Nedelja, 20. 8. 2017, 17.13
7 let, 1 mesec
Predstavitev finalistov akcije Naj planinska koča 2017: Dom na Kofcah (1)
Kofce, planina pod Košuto, ki svoj glavni kulinarični adut ponuja tudi na ljubljanski tržnici #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,73
1
Za mnoge je odločitev, kam na štruklje, na gorenjskih koncih dokaj logična. Na Kofce, kjer jih je že pred 15 leti začel pripravljati Peter Vogelnik, takrat sin oskrbnika, zdaj že dolga leta oskrbnik. Od marca jih lahko dobite tudi pod Plečnikovimi arkadami na ljubljanski tržnici. Tam vam postrežejo tudi z bolj eksotičnimi okusi, kot so štruklji z okusom kave, fig, manga, bučk, s praženo čebulo in mletim mesom in še čim. Vogelnik je pred leti poskusil tudi s štruklji z okusom divjih vrtnic.
Družina Vogelnik za Dom na Kofcah (1488 m), ki ste ga s svojimi glasovi izbrali za finalista akcije Naj planinska koča, skrbi že 19 let.
Iz rok Tržičanom in obiskovalcem Kofc dobro znane Rezke Švab je oskrbniško krmilo najprej prevzel ata Vogelnik, takrat sveži upokojenec, ki se mu je pridružila še mama, po poklicu kuharica. Pred 15 leti ga je pri delu nadomestil njegov takrat komaj 22-letni sin Peter.
Peter Vogelnik je oskrbnik Doma na Kofcah in glavni mojster pri pripravi štrukljev, ki vabijo na Kofce.
Življenje se je Vogelnikovim s tem korakom korenito spremenilo, največji davek pa je terjala domača kmetija. "Največja sprememba v družini je bila ta, da kmetije, ki smo jo imeli včasih, nismo več mogli obdržati v takem obsegu kot prej," se spominja Peter, ki je Kofce sprejel za svoj drugi dom že leta 1998, ko je imel komaj 19 let.
Pred skoraj dvema desetletjema je bilo ob koncu tedna in praznikih dovolj, če so za delo poprijeli člani družine Vogelnik, zdaj jim ob konicah na pomoč priskoči deset ljudi ali več. Na veliki šmaren jih je kuhalo in streglo kar 16. (Na fotografiji je kuhar Miha Mokorel.)
Pred 20 leti je bila družina dovolj, danes v strežbi in kuhinji tudi po 16 oseb
Leta so tekla, število gostov pa je skokovito naraščalo. To ve vsak, ki je Kofce obiskal ob sončnem koncu tedna ali se tam ustavil med prazniki. "Res je, največja razlika je v številu gostov," se strinja sogovornik, ki se je moral med našim obiskom ukvarjati s težavami z vodo. "Počila je ena od cevi, pa se je treba znajti," je povedal.
"Res je, pred skoraj 20 leti je bilo dovolj, če je bila ob konicah na Kofcah naša družina, torej starši, sestra in njen mož ter jaz, do danes pa se je število osebja več kot podvojilo. Ob največjem navalu, kot je bil na veliki šmaren, nas je tudi do 16. Pomagata tudi moja žena Monika in najina hči Julija, ki že pri 13 letih kuha in obvlada strežbo. Ko je delo, ga je pač treba zagrabiti," poudarja Vogelnik, oče treh otrok. Najmlajša Zala ima komaj 16 mesecev, srednji Gašper pa deset let. Peter je že zdavnaj sprejel dejstvo, da vsi gostje pač nikoli ne bodo zadovoljni.
"Vedno se najde kdo, ki ga nekaj zmoti, a tako je vedno bilo in vedno bo. Naučiš se ugrizniti v jezik, pa gre," namigne.
Štruklji, štruklji in še enkrat štruklji
Njihova glavna kulinarična atrakcija so štruklji, ki jih je Peter Vogelnik začel pripravljati že pred 15 leti. "Razvedelo se je, da se pri nas dobro je, s tem pa je tudi obisk začel strmo naraščati," je povedal sogovornik. Najprej so ponudili najbolj klasične štruklje, skutine. Ti so še vedno med bolj priljubljenimi, sledili pa so čokoladni štruklji - idejo zanje je dobil v sanjah in še vedno so uspešnica -, štruklji z borovnicami, malinami, orehi, ajdovi z orehi ...
Še več okusov, tudi tiste bolj eksotične, kot so štruklji z okusom fige, limone, manga, kave, čoko-banane ter mesni štruklji z nadevom iz pražene čebule in drobno mletega mešanega mesa in sezonski okusi, kot je okus špinače, bučk, drobnjaka in podobno, od marca letos dobite tudi v štrukljarnici pod Plečnikovimi arkadami na ljubljanski tržnici. Tam so Vogelnikovi odprli lokal s teraso, ki poleti privablja tudi turiste.
Štruklje s Kofc si lahko privoščite tudi na ljubljanski tržnici, kjer imajo svojo štrukljarnico z 20 različnimi okusi.
"Ljudje so nam pogosto namignili, da bi še večkrat jedli naše štruklje, če bi se jih dalo dobiti kje bližje," je o zametkih ideje spregovoril Peter. Pustili so si prosto pot, če se bo kje pokazala priložnost, jo bodo izkoristili, ne bodo pa z glavo rinili skozi zid, je dejal. In priložnost se je ponudila kar sama od sebe ...
"Lansko jesen nam je ena od strank, ki prodaja na ljubljanski tržnici, namignila, da prodaja tudi štruklje in da gredo zelo dobro v promet. Najprej smo jih mislili tudi mi ponujati na stojnici, pa mi to ni bilo preveč všeč, nato pa smo povsem po naključju naleteli na prazen prostor pod Plečnikovimi arkadami, ki so ga oddajali v najem. Čudno se mi je zdelo, zakaj ga še vedno oddajajo, ko pa gre za tako odlično lokacijo. Pripravili smo vso potrebno dokumentacijo, opisali svojo vizijo in se prijavili na razpis," je korake do odprtja štrukljarnice opisal Vogelnik.
Na njihovo presenečenje so bili tudi izbrani. "Verjetno je komisijo, ki je odločala o najemniku, pritegnila naša vizija, ki je kulinarično-slovensko obarvana. Predvidevam, da je bila komisiji bolj všeč kot na primer ideje o restavraciji s hitro prehrano ali trgovini s kitajsko robo," razmišlja Vogelnik. Zdaj je razpet med Kofcami in Ljubljano ter domačo Loko, kjer družina živi. Del štrukljev pripravljajo na Kofcah, večino pa v Tržiču, saj zaradi velikega števila naročil drugače ni več izvedljivo.
Na vprašanje, iz katere napake so se na Kofcah največ naučili, ne more odgovoriti. "Napake se ves čas dogajajo, vsi jih delamo, ni pa nobene tako izstopajoče, da bi jo veljalo omenjati," je bil kratek.
Je to res sanjska služba?
Seveda nas je zanimalo, ali je delo oskrbnika res sanjska služba, kot je prepričan marsikdo, ko zgodaj zjutraj pred planinsko kočo uživa v barvah sončnega vzhoda, zraven pa sreba vroč čaj iz "domačih rožic" in občuduje govedo, ki žuli travo,
"Vsakemu, ki tako razmišlja, svetujem, naj se nam pridruži samo en dan, pa bo hitro videl, koliko je ura," kot iz topa izstreli Vogelnik. "Mislim, da bi si vsak, ki misli, da je to sanjska služba, hitro premislil."
Dela se namreč od jutra do večera, opravkov pa ne zmanjka niti v slabem vremenu, s to razliko, da se večina dela preseli v notranjost koče.
Nekateri se na Kofce pripeljejo z gorskim kolesom, nekateri prijezdijo na konjih, večina pa pride peš.
Čez Kapelico na Kofcah že v pol ure
Večina njihovih obiskovalcev so družine, ki ob koncu tedna ali ob praznikih na Kofce pridejo na kosilo (in igrala za hišo, kamor spada igralna hišica s plezalno steno in tobogani), zraven pa nekaj koristnega naredijo še za svoje telo. Pot na planino je namreč dokaj preprosta. Če jo mahnete čez Kapelico (izhodišče je v Jelendolu), ste na Kofcah že v 30 minutah, če se odločite za pot čez kmetijo Matizovec (štartate v Podljubelju), vam bo vzelo uro dlje.
Za bolj vzdržljive
Na Kofcah lahko tudi prespite (v devetih sobah je na voljo 41 ležišč) ter si naberete moči za turo do bližnjih dvatisočakov Veliki vrh (2.088 m) in Veliko Kladivo (2.094 m), vmes pa se ustavite še na gori Kofce (1967 m) ali jo mahnete do planine Šija (1528 m), le 30 minut hoda oddaljene od Kofc. Ves čas uživate v zares izjemnih razgledih z grebena Košute. Ravno te dni ga spoznavajo tudi bralci revije National Geographic, kjer so pred kratkim objavili reportažo iz Tržiča, ki je delo priznanega fotografa Cirila Jazbeca. Naslovili so jo Odkrijte slovenski, manj znan alpski paradiž.
Dom na Kofcah, ki ste ga bralci www.siol.net letos uvrstili med najboljših deset planinskih koč v Sloveniji, je opremljen s certifikatom družinam prijazna koča (na Kofcah so ga pridobili letos), ki ga podeljuje Planinska zveza Slovenije, in certifikatom kolesarjem prijazna namestitev, ki ga podeljuje GIZ Pohodništvo & kolesarjenje v sodelovanju s Slovensko turistično organizacijo. Prijazni so tudi do hišnih ljubljenčkov, ki lahko prenočijo v vetrolovu.
Dom, ki na pobočju Košute stoji danes, ni prvotni dom. Prvi je stal nekoliko nižje, zgradila pa ga je Stavbna zadruga Planinski dom na Kofcah, ki jo je ustanovila Tržiška podružnica SPD. Odprli so ga 20. novembra 1927, v burnih vojnih letih, ko ga je okupacijska oblast leta 1941 izročila Nemškemu planinskemu društvu, pa so ga partizani leta 1944 požgali.
Planinsko društvo Tržič je po osvoboditvi leta 1948 prevzelo nekdanjo zasebno Primožičevo kočo in jo odprlo kot planinsko postojanko, piše na spletni strani PZS. Dom so v letih 1982 in 1983 obnovili in posodobili ter dogradili nekaj pomožnih prostorov. Med zadnje pridobitve spadajo dodatna jedilnica in sanitarije, ki so jih uredili prejšnjo sezono.
Lani so v domu uredili dodatno, moderno urejeno jedilnico.
Stalnica planine Kofce so tudi krave, ki jih pripeljejo kmetje, zanje pa skrbijo v sosednji koči Planšarija Kofce, ki je vsak dan v tednu odprta že od začetka maja. V času paše na planini skrbijo za 80 glav govedi in nekaj konjev, piše na njihovi spletni strani. Mleko tudi predelujejo, obiskovalcem pa so na voljo različni izdelki, od kislega mleka do jogurta, navadnega mladega sira, sira z dodatki planšarskih zelišč, skute, kisle smetane, masla, sirotke, pinjenca, skutnih namazov in podobno.
1