Milićeve anekdote: Dragića smo klicali dalajlama

Leta 2006 na svetovnem prvenstvu na Japonskem je bil takrat 20-letni Goran Dragić prvič del članske košarkarske reprezentance. Na Daljnem vzhodu sicer ni dobil veliko priložnosti za igro, a ga je takratni selektor Aleš Pipan vzel s seboj zaradi nabiranja izkušenj. Vsi vemo, kam je nato vodila športna pot starejšega od bratov Dragić, ki je zdaj eden izmed najboljših organizatorjev igre v ligi NBA.

Izkušenejši košarkarji so si ga takrat privoščili v času priprav. Ko so igralci po 24 ur na dan skupaj, in to dva meseca, je povsem razumljivo, da ušpičijo tudi kakšno neumnost. Vendar, poudarja Marko Milić, moraš biti nato pazljiv, kajti praktično vedno pride na vrsto čas za vračilo. "Takšne zgodbice so spontane. Vsi smo bili z vsemi žavbami namazani. Spomnim se 'Gogija' (Goran Dragić, op. p.), ki je vedno že spal, preden je letalo sploh vzletelo. Nato smo mu skrili čevlje in je zato hodil bos po letališču. Klicali smo ga dalajlama. A nam je hitro vrnil. Vedeli so, da sem denimo jaz klavstrofobičen in pri pristajanju so me zaprli v stranišče. Ven sem prišel ves preznojen. Kot bi bil v savni," se je spomnil reprezentančne anekdote Milić.

S klavstrofobijo pa je povezana tudi zgodbica o Janu Močniku. "Lumpi", kot kličejo 174 cm visokega organizatorja igre, prav tako ne mara majhnih zaprtih prostorov in enkrat je doživel enako usodo kot Milić, ko so ga zaprli v stranišče na letalu. "Odprite, odprite, se je drl. Nato je od zadaj eden pripomnil: 'Zate je to kot dnevna soba,'" se spominja Milić, ki dodaja, da so se takšne situacijske zgodbe zgodile na prvo žogo: "Ko si ves dan skupaj in ne veš, kam bi se dal, ti gredo tudi takšne neumnosti po glavi, da se sprosti vzdušje v ekipi."

Do začetka evropskega prvenstva v košarki je še 12 dni, do takrat pa vas čaka še nekaj anekdot ambasadorja prostovoljcev Marka Milića.