Cesar: Ne vem, kdaj sem nazadnje jokal

• Prijateljska tekma med Slovenijo in Belorusijo

Dolga leta je bil navezen na številko 5, zato se je v dogovoru s selektorjem Tomažem Kavčičem, ki se je odločil za pomladitev obrambne vrste, odločil, da bo odigral pet minut. Začelo se je skoraj gledališko, nedostojno vrednosti in pomena zgodovinskega dejanja.

Najlažja, a tudi najtežja tekma

Še zadnjič je zaploskal navijačem kot slovenski reprezentant. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ko pa so se začele nizati minute, so gledalci, tisti najbolj zvesti, kar jih pozna slovenska izbrana vrsta, dvignili grla, spodbujali Boštjana Cesarja in ga z igrišča pospremili z velikim aplavzom. To si je izkušeni obrambni steber slovenske reprezentance več kot zaslužil.

''To je bila morda najlažja tekma v karieri, saj sem igral le pet minut, zagotovo pa tudi najtežja in najbolj čustvena v moji karieri. Presrečen sem, da sem bil lahko del reprezentance tako dolgo. S ponosom sem nosil slovenski dres,'' je dejal 35-letni Ljubljančan, rojeni vodja, ki je na igrišču poosebljal borbenost in ljubezen do domovine.

''Nerad spuščam solze. Ne vem, kdaj sem nazadnje jokal. Čustva zadržujem v sebi, a so nenadzorovana in pridejo zlahka na plano,'' je nekdanji branilec Olimpije spregovoril o zadnjih dneh, ki so minili zelo čustveno.

Na tribunah je pričakoval malce več gledalcev, a je po drugi strani že od prej vedel, da ni veliko izbire. Belorusija v Sloveniji ne kotira kot atraktiven tekmec, vseeno pa bi se lahko na zadnjem nastopu srčnemu kapetanu poklonilo več ljudi. V torek jih je bilo v Stožicah le okrog štiri tisoč.

''Želel bi si, da bi jih bilo več. Se pa vsem, ki so me prišli pozdravit, kar sem tudi začutil, od srca zahvaljujem,'' se je zahvalil navijačem, da so prišli v Stožice. Zvečer bo v krogu najbližjih užival na poslovilni zabavi, a ne bo pretiraval, saj se mora že jutri vrniti v Verono, kjer ga kliče delo, nadaljevanje serie A.

Od zdaj zvest navijač reprezentance

Priznal je, da mu po zadnjem sestanku s selektorjem, na katerem se je zavedel, da bo kmalu končal reprezentančno pot, ni bilo lahko. ''V zadnjih dveh tednih sem veliko razmišljal. S ponosom sem odigral zadnjih pet minut. Ko sem videl navijače in soigralce, me je stisnilo pri srcu. Od danes sem zvest navijač reprezentance,'' želi prijateljem najboljše v prihodnosti, ko se bodo morali znajti na igrišču brez njega.

Soigralcem je zaželel veliko sreče v prihodnosti, ko jih čakajo obračuni za EP 2020.

Cesar verjame, da bi se lahko Slovenija uvrstila na EP 2020. ''V slačilnici smo se o tem pogovarjali. Fantje si želijo, a bomo morali opraviti veliko dobrih treningom in odigrali veliko dobrih tekem, če bodo hoteli zaigrati na EP. Ekipa je dobra, tako da je to mogoče,'' stiska pesti za Kavčičeve izbrance, ki bodo jeseni začeli nastope v ligi narodov, prihodnje leto pa jih čakajo kvalifikacije za EP 2020.

''Od vsakega selektorja sem se marsikaj naučil. V zadovoljstvo mi je bilo delati z vsemi, je pa res, da se štejejo rezultati, tako za ekipo kot selektorje,  tako da mi je bilo najlepše, ko smo šli na svetovno prvenstvo,'' je opozoril na zlato obdobje pod vodstvom Matjaža Keka, ko je Slovenija nastopila na SP 2010. Še zadnjem velikem tekmovanju, na katerem se je predvajala tudi slovenska himna.

Foto: Marjan Žlogar

Cesar se bo v prihodnje posvetil le še klubu. Reprezentančna kariera je zanj končana. Dokončno. Ne bo si premislil niti v primeru, če bi se zgodila zamenjava selektorja ali pa bi se zdajšnji selektor Kavčič premislil in ga zaprosil za pomoč.

''Ne, zgodba je končana,'' odločno zagotavlja branilec Chieva, s katerim ima sklenjeno pogodbo le še do konca te sezone. Želi jo podaljšati, takšna naj bi bila tudi želja kluba, in kariero skleniti v Veroni. V mestu ljubezni, v neposredni bližini domovine, za katero je oblekel članski državni dres kar 101-krat. Hvala, kapetan!