Mozoljasta 25-letnica, ki se najbolje počuti v Mariboru

Pravijo, da je vsak začetek težak. Pri postavljanju temeljev državnemu nogometnemu prvenstvu je bilo še toliko težje, saj je Slovenija leta 1991, ko je ponosno in čustveno stopila na samostojno pot, pogrešala marsikaj. Ni bilo dolge nogometne tradicije, še manj zgoščene kakovosti, infrastruktura številnih klubov pa je bila tako skromna in dotrajana, da si ni zaslužila uporabe prvoligaških pridevnikov.

Nogometaši slovenskih klubov so čez noč dobili priložnost, da se potegujejo za naslov državnega prvaka. O tem so lahko v nekdanji skupni domovini le sanjali, po novem pa je bilo mladi državici na sončni strani Alp omogočeno, da sama skrbi za potek tekmovanja, v katerem se je podeljevala tako želena lovorika. V klubskem svetu je nekaj več pomenila le ljubljanska Olimpija. Računala je na igralski kader, s katerim je sprva nameravala nastopiti v jugoslovanskem prvenstvu, a so nato politične spremembe, ki so jim sledile vojne grozote, dokončno pokopale misel o tem, da bi se zmaji še kdaj družili z nekdanjimi brati. Pridružili so se novopečeni prvi slovenski ligi, ki je v sezoni 1991/92 doživela krstno izvedbo v obdobju državne samostojnosti, štela kar 21 klubov in prebila led.

Maribor postal nogometna prestolnica

Sezone so se vrstile, udeleženci so se menjali, število nastopajočih pa praviloma krčilo. V uvodni sezoni je nastopilo kar 21 klubov. Gneča je bila ogromna, Nogometna zveza Slovenija (NZS) pa je kmalu poskrbela, da se je državno prvenstvo omejilo na manjše število nastopajočih. Najbolj se je uveljavil štirikrožni sistem z desetimi klubi, ki je v veljavi še danes in bo prihodnji mesec postregel z napetim koncem, v katerem se bo Slovenija spraševala o tem, kdo si bo prislužil naslov, Evropo in izpad.

Nogometaši Olimpije so osvajali državne naslove še v času, ko so stanovali za Bežigradom.  

V 25 letih je slovenska nogometna javnost, ki se je morala v Jugoslaviji braniti očitkov, da je njeno srce zapisano alpskemu smučanju, ne pa okroglemu usnju, na delu pozdravila le pet različnih prvakov. Olimpija je bila v uvodnih štirih sezonah premočna za tekmece, nato je njen niz prekinila Gorica (1995/96). Naslov se po odmevnem dosežku vrtnic ni vrnil v prestolnico, ampak se preselil na Štajersko. Maribor ga zlepa ni izpustil iz rok, osvajal državne zvezdice kot po tekočem traku, hkrati pa v sezoni 1999/2000 poskrbel še za nepozabno doživetje - nastop vijolic v druščini najboljših evropskih klubov v ligi prvakov.

Ko se je prevlada Maribora na začetku zadnjega tisočletja izpela, se je ponovno dvignila Gorica. Po treh zaporednih naslovih se je težišče najkakovostnejše ekipe premaknilo v okolico Ljubljane, kjer so navduševale Domžale. Olimpija je doživljala najtežje trenutke v klubski zgodovini in se pod preveliko težo usodnih finančnih preglavic poslovila od prve lige, Maribor pa je leta 2007 poskrbel za potezo, ki se mu je v nadaljevanju obrestovala kot še nobena.

Za Bežigradom je igral tudi Zlatko Zahović, a le v dresu slovenske reprezentance. Za Maribor ni v 1. SNL nastopil niti enkrat.

V klub je prišel Zlatko Zahović in kot prvi kadrovik vijolic napovedal zlato obdobje mariborskega ponosa. Nogometaši, ki domujejo v Ljudskem vrtu, so v zadnjih devetih letih brez naslova ostali le enkrat. Takrat so prvič, za zdaj pa tudi zadnjič na najvišjo stopničko skočili Koprčani (2009/10), drugače pa je Slovenija spremljala vijoličasto rapsodijo. Ni bila osamljena, podobno je doživljala tudi Evropa, saj so bili Mariborčani redni udeleženci skupinskih tekmovanj, v sezoni 2014/15 pa tudi veličastne lige prvakov.

Vijolice kraljujejo na večni lestvici

V tej sezoni bi se lahko zgodilo marsikaj. Maribor je v njo vstopil kot veliki favorit, a po ekspresnem evropskem izpadu točke izgubljal tako pogosto, da mu je Olimpija ušla na veliko razliko. Zapisana je bila že v dvomestnem številu, ko so vijolice zagnale alarm in poskrbele za nekatere spremembe, pa se je prednost hitro manjšala. Po novem znaša pet točk, a so zmaji odigrali tekmo več, tako da bi se lahko Mariborčani z zmago na današnjem gostovanju v Krškem večnemu tekmecu približali na -2. Če bi Olimpija osvojila naslov, bi postala prvakinja po sušnih dveh desetletjih. Ne bo ji lahko, saj se prva slovenska nogometna liga, mozoljasta 25-letnica, najbolje počuti v Mariboru.

Mariborčani v tej sezoni naskakujejo že 14. slovensko krono.

Ko je krovna zveza beležila rezultate v 25-letni zgodovini 1. SNL, je ločila starejšo (v prvi ligi od 1991 do 2005) od nove Olimpije (po letu 2009). Podobno velja tudi za Muro, nekdanjega pokalnega zmagovalca, ter naslednico Muro 2005, ki je na prvoligaških igriščih vztrajala med letoma 2011 in 2013. NZS je na jubilej 1. SNL opozorila tudi z brezplačnim digitalnim albumom, v katerem je zajeto glavno dogajanje v uvodnih 25 letih slovenskega nogometnega prvenstva. Zanimivo je, da je bilo v vseh letih odigrano več kot 5.000 tekem, dvoboje pa je na tribunah spremljalo že skoraj šest milijonov gledalcev.

Pisana druščina zdajšnjih in nekdanjih prvoligašev

Na večni lestvici, kjer je razvidno, da so od prvega dne pa do danes v 1. SNL vztrajali le trije klubi (Maribor, Gorica in Celje), medtem ko so imeli vsi preostali že opravka z izpadom, je daleč največ točk zbral Maribor. Z namenom, da točkovno izenačimo dosežke klubov, ki so v prvi ligi nastopili še pred letom 1995, ko je bila zmaga vredna le dve točki (od sezone 1995/96 velja tri točke), smo vse zmage prvoligaških udeležencev obdarili s tremi točkami.

Na lestvico se je uvrstilo 39 različnih klubov. Največ jih je prihajajo iz Ljubljane, kjer so bile s svojim prvoligaškim klubom zastopane skoraj vse občine slovenske prestolnice. Edino mesto v Sloveniji, ki je v 25-letni zgodovini 1. SNL poleg Ljubljane lahko na delu spremljalo dva prvoligaša, je bil Maribor. Kratek čas je med prvoligaši vztrajal Železničar, a se hitro poslovil.

Vrtnice iz Nove Gorice so največje uspehe dosegale v času, ko sta se dokazovala mlada bisera Miran Burgič in Valter Birsa.

Med največjimi mesti v Sloveniji, ki štejejo največ prebivalcev, se jih lahko devet pohvali s tem, da imajo ali pa so imela nogometnega prvoligaša. Največji kraj, ki tega še ni doživel, je Kamnik (10. po številu prebivalcev v Sloveniji), podobno pa se godi tudi Jesenicam (11.), Škofji Loki (14.), Postojni (17.), Logatcu (18.), Vrhniki (19.), Slovenski Bistrici (21.). Slovenj Gradcu (22.), Grosupljemu (23.), Ravnam na Koroškem (25.), Brežicam (26.), Litiji (28.) in Mengšu (29.). Med 30 največjimi slovenskimi mesti jih torej slaba polovica (13) pogreša tekme 1. SNL.

Domžalčanom in njihovemu dolgoletnemu predsedniku Stanku Oražmu je najlepše trenutek z dvema naslovoma slovenskih prvakov podaril Slaviša Stojanović.

Če prvoligaški nogometni cirkus ni gostoval v nekaterih večjih mestih, pa je skrbel za evforijo v nekaterih manjših krajih, ki so kmalu zasloveli kot fenomeni. Za največjo nogometno vas so bili v preteklosti oklicani Beltinci, za najbolj nogometni zaselek (ima manj kot sto prebivalcev s stalnim bivališčem) pa Zavrč.

Prav lahko se zgodi, da bodo Haložani v tej sezoni ujeli evropsko vozovnico in s tem postavili nov mejnik. Prva liga Telekom Slovenije jih je že vajena. Čeprav je stara le 25 let in zaradi pomanjkanja tradicije še polna mozoljev, je njena zgodovina dinamična in polna zanimivih pripetljajev. Kakšna bo šele, ko bo praznovala abrahama ...