Petek, 4. 6. 2021, 5.49
3 leta, 6 mesecev
INTERVJU: NIKA BARIČ
Po zmagi nad rakom zmaguje še pod koši
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,78
Z Niko Barič, eno najboljših igralk v zgodovini slovenske košarke, ob robu priprav na EuroBasket o poletnih izzivih, klubski karieri, največji zmagi v življenju, statusu ženske košarke, trenerskih ambicijah …
Leto pred rojstvom hčerke Nike je Nedeljko Barič v dresu trboveljskega Rudarja v prvi sezoni prvega slovenskega nogometnega prvenstva zabil prvoligaški gol proti Medvodam. Pozneje je igral tudi v Avstriji. Nikin brat Nejc Barič je ta mesec z novomeško Krko postal pokalni košarkarski prvak in državni podprvak. Šport imajo v krvi. "Nogomet, košarka, rokomet … Marsikje bi lahko uspela," samozavestno poudari Nika Barič, ki se z rojakinjami te dni pripravlja na evropsko košarkarsko prvenstvo v Franciji in Španiji. Začelo se bo čez dva tedna. Tudi s prepričanjem o tem, da lahko Slovenija doseže nekaj več. "S klubom sem osvojila že marsikaj. Reprezentančni uspeh bi bila pika na i," pravi 28-letna in 169 centimetrov visoka zasavska organizatorka igre, ki je v svoji karieri na članski ravni igrala za Celje, Spartak, Ekaterinburg in Elazig. Zmag ne šteje več. Največjo pa je slavila na osebni oziroma zdravstveni ravni.
Ima Slovenija trenutno najmočnejšo žensko reprezentanco v celotni zgodovini?
Ko se je začela graditi naša zgodba, je bila zasedba bolj izkušena. Zdaj smo ekipo nekoliko pomladili. Tiste, ki smo bile še pred leti mlade, zdaj spadamo med izkušene, prihaja pa novi val. Gre za učinkovito kombinacijo. V primerjavi s predlansko akcijo vidim predvsem več zrelosti. Na enem mestu so zbrane najboljše košarkarice, kar jih premore Slovenija. Zato bi se kar strinjala, da tako močne reprezentance Slovenke še nismo imele.
Zdi se tudi, da ste prerasle golo navdušenje nad uvrstitvijo na EuroBasket. Logični nadaljnji cilji so pogled proti boju za kolajne, uvrstitev na SP in OI …
Slovenija še vedno ni Francija ali Španija, da bi zlahka napovedala četrtfinale ali polfinale. Želja po teh ciljih ni sporna. Ni pa to neko breme, o katerem bi se s soigralkami pogovarjale. Za najvišje cilje reprezentanca potrebuje večletno rezultatsko konstantnost. To pa ne zmanjšuje motiviranosti. Kam lahko pridemo? Pustimo se presenetiti. Osnovni cilj je napredovanje iz kakovostne in nevarne skupine z Belgijo, BiH in Turčijo. Če bi pred leti dobile takšno skupino, bi verjetno vsi po vrsti dejali, da bomo brez zmage. Zdaj verjamem, da lahko premagamo prav vse. Ko pa si enkrat v izločilnem delu, je mogoče marsikaj.
Kot igralka z dolgoletnim reprezentančnim stažem imate v glavi verjetno nek končni reprezentančni motiv.
S klubom sem osvojila zelo veliko. Reprezentančni uspeh bi bil pika na i. Da, želela bi igrati na olimpijskih igrah v Parizu. Tudi na svetovnem prvenstvu. Želja je seveda tudi kolajna na EuroBaksetu. Je to realno? Če ne bi verjela, ne bi igrala. Mesto bi prepustila mlajšim. Za vse to se mora sicer poklopiti marsikaj. Do takrat pa … Vztrajnost in trdo delo.
Moško reprezentanco so v zgodovini pogosto zaznamovale odmevne odpovedi. Pri dekletih je, vsaj tako trenutno kaže, slika drugačna.
Se strinjam. V reprezentanco z veseljem pride tudi igralka, ki ve, da jo čaka obrobna vloga. A deležna bo odličnih treningov in dobre družbe. Gre za izjemno skupino deklet. Povezuje nas neverjetna kemija, pravo prijateljstvo. To človek redko vidi.
Razlogi za reprezentančne "košarice" so v moških primerih tudi želena poletja z družino. Po drugi strani pa se košarkarice za materinstvo večinoma odločajo po karieri. Poznamo sicer tudi primere, ko so se košarkarice vračale kot mame.
To je odvisno od primera do primera. Pogovarjala sem se z igralkami, ki se po enoletnem premoru brez težav vrnejo pod koše. Spet drugim gre težje. Osebno menim, da se je bolj modro povsem posvetiti košarki in se za družino odločiti po koncu poti.
Govorili ste o reprezentančni povezanosti. Ta je bila vidna tudi med kvalifikacijami, ko ste zaradi okužbe s koronavirusom pristali v karanteni. Po spletu so zaokrožili posnetki slavja pred hotelom, vi pa ste soigralke pozdravili z balkona. Kako se spominjate tistih trenutkov?
Da, gre za sliko, ki potrjuje našo povezanost. A to je bila zame tudi zelo neprijetna izkušnja. Obsojena sem bila na bivanje v svoji hotelski sobi. Ko je ekipa odšla v dvorano na tekmo, sem se počutila nemočno in osamljeno. A ta covid-19 nas je še bolj povezal. To se vidi tudi med pripravami na EuroBasket.
Takrat ste morali podaljšati svoje bivanje na Kreti, mar ne?
Glavnina reprezentance se je vrnila v Slovenijo oziroma v države, v katerih si igralke služijo klubski kruh. Tina Jakovina in jaz sva ostali na Kreti. Prestavili so naju v poseben "covidni hotel", kjer so bile še okužene igralce iz Bolgarije in Grčije. Dobra stran zgodbe je, da sem imela sobo z balkonom tik ob morju. A to je tudi vse. Tudi z naročanjem hrane so bile težave, saj je bila Grčija takrat skoraj popolnoma zaprta. Veliko časa sem posvetila sebi ali pogovoru s soigralko. Takrat sva se zelo povezali.
Ste zaradi same okužbe čutili kaj negotovosti, morda strahu?
Ne. V prvi vrsti zaradi tega, ker je bil potek okužbe brez hujših simptomov. Izgubila sem le nekaj moči. No, pa tudi voh in okus sta me za nekaj časa pustila na cedilu. Še danes imam z vohom nekaj težav. Verjetno tudi zaradi tega, ker je bilo v mojem nosu že več kot 100 paličic za test. Ha, ha …
Okužba s koronavirusom je seveda neprimerljiva z zdravstveno težavo, ki vas je prizadela pri štirinajstih letih. Zmaga nad rakom ščitnice je pač vaša največja življenjska zmaga. Je težko govoriti o tem?
Ne, nikakor nimam težav z govorom o raku. Predvsem danes, ko se v svojem telesu odlično počutim, sem zadovoljna z življenjem in uspešna na svojem področju. Ponosna sem na prehojeno pot. Kot vsi, ki so premagali to zahrbtno bolezen, lahko rečem, da je bila to moja največja zmaga. Gre za bitko, za katero vedno želiš, da se nikoli ne ponovi. Od tistih trenutkov je sicer res minilo že veliko let. Sem pa vsakokrat, ko mi na rednih kontrolah povedo, da je moje zdravstveno stanje dobro, zadovoljna in pomirjena.
Danes na raka prav gotovo gledate bolj racionalno. Kakšno pa je razmišljanje štirinajstletnice?
Morda so bila leta celo moja prednost. Ni se mi podrl svet. Bila sem premlada, da bi se zavedala vseh razsežnosti bolezni. Nisem niti vedela, kaj se dogaja. Zaradi težav so me starši vodili k zdravniku. Sledila je diagnoza: rak ščitnice. Jaz sem vse skupaj sprejemala z zadržkom. Šele danes mi je jasno, kakšen šok je bil to za starše. Vodila sta me v Ljubljano, izvedela za bolezen, se pogovarjala o zdravljenju … Jaz sem le sledila navodilom.
Kako je potekalo zdravljenje?
Operacija je minila brez težav. Kirurg mi je odstranil ščitnico in del bezgavk. Sledilo je obsevanje. Nato pa so se začele težave, ki sem jih čutila na lastni koži. Ostala sem brez apetita. Izgubila sem veliko telesne moči. Košarka je bila takrat seveda na stranskem tiru. Navsezadnje sem že ob hoji po stopnicah čutila napor. A tudi to stanje se je kmalu izboljšalo. Iz meseca v mesec. Na srečo je bila to ena od vrst raka, pri katerem se metastaze ne širijo in prenašajo.
Košarki se niste želeli odreči?
Prav košarka me je vlekla. Kirurg in anesteziologinja sta mi stalno govorila, da se bom vrnila pod koše. Ko gledam nazaj, lahko rečem, da me prav nikoli ni prešinila kakšna močnejša negativna misel. Le obsevanje je bilo mučno. Predstavljajte si, da vas zaprejo v eno sobo in vam namenijo tableto. Obsevanje je bilo zelo agresivno. Posledično tri do pet dni nisem smela zapustiti sobe. Bila sem tudi brez telefona. Ta odrezanost od najbližjih, pravzaprav od vseh, je bila zame najtežja.
Danes, ko ste uspešna košarkarica, vse skupaj deluje kot predloga za film. A ne le to, ste ena od redkih slovenskih košarkaric, ki si bo skozi košarko zagotovila življenjsko eksistenco. Kdaj ste pomislili, da se lahko kariera razvije v to smer?
V podzavesti sem čutila, da je takšen scenarij mogoč. Morda tudi zaradi okolice, ki me je stalno priganjala. Od družine do prijateljev. Prav pred kratkim smo sedeli s prijatelji, ki so mi dejali: "Se spominjaš, ko smo rekli, da boš uspela in prišla do lige NBA?!" Res mi je uspelo. Tudi zaradi spodbudnih besed in zaupanja vase. Že v osnovni šoli sem v sebi prepoznala veliko stopnjo motorične sposobnosti. Prepričana sem o tem, da bi lahko uspela v rokometu ali nogometu, če me ne bi poneslo pod koše. V vsaj enem športu bi bila zanesljivo lahko profesionalka.
Ženska liga NBA. Ste ta izziv potisnili na stranski tir?
Le začasno. Želja ostaja. Prepričana sem o tem, da sem bom preizkusila tudi v ligi NBA. A ker gre za poletno ligo, to pomeni, da bi se morala odreči reprezentanci. Polovičarstvo me ne zanima. Zdaj igram za Slovenijo. Z vsem srcem. Prišel pa bo tudi čas za ligo NBA.
Prerasli ste okvire slovenske ženske košarke. Zanjo dekleta pogosto pravijo, da je zapostavljena. Se strinjate?
Da in ne. Odnos bi zanesljivo lahko bil boljši. Po drugi strani pa razumem tudi tiste, ki bodo po slabi tekmi dejali, da ženska košarka ni gledljiva. A to govorijo ljudje, ki se ne spoznajo na košarko in šport. Gre za vprašanje pričakovanj. Kdor gleda ligo NBA ali evroligo, podobne akcije seveda ne more pričakovati pri dekletih. A kdor ima iskreno rad šport in morda ve, koliko v svoj razvoj vlagamo, bo znal uživati tudi v naši košarki. Seveda, moški so bolj skočni, močnejši … Ta razlika bo vedno obstajala. Z njo se ne obremenjujem. Podobno lahko rečem tudi za reprezentančne soigralke. Peljemo svojo zgodbo.
Kaj pa status vzornikov? Tudi dekleta nosijo drese LeBrona Jamesa ali Luke Dončića. Kaj pa Nika Barič ali Teja Oblak? Pogrešate več izrazitega spogledovanja po košarkaricah?
Tudi meni je bil vzor Michael Jordan. To je logično. Vendarle je bil najboljši na svetu. Sem pa vzornico našla tudi pri dekletih. To je bila Sue Bird. Sicer pa zglede iščem tudi v drugih športih. Veliko jih spoštujem. Izpostavila pa bi Lindsey Vonn in Rogerja Federerja. Neverjetni osebi, neverjetna športnika. Vesela sem, da sem rojena v njuni dobi.
Okroglih deset let se košarkarska zdomka. Je bil to šok?
Sprva vsekakor. Predvsem prva ruska preizkušnja je bila zame velikanski izziv. Nisem vedela, kam se podajam. Kar naenkrat sem bila stalno v letalu, pa v prometnih zamaških velikanskih mest … Nato še jezikovne pregrade in velike razlike med največjimi mesti ter manjšimi kraji. Ko to vidiš, misliš, da si pristal v nekem socialističnem filmu. Na koncu sem v Rusiji preživela devet let. Naučila sem se jezika in spoznala veliko ljudi, tako da se tam dobro počutim. Tudi zaradi tega sem vesela, da se iz turškega Elazıga vračam v Rusijo. V kateri klub, vam trenutno še ne morem povedati. Počakajmo vsi skupaj na uradno potrditev. Me pa to zelo veseli. Na mizi sem imela zelo veliko ponudb. Ne le iz Rusije, temveč tudi Turčije, Francije … Nekaj časa sem čakala in nato sprejela najboljšo možno ponudbo.
Koliko časa se še vidite pod koši?
Selektor Damir Grgić vam bo dejal, da bi lahko igrala še deset let. Tudi sama verjamem, da bi jih lahko nanizala še kakšnih sedem. Vprašanje je, ali me bo to zanimalo. Košarka mi pomeni veliko. Ne vem pa, če bi jo igrala do štiridesetega leta, pa ob tem zaradi bolečin vsako jutro mukoma prišla do stranišča. Pravega odgovora torej nimam. Na koncu bo odločilo moje telo. Vsaj kakšne štiri sezone vam še lahko zagotovim.
Nato pa?
Že kakšnih pet let se spogledujem s trenersko vlogo. Verjamem, da je to lahko moja prihodnost. Postopoma, sprva v mlajših kategorijah. Tam bom prišla tudi do spoznanja, ali je to poklic, ki bi me veselil. Ko zdaj gledam trenerje, se zagotovo vidim na drugi strani.
Kakšen trener vam bolj ustreza. Tisti, ki povzdigne glas ali pa vam isto vsebino zavije v umirjen celofan?
Ključna je iskrenost. Brez ovinkov. Predvsem pa enak odnos do vseh. Trener mora biti ob strokovni podkovanosti v prvi vrsti dober človek, motivator in govorec. Taktiko zna pripraviti vsak. V knjigah in na spletu je dovolj gradiva. Težje je biti človek in dober mentor.
