Vanja Černivec: Če bom edina ženska v tej vlogi, potem nismo naredili nič

Podiranje mejnikov za Vanjo Černivec ni neznanka. Že leta 2020 je postala prva skavtinja v zgodovini Chicago Bulls, ekipe, ki je med drugim razlog za to, da se je že v mladih letih zaljubila v košarkarsko žogo. Za ligo NBA je med drugim delala v Indiji in na Kitajskem, nato pa je v sklopu NBA Europe živela tudi v Madridu in Londonu, ki je zadnji dve leti znova postal njen dom. Leta 2022 je namreč zagrizla v nov velik izziv in stopila v čevlje športne direktorice ženske ekipe London Lions, s katero se je v svoji drugi sezoni po zmagi nad Bešiktašem v finalu povzpela do naslova v Eurocupu, kar je za klub zgodovinski uspeh. "Vse skupaj je zame zelo … rewarding (nagrajujoč, op. p.). Kakšna je že slovenska beseda za to? Včasih kar malce pozabim besede, ker toliko govorim angleško," iz Londona, ki je zadnji dve leti njen dom, v smehu razlaga simpatična Štajerka.

Nekdanja košarkarica je dva tedna po velikem uspehu v pogovoru za Sportal strnila vtise po nepozabni sezoni, pa tudi o zahtevnosti dela na položajih, ki so tradicionalno še vedno rezervirana za moške kolege. "Če bo ostalo pri tem, da bom jaz prva in edina ženska v tej vlogi, potem nismo naredili nič. Res si želim, da bi več žensk dobilo priložnosti v košarkarskem delu, pa tu ne mislim na področje marketinga in drugega, temveč stika s košarko. Seveda ne zato, ker so ženske, ampak zato ker svoje delo opravijo z enakimi sposobnostmi in znanji kot moški kolegi," je poudarila nekdanja košarkarica, ki se zdaj že ozira proti novim izzivom.

Vanja, najprej iskrene čestitke za naslov v Eurocupu. V svoji drugi sezoni na mestu športne direktorice ste dosegli velik uspeh. Je bil uspeh za vas pričakovan?

Najlepša hvala. Vse skupaj je bil za nas velik dosežek, slavje je bilo kar dolgotrajno, čustva so bila tistih nekaj dni po osvojitvi pokala res na vrhuncu, zdaj se šele počasi vračamo v realnost. Prvo sezono, ko sem prišla v klub, sem polovico ekipe "podedovala" od predhodnikov, tako da je bilo tisto zame sezona nič. Tokratna je bila moja prva sezona, v kateri sem celotno zadevo gradila sama oziroma skupaj z ekipo. Čeprav se sliši klišejsko, pa je bila moja vizija res takšna, da v klubu najprej investiramo v dobre ljudi, potem smo gledali na košarkarske vidike. To je zame prvi pogoj, košarka je na drugem mestu. Očitno se je tako vse izšlo.

Ekipa London Lions je v začetku aprila osvojila Eurocup. Foto: Guliverimage

Na začetku sezone smo se odločili, da poskusimo s kvalifikacijami za evroligo, in ker smo bili res povsem nova ekipa, se nam v tem času na igrišču še ni uspelo povezati do te mere, da bi nam lahko uspelo. Izven igrišča so se zadeve hitro izšle, na igrišču pa smo potrebovali malce več časa. Kljub temu je bil neuspeh v kvalifikacijah za nas kar velik šok in razočaranje, ker smo vsi že razmišljali o igranju v evroligi. Ko se je to zgodilo, smo potrebovali kar nekaj časa, da smo se ponovno sestavili in si postavili nove cilje, v prvi vrsti osvojitev evropskega pokala.

Zanimivo, da ste pri izbiri igralcev in igralk v prvo vrsto postavili osebne karakteristike, je pa res, da pogosto pravijo, da so ekipe tiste, ki osvajajo prvenstva, in ne posamezniki. Dober primer, da stvari ne gredo po načrtu, če v ekipi ni prave kemije, je bila letos med drugim tudi Cedevita Olimpija.

Vedno rečem, da je dva plus dva štiri, da pa je ob odnosih in značajih ljudi dva plus dva lahko tudi osem. V ekipnem športu to še posebej pride do izraza. Značaj ljudi pomeni ogromno, letos smo igrali na to karto in se nam je izšlo. Zagotovo ni to glavni in edini recept za uspeh, je pa izjemno pomemben del. In tudi če bom v nadaljevanju poti ostala v tej vlogi, vem, na kaj biti pozoren. Pa ne le pri košarkarjih, temveč pri celotnem osebju in strokovnem štabu ekipe. Je pa težko, ker moraš dejansko prek izkušenj drugih ljudi, telefonskih klicev "spoznavati" ljudi in pridobivati o njih neke relevantne informacije. Dokler ti igralca ne spoznaš osebno in ne vidiš, kako se odziva v določenih situacijah, je težko oceniti, ali si storil pravo potezo.

Zadnji dve leti je preživela v Londonu, pred tem je bila del lige NBA. Foto: Osebni arhiv

Kljub pričakovanjem osvojitev evropske lovorike v nobenem primeru ni preprosta. Tudi vaš finale proti Bešiktašu je bil precej dramatičen, na prvi tekmi poraz, potem pa velika zmaga na povratni tekmi v Londonu.

Vse skupaj je bilo res noro. Končalo se je kot pravljica, zadnja tekma je bila res živčna, tako da ne bi imela nič proti, če bi bila nekoliko bolj umirjena končnica (smeh, op. p.). V Turčiji nas je v finalu pričakalo res peklensko vzdušje, tista tekma je bila res zahtevna, takrat sem bila še posebej ponosna na ekipo, da smo na koncu izgubili le za sedem, ker bi bila lahko razlika po prvem polčasu tudi trideset točk. V drugem polčasu smo naredili največje delo, potem pa je sledila še povratna tekma. Arena v Londonu je bila skoraj razprodana, zbralo se je več kot pet tisoč gledalcev, kar je za to okolje velika številka.

Pred slabima dvema letoma, ko ste sprejeli vlogo športne direktorice, se je poudarjal vidik, da ste prva ženska na mestu športnega direktorja v ženski britanski košarki. Če sva malce stereotipni – biti ženska v takšni vlogi je danes na žalost še vedno prej izjema kot pravilo. Kakšne so vaše izkušnje s tem?

Iskreno, s tem nimam slabih izkušenj. Mogoče me je na začetku v e-sporočilih nekaj agentov naslavljalo v moški obliki, pa smo potem hitro našli skupen jezik. Res nimam slabih izkušenj, takoj sem se počutila tudi sprejeto in na tem področju so se začele dogajati manjše spremembe. Tako da lahko rečem, da sem vesela, da nimam drugačnega odgovora na to vprašanje. Je pa res, da če bo ostalo pri tem, da bom jaz prva in edina ženska v tej vlogi, potem nismo naredili nič. Res si želim, da bi več žensk dobilo priložnost delati v košarki, pa tu ne mislim na področje marketinga in podobnega, temveč stika s košarko. Seveda ne zato, ker so ženske, ampak zato ker svoje delo opravijo z enakimi sposobnostmi in znanji kot moški.

Mejnike je podrla kot prva skavtinja Chicago Bulls, zatem je postala še prva športna direktorica v britanski košarki. Foto: Joe Pinchin Kako je videti vaš vsakdan, kaj so vaše glavne zadolžitve?

Skoraj vsak dan je zame drugačen, tudi odvisen od dela sezone. V ženski košarki že od januarja, februarja razmišljaš o naslednji sezoni, ker se takrat odpre trg za podpisovanje igralk. V bistvu moje delo zajema skavtiranje v celotni sezoni, spremljanje igralk, potem pa je tu vsakodnevno usklajevanje z ekipo in štabom. Sodelujem še pri akademiji, ker smo v tej sezoni začeli še delo pri mlajših tako dekletih kot fantih, tako da je ogromno usklajevanja še s trenerji mlajših selekcij. Vse skupaj je zelo pisano.

Verjetno vam pri tem delu ogromno pomagajo izkušnje, ki ste si jih nabrali kot skavtinja v ligi NBA?

Prav gotovo. Če ne bi bila prej v vlogi skavtinje pri Chicago Bulls in dejansko od blizu spoznala, kako poteka sestavljanje ekipe, na kaj vse moraš biti pozoren, bi res težko opravljala to delo tukaj. Zato sem še toliko bolj hvaležna za tisti dve leti pri Chicagu, je pa bil kar težek preskok iz moške v žensko košarko, predvsem imam tu v mislih stik z agenti. Gre za povsem drug krog ljudi, s katerimi prej nisem imela poznanstev, pa poznavanje plač in drugih informacij. To je bil na začetku kar zalogaj.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kako pa ste pred tem sploh zakorakali v svet lige NBA?

NBA je leta 2011 prišel v Slovenijo s kampom Basketball without borders. Takrat sem bila v Sloveniji že nekako znana kot "profesionalna prostovoljka" (smeh, op. p.). Poklical me je Matej Avanzo, ki je takrat še delal na Košarkarski zvezi Slovenije, in me prosil za pomoč, saj so takrat organizirali tri dogodke naenkrat. Tako sem postala glavni stik z NBA, ki je bil v Sloveniji.

Zato sem si vzela 14 dni neplačanega dopusta in oba tedna v celoti preživela z njimi. Takrat sem spoznala, kakšne službe vse obstajajo v ligi NBA in da so ljudje dejansko plačani, da to počnejo. Zatem so me tri leta vsako poletje povabili na njihove kampe kot prostovoljko, nato pa sem dočakala prvi plačani projekt v Indiji, kjer smo začeli pilotni projekt Junior NBA. Jaz sem bila ena od petih vodilnih trenerjev.

Nato sem kot trenerka sodelovala še na Kitajskem v Pekingu, kjer smo delali projekt z Yao Mingom in otroki. Zatem sem eno leto živela še v Londonu in pet let v Madridu, kjer smo se posvečali promociji košarke, zadnji dve leti pa sem delala še v vlogi globalne vodje NBA-akademije na ženski strani. Od leta 2015 do 2020 sem bila tako zaposlena pri NBA Europe v Madridu. Potovala sem več kot 270 dni na leto, potem pa je prišel Chicago. Imela sem res srečo, ker sem v vlogi skavtinje sodelovala z Ivico Dukanom, ki je bil prvi mednarodni skavt v ligi NBA nasploh. Res me je lepo sprejel, me vzel pod svoje okrilje in bil moj mentor. Od njega sem se naučila res ogromno. Potem pa je sledila ponudba ekipe Lions, zato sem se preselila v London.

V prihodnosti si želi delati z mladimi in sodelovati v produkciji mladih košarkarjev in košarkaric. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kot ste že omenili, ste iz moškega sveta košarke presedlali v ženskega. Vam to bolj ugaja ali pogrešate način dela, kot ste ga bili vajeni prej?

Mogoče bo zvenelo grdo, a v ženskem športu je tako, da si vedno prisiljen prositi za nekaj več, ker imaš občutek, da nič ni dovolj, in vse je nekako pod povprečjem, ker ni sredstev. Nikakor ne krivim ljudi, a celotno okolje je tako, da se ne dela na ravni, ki bi si je želela. Zato moraš potem še toliko bolj opozarjati, kaj vse bi bilo še potrebno, in hitro postaneš utrujen. Nisem taka, da bi se ves čas pritoževala, a to plat dodobra spoznavam šele zdaj, ko sem začela delati v ženskem športu. Res upam, da to ni zvenelo preveč negativno, a razlike so očitne. Moško stran tako pogrešam le s te profesionalne strani, da si lahko res osredotočen le na svojo službo in ne še na sto drugih vlog.

Ima pa vse skupaj tudi svoje prednosti, na dober način je dojemanje vsega skupaj še bolj čustveno. Tudi povezanost v ekipi je res na neverjetni ravni, dekleta so res povezana med sabo. Vesela sem tudi, da sem lahko dala priložnost glavni trenerki Stelli Kaltsidou, ki je tudi pomočnica v slovenski reprezentanci. Ona je svoje delo opravila z odliko.

Velika Britanija za večino še vedno velja za nekakšnega košarkarskega eksota, so se pa stvari tako z moško kot žensko Moška zasedba London Lions se je v tej sezoni Eurocupa dvakrat pomerila s Cedevito Olimpijo in dvakrat slavila. Foto: www.alesfevzer.com ekipo London Lions začele premikati v drugo smer, kajne? Tudi moška ekipa Lions se je v Eurocupu prebila vse do polfinala.

Res je, tako moška kot ženska ekipa sta postavili britansko košarko na evropski zemljevid. Tu so veliko naredili ameriški investitorji. Tudi moška liga je naredila velik preskok na področju marketinga in trženja, medtem ko ženska liga še vedno kar precej zaostaja za konkurenco. Je pa šport tu res pomemben, otroci obožujejo košarko, a večina, ki se želi ukvarjati s košarko, mora na šolanje v ZDA, ker tukaj ni prave odskočne deske do profesionalne košarke. Mi smo prvi klub, ki ima trenutno pot do Evrope. Tu vidim res velik potencial, tudi bazen talentov je ogromen.

Kako pa vam odgovarja življenje v Londonu?

Moram priznati, da sem se hitro navadila in udomačila. Pred tem mi London ni bil pri srcu, ker je zahtevno mesto, kar zadeva logistiko in organizacijo, vse traja dolgo. V East Villageu, ki je bil zasnovan kot olimpijska vas za olimpijske igre 2012, nam je uspelo najti svoj prostor, tako da imam tako do pisarne kot do dvorane petnajst minut hoje. London mi je tudi sicer všeč, si v središču dogajanja, na voljo imaš vse vrste kulinarike, koncerte, športne dogodke in lahko izkoristiš vsak dan. Zdaj sem res že res dolgo zdoma, bi pa z veseljem spet živela v Sloveniji. Zdaj se vračam domov vsakih nekaj mesecev, ko mi le uspe, je pa res, da z mojim poklicem v Sloveniji ni pravih služb. Se pa nekoč želim vrniti v Slovenijo.

Kam pa pogledujete zdaj? Kaj bo vaš naslednji korak?

Glede na to, da bo ekipa London Lions zdaj večino sredstev usmerila le v moško ekipo, zame ni nekih razlogov, da ostanem tu, tako da bom iskala novo priložnost. Kam me bo odpeljala pot, še ne vem, je pa res, da je v Evropi, tako v evroligi kot Eurocupu, sploh v moškem delu več vrat zaprtih kot odprtih. ZDA in tudi kakšne druge države so na tem področju glede ženskih vlog veliko bolj odprte.

Glede prihodnosti si pušča odprta vrata. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Vloga, ki jo opravljam zdaj, mi je všeč, v tem času sem se ogromno naučila, ob tem pa na to gledam bolj kot na dejstvo, da dajemo priložnost trenerjem in igralcem. Negativna izkušnja je delo z agenti, zato bi lahko že samo zaradi tega rekla, da imam dovolj te vloge (smeh, op. p.). Na tem področju res ni profesionalizma, ogromno je laganja, tudi odnos in pristop ti vzameta ogromno energije. A nasploh sem se naučila veliko in nikakor ne obžalujem odločitve, ki sem jo sprejela pred dvema letoma.

Ker ste bili vrsto let vpeti v ligo NBA, pa se za konec še malce posvetiva trenutnemu dogajanju. Začela se je končnica lige NBA. Komu pripisujete največ možnosti za osvojitev prstana?

Iz srca si želim, da bi Luki z Dallasom uspelo priti čim dlje. Me je pa presenetil že razplet rednega dela, mislim, da imata dobre priložnosti Boston in seveda Denver, drugih ne vidim v nekem ožjem izboru, čeprav letos sezone in dogajanja nisem spremljala tako podrobno kot sicer. Seveda pa najbolj privoščim Luki.

Preberite še:

Sportal Dončić dobil posebno mesto, a še ni jasno, katero

Sportal Denver Nuggets v dramatični končnici po preobratu do druge zmage #video

Sportal Zmago Sagadin jasen: To je sramota