Sreda, 19. 7. 2017, 19.35
7 let, 2 meseca
SLOVENCI IN POHODNIŠTVO NA INSTAGRAMU (8) – Anja Varl
Ko ob 5. uri zjutraj v hribih (pri)čakaš dan. Poznate ta občutek?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,55
2
22-letna Anja Varl z Bleda v gore zahaja že od nekdaj. Najprej na očetovem hrbtu, že dolga leta pa sama ali v družbi, z obveznim fotoaparatom čez ramo. Na preži za spomini in igrarijami sončnih žarkov.
V rubriki Slovenci in pohodništvo na Instagramu predstavljamo tiste, ki se v svojih objavah dotikajo pohodništva. Tokrat je na vrsti predstavitev Anje Varl, 22-letne Gorenjke, ki jo na Instagramu lahko spremljate na profilu https://www.instagram.com/anjavarl/. To že počne več kot tri tisoč ljudi.Anja Varl je z gorami odraščala. Začelo se je z obiski bližnjega vrha Talež, kamor jo je oče za trening (posvečal se je triatlonu in duatlonu) nosil na hrbtu, in nadaljevalo tudi v tistih letih, ko najstniki zaradi kopice drugih interesov izgubijo zanimanje za raziskovanje nadmorskih višin, do katerih se je treba potruditi na lastni pogon in ne s takimi ali drugačnimi vozili.
Ne spomni se točno, kdaj je zasnovala svoj Instagram profil, kamor odlaga fotografije s pohodniških tur in kolesarskih izletov, predvideva pa, da jo je k temu privedla predvsem radovednost. "Šele pozneje sem začela razmišljati o tem, da bi svoje dogodivščine delila tudi z drugimi."
"Tako sem na koncu dneva izbrala sebi ljubo fotografijo in jo objavila," je povedala in obelodanila še en zanimiv razlog: "Brez dvoma je danes moj glavni namen objave fotografije ta, da tudi sledilce navdušim nad tem, da bi tako kot jaz ob 5. uri zjutraj na eni izmed svojih najljubših točk v hribih nestrpno čakali na trenutek, ko izza hribov pokuka sonce. Takrat začutiš posebno toplino na obrazu."
Ne prezrite iz rubrike Slovenci in pohodništvo na Instagramu:
- Nataša Ravnikar: Preveč je nesreč, da bi zaradi dobre fotografije tvegala življenje. Žal nekateri razmišljajo drugače
- Anja Zavrl, medicinska sestra, ki s psičko Lady ustvarja nepozabne spomine
- Jerneja Jesenko, dekle iz Poljanske doline, ki ne podcenjuje prav nobene gore
- Urša Drofenik: Širša javnost je spoznala, da je lepo biti kekec ali hajdi in to mi je všeč
Preberite si, kaj je povedala o svojem udejstvovanju na Instagramu.
Ali objavljate po navdihu ali so vaše objave načrtovane?
Fotografije objavljam po navdihu, tudi kadar vem, da mi ni uspela popolna fotografija, ker ni bilo pravih pogojev zanjo. Zakaj? Ker vem, da bodo odličen spomin.
Ali spremljate statistiko ogledov svojih objav?
Statistike ne spremljam, z veseljem pa všečkam komentarje pod fotografijo. Veliko mi pomeni, če si sledilci poleg "lajka" vzamejo še čas za komentar, v katerim pohvalijo fotografijo.
Koliko časa dnevno vam vzame vaš Instagram profil?
Čisto odvisno od tega, koliko mi čas dopušča. Se zgodi, da kakšen dan ves dan po malem brskam po Instagramu, pride pa tudi dan, ko ga ne pogledam niti enkrat.
Fotografirate s telefonom?
Na začetku sem fotografirala predvsem s telefonom, zdaj pa večino fotografij posnamem s kamero GoPro in fotoaparatom Canon.
Ali uporabljate filtre, ki jih ponuja Instagram?
Filtrov na Instagramu ne uporabljam, večino uredim v Photoshopu oz. si pomagam z drugimi programi za dodajanje filtrov, ki sem jih naložila na telefon.
Ne prezrite iz rubrike Slovenci in pohodništvo na Instagramu:
- Andreja Jakopič, pravnica, ki razvaja na družbenih omrežjih #foto
- Nejc Suhadolnik: Instagram je kot osebni dnevnik. Vsaka fotografija predstavlja poseben spomin.
- Dejan Jelušič, Gorenjec, ki prebuja s sončnimi vzhodi
Ali fotografirate sami ali imate s seboj pomočnika?
Če se v hribe odpravim sama, je moj edini pomočnik samosprožilec (smeh, op. a.) oz. kamera GoPro, kjer zaradi širokokotne leče lahko ujamem želeni trenutek. Kadar grem v hribe v družbi, pa mi pri nastanku fotografije vedno kdo priskoči na pomoč.
Je vaš Instagram profil namenjen deljenju spominov, arhiviranju spominov, morda tudi zaslužku?
Namenjen je deljenju, predvsem pa arhiviranju spominov. Za zdaj še ni namenjen zaslužku, niti o tem še nisem razmišljala. Če se mi v prihodnje ponudi tudi ta priložnost, bom ponudbo z veseljem sprejela, do takrat pa bom na lovu za novimi dogodivščinami in odkrivanju novega sveta.
Glavni motivi na vašem profilu so povezani s pohodništvom. Je ljubezen do raziskovanja narave, gora … sveža ali jo gojite že od otroštva?
Vse se je začelo v otroštvu, ko me je oče za trening na ramenih nosil na bližnji vrh Talež. Nadaljevalo se je, ko sem v gore začela hoditi sama oziroma v spremstvu družine in osvojila medaljo za določeno število pohodov. No, na sveže pa je ljubezen do sončnih vzhodov in zahodov vzklila po tem, ko sem spoznala osebo, ki mi je dala moč za osvajanje vrhov in mi dokazala, da svoje sanje lahko spremenim v realnost.
Ste že bili na Triglavu? Je to res vzpon, ki ga mora doživeti vsak Slovenec, Slovenka?
Na Triglavu še nisem bila, sem pa bila dvakrat na Kredarici, vendar razmere oz. pogoji niso bili primerni za osvajanje vrha. Seveda pa imam tudi to v kratkoročnem načrtu.
Matjaž Šerkezi iz Planinske zveze Slovenije večkrat opozarja, da so objave na družbenih omrežjih vse pregosto krive za nesreče v gorah. Kakšno je vaše mnenje o tem? Se sami v ta namen raje izogibate objave kraja, kjer je fotografija nastala?
Sama se ne izogibam objave kraja, saj se mi s tem ne zdi prav nič narobe. Se pa pozanimam, kakšne so trenutne razmere na poti na določen vrh. V zimskem času se obisku višjih gora izogibam, saj nisem, in to priznam, dovolj izkušena za takšne podvige. Takrat raje pasem oči na fotografijah bolj izkušenih pohodnikov in si mislim, 'no, mogoče bo pa tudi mene kdaj v prihodnje zaneslo v podobne vode'. Še prej bi se seveda rada udeležila potrebnih izobraževanj.
Vas sledilci kontaktirajo, kadar objavite fotografije, ki so jim še posebej ljube?
Kontaktirajo me zato, da me povprašajo o trenutnih razmerah, o dolžini in zahtevnosti poti, tako da si lahko ustvarijo določeno predstavo o tem, kje se bodo potepali.
Katera je vaša najljubša pohodniška tura ali izlet kar tako?
Za mano je že kar nekaj pohodov oz. izletov, ki so mi ljubi. Težko se odločim, kateri mi je najljubši, saj ima vsak za sabo posebno zgodbo.
Pa naj bo to spanje v šotoru med ovčkami na Vajnežu, nedeljsko jutro, ko sem čakala vzhod na Begunjščici, ki se je končal z zahodom na morju ob dobri dalmatinski glasbi, pa do vetrovne decembrske Kredarice in izleta na Kepo, kjer smo se med potjo izgubili. Vsi pohodi so nekaj posebnega in imajo posebno mesto v srcu, v upanju, da bodo takšni tudi prihodnji.
2