Nedelja, 28. 6. 2020, 4.00
4 leta, 5 mesecev
SKOK V ŠPORTNO PRETEKLOST
Skrivnostni študent, ki se je znašel v najboljši ekipi vseh časov
Bil je zelo soliden košarkar v ligi NBA. Precej bolj dominanten je bil pred tem v študentski ligi NCAA. Toda Christian Laettner ima v domačem sefu shranjeno tudi zlato olimpijsko kolajno, h kateri pa je, roko na srce, prispeval bore malo. Kdo je torej (ne)znani študent, ki se je znašel v sanjskem moštvu z enajstimi velikani lige NBA in je bil na ta način leta 1992 v Barceloni del najboljše košarkarske ekipe vseh časov?
Sanjsko moštvo. "Dream team". Nepozabna ameriška selekcija, ki je na olimpijskih igrah 1992 z zvezdništvom in atraktivnostjo presegla tudi najvišja pričakovanja. Revija košarke, ki se je tedaj za vse, ki niso bili del nje, zdela tako zelo privzdignjena in praktično nedosegljiva.
Če bi bili pametni telefoni in socialna omrežja že pred 28 leti, ko je olimpijske igre gostila Barcelona, del športnega vsakdana, bi najbrž tudi že uveljavljeni olimpijci iskali kakšno priložnost za skupno fotografijo z ameriškimi košarkarskimi zvezdniki. Morda bi kakšen tekmec "selfi" z ozadjem s tekme proti izbrani vrsti ZDA objavil kar s klopi za rezervne igralce.
Še celo legendarni Dražen Petrović, zdaj že pokojni hrvaški košarkarski virtuoz, ki je sovražil vlogo poraženca, razmišljanje o porazu dojemal kot greh, besede predaja pa ni poznal, je po finalnem obračunu priznal, da je velikanski uspeh, če se Američanom enakovredno upiraš 15 minut, možnosti za kaj več pa tako ali tako ni. Da, takšen status je imel "dream team".
"Dream team" pred desetletjem ob umestitvi v hišo slavnih (Laettner - skrajno desno v zgodnji vrsti).
Formula: enajst plus ena
Ko je pred okroglimi 30 leti dokončno padla prepoved nastopanja poklicnih košarkarjev iz lige NBA na olimpijskih igrah, je bilo jasno, da bodo Američani za Barcelono 1992 sestavili ekipo, ki bo deželi košarke povrnila ugled ter predvsem status največje in najmočnejše. Tedaj razpadajoči reprezentanci Jugoslavije in Sovjetske zveze sta namreč pred tem dokazali, da skupek najboljših amaterjev, kakor so poimenovali košarkarje, ki niso igrali v ligi NBA, ni dovolj za zlato ZDA na velikih tekmovanjih.
Ideja o sestavi najbolj zvezdniške in tudi igralsko dovršene ekipe v zgodovini košarke je hitro padla na plodna tla. Odziv klubov in igralcev je bil izjemen. Tudi zaradi tega so pri ameriškem mediju Sports Illustrated nastajajočo ekipo označili za sanjsko moštvo – "dream team" – ter tako poskrbeli za eno najbolj znanih in uveljavljenih športnih skovank, ki se je razvila v pravi športno-marketinški termin.
Magic in Jordan: največji zvezdni sanjskega moštva 1992. Častno vlogo selektorja in glavnega trenerja ameriške reprezentance 1992 je prevzel Chuck Daly, ki se je odločil, da bodo sanjsko moštvo tvorili Bostonov ostrostrelec Larry Bird, z virusom HIV okuženi Magic Johnson, legendarna centra David Robinson in Patrick Ewing, svojeglavi, a igralsko izjemni Charles Barkley, nepredvidljivi Chris Mullin, nerazdružljivi dvojec Utah Jazz John Stockton in Karl Malone, preudarni Clyder Drexler, član šampionske dinastije iz Chicaga Scottie Pippen, in kot prvi zvezdnik ekipe tudi njegov klubski soigralec Michael Jordan.
Smo koga pozabili? Da, igralski seznam je dopolnil tedaj komaj 22-letni Christian Laettner kot predstavnik študentske košarke, čeprav menda ni manjkalo prav veliko, da bi nadobudni dvanajsti potnik postal Shaquille O'Neal, ki je ravno tisto leto zapustil univerzitetno ekip LSU ter kot številka ena na naboru napovedal kariero v ligi NBA.
Sanjsko leto mladeniča poljskih korenin
Na omenjenem naboru lige NBA 1992 je bil Shaq pričakovano številka ena. V svoje vrste ga je povabil Orlando. Charlotte, ki je izbiral kot drugi, se je odločil za Alonza Mourninga, Christian Laettner pa je kot tretji potoval v Minnesoto. Pozneje se je izkazalo, da so imeli klubi dober nos za izbor. Nihče ni zapravil priložnosti, da bi v svoje vrste dobil Michaela Jordana ali Luko Dončića (oba sta bila številka 3).
No, je pa Laettner v tistem nepozabnem letu 1992 doživel marsikaj. Najprej je z norim košem v zadnji sekundi finalne tekme (podal mu je univerzitetni soigralec Grant Hill, pozneje veliki zvezdnik lige NBA) kot član univerze Duke pokopal Kentucky ter še drugič postal prvak NCAA. Kot že omenjeno, pa je bil nato povabljen še v zgodovinsko olimpijsko selekcijo ZDA.
O tem, zakaj je mladenič, ki ima po očetovi strani tudi kar nekaj poljske krvi, dobil priložnost med prekaljenimi asi, kroži kar nekaj teorij. Med njimi je tudi ta, da je zapolnil mesto, ki bi ga moral po prvotnem načrtu zasesti ključni mož šampionskega Detroita Isiah Thomas. Ob njegovo imenovanje naj bi se obregnil Michael Jordan, ki je v slogu ultimata "on ali jaz" izsilil Thomasovo črtanje.
Ponižni novinec
"Počutil sme se kot otrok v zabaviščnem parku," se edinstvene izkušnje spominja Christian Laettner, danes oče treh otrok, ki pa olimpijske kolajne niso videli več kot enkrat. "Raje grem z njimi na košarkarsko igrišče," pravi. Čeprav je med svojimi košarkarskimi vrstnici veljal za nekoga, ki ni priznaval ponižnosti, pa je,ko je zakorakal v slačilnico ameriške reprezentance 1992, storil prav to. "Bil sem klasični novinec, ki dela vse, kar uveljavljeni zvezdniki želijo. Zvezdniki imajo radi takšne novince. Morda so me zaradi tega tudi izbrali. No, poleg tega, da sem bil že pred tem reprezentant ZDA in prvak v NCAA. Toda z O'Nealom bi imeli več dela. Jaz pa sem sedel na koncu klopi in molčal. Da sem bil dobra izbira, pa so ocenili, ko sem brez pritožb prenesel prvi tekmečev komolec v obraz," pravi 50-letni košarkarski upokojenec, ki se spominja tudi iger ena proti ena na treningih. Igral je tudi proti Jordanu in, seveda, izgubil. Ob tem dodaja, da je bil njegov tekmec najbolj pogosto Chris Mullin. Zakaj? "Vsi ostali so se ob koncu treningov znašli pred novinarskimi mikrofoni. Mullin z novinarji ni želel govoriti, mene pa so novinarji pustili pri miru."Bil je zvezda lige NCAA, kjer je igral za Duke. Tam ga je vodil legendarni Mike Krzyzewski.
Ni izstopal, toda …
Laettner je bil kot dvanajsti mož deležen tudi dvanajste vloge. Skromno se je podredi velikanom, zadovoljen, da je del elite. V Barceloni je na osmih tekmah v povprečju igral 7,6 minute (izstopa tekma z Nemčijo – 17 minut) ter dosegal 4,8 točke (izstopa tekma s Portorikom – 11 točk). A bil je del zlate selekcije ZDA, član najbolj zvezdniške košarkarske ekipe v zgodovini.
Čeprav košarkarska teorija uči, da je v ekipi le težko združiti kopico strelsko navdahnjenih košarkarjev in "egoistov" z žogo, pa so Američani tistega nepozabnega leta 1992 v Kataloniji zlahka razvili prepoznaven in atraktiven slog igre, v katerem je vsakdo dobil svojih pet minut slave. Ekipa ni pustila nikogar ravnodušnega, predvsem pa je v kali zatrla sleherne sanje o presenečenju. Narekovala je hiter tempo igre, v katerem so se vrstile všečne poteze. Ko je bilo to potrebno, pa so znali Američani zaigrati tudi bolj grobo in nasprotnika stisniti v kot.
Daljši odsek konkurenčne igre si je v velikem finalu olimpijskih iger privoščila le Hrvaška s Tonijem Kukočem in Draženom Petrovićem. Naši sosedje so za kratek čas celo vodili, a pravega vprašanja o končnem zmagovalcu ni bilo. Hrvate so Američani v finalu odpravili s 33 točkami razlike, povprečna razlika med doseženimi in prejetimi koši pa je na olimpijskem turnirju znašala neverjetnih 43,8 točke
Zadnje minute v ligi NBA: v dresu Miamija.
Z Jordanom sta še enkrat združila moči
Zanimivo je, da to ni bila Laettnerjeva prva izkušnja na velikem reprezentančnem tekmovanju. Dve leti pred tem je bil član ZDA že na svetovnem prvenstvu v Argentini, kjer so se morali Američani ob zlatu Jugoslavije in srebru SZ zadovoljiti s tretjim mestom. 211 centimetrov visoki krilni center je bil tedaj še igralec univerze Duke ter eden najbolj izstopajočih posameznikov v ligi NCAA.
Kaj pa liga NBA? Za njim je zelo spoštljiva 13-letna kariera, v kateri je igral za šest klubov, enkrat nastopil na tekmi vseh zvezd in skupno zaslužil dobrih 61 milijonov ameriških dolarjev. Toda visokih pričakovanj, ki so slonela na izjemni študentski karieri in dresu ZDA na OI 1992, ni nikoli zares izpolnil. Ne na ekipni, saj ni bil nikoli prvak, ne na individualni ravni. Tudi njegov zvezdniški blišč ni bil nikoli tako izrazit kot pri preostali enajsterici iz Barcelone.
Kot študent je slovel po nepopustljivi, včasih tudi grobi igri ter dolgem jeziku. Mladenič, ki ga nikakor nisi želel imeti za nasprotnika, še celo soigralci pa so negodovali nad občasno nepredvidljivostjo. Izstopal je. V ligi NBA se je izgubil v (visokem) povprečju.
V ligi NBA je igral za Minnesoto, Washington, Atlanto, Detroit, Dallas in Miami. Njegovo povprečje znaša 12,8 točke in 6,7 skoka.
Malce nenavadno, statistično najboljša sezona je bila celo prva, ko je v dresu Minnesote v povprečju dosegal 18,3 točke in 8,7 skoka. Izbran je bil tudi v prvo peterko novincev. Veljal je za zelo solidnega košarkarja, ki pa nikoli ni bil pravi vodja, predvsem pa svoje igre ni znal prilagajati trendom lige in napredovati. Tudi zaradi tega se je veliko selil in posledično menjaval soigralce. Usoda je med drugim želela, da je v sezonah 2001/02 in 2002/03 znova združil moči tudi z Michaelom Jordanom, ki se je tedaj vnovič aktiviral.
V Minnesoti je bil njegov soigralec Kevin Garnett, v Dallasu Dirk Nowitzki, v Miamiju Shaquille O'Neal … Vseeno njegove najbolj slavne igre izhajajo iz lige NCAA (ESPN je pred leti na to temo izdal celo dokumentarni film z naslovom Vsi sovražijo Christiana Leattnerja), največji uspeh pa z olimpijskih iger 1992. Danes 50-letni košarkarski upokojenec je kariero sicer zaključil pred natančno 15 leti kot član Miami Heat.
2