Petek, 29. 5. 2015, 10.11
8 let, 7 mesecev
Prvak ne postaneš po naključju
Kdo je trener, ki je s klubom iz Šentjurja prekinil vladavino novomeške Krke in se podpisal pod scenarij zgodbe o najbolj presenetljivem slovenskem košarkarskem prvaku? Danes 37-letni Šentjurčan Dejan Mihevc je v dozdajšnji karieri deloval kot trener v nižjih starostnih kategorijah, med drugim tudi kot selektor kadetske reprezentance in vodja reprezentanc mlajših kategorij. Trenerski kruh si je služil tudi v Angliji, kjer je vodil moštvo London Leopards, pred vrnitvijo domov pa je v prvi ligi treniral še Grosuplje. A veliki met mu je uspel s Tajfunom, ki je v polfinalu državnega prvenstva izločil Krko, nato pa v finalu ugnal še Rogaško.
V katerem delu sezone ste prvič začutili, da bi se lahko Tajfun povzpel na sam vrh? Zastavljali smo si etapne cilje. Prvi je bil dober izkupiček v prvem delu prvenstva. Kot trener sem bil v tistem delu najbolj ponosen na dejstvo, da ekipa ni popuščala niti tedaj, ko je že imela zagotovljeno mesto v ligi za prvaka. Igrali so korektno in napadalno, kar je pošteno do naših navijačev in tekmecev. O naslovu prvaka res nismo govorili, kot kaže, pa smo imeli to v sebi. Če ne bi imeli, kot ekipa ne bi delovali na takšen način.
Toda v ligi za prvaka sprva niste bili tako zelo prepričljivi … No, ta del tekmovanja sem sprejel kot uigravanje za končnico. Pravzaprav je v tistem delu pomemben zgolj izhodiščni položaj za četrtfinale. Sam sem ocenil, da je bolj primerno ekipo dvigniti v ključnem trenutku. Kdaj se ocenjuje? Po zadnji tekmi, mar ne? Ste videli, kako je bilo v Šentjurju po tekmi z Rogaško? To ni naključje. Državni prvak ne postaneš po naključju. Ekipo smo imeli sestavljeno že pred letom. Dodali smo ji le Dragišo Drobnjaka in okrepili strokovni štab. V preteklih mesecih smo vsi deležniki opravili svoj posel tako, kot je treba.
Omenili ste Drobnjaka. Kako pomemben faktor je bil v vašem igralskem sistemu in delovni hierarhiji? Takšne osebe si lahko trener zgolj želi. Namenoma sem dejal, da gre za osebo. Ni le igralec ali trenerjeva podaljšana roka na parketu. Je velik človek in prijatelj. S svojimi izkušnjami in kakovostjo je v klub vnesel nekaj izjemnega. Finalna serija, v kateri je postal najkoristnejši igralec, pa je nov dokaz, da v košarki ne govorimo o mladih in starih, temveč le o dobrih in slabih.
A ko ste v prvem delu prvenstva nizali zmage in na 20 tekmah doživeli le en poraz, so vas mnogi svarili pred Krko in Olimpijo. Vas je to še dodatno podžgalo? S tem se nisem obremenjeval. "Razmišljajte le o sebi," sem vedno govoril svojim košarkarjem. Če se obremenjuješ z okolico, sodniki, čistilci parketa ali imeni tekmecev, je to takoj moteči element. Veseli me, da smo vztrajali pri tej drži. Vsak igralec ima svoje naloge. To je njegova služba. To je ključ do uspeha.
Je skrivnost, kaj ste dejali fantom, ko ste jih v četrtek še zadnjič v sezoni poslali na parket? Marsikaj. Vsega ne morem povedati. Ključno sporočilo pa je bilo: Fantje, to je vaša tekma. Pokažite, kar znate, in uživajte!
Šentjur prihodnje leto? V ligi ABA? To je vprašanje za upravo. Odgovor še ni znan. Treba bo trezno in pametno razmisliti. Odkrito povedano, o ligi ABA niti nisem želel razmišljati. Nisem imel te pravice. Kot državni prvak jo imam.
Je morda ekipa na parketu prehitela klubski razvoj? Treba je ostati na realnih tleh. Takšna drža nas je popeljala tudi do naslova prvaka. Zgleden primer je naša dvorana. Zanjo trdim, da je realnost slovenske košarke. Lepše je imeti nabito polno dvorano z 800 gledalci kot pa na pol prazno dvorano s tri tisoč sedeži. Upam, da so ljudje ob spremljanju tega finala videli, da je košarkarska tekma lahko praznik. Naj bo to vabilo vsem v dvorane.
Kakšen je bil pravzaprav košarkarski utrip v Šentjurju v zadnjih tednih? Dogajalo se je, da sem se odpravil v trgovino po kruh, misleč, da mi bo to vzelo pet minut časa. Domov sem se vrnil čez več kot uro. Na vsakem koraku se je govorilo o košarki. Vstopnice je bilo nemogoče dobiti. Kraj je zaznamovala neverjetna povezanost, na kar sem ponosen. To je cilj športa, to je njegovo poslanstvo. Upam, da bo naša zgodba predramila tudi druga okolja.
Takšna pozitivna zgodba ima v času gospodarske in družbene krize verjetno tudi močno sporočilno vrednost. Srčno upam. Šentjur je sicer majhen kraj, a naša zgodba je vendarle širša. Odzivi so zelo pozitivni. Opozarjam pa, da je treba skrbno paziti, kako bo klub deloval v prihodnje. Ob nesmiselnih potezah se ti kaj hitro lahko zgodi, da si danes prvak, že naslednji dan pa izgineš s košarkarskega zemljevida. Ne smemo zaspati.
Po čem bo Tajfun zapisan v slovensko košarkarsko zgodovino? To je šele četrta ekipa z naslovom slovenskega državnega prvaka. V košarkarski prostor je vnesla svežino. Zdaj je ključnega pomena, da klub ohranja stabilnost. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bo iz leta v leto osvajal naslove državnega prvaka. Igralskega kadra ne bomo obremenjevali s takšnimi smernicami. Res pa je, da cilj ne bo več obstanek v ligi. Stremeti moramo k ligi za prvaka, potek sezone pa pokaže, ali je mogoče iztržiti še kaj več.
Kaj pa vaše trenerske ambicije? Tretjič sem vodil člansko ekipo in drugič postal prvak. Moje ambicije so torej lovorike. Kje in kako, ne vem. S šentjurskim klubom imam veljavno pogodbo za dodatni dve sezoni, ki pa jo lahko ob ugodni ponudbi prekinem. Toda v tem trenutku so moje misli povsem pri Tajfunu.
Ste kdaj kot trener sanjali tudi o vodenju Olimpije ali Krke na evropskih tekmah? Vsak ambiciozen trener želi napredovati. Lagal bi, če bi dejal, da se nisem spogledoval z največjimi klubi v državi. To je naravno. Trdim pa nekaj: če bi vodil Olimpijo ali Šentjur, bi to počel z enako energijo. Vedno dajem vse, kar znam in zmorem.