Franjo Potočnik: človek številnih talentov, ki pri 82 letih še vedno hodi na Triglav #intervju

Čeprav se mi je, oboroženo z vsemi mogočimi informacijami o Franju Potočniku, zdelo, da o tem 82-letnem gospodu vem vse ali pa skoraj vse, sem že po prvih minutah pogovora, ki smo ga opravili v njegovi umetniški sobi na Aljaževi ulici v Mojstrani (kako priročno glede na njegove pogoste obiske Aljaževega stolpa na Triglavu), ugotovila, da ima karizmatični sogovornik na zalogi še mnogo več zgodb, kot smo jih mediji v zadnjih letih že spisali.

Lahko bi mu nalepili goro etiket, pa še vedno ne bi zajeli vsega, kar ga označuje in odlikuje. Vsestranski je. Ustvarjalec, umetnik, pesnik, pevec v pevskem zboru, kovač rim za razne narodno-zabavne ansamble, pisec aforizmov in dobitnik Robičeve nagrade za leto 2015 (za tisoči vzpon na Triglav). Nekdanji smučarski tekač in trener mlajših selekcij. Tehtnica, ki nima težav s sprejemanjem odločitev ("Teh težav nikoli nisem imel.") in ki že deset let ne uživa nobenih zdravil. Ezoterik ter seveda mož in oče. V prejšnjem življenju oziroma enem od njih je bil veletrgovec, sumi, da je v enem od njih tudi zmrznil ali pa vsaj utrpel posledice podhladitve.

Vedrega duha, odločnega koraka in bistrega spomina tudi pri 82 letih. Foto: Matej Povše

Pogovarjamo se v četrtek, kdaj ste se nazadnje povzpeli na Triglav?

Enkrat prejšnji teden. Trenutno me zaposlujejo skulpture, ki jih ustvarjam, poleg tega pa je prevroče in na vrhu je prevelika gneča. Sicer pa se želim vrniti v ustaljene tirnice, to pomeni, da bi se vsaj enkrat na teden povzpel na Triglav. Še raje bi se dvakrat, a vem, da mi to ne bi uspelo. Trenutno za vzpon s Krme porabim tri ure in 50 minut, vsakokrat pa sem deset minut hitrejši. Tudi sicer se na Triglav najraje odpravim s Krme, ker je to najboljša izbira za mojo hrbtenico. Navkreber grem lahko brez palic, na poti navzdol pa si z njimi pomagam in tako vsaj malo zaščitim hrbet in kolena. 

• Glasujte za Naj planinsko kočo 2017!

Marsikomu ni pomembna samo pot na Triglav in končni cilj, temveč tudi čas, ki ga porabijo za vzpon. Tudi vi spremljate čase, ki jih dosegate na poti? Vem, da je rekord iz Krme znaša 2 uri in 40 minut, kar je zavidljiv podatek.

Samo za orientacijo. Preprosto pogledam na telefon. Imam še tistega starega, "ta ajnfoh", kot rečemo! Imam tudi športno uro, ki so mi jo podarili leta 2000, pa je ne uporabljam. Tako kot ne uporabljam računalnika.

Odkar sem se pred 23 leti upokojil, še nisem sedel za računalnik. Tega ne potrebujem, imam dovolj drugega dela. Računalnik te zanese, kar naprej lahko brskaš po njem (smeh, op. a.). Vem, kako je, saj sem 17 let v službi pri delu uporabljal računalnik.

Zaposleni ste bili v jeseniški železarni in pri Slovenskih železnicah. Kaj konkretno je obsegalo vaše delo?

Pri železnicah sem delal kot tehnolog v delavnici za popravilo lokomotiv. Vse sem počel, le svojega poklica nisem nikoli opravljal. Po izobrazbi sem strugar, a ker po opravljeni šoli na tem delovnem mestu nisem dobil službe, sem si moral poiskati druge izzive. Najprej sem na Javorniku delal v žičarni, delo je potekalo na tri izmene in zelo dobro sem zaslužil. Ker sem bil takrat še aktivni tekmovalec v teku na smučeh - bil sem član mladinske reprezentance -, sem večkrat izkoristil dan izrednega dopusta. Tudi če to ni bilo treba (smeh, op. a.).

Ukvarjali ste se z umetniško fotografijo, pišete tudi pesmi in besedila za narodno-zabavne ansamble.

Res je. Pred leti me je kontaktiral celo Ivan Sivec in me prosil za nekaj besedil na glasbo. Tudi za Ptujski festival in Števerjan sem pisal. Običajno mi ni vzelo več kot pol ure časa. Pisal sem tudi ljubezenska pisma za prijatelje, ki so svojim dekletom pisali iz vojske. Ne veš, koliko si sposoben, dokler ne poskusiš. Sivec je vedno govoril, da so moja besedila zelo bogata.

Umetnine v ozadju so njegovo delo. Rad piše tudi pesmi in aforizme, v mlajših letih je za prijatelje pisal ljubezenska pisma, ki so jih ti potem pošiljali svojim dekletom. Foto: Matej Povše

Kdaj boste vse te spomine strnili v knjigo?

V knjigo? Ah, kje pa, nimam se za nič posebnega. Pišem tudi aforizme, vendar sem jih prav tako pisal zase. Na listič papirja, na papirnato vrečko ... Mislim, da jih imam okrog 350. Preprosto sem čutil, da jih lahko napišem. Največ se jih spomnim, takoj ko se zbudim. (iz glave jih zrecitira nekaj, op. a.)

*****

Ženska je edini sadež spremenljivega okusa.

Osel dvonožec potepta več kot štirinožec.

Posedujemo orodje za kovanje sreče, žal ga vse preveč uporabljamo v druge namene.

Tako kot tepta človek, ne bi uspelo niti slonu.

Človek se ima za pametnega, žival tako tudi živi.

******

Še enkrat bom ponovil. Nikoli ne veš, koliko si sposoben, dokler ne poskusiš. Enako je bilo z gradnjo hiše. Preprosto sem znal.

Kako to?

Ker sem vse to počel že v prejšnjih življenjih. Precej sem se ukvarjal z ezoteriko in ugotovil, da je treba samo povezovati različne točke, pa marsikaj ugotoviš. Nekatere stvari imaš preprosto v sebi.

Samo poglejte nekatere otroke, ki določene stvari delajo bolje kot katerikoli odrasel in akademsko izobražen človek!

"Nikoli ne veš, koliko si sposoben, dokler tega ne poskusiš," je večkrat poudaril v intervjuju. Foto: Matej Povše

Ste kdaj raziskali, s čim vse ste se ukvarjali v prejšnjih življenjih?

Samo enkrat sem opravil regresijo, kjer se sprehodiš po prejšnjih življenjih. Ugotovil sem, da sem bil v enem od prejšnjih življenj veletrgovec. Z belim klobukom in v beli obleki sem stal na mediteranski obali in čakal na tovor.

Druga zanimiva stvar je to, da me vedno zebe v prste. Predvidevam, da zato, ker sem v enem od prejšnjih življenj zmrznil ali utrpel ozebline.

Če veliko bereš in veliko veš, lažje dojemaš življenje. Mislim, da ima vsak od nas svoj prav, zato ker je vsak na svoji ravni dojemanja. Lahko samo svetujem, kako meni ustreza določena stvar, seveda pa ni nujno, da bo to ustrezalo še komu drugemu.

Ste raje v središču pozornosti ali nekje v ozadju?

Najraje sedim nekje v ozadju in "berem" ljudi. Rad opazujem, to sem počel že kot otrok. Tudi na tekmi v smučarskih skokih v Planici sem najraje nekje v ozadju. Včasih celo predvidim, kakšen bo odziv določenega človeka.

Ljudi ne ocenjujem na podlagi tega, kako se obnašajo do mene, ampak kako se obnašajo do drugih. To je njihov resnični obraz.

Mislim, da je pomembno, da znamo opazovati. Včasih so ljudje iz opazovanja narave znali napovedati vedenje živali in vreme. Danes ne znamo nič od tega.

Pa še to: ste vedeli, da je večina otrok do šestega leta jasnovidnih? Otrokom se marsikaj dogaja, pa ne vedo, kaj. Verjetno mislijo, da so sanjali, pa tega ne upajo povedati na glas.

(Na hitro zrecitira še eno od pesmi.)

Knjige pravite, da ne boste napisali, kaj pa pesmi? Ste jih zapisali?

Ne, vendar mislim, da jih bom moral, dokler jih še znam.

Kako se je poleg vseh stvari, s katerimi se ukvarjate, v vaš urnik leta 2000 vpletel Triglav? S 1.032 vzponi na Triglav ste verjetno rekorder po številu vzponov.

Zgodilo se je povsem po naključju. Za svoj 65. rojstni dan sem si zadal nalogo, da bom nekaj storil zase. Triglava zaradi gneče nikoli nisem pretirano oboževal, raje sem ubiral druge poti, kjer sem lovil motive za fotografijo.

No, potem pa me je leta 2000 prijelo, da nekaj naredim zase in svoje telo. Razmišljal sem o vsem mogočih možnostih, na koncu pa sem si zadal cilj, da se bom v enem letu 200-krat povzpel na Triglav. Kolega je rekel, da je to znanstvena fantastika, zato tega raje nisem več na glas razglašal, ampak sem se preprosto lotil dela. 1. januarja 2000 sem se ob 1. uri zjutraj z Radovne odpravil na Triglav in v tem ritmu nadaljeval vsak dan. Po petih zaporednih dneh sem si vzel en dan premora.

Spomnim se, da je novinarka Maja Roš nekoč zapisala, da grem kot gams. In to pri 65 letih (smeh, op. a.)! Res je, hodim dokaj hitro in že 12 let razen vode in rozin ničesar ne jemljem s seboj. Ves dan lahko preživim brez hrane in pijače, očitno imam tak organizem.

Na Triglav hodim večinoma ponoči – če se zbudim ob 3.30, je prepozno in ostanem doma – in se tako izognem vročini. Soncu se moram izogibati, ker so mi pred leti na glavi odkrili zasnovo kožnega raka. No, pa še gneče ni, poznam pa tako ali tako že vsak kamen na poti.

Ste imeli kdaj slab občutek, ki vas je zadržal doma?

Ne.

Niti takrat, ko vas je odnesel plaz?

Ne. V nevarnih razmerah ne hodim na Triglav.

Kaj vas pri 82 letih še vedno žene na Triglav?

V prvi vrsti skrb za zdravje, v drugi pa je to zame družaben dan. Poznam večino ljudi, ki jih srečam na poti, in poklepetam. Dlje časa se zadržim tudi pri meteorologih na Kredarici.

Jim še vedno prinašate pošto?

Še vedno, a je zaradi sodobne tehnike te pošte vedno manj, vse poteka elektronsko. Sem pa pred kratkim res prinesel razglednico, ki jo je na Kredarico s Kavkaza poslal eden od meteorologov, ki se menjavajo na Kredarici. Le nekaj dni prej, preden je še sam prišel na svojo izmeno na meteorološki postaji.

Klink z rinko v dolini Vrat predstavlja spomin na vse pokojne partizane in gornike. Pri prevozu ogromne konstrukcije je konec 50. let prejšnjega stoletja sodeloval tudi Potočnik. Foto: Matej Povše

Glede na to, da že 17 let dokaj redno hodite na Triglav, lahko primerjate, kako opremljeni so planinci danes. Natikačev in dam v petah najbrž ne srečujete več?

Zdaj ne več, včasih pa sem jih. Niso bili redki primeri, ko so se dame v srednje visokih petkah in s torbico pod ramo podale proti Triglavu, češ da gredo samo malo pogledat, potem pa so kar vztrajale.

Opažam, da je večina tujih planincev danes izredno dobro opremljena, nosijo tudi čelade. Po drugi strani pa je res, da se tujci v gore večkrat podajo tudi v slabem vremenu, saj so pod časovnim pritiskom. Če so za to prišli v Slovenijo, hočejo vrh doseči, tudi če je vreme neprimerno.

Avgusta se na Triglav vijejo cele procesije ljudi. Kdaj je vaš najljubši čas za vzpon?

Jeseni, ko je vreme bolj stabilno, ni popoldanskih neviht in vročine, pa tudi narava je lepša. Macesni začnejo zlatiti, takrat je res najlepše. Ker je mir, so tudi živali bolj pogumne in se upajo približati poti.

Aljažev stolp bodo prihodnjo jesen zaradi obnove prepeljali v dolino in ga po sanaciji vrnili na njegovo mesto. V vmesnem obdobju bo na Triglavu najverjetneje kopija stolpa. Foto: STA ,

Pred kratkim so na Zavodu za varstvo kulturne dediščine predstavili načrte za obnovo Aljaževega stolpa. Ena pomembnejših odločitev je tudi sklep, da bo stolp treba prepeljati v dolino. Kakšno je vaše mnenje o tem oz. kakšno je mnenje neformalnega društva Prijatelji Triglava, katerega član ste?

Mislim, da bi ga z današnjo tehniko lahko obnovili tudi na mestu, kjer stoji. Prevoz stolpa bo pomenil, da bo treba zvrtati betonski temelj … Ne vem, če je nekdo sposoben, lahko to naredi tudi na vrhu Triglava. Pomembno je samo orodje, s katerim bodo to storili.

Ravno betonski temelj bo tudi ena od točk prenove.

Beton so dodajali z razlogom, da se stolp učvrsti. Vem, da nekatere to moti, vendar smo to naredili z razlogom. Kamenje smo z betonom zalili zato, da je temelj bolj kompakten.

Morda vas zanima še, kako bo potekala sanacija Aljaževega stolpa:

Pogovarjali smo se z Martinom Kavčičem, vodjo priprave konservatorskega načrta za Aljažev stolp in soavtorjem razstave Aljažev stolp – ohranimo naš simbol, ki je bila v galeriji Spomeniškovarstvenega centra v Ljubljani na ogled do konca julija 2017.

"Pri varovanju Aljaževega stolpa bi se bolj morali angažirati pazniki Triglavskega narodnega parka. Naj vsak teden eden opravijo krožno turo in počistijo okolico, ne pa da lovijo planince, ki prespijo v avtu. Preveč je prepovedi, ni pa njihove pomoči. Podobno velja za Zavod za varstvo kulturne dediščine. Same prepovedi ..." Foto: Matej Povše Ko govorite v množini, mislite na društvo Prijatelji Triglava?

Da, gre za društvo, ki smo ga ustanovili leta 2003. Ker nismo želeli, da bi denar, ki ga zberemo s članarino (20 evrov, 25 nas je), morali nameniti PZS, ampak ga porabimo za pluženje ceste iz Radovne do doline Vrat, smo raje ustanovili neformalno društvo (smeh, op. a.).

Denar za pluženje se je s prostovoljni prispevki nabiral tudi v skrinjici na vrhu Triglava. Vem, da se je marsikdo čudil, ali ne pluži občina. Precej denarja sem s svojo akcijo vzponov na Triglav zbral tudi leta 2000, denar pa sem takrat namenil jeseniški bolnišnici.

Prijatelji Triglava ste poskrbeli tudi za prebarvanje stolpa, s čimer nekateri niso bili preveč zadovoljni, odstranjujete pa tudi nalepke, ki jih nekateri lepijo na pločevino.

Res je. Spomnim se, da smo za barvanje prvič potrebovali kar štiri ure. Imeli smo velike težave z odstranitvijo barve in nalepk, te se dobesedno zapečejo v podlago. Prijatelj je najprej poskusil s kislino, led lampo, pa ni šlo stran. Potem sem v delavnici naredil jeklena strgala. Ogromno je bilo dela. Štirje smo bili, pa smo kar štiri ure brusili nalepke.

Foto: Igor Zlodej

Kakšne nalepke se najpogosteje znajdejo na stolpu?

Nekateri lepijo nalepke v spomin, nekateri so celo pisali na stolp, nekateri so svoja imena zarezovali v pločevino. Sicer pa ljudje počnejo vse mogoče. Nekateri so celo streljali nanj, ga preluknjali s cepini, no, tega niso delali nalašč. Skratka, res je, stolp je bil na nekaterih mestih močno poškodovan.

Člani društva smo ga zaščitili s kitom, zbrusili ... Nekoč sem zaradi tega na Triglav tovoril celo tri metre visoko lestev, da smo lahko očistili stolp (smeh, op. a.).

Kakšen se vam stolp zdi zdaj?

Na daleč je videti lepo, če pa pozorno pogledaš od blizu, vidiš, da res potrebuje nekaj popravkov. Res je tudi, da ni več okrogel, morda so ga preoblikovale jeklenice, ki ga vežejo v podlago.

Tudi streha je preluknjana. Nekaj popravkov je res potrebnih, je pa vse to mogoče sanirati, a bistvo je, da bomo stalno morali paziti nanj. Že zaradi nalepk in podpisov.

Po mojem mnenju bi se tukaj morali angažirati pazniki Triglavskega narodnega parka. Naj bodo oni na preži za temi ljudmi! Naj vsak teden eden opravijo krožno turo in počistijo okolico, ne pa da lovijo planince, ki prespijo v avtu.

Preveč je prepovedi, ni pa njihove pomoči. Podobno velja za Zavod za varstvo kulturne dediščine. Same prepovedi ...