Sobota, 10. 12. 2022, 4.00
9 mesecev, 3 tedne
Sobotni intervju: Žiga Samar
Slovenski dragulj, ki z odločnimi koraki stopa na veliki oder
Ko kdo od košarkarskih strokovnjakov omeni, da se za prihodnost slovenske košarke ni treba bati, je zagotovo eden izmed prvih mladih košarkarjev, ki nam ob tem pride na misel, Žiga Samar. 21-letni član Hamburg Towers v zadnjem obdobju z velikimi koraki stopa pod največje košarkarske žaromete. V zadnjem letu je doživel debi v članskem dresu slovenske reprezentance, sodeloval je na naboru lige NBA, zaigral je na svojem prvem velikem članskem tekmovanju, v tej sezoni pa prvič igra tudi v drugem najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju. Ob tem se je poleti veliko naučil tudi ob pomoči Gorana Dragića in Luke Dončića.
"Zelo sta mi všeč njegov slog igre in potencial, ki ga kaže," je že na začetku poletja na 21-letnega Žigo Samarja opozarjal slovenski košarkarski as Goran Dragić, ki je mlademu košarkarju poleti kot mentor predajal svoje izkušnje. Samar, ki mu je bila ljubezen do košarkarske žoge položena že v zibelko, je v zadnjem letu na svoji listi želenih dosežkov med drugim obkljukal tudi debi v slovenski članski izbrani vrsti ter nastop na velikem tekmovanju, ob tem pa je bil v novembrskem ciklu kvalifikacij eden izmed nosilcev reprezentance, ki si je zagotovila mesto na svetovnem prvenstvu.
Kljub temu, da bo januarja dopolnil šele 22 let, na igrišču vedno deluje kot izkušeni košarkar, ki ne beži od odgovornosti in novih izzivov. Že pri rosnih 16 letih je, željan novega znanja in preboja na najelitnejši košarkarski parket, odšel v Španijo, kjer se je dve leti kalil v košarkarski šoli Real Madrida, nato je svoj razkošni talent razkazoval v španski tretji ligi pri Zamori, dokončno pa je nase opozoril z odličnimi igrami v dresu španskega prvoligaša Fuenlabrade, ki so mu tudi odprle vrata v elitni košarkarski svet.
Takoj po klavrnem poletnem koncu reprezentančne akcije na EuroBasketu je na Jesenicah rojeni košarkar dočakal selitev v Nemčijo, kjer kot posojeni košarkar berlinske Albe opravlja pomembno vlogo v dresu Hamburg Towers, za katerega v Eurocupu dosega 8,5 točke, 5,3 asistence in 3,4 skoka na tekmo, ob tem pa v svetu postaja vse bolj poznano košarkarsko ime.
V tej sezoni brani barve Hamburg Towers, s katerim je nazadnje v sredo po podaljšku v Eurocupu ugnal Hapoel iz Tel Aviva. Slovenski košarkar je ob tem 14 točkam dodal še devet asistenc, zadel je tudi izjemno pomembna prosta meta v zadnjih trenutkih rednega dela tekme. Za začetek ne moreva mimo najbolj aktualnega dogajanja, svetovnega prvenstva v nogometu. Glede na to, da si sami kruh služite v Nemčiji, ki se je od prvenstva poslovila že po skupinskem delu, me zanima, kako so to hitro slovo sprejeli domačini?
Za ljudi v klubu in tudi za preostale Nemce je bilo to res veliko razočaranje, a se iskreno o tej temi sploh nismo kaj dosti pogovarjali.
Sami spremljate nogomet in svetovno prvenstvo?
Seveda, sploh svetovno prvenstvo, ki je res posebno tekmovanje. Vesel bi bil, če bi se na koncu naslova veselila Argentina. Drugače pa spremljam tudi ligo prvakov, prejšnja leta, ko sem živel v Španiji, sem bolj podrobno spremljal tudi dogajanje v španskem prvenstvu.
Če se zdaj posvetiva košarki in slovenski reprezentanci, v zadnjem ciklu ste brez pomisleka uspešno prevzeli vlogo enega izmed vodij slovenske izbrane vrste. Na kocki je bilo res veliko, kakšna so bila vaša pričakovanja pred tekmama z Nemčijo in Izraelom?
Ob zboru s fanti smo vedeli, kaj je naša naloga in da moramo obe tekmi odigrati brez pritiska. V obe tekmi smo krenili zelo bojevito, vedeli smo, da bo ključna obramba, saj se v tako kratkem času za treninge ne moreš posebej dobro uigrati. Veliko fantov je bilo na novo, z nekaterimi smo se poznali tudi iz mlajših kategorij, kar je bila zagotovo prednost. Reprezentanca je bila res pomlajena.
Novembra je bil eden ključnih členov pri zmagah Slovenije nad Izraelom in Nemčijo, na kar so po koncu opozorili vsi, tudi kapetan Edo Murić.
Najpomembnejša je bila tekma v Izraelu, ker so bili naši neposredni tekmeci za uvrstitev na svetovno prvenstvo. Po tej zmagi pa smo dobili samozavest, da lahko enako ponovimo tudi na domači tekmi z Nemčijo. Na koncu nam je uspelo dobiti dve tekmi in res smo bili vsi po obeh zmagah izjemno veseli.
Ste mogoče zaradi neuspeha na EuroBasketu čutili kaj več pritiska? Po evropskem prvenstvu vemo, da je sledil pogrom javnosti, z neuvrstitvijo na svetovno prvenstvo pa bi verjetno sledil podoben scenarij.
Tega nismo čutili, ker smo vedeli, da na obeh tekmah nismo bili favoriti, in tudi za javnost mislim, da je to prepoznala. Mogoče je bila naša spremenjena zasedba na koncu celo naša prednost. Res smo igrali z veliko energije in samozavesti, kljub spremenjeni ekipi smo ves čas verjeli vase in vsi smo imeli ogromno željo po dokazovanju. To nas je na koncu tudi pripeljalo do obeh zmag.
Poleti ste v članskem dresu Slovenije prvič zaigrali na velikem tekmovanju. Kakšna izkušnja je bila za vas evropsko Poraz s Poljsko ga je še dolgo bolel. prvenstvo?
Kljub spodrsljaju na koncu je bila zame celotna izkušnja odlična, ker sem se vsak dan učil od velikanov, kot sta Luka Dončić in Goran Dragić. Res sem ogromno odnesel od te izkušnje. EuroBasket je res specifično tekmovanje, na katerem ni možnosti za spodrsljaj, kot se nam je zgodil proti Poljski. Mislim, da se bomo vsi po vrsti na naslednjih tekmovanjih tega bolj zavedali, in upam, da bomo popravili vtis, ki smo ga pustili na tisti tekmi.
Kako težko je bilo po tistem porazu s Poljsko? Sami sicer niste bili eden izmed nosilcev igre, pa vseeno ste verjetno prvič občutili tako boleč poraz in pritisk javnosti na tako velikem tekmovanju.
Vse skupaj se me je zelo dotaknilo, saj sem bil del ekipe. Z njo sem vsak dan skupaj živel in tako tudi padce doživljal skupaj z njo. Nato pa sem poskušal vse pozabiti in se čim prej lotiti novih izzivov v novem klubu in novem okolju. S tem sem poskušal odmisliti to zadnjo tekmo, a me je, iskreno, to kar nekaj časa preganjalo in oviralo. Mislim, da me je preganjalo vse do teh tekem z Izraelom in Nemčijo, na katerih sem potem nekako dobil zadoščenje.
Ste sicer pričakovali, da boste dobili mesto v dvanajsterici za EuroBasket?
Ko sem prišel na priprave, tega res nisem pričakoval. A bolj, kot so šle priprave h koncu, bolj sem videl in se zavedal, da sem si izboril mesto v ekipi.
Goran Dragić mu je na poletni reprezentančni akciji ogromno pomagal in svetoval. Kot ste že omenili, ste celo poletje sodelovali z Goranom Dragićem in Luko Dončićem, sploh za Gorana se je pogosto omenjalo, da vas je nekako vzel pod svoje mentorsko okrilje. Oba ste tudi dodobra spoznali. Za kakšna košarkarja gre?
Na vsakem treningu, ko sem igral z njima ali proti njima ali ju le opazoval s strani, sem se naučil ogromno. Včasih sva z Goranom ostala po koncu treninga in mi je pokazal ter me opozoril na kakšen detajl, ki je zelo pomemben, pa mu mogoče sam nisem namenil veliko pozornosti. Ob tem sem pri njem videl, kako se ekipa vodi tako na parketu kot v garderobi. Tako Goran kot Luka sta močno pripomogla k napredku moje igre, oba sta res neverjetna košarkarja, ob tem pa sta tudi odlični osebi zunaj košarkarskega parketa. Obema sem res hvaležen.
Hitro bo tu tudi svetovno prvenstvo, verjetno še eno tekmovanje, na katerem si želite nastopiti.
Zagotovo. Na koncu bo to seveda selektorjeva odločitev. Če bom zdrav, se bom seveda z največjim veseljem odzval povabilu. Bomo videli, kaj se bo zgodilo poleti. Upam, da Slovenija doseže lep rezultat, saj si ga ta reprezentanca zasluži.
Po EuroBasketu se je preselil v Nemčijo, kjer brani barve Hamburga.
Še pred tem je seveda tu klubska sezona, v kateri v tej sezoni kot posojeni košarkar berlinske Albe nosite barve ekipe Hamburg Towers. V sredo ste prišli do pomembne zmage v Eurocupu po podaljšku. Kako ste zadovoljni z začetkom sezone?
V klub sem zaradi evropskega prvenstva prišel kasneje od preostalih, kar se je na začetku res poznalo. V Nemčijo sem prišel le dva tedna pred začetkom nemškega prvenstva in potem tudi Eurocupa, tako da sem se moral zelo hitro navaditi na nov sistem igranja in na nove soigralce. Na začetku sem imel res nekaj težav, a potem se je to hitro rešilo.
Sezono smo sicer rezultatsko odprli zelo dobro in uspešno, v zadnjem času pa res nismo igrali najbolje, nanizali smo kar šest zaporednih porazov v obeh tekmovanjih, zato nam je ta zadnja zmaga proti Hapoelu iz Tel Aviva, ki ste jo omenili, prišla še kako prav, da smo prekinili to serijo.
Omenili ste nekaj težav, ki ste jih imeli ob prihodu v Nemčijo, kolikšno vlogo je tu igrala tudi razlika v slogu igre med Španijo in Nemčijo?
Gotovo je bil to velik dejavnik, saj je razlika med obema ligama velika. V nemški ligi je veliko več stika, gre za bistveno bolj fizično igro. Za špansko ligo pa bi sam trdil, da je tam veliko več košarkarskega talenta, tudi igra se veliko hitreje, zato se res še nekoliko privajam na nemški sistem igre.
S slovensko izbrano vrsto do 18 let je leta 2019 osvojil bronasto odličje na evropskem prvenstvu. Izbran je bil tudi v najboljšo peterko tistega turnirja.
Statistično ste sicer po vsaki tekmi Hamburga med glavnimi nosilci igre. Kako so z vašim prispevkom zadovoljni v klubu?
Mislim, da so zadovoljni, a sam verjamem, da je vsakič lahko še boljše, tako da vedno stremim k temu, da naredim še korak več.
Hamburg je slovenski javnosti še vedno dokaj neznan klub. Za kakšno moštvo gre, tudi če ga primerjate s tistimi v Španiji?
Hamburg se je pred štirimi leti prebil v nemško elitno ligo, tako da je tudi za nemško javnost to še vedno dokaj nov klub. Tudi sam klub je nastal šele pred osmimi leti, a ambicije so ogromne, zato tudi igrajo v evropskem pokalu. Res so si zastavili dober projekt, ki ga vsako leto še dograjujejo, želijo si storiti še korak naprej in to jim za zdaj uspeva res dobro. Pa tudi sicer verjamem, da bodo še napredovali.
Poleti je zaigral na EuroBasketu.
Kako pa ste se privadili na življenje v Nemčiji?
Življenje v Nemčiji je po mojem mnenju veliko bolj podobno življenju v Sloveniji, v Španiji pa je zgodba drugačna. Zato se tudi na to še iskreno navajam, saj sem prej nekaj let ves čas živel v Španiji, kjer tudi ni bilo tako mrzlo, kot je tu, a verjamem, da se bom slej kot prej navadil tudi tega (smeh, op. p.).
Pogodbo ste sicer poleti sklenili z berlinsko Albo, potem pa so vas posodili v Hamburg. S čim so vas prepričali v Berlinu?
Hotel sem narediti korak naprej v karieri, hotel sem igrati v dveh tekmovanjih hkrati, ob tem pa je prišla še priložnost, da sklenem pogodbo z evroligašem. Tako da je bila evroliga tu prvi razlog, drugi pa je bil ta, da Alba zadnja leta ponuja res veliko priložnost mladim igralcem, tako da sem tudi sebe videl v tem klubu. Na koncu pa sem pristal v Hamburgu (smeh, op. p.).
Kljub vsemu verjetno na to ne gledate kot na korak nazaj v svoji karieri?
Absolutno ne. Pomembno je, da napredujem, sploh zdaj, ko sem še v tem obdobju, ko moram narediti še korak naprej. Zdaj imam res pomembno vlogo v Hamburgu, kar se mi zdi veliko pomembnejše od tega, da bi npr. ostal pri Albi in bi na tekmah sedel na klopi. Tako da to obdobje v svoji karieri razumem kot absolutni korak naprej, konec koncev igram v dveh tekmovanjih, kar je povsem drugače kot prej, ko sem v Španiji igral le za domače prvenstvo.
Kako močna pa je konkurenca v nemškem prvenstvu?
Konkurenca je zagotovo slabša kot v Španiji, a nekatere ekipe bi lahko brez dvoma igrale tudi v španskem prvenstvu. To so najboljše ekipe, kot so Alba Berlin, Bayern, Ludwigsburg, Ulm, Oldenburg … Te ekipe so na ravni Španije, tako da je nekaj boljših in slabših ekip. Gre pa kljub nekoliko bolj okrnjeni konkurenci za močno tekmovanje, ki iz leta v leto še raste.
Kar zadeva navijaško kulturo pa je seveda ne morem primerjati s špansko, a kot so mi povedali soigralci v klubu, se je priljubljenost košarke v Nemčiji iz prejšnjega leta do te sezone močno dvignila. Tu je veliko vlogo odigral EuroBasket, ki ga je gostila Nemčija. Tudi sicer se mi zdi, da bo košarka z leti le še pridobivala veljavo, saj ima v Nemčiji res velik potencial.
Pred tem ste se nekaj časa kalili v Španiji, kako zdaj gledate na tisto obdobje? Kaj so vam dala leta v Španiji?
V Španijo sem odšel res kot mali fant, a z veliko željo po napredku, učenju in novih izzivih. Prišel sem v Real Madrid, kjer so zbrani najboljši igralci v Evropi, in mislim, da imajo tudi najboljše pogoje za razvoj mladih košarkarjev. Konkurenca je bila tam ogromna že na treningih, kar mi je sploh v prvih dveh letih v Španiji močno pripomoglo, da sem zelo napredoval. Treningi so bili res kakovostni, tudi količinsko je bilo tega dela ogromno. V teh prvih dveh letih sem storil res velik korak naprej tako v fizičnem kot košarkarskem smislu. Čeprav mi je bilo prvo leto kar težko, ker sem imel nekaj težav s papirji za igranje in nato s poškodbo, a sem hitro našel svoj prostor.
V lanski sezoni je nosil dres Fuenlabrade.
Za tem sem se preselil k članom in sledila je selitev v tretjo špansko ligo, kjer sem se navajal na člansko košarko. Tudi to je bil zame pomemben korak, sploh pri razvoju, saj sem s tem storil sicer manjši korak naprej, ki pa mi je zatem omogočil dva večja. Tudi takrat sem igral kot posojen košarkar, Fuenlabrada me je posodila Zamori, kjer sem igral res veliko in imel tudi pomembno vlogo.
Nato pa je sledila selitev v prvo špansko ligo ACB, kjer sem se prvo leto še učil od starejših in dobil nekaj manjših priložnosti, zatem pa se je moje število igralnih minut le še povečevalo, s tem pa tudi moja uspešnost.
Selitev v Španijo pri tako mladih letih je za košarkarja lahko dvorezen meč. Koliko ste imeli sami pomislekov ob tej selitvi, kako je to sprejela družina?
Ko sem prejel večletno ponudbo Real Madrida, je bila to zame lahka odločitev. V tistem času je bil tam tudi Luka Dončić, vsi smo podrobno spremljali njegov napredek, tako da sem se sam kar hitro odločil. Za družino ne vem, kaj točno se je takrat podilo po njihovih glavah, sam pa sem se takrat, ko sem bil v Madridu in prejel ponudbo, praktično takoj odločil, kakšen bo moj odgovor.
Pri 16 letih se je preselil v Madrid.
Ko ste že omenili Dončića, je zdaj že skoraj nekakšno pravilo, da če mladi slovenski košarkar odide v Španijo, se takoj začnejo primerjave z Dončićem. Kako sami gledate na to, vam je to predstavljalo določen pritisk?
Gotovo se ta pritisk občuti, tudi sam sem ga. Veliko ljudi te primerja, a na koncu vemo, da je Luka samo eden, trenutno je eden najboljših košarkarjev na svetu, tako da vsaka primerjava z njim zame res nima smisla.
Kljub rosnim 21 letom že zdaj veljate za zelo zrelega košarkarja, ki se ne ustraši odgovornosti in prevzame vlogo vodje, ko je to najbolj potrebno. Sploh za tako mladega košarkarja je to veliko bolj izjema kot pravilo.
Pri tem razvoju je imela največjo vlogo moja družina. Tako oče kot mama sta tu odigrala ogromno vlogo in za takšno vzgojo ter pomoč jima bom večno hvaležen.
Ko ste že ravno omenili družino, tudi vaš oče Primož je bil košarkar, vse bolj pa se v košarkarskem svetu uveljavlja tudi 17-letni Matija Samar je član Fuenlabrade, za katero je oktobra prvič zaigral v španski ligi ACB. vaš mlajši brat Matija. To pomeni, da je potem pri vas doma košarka tema številka ena vseh pogovorov?
Absolutno, košarka je vedno številka ena. Mami zaradi tega včasih malo grdo gleda, a se potem kdo izmed nas treh z njo pogovarja o čem drugem, medtem ko druga dva še vedno razglabljata o košarki. Po toliko letih se je že sprijaznila in navadila (smeh, op. p.).
Letos ste bili tudi na naboru lige NBA, pred tem ste se v ZDA nekaj časa mudili tudi na različnih treningih in preizkusih. Kako je vse skupaj potekalo?
V ZDA sem se odpravil takoj po končani lanski sezoni. Najprej sem odpotoval v Chicago, kjer sem opravil trening pred skavti vseh ekip NBA. Vsaka agencija na takšnem treningu predstavi igralce, ki jih bo dala na nabor. Po tem prvem treningu imaš nato en teden časa, da se pripraviš na vse treninge, na katere te pokličejo ekipe v njihove institucije. Tako te lahko tudi od bližje spoznajo kot osebo in igralca na igrišču in zunaj njega.
Zatem sem se odpravil v Dallas, kjer smo imeli bazo in smo se pripravljali še na naslednje treninge. Potem pa se je začelo potovanje po ZDA. Potuješ iz enega kraja v drugega, dan za dnem imaš treninge, tako da je počitka res malo, je pa ogromno potovanj in tudi predstavitvenih treningov. Res doživiš ogromno, celotna izkušnja je bila neprecenljiva.
Preizkusi pred naborom lige NBA:
Prvič ste tako od blizu okusili ligo NBA. Kaj vam je dala ta izkušnja?
Gotovo je liga NBA že po organizaciji vsaj korak nad drugimi ligami. Že ko hitiš iz mesta v mesto, imaš praktično vse podrobno organizirano, od prehrane do preostalih zadev, tudi letiš v prvem razredu. Zate poskrbijo tako, kot da bi bil igralec NBA. Res dajo ogromno na to, da je igralcu čim bolj udobno. Si njihova prva skrb in naredijo vse, da se počutiš dobro.
Veliko igralcev je bilo v tistem času tudi že po dopustih, ker so sklenili sezone, a spoznal sem res ogromno ljudi, nikogar pa ne bi imensko izpostavljal, ker je bila celotna izkušnja res izjemna.
Na naboru so vas proti koncu pogosto omenjali kot enega izmed košarkarjev, ki bodo izbrani v drugem krogu, na koncu pa se je stvar odvila v drugo smer. Ste bili zelo razočarani?
Mislim, da izbor v drugem krogu ne bi imel velikega smisla. Tako je bil npr. izbran Micić, ki je gotovo igralec, ki bi si zaslužil mesto v ligi NBA, a ima njegove pravice zdaj ves čas Oklahoma, tako da ima možnost v ligi NBA igrati le tam, kar močno oteži zadeve. Po eni strani zato ne vidim smisla, da bi bil izbran v drugem krogu, čeprav priznam, da bi bil tudi to svojevrsten dosežek. Razočaran nisem bil, ker sem vedel, kaj to pomeni. Tudi preden sem odšel v ZDA, smo se doma pogovarjali o tem, da ne smem biti obremenjen s tem, tako da temu potem nisem dajal velikega poudarka. Vem, da sem se pokazal v svoji najboljši luči.
Vasilje Micić
Kot ste omenili, ste pobliže spoznali igro v ligo NBA. Vidite NBA tudi zdaj v svojih dolgoročnih ciljih ali vam je evropska košarka bolj pisana na kožo?
Mislim, da sem bolj tip igralca za Evropo, a gotovo bi se enkrat, če bo le možnost, preizkusil tudi v ligi NBA.
Že zdaj ste nase večkrat opozorili z domiselnimi asistencami. Če bi imeli na izbiro, da dosežete koš za zmago ali asistirate za zadnji koš za zmago svoje ekipe, kaj bi izbrali?
Vedno bi izbral asistenco, ker ta osreči dva igralca (smeh, op. p.).
Slovenski reprezentanti letos poleti pred odhodom v Nemčijo. Torej sledite besedam Tonija Kukoča. Imate sicer v košarkarskih krogih še kakšnega vzornika?
Imam jih več, ker poskušam od vsakega vzeti nekaj najboljšega. Ko sem bil mlajši, sem vedno z veseljem spremljal Šarunasa Jasikevičiusa pa Vasilisa Spanulisa in Dimitrisa Diamantidisa. Zdaj sta mi zelo všeč Kostas Sloukas in Nick Calathes.
Kje pa mogoče še vidite največje možnosti za svoja razvoj in napredek?
Mislim, da moram prav vse elemente svoje igre dvigniti še na višjo raven. Moram razvijati vse segmente, za nobeno stvar ne ocenjujem, da sem v njej zelo dober ali pa zelo slab. Zavedam pa se, da me čaka še ogromno dela.
Več iz rubrike Sobotni intervju:
3