje Jugoslavije.

Torej bi imeli Vujačića tudi za soigralca v reprezentanci, saj v sebi nosi kakovost? Sem vedel, da me boste vprašali kaj takšnega. Vujačiću sem pred intervjujem rekel, da bo zagotovo kakšno takšno vprašanje (smeh, op. p.). Seveda, zakaj ga ne bi imel. Pri njem kakovost nikoli ni vprašanje, saj je dober igralec.

Se kaj pogovarjata o reprezentanci? Malce ga res zbadam glede reprezentance, sicer pa ga več sprašujem o Kobeju Bryantu.

Gledate kaj proti reprezentančnemu poletju? Slovenija bo nastopila na evropskem prvenstvu na Hrvaškem in nato v izločilnih bojih, v katere naj bi se uvrstila po zdravi pameti, v Franciji … Po pravici povedano še ne. Vesel sem, da so se v klubu kolesja zavrtela v pravo smer. Bomo videli, ali me bo Jure Zdovc vpoklical in kako se bo telo počutilo poleti.