Miha Zupan: Bog ti je vzel sluh, dal pa ti je košarko. Ne boj se.

Foto: Vid Ponikvar Miha Zupan, ki bo septembra praznoval 35. rojstni dan, je navdih za številne. Vzgled vztrajnega premagovanja ovir. Njegova - 95-odstotno gluh je od rojstva - se ni izkazala za previsoko za poklicno igranje košarke. Še več: pred desetletjem je bil v Olimpijinem dresu prvi gluhi košarkar v evroligi.

Kasneje je 205 centimetrov visoki krilni center napravil lepo mednarodno kariero z nastopanjem v Grčiji, Rusiji, Turčiji in Romuniji ter za člansko košarkarsko reprezentanco.

V zadnjem času ga tam ni več, zato pa je adut številka ena v reprezentanci gluhih košarkarjev, ki jih že čez nekaj dni čakajo olimpijske igre v Turčiji. 

Kako je biti najboljši gluhi košarkar na svetu in prvi gluhi košarkar v evroligi?
Ko sem prvič nastopil v evroligi, se niti nisem zavedal, da sem prišel tako daleč. Sčasoma, ko sem začel nastopati v tujini, sem se počasi začel zavedati. V čast mi je, da sem dokazal, da gluhi lahko igramo na vrhunski ravni v različnih športih.

Ste bili zaradi svoje hibe večkrat stigmatizirani?
Da, ko sem hodil v šolo, je bilo ogromno diskriminacije, norčevanja. Niso verjeli, da mi bo uspelo v košarki. Jaz se s tem nisem obremenjeval, ampak sem garal. Dajalo mi je dodatno energijo. Dokazal sem, da nisem za na odpad.

Zupan bi si želel hitrejšega napredka pri odnosu med slišečimi in gluhimi. Foto: Vid Ponikvar Se vam zdi, da je slovenska družba napredovala pri odnosu do gluhih?
Napredek gre zelo počasi. Primer je beseda gluhonem. To je žalitev za nas. Jaz lahko govorim. Velika razlika je med gluhonemim in gluhim. To je podobno, kot bi črncem v Ameriki rekli črnuh. V tujini, še posebej v Grčiji, Turčiji in Romuniji, je malo več spoštovanja do gluhih ljudi.

Vesel pa sem, da sta bili na mojem košarkarskem taboru, ki se ga je udeležilo 80 ljudi, le dve slišeči osebi. Želel sem pokazati, da smo gluhi zelo sposobni.

V tujini sem se o tej problematiki ogromno naučil. Narobe je, da pri nas o zadevah gluhih odločajo slišeči ljudje. V Sloveniji spremembe potekajo prepočasi.

Kaj je treba rešiti najbolj urgentno?
Potrebujemo več informacij, iz Slovenije in tujine. Obstaja TIPK TV, ki ima program, podprt z znakovnim jezikom, a zanj primanjkuje sredstev. Mi smo mala baza, trudimo se, da bi bilo za gluhe čim več kakovostnega programa.

Miha Zupan o aplikacijah, ki jih je razvil za lažje komuniciranje gluhih in slišečih:

Kako ste sploh padli v košarko?
Igrati sem jo začel pri 13 letih, pri 17 pa sem prestopil k Slovanu, pred tem sem igral v tretji ligi (za Društvo gluhih in naglušnih Ljubljana, op. a.) in brez težav dosegal po 30 točk. Opazil me je Janez Rajgelj in me povabil k Slovanu. Bil sem popolnoma navdušen, vselej sem sanjal, da bi lahko igral s slišečimi. A nisem se zavedal, kaj me čaka.

Na Slovanu je bil trener Ivan Sunara, ki je v meni videl potencial. Napotil me je k enemu od proizvajalcev slušnih aparatov, kjer so mi povedali, da je rešitev trak za na glavo – znojnik. Ta namreč preprečuje znoju, da bi prišel v stik z aparatom in da bi ta zato nehal delovati.

Vsi sobotni intervjuji le en klik stran

Miha Zupan na svoji zadnji akciji članske reprezentance pred dvema letoma v Zagrebu. Če že ni več med slišečimi reprezentanti, pa bo na olimpijskih igrah gluhih v Turčiji, ki se začnejo 18. julija, najbolj vroč slovenski adut. Foto: Vid Ponikvar
Od tedaj na vsakem treningu in tekmi nosim trak, aparat pa deluje brez težav. Pred tem po kakšnih 15 minutah treninga nisem slišal nič več. Sunara je bil eden od ljudi, ki so zaslužni za prelomnico v moji karieri. Slovan je nastopal v ligi ABA, jaz pa sem veliko igral. Bil sem star 20, 21 let. Imel sem srečo. To so bila leta, ko je imel Slovan odlične generacije igralcev: Jako Lakoviča, Marka Maraviča, Saša Dončića, kasneje so prišli Goran in Zoran Dragić, Gašper Vidmar, Emir Preldžić …

Slišali smo, da vam je veliko pomagal tudi Saša Dončić, Lukov oče.
Da, on mi je pomagal drugače. Sedel je z mano na kavi, pogovarjala sva se lahko o vsem, tedaj nisem bil samozavesten. To sem potreboval, komunikacija je bila zame na prvem mestu. Moj govor je bil zelo slab. Počasi pa sem začutil, da se lahko pogovarjam z vsakim.

Saša Dončić, zdaj trener Ilirije, je bil velik Zupanov zaveznik in zaupnik. Foto: Vid Ponikvar Kako so vašo drugačnost sprejeli drugi (so)igralci?
Niso me sprejeli takoj, potrebovali so nekaj časa. Z mano so se morali pogovarjati bolj počasi in razločno, a iz leta v leto je moj govor bolj napredoval.

Ko sem šel v tujino in nekaterih nekdanjih soigralcev nisem videl šest ali sedem let, so mi dejali, da sem povsem drugačen kot prej. Občudovali so napredek mojega govora in košarkarskega znanja.

Kako so na vas gledali v tujini? Bili ste v Grčiji, Rusiji, Turčiji, Romuniji. Štiri države, štiri različne kulture.
Nikoli nisem imel težav. V Grčiji so me zelo lepo sprejeli, čeprav sploh nisem znal angleško. Moj prvi trener v tujini, v grški Trikali, je bil Vangelis Angelou, nekdanji pomočnik Dušana Ivkovića. Tedaj me je bilo kar strah.

Poklical me je k sebi, usedla sva se, dejal mi je: "Bog ti je vzel sluh, dal pa ti je košarko. Ne boj se. Verjamem v Boga, tudi ti verjemi. Sprosti se. Igraj košarko, kot znaš." Bil sem zelo napet, nato mi je dal veliko priložnosti in na koncu sezone sem bil v drugi peterki tujcev grškega prvenstva. V prvi je bil krilni center Linas Kleiza (odlični litovski reprezentant, op. a.). V čast mi je bilo, da so me izbrali, imel sem zelo dobro sezono.

Tedaj sem se sprostil, a nato so prišle nove države in novi ljudje. A ni bilo težav, hitro smo se ujeli. Vedeli so, da sem gluh. Zame je bila tujina … domača. Mislim, da so invalidi v tujini velikokrat bolje sprejeti kot doma.

Vsaka izkušnja s tujino je bila svojevrsten izziv. Foto: Vid Ponikvar Ob prehodu iz Slovana v Olimpijo ste nekaj časa le trenirali …
Ko je Olimpija navezala stik z mano, me je gnala neskončna motivacija, da bi vsaj eno sezono odigral v evroligi. Olimpija in Slovan prestopa nista dobro izpeljala.

S Slovanom sem imel tedaj še dve leti pogodbe, a s tem se je ukvarjal moj menedžer. Jaz sem si le želel v Olimpijo. Po pol leta sta se kluba vendarle dogovorila. Tisto obdobje je bilo zame zelo težko. Želja in motivacija sta bili, a nisem smel igrati. Bil sem potrt. Naposled so se stvari le uredile.

V Olimpiji ste nekaj časa odigrali skupaj z Markom Milićem.
Veliko mi je pomagal, svetoval, na primer pri izvedbi akcij. Bila sva sostanovalca v sobi, veliko sva se pogovarjala, na splošno o življenju. Na primer, kako ravnati z denarjem. Pred tem je bil moj idol zaradi zabijanja prek avtomobila. Spremljal sem ga tudi v NBA. Številko 12, ki jo je imel tudi on, še vedno nosim. Bilo mi je v čast, da sem se lahko v najtežjem v obdobju naslonil tudi na Marka.

Aleš Pipan je z Zupanom sodeloval pri Slovanu. Koliko trenerskih navodil razumete med minutami odmora?
Dobro vprašanje. Nekoč pri Slovanu, ko je bil trener Aleš Pipan, ki govori zelo hitro, nisem razumel, kar je povedal in narisal. Mislil sem, da mi bo razložil Saša Dončić. A tudi on ni vedel. Takšne stvari so se dogajale.

V Turčiji so navijači fanatiki, izjemno glasni so. Trenerja nisem nič razumel, zato pa mi je tabla, na katero je risal, povedala dovolj. Nato me je slišeči soigralec vprašal, ali sem kaj razumel. Gluhi imamo bolj izostrene druge čute, opazujemo ljudi in svet okrog sebe. Tu je bila moja prednost.

Miha Zupan o košarki gluhih

Miha Zupan je v domači Kranjski Gori na svojem drugem taboru pred kratkim gostil več kot 60 gluhih otrok in 18 spremljevalcev. Kako je bil videti delček treninga, si oglejte v spodnjem videu.



Za Zupana pa dopusta ne bo, saj ga čakajo olimpijske igre gluhih, ki bodo v Samsunu v Turčiji potekale od 18. do 30. julija. Poleg košarkarske reprezentance bosta tam sodelovala še atlet Tadej Enci in teniški igralec Marino Kegl.

Foto: Vid Ponikvar "Košarka gluhih je v obdobju samostojne Slovenije dosegala zelo dobre rezultate.

Osvojili smo osem medalj na velikih tekmovanjih, kar je za tako majhno državo ogromno. Prvič sem igral za gluhe, ko sem bil star le 13 let. V primerjavi s klasično košarko je razlika v komunikaciji.

Če bi imela reprezentanca gluhih enako podporo, kot jo slišečim zagotavlja Košarkarska zveza Slovenije, bi bili za 20, 30 odstotkov boljši.

Moji soigralci so dobri, ne najboljši, ampak dobri. Težave imajo zaradi služb, zato trenirajo zvečer. Gluhi igrajo s srcem, zelo radi imajo košarko. Reprezentanca je za njih velika čast.

Za prvomajske praznike na primer namesto dopusta trenirajo. Proračun je zelo omejen, a se trudimo z njim izpeljati dobre priprave.

Letos se nam je pridružil selektor Nejc Višnikar. Pomaga nam s srcem in znanjem. Tudi na mojem taboru je en član reprezentance gluhih. Mislim, da smo najbolje pripravljeni v zadnjih štirih letih.

Lani smo nastopali celo brez trenerja. Vodil nas je igralec Sašo Lukič, jaz pa sem bil kapetan. Vseeno smo prišli na olimpijske igre. Te so za nas vrh. Kolajne imamo, nimamo pa zlata. Če se nam bo ponudila priložnost zanjo, jo bomo zgrabili. Z nekaj sreče in znanja lahko pridemo daleč," je o prihajajočem izzivu dejal Zupan.

Kdo pa je bil najbolj strog trener, s katerim ste sodelovali?
Jure Zdovc. V Spartaku, kjer sva bila skupaj, nisem pričakoval kakšne večje vloge, pričakoval pa sem korektno. V prvi sezoni sem ogromno igral, bil najboljši v ekipi, klub je želel podaljšanje sodelovanja. Po Juretovem prihodu je moja minutaža padla, nisem bil več zanimiv. Zdovc me je uporabljal kakšnih deset minut na tekmo. Iskreno sem pričakoval več.

Z Juretom Zdovcem sta združila moči tako v St. Peterburgu kot v reprezentanci. Foto: Vid Ponikvar Preobrat pa se je zgodil v reprezentanci. Presenečen sem bil, da me je poklical in da sem imel vlogo na svetovnem prvenstvu v Španiji 2014 (povprečno 5 točk, 2 skoka v 18 minutah, op. a.). Za evropsko prvenstvo na Hrvaškem in Franciji pa nisem bil poklican. Načrtoval sem dopust in se z avtodomom odpravil na pot po Skandinaviji ...

... nato pa je sledil nenaden Zdovčev klic. Pred dvema letoma ste zadnjič nastopili za reprezentanco.
Žena me je podpirala, seveda je bila tudi njena zasluga, da sem lahko na reprezentančne priprave odšel z dopusta. V enem dnevu sem prevozil okrog 1.200 kilometrov, da sem prišel na priprave.

Imel sem poseben program, moral sem loviti pripravljenost soigralcev. Potrudil sem se in prispeval največ, kar sem lahko. Vesel sem bil, da sem bil spet v reprezentanci. To je bilo zame noro. Če bi vedel, kaj se bo zgodilo, bi se seveda pripravljal že prej.

Lani me Igor Kokoškov ni poklical. Vem, da sem že nekoliko v letih, ampak po drugi strani ta na igrišču pogosto niso glavna stvar. Preostane mi reprezentanca gluhih. Odhajamo na olimpijske igre v Turčijo, kjer imamo visoke cilje.

Kateri je bil najzabavnejši trener, s katerim ste sodelovali?
Aleš Pipan. Bil je nekaj posebnega: mimika, hiter govor, spravljal me je v smeh. V tujini pa bi se odločil za Izraelca Zvija Šerfa. Z njim sem eno sezono delal v St. Peterburgu. Nenehno je imel v ustih zobotrebec.

Miha Zupan o Izraelcu, ki je oboževal zobotrebce:

Kaj pravite na amerikanizacijo oziroma naturalizacijo v slovenski reprezentanci? Prihaja Anthony Randolph. Se vam zdi to prava poteza?
Ne vem. Če bi bil jaz selektor, v ekipo ne bi pripeljal Američana. S primeroma Alena Omića in Mirze Begića je drugače. Strinjam se z Milošem Teodosićem, ki je nekoč rekel, da ne bi igral, če bi Srbija v reprezentanco pripeljala Američana. Tudi Slovenci bi lahko brez Američana dosegli boljši rezultat. V zadnjih letih nam ni tako veliko manjkalo do bojev za medalje.

"Če bi bil jaz selektor, v ekipo ne bi pripeljal Američana." Foto: Reuters Imamo dobre mlade igralce: Luko Dončića, Jurija Macuro, Luko Kraljeviča, Blaža Mesička, Vlatka Čančarja. To je nova generacija, ki bi lahko nekaj naredila.

A že manko enega igralca je za nas velika škoda. Roko na srce, raje vidim, da igrajo pravi Slovenci, ki so ponosni na grb in državo. Brez zamere, a mislim, da ni treba, da je v reprezentanci Američan.

Drugi vidik njegovega prihoda je, da bo Slovenija izgubila Alena Omića, centra, kakršnih nima na pretek.
Se strinjam. Ne poznam ozadja, ampak mislim, da prihod Američana ni potreben.

Po scenariju Luke Šefica in v režiji Haidy Kancler je pred dvema letoma nastal dokumentarec o vas. Kako na Tiho zmago gledate zdaj?
Dokumentarni film Tiha zmaga prinaša same pozitivne stvari. So pa tudi manjkajoče zgodbe. Haidy je zgodbo izpeljala korektno v 55 minutah, super je bilo. Rad pa bi predstavil težave in srečen konec.

Hočem prikazati, kako sem se boril, prebijal skozi kariero in kako daleč sem prišel. Da povem svojo zgodbo, bi napravil še en film, še bolj poglobljenega. Ne vem, kako še, čakam priložnost, morda bo kdo dal idejo … Tiho zmago hvalijo vsi, ki jih srečam.