Ponedeljek, 19. 7. 2021, 9.57
9 mesecev, 2 tedna
Izkoristi dan za gore
Izkoristi dan za gore: plezalni užitki nad Vršičem
Izkoristiti lep dan za gore je vedno dobra odločitev. Z Rifterjem smo tokrat iskali skalne užitke, skalnate korake in oprimke navpik. Plezanje je idealna zmes intelektualne, telesne in duhovne telovadbe, čudovit šport, ki ima v Sloveniji vse naravne danosti, da lahko v dobri družbi preživljamo nepozabne dneve v skali. Boljše družbe za plezalne užitke si v spremstvu idealnega vozila za prosti čas in sopotnika planinskih podvigov v slovenskih gorah, pa Igorja Kremserja ter Gregorja Koflerja ne bi mogli zaželeti.
Igor Kremser je pustolovec s "hribovsko" dušo, gorski vodnik z licenco IFGA, alpinist, nekdanji tekmovalni in zdajšnji turni smučar ter alpinist, gornik v pravem pomenu besede. V alpinističnem svetu velja za uveljavljeno ime, med drugim pa je prejel "frajersko" nominacijo za zlati cepin.
Grega Kofler je z ženo gonilna sila podjetja Kofler Sport, profesor športne vzgoje, gorski vodnik z mednarodno licenco IFMGA, učitelj smučanja III, alpinist, alpinistični inštruktor, učitelj teka na smučeh, gorski reševalec. Znanje, pridobljeno z leti, izkušnje in mladostna zagnanost so ga privedli do uresničitve mladostnih želja; predajati znanje in lepoto okolice tudi drugim. Pravi, da je nemogoče vedno mogoče.
S sogovornikoma smo spregovorili predvsem o najpomembnejših nasvetih za tiste, ki jim plezanje pri srcu.
Izkoristite dan za gore!
Peugeot Rifter, idealno vozilo za prosti čas in sopotnik planinskih podvigov v slovenskih gorah, je partner pri projektu Naj planinska koča, v katerem s pomočjo bralcev izbiramo naj planinsko in naj visokogorsko planinsko kočo leta 2021. Nekatere koče, številni dostopi in vznožja so dosegljivi tudi z zanesljivim avtomobilom, za kakršnega se vedno izkaže tudi Peugeot Rifter. Ga želite preizkusiti?
Peugeot Rifter ima odločno inovativno obliko karoserije, ki je ukrojena za vsakodnevne avanture ter uspešno združuje vzdržljivo in elegantno stilsko zasnovo. Po zaslugi pustolovskega duha se dobro znajde tako v mestnem vrvežu kot tudi na neutrjenih poteh do planinske koče.
Tehnično znanje naj sledi fizičnemu napredku
Plezanje je vadba, med katero treniramo vse telo. Čeprav je poudarek na moči v rokah in prstih, razgibamo tudi mišice trupa, ramen in nog. S pomočjo športnega plezanja lahko izboljšamo kondicijo, stabilnost, prilagodljivost, agilnost in ravnotežje. "Pri plezanju me najbolj mami, da mi omogoča, da lahko odkrivam kotičke naše Zemlje, kamor ne more stopiti ravno vsak. Najbolj me vleče v gore to, da odkrivam samega sebe na drugačen način. Pod drugačnimi pogoji, ki niso za vsakega, pod pritiskom, izpostavljenostjo. Takrat me zanima, kako se odzovem, kako se tvoje telo vede ob malo večjih naporih. Pomembno je, da se spoznavam na drugačen način. Da nisi vedno v coni udobja," je uvodoma povedal Igor Kremser, ki se je s plezanjem spoznal pri 13 letih. V alpinizem se je podal pri 16 letih, ko se je vpisal v alpinistično šolo.
"Moja plezalna pot se je začela tako, da sem najprej začel obiskovati hribe. Moje mnenje je, da mlajši generaciji morda to kar malo manjka, saj se odpravijo plezat malodane s pločnika. Najprej sem opravil vse šole pohodništva, do tega, da sem nato postopoma začel plezati. Pri plezanju je toliko objektivnih nevarnosti, ki jih moramo skozi postopnost spoznati, da smo nanje pripravljeni. V hribe se ni mogoče odpraviti neposredno iz trgovine, kjer se je kupila oprema. Najprej moraš biti pohodnik, spoznavati sredogorje, šele nato si pohodnik v visokogorju. Potem počasi prideš na teren, kjer so tudi brezpotja, ki se jih prepleza, potem pa naprej v stene. Temu mora slediti tudi izobrazba, spoznavati je treba različne manevre. Ni pomemben samo fizičen napredek, temveč tudi, da tehnično znanje sledi fizičnemu napredku," meni gorski vodnik.
Preudarno in znotraj meja lastnih sposobnosti
Alpinizem je raznolika aktivnost, temu primerno raznolika je tudi oprema, ki jo uporabljamo za različne zvrsti alpinizma. Še tako vrhunska in kakovostna oprema ni zagotovilo za dobre vzpone in varno plezanje, temveč pomeni le temelj, ki ob pravilni uporabi omogoča plezalcu varnejše in učinkovitejše plezanje.
"Kar se zadeva poletje, bomo zelo težko izbrali ključne kose plezalne opreme. Eden izmed ključnih je vsekakor čelada. Dejstvo je, da naši hribi v nekaterih delih niso tako zelo kompaktni, že na navidezno preprosti poti pa lahko nepreviden pohodnik sproži kamenje ravno na smer, kjer plezamo. Čelada je seveda pri tem obvezna. Potem sta tukaj plezalni pas, samovarovalni komplet, če se odpravimo na zavarovane poti oziroma ferate, ki so zavarovane z jeklenico od začetka do konca. Pa vrvi, vponke, klini, metulji in zatiči – plezalne opreme je veliko in vse je odvisno od potreb in želja dotičnega plezalca," razloži.
Najpogostejše napake, ki jih sam trenutno opaža pri številnih plezalcih, so, da številni preskakujejo "stopnice". "Vse se vrednoti skozi ocene plezalnih smeri, znanje pa na terenu ni temu primerno. "Zame je bistvo plezanja izkušnja, ki jo na koncu dobiš. Od tega, kako se na to začneš pripravljati, pridobivaš informaciji o smeri, do plezanja. Skratka ves dan, ki ga ta tura zavzame, vse to je pomembno. Plezam, kolikor mi dopušča čas. Najraje lepe smeri s kompaktno skalo. Številni so pri izbiri vse prevečkrat podvrženi vplivom medijev, družbenim omrežjem. Kakor hitro se razširi glas o določeni lokaciji, toliko več je navala. Poudarjam, izbira smeri naj bo vedno preudarna in znotraj lastnih sposobnosti. Če si zrasel v hribih, imaš do njih spoštovanje, če pa si v alpinizmu zaradi modne muhe, je tudi spoštovanja manj, možnosti za morebitne nesreče pa več. Plezalna kultura v Sloveniji je na različnih ravneh. Obstajajo ljudje, ki hribe spoštujejo, se tako tudi vedejo, obstaja pa druga skrajnost posameznikov, ki počnejo neumnosti. Osnova je vedno predznanje o hribih – toliko znanja kot imaš, tako se tudi vedeš," pove Igor Kremser, ki najraje pleza s prijatelji, na katere se lahko zanese.
Zaupanje je ključno
"Pri delu gorskega vodnika moraš zaupati sam sebi, pri večini tega, kar delamo, te gostje skoraj ne varujejo. V navezi mora biti zaupanje 100-odstotno. Drug od drugega si odvisen. Če ni zaupanja, je položaj že od začetka veliko bolj stresen. Če se zaupanje vzpostavi, za partnerja veš, kaj bo v položaju naredil ter ti morda pomagal, če zaideš v težave. Zatorej, da, najraje plezam z osebami, ki jim zaupam, z ljudmi, s katerimi smo ob nekaj preplezanih smereh razvili poseben odnos in se že tako dobro poznamo, da stvari vedno gladko potekajo. Vemo, da se lahko zanesemo drug na drugega, če se karkoli zgodi. Zato so dnevi v hribih tudi toliko bolj prijetni," meni Igor Kremser, ki poleg Slovenije najraje pleza v sosednjih Dolomitih. "Imajo čvrsto skalo, bogato z oprimki. Tudi v Sloveniji imamo veliko dobrih smeri, območij, vse od Kamniško-Savinjskih Alp do Julijcev. Težko bi izbral zgolj eno območje," pove.
Potipati "deviško" skalo ima pri plezalcih svojevrsten čar, je vstop v nedotaknjen svet dejanje, ki za marsikoga pomeni vrhunec plezalnega izkustva? Kaj meni o tem Igor Kremser? "Vsekakor je zelo prijetno, ko se giblješ po terenu, kjer veš, da ni hodil še nihče pred teboj. Pri odkrivanju deviških vrhov, sten se na koncu razvije poseben občutek, ki ga je težko opisati z besedami. Težko je ubesediti čustva, ko si osvojil vrh, mesto, na katerem še ni stala človeška noga. Kljub vsem množicam ljudi po hribih si navsezadnje ti našel neki konec, območje, kjer si prvi," odgovori.
"Če nekje ne vidiš prehoda, poglej za vogal"
"Ko plezaš zahtevne smeri na svoji najvišji ravni plezanja, takrat ni časa razmišljati o drugih stvareh. Razmišljaš o tem, kje se boš prijel, kam boš stopil, kakšen bo tvoj naslednji gib, kam boš dal naslednje varovanje. Če je smer malce lažja, ti misli morda uidejo, a to se ne sme zgoditi, ker moraš ostati zbran. Tudi če gre za smer nizke ocene, skala morda ni dovolj kakovostna. Zato je plezanje tako super, ker se misel omeji samo na to, kar počneš v tistem trenutku. Vse druge težave lahko izginejo. Kljub temu, da si morda na koncu fizično izčrpan, si sam spočijem glavo, misli. Se pa lahko v hribih pripeti kaj, česar vnaprej ne moreš predvideti, ker je toliko objektivno nevarnih stvari. Z več izkušnjami lahko nekatere položaje obvladaš. Če manjka izkušenj, lahko povsem zmrzneš, pojavijo se lahko težave, ki lahko pripeljejo do reševanja," meni.
Dodaja, da mu je vsaka plezalna smer nekaj pustila. "Na prvo žogo bi opozoril smeri, ki smo jih preplezali na Kitajskem. To je bila izjemno intenzivna izkušnja, gibali smo se po terenu, na katerega je stopilo izredno malo ljudi. Vsaka smer je posebna. Tudi tiste, ki jih ustvariš sam. Nazadnje sva s prijateljem navrtala smer blizu Vršiča, jo preplezala. Nisva si niti predstavljala, da bo skala na koncu tako kakovostna. Da se bo vse tako dobro izšlo. Lepo je slišati tudi pohvale, mnenja drugih, ki to smer nato preplezajo," pripoveduje sogovornik, ki je v alpinistični karieri spoznal številne modrosti. "Teh je bilo veliko (smeh, op. p.). Posebej se spomnim nasvetov starejšega alpinista iz Kamnika, Bojana Polaka. Pravi: če nekje ne vidiš prehoda, poglej za vogal, mogoče je tam pot lažja in jo boš prehodil z manj zagate. In res je tako," pravi.
Vsem, ki imajo plezalne ambicije, svetuje: "Pojdite postopoma, izbirajte si cilje, ki so primerni vašim sposobnostim, korak za korakom, pa boste prišli do želenih plezalnih vzponov. Ne prehitevajte in ne preskakujte. Pomembno je, da se zgradite kot alpinec in plezalec."
Vse, kar v danem trenutku potrebuješ
Igor Kremser veliko pleza v navezi s prijateljem, izkušenim gorskim vodnikom Gregorjem Koflerjem. "Plezanje je odklop od ponorelega sveta. Umakneš se od tistih težav, ki jih imaš v življenju, v dolini. Se odklopiš, preprosto si s steno. Razmišljaš samo o tem, kako boš prišel na vrh, kako boš sestopil. To je to. Za nekoga to ni veliko, za druge je to vse, kar v danem trenutku potrebujejo. Bistvo plezanja je še vedno to, da si vzameš čas in da greš. To je največ, vse drugo sledi. Sledi lahko odklop. Če slediš samo želji kapitala, potem je tudi pomen alpinizma, plezanja, feratarstva, kakorkoli, izgubljen," uvodoma pove.
Način življenja
Grega priznava, da je plezanje dandanes njegov način življenja. "Brez tega ne gre, preprosto sem bil tako vzgojen. V gore si zaljubljen in te ves čas kličejo, izzivi pa so različni, od alpinističnih vzponov, feratarskih do gorsko-vodniških avantur in tako naprej. Jaz sem imel to srečo, da sem zrasel v gorniški družini. Družina je bila tista, ki me je pripeljala do tega, da sem postal alpinist, gorski vodnik. Pri tem sta imela predvsem glavno vlogo moj oče, moj vzgled od mladih nog, ter pokojni stric, član zame najbolj fascinantne alpinistične ekipe, tako imenovanih 'Mojstranških veveric'. V mladostniških letih sva z očetom veliko plezala, raven je napredovala. Ljubezen do gora je ostala. Ko imaš to enkrat v krvi, brez tega ne moreš več živeti. Plezati sem začel s šestimi leti, nato me je oče navdušil za alpinizem, prvo alpinistično smer sem preplezal z 12 leti, s 15 leti pa sva se z očetom odpravila na alpinistično odpravo na Mont Blanc, kjer smo opravili normalni pristop. Vse, česar sem se naučil, rad prenašam tudi na svoje sinove," pripoveduje sogovornik.
Sreča, ki ti naslednjič ne bo naklonjena
Pri "lovu" za skalnimi oprimki ga najbolj mamita predvsem negotovost in nepredvidljivost. "To je najbolj zanimiva stvar. Tudi če smer poznaš, tudi če si jo naštudiral prek opisa, skice, so še vedno lahko smeri dolge tudi po 1000 metrov. V tem kilometru, karikiram, ne moreš predvideti, kaj vse boš prijel, kje se boš premikal. Negotovost je izziv, ki ga poskušaš rešiti in premagati. Strahu praviloma ne občutim, je pa omenjeno čustvo dober zaviralec tega, da ne greš predaleč. A se pogosto seveda pogosto znajdem v položaju, ko moram premagati določen strah, ko se ne morem nikamor umakniti, temveč se premakniti do varne stene, da pridem do varne stene. Z izkušnjami in znanjem je strah mogoče premagati. Ne sme pa strah nikoli prerasti v iskanje sreče. Mogoče ti je bila sreča naklonjena en dan, naslednjič ti ne bo. Prevelikega izzivanja v skali zagotovo ne sme biti. Tveganja v splošnem v skali ne sme biti. Lahko se resda pojavi določeno tveganje na dotičnem mestu, kjer se je treba znajti in mogoče iti malo čez rob," meni Gregor Kofler, ki ima za sabo številne plezalne podvige.
Kaj pa želje v prihodnje? "Predvsem si želim preplezati najdaljši greben v Alpah, ki prepelje na vrh Mont Blanca. Resda ni tako zahtevna smer, vsekakor pa zahteva pripravo," pravi.
Več znanja, manj poguma
Plezanje je zanj eno od najbolj popolnih gibanj, kar jih pozna. Priznava, da je njegovo znanje z leti sicer napredovalo, a da pogum z leti opeša. "Ko si mlad, brez družine, te pogum premika naprej. Ko si starejši, je treba cilje prilagoditi. Izbiraš si jih glede na sposobnosti, glede na delo, družinske obveznosti. Raven plezanja je mogoče ravno zaradi tega in kljub vsem izkušnjam in znanju malce slabša kot nekoč. Če si med poletno sezono vzamem en dan na teden zase, za plezanje, je že kar veliko. Si pa tudi vzamem čas, da lahke smeri predstavim sinovom. Meni trenutno v življenju največ pomeni, da lahko kolobarim med tremi stvarmi: družino, delom in športom. Če imaš dovolj energije, je mogoče vse skupaj lepo združiti. Če imaš stvari dobro zastavljene, lahko plezaš na neki ravni, predajaš plezalna, alpinistična znanja, pa tudi podjetje lahko nemoteno deluje. Če je le mogoče, najraje plezam s svojo ženo. Kot rečeno, zelo rad v svet alpinizma popeljem tudi svoje otroke. Z očetom žal ne plezava več, rad pa plezam tudi s prijatelji, gorskimi vodniki. Potrebno je 100-odstotno medsebojno zaupanje," meni.
Dandanes Grega Kofler predaja znanje drugim, ne pušča pa dvomov o tem, od koga se je največ naučil. "Gotovo od očeta in strica, pa tudi iz različnih izobraževanj za alpiniste, za alpinističnega inštruktorja, gorskega reševalca in vodnika," odgovori.
Vsem, ki se podajajo na pot plezanja, svetuje, naj se ne ozirajo na družbena omrežja in tamkajšnje podvige nekaterih. "Udeležiti se je dobro primernih izobraževanj športnega in alpinističnega plezanja, cilje prilagajati lastnemu znanju. Tako bo tudi verjetnost za morebitne nesreče manjša," pravi.
V življenju ni nemogočih poti
Z nasmehom na obrazu pa spremlja tudi razvoj plezanja v Sloveniji. V Sloveniji imamo vrsto naravnih plezališč. Če se primerjamo s tujino, kakšna so naša plezališča, kaj ponujajo? Kaj sogovornik meni o priljubljenosti plezanja pri nas?
"Razvoj je napredoval, posebej če primerjamo današnje obdobje in tisto izpred 15 let. Priljubljenost in množičnost sta na veliko višji ravni. Tečaji so zagotovo naredili svoje, tako na športno-plezalnem kot tudi na alpinističnem področju. Imamo mnogo mladih, ki premikajo meje v vrhunskem alpinizmu, pa tudi na športnoplezalnem področju. Veliko se trudijo za urejanje, vzdrževanje plezališč," pripoveduje. Dodaja, da kljub temu, da se je plezanje tako razširilo, le ni izgubilo tiste pregovorne romantike.
Tako kot Igor Kremser je tudi Gregor Kofler med alpinistično kariero spoznal številne modrosti. Katera se mu je najbolj vtisnila v spomin?
"Všeč mi je nasvet pokojnega Tomaža Humarja. Ni mi ga izročil osebno, temveč ga je napisal. Pravi pa, da v življenju ni nemogočih poti. Sposobni smo doseči marsikaj, če si to res želimo. Samo temu je treba slediti. To je tudi tisto, kar me najbolj izpolnjuje," sklene.
