Ponedeljek, 29. 5. 2017, 10.00
7 let, 2 meseca
Gorica je navdušila
Uspeva jim brez stricev iz ozadja
"To je zasluga dela, ki ga je opravil klub kot celota," je v intervjuju, ki smo ga imeli z njim včeraj, natanko dve leti za tem, ko je v takrat obubožan klub prišel z veliko skepse, povedal Hari Arčon, predsednik nogometašev Gorice, ki so v soboto presenetljivo postali slovenski podprvaki.
Hari Arčon je lahko zadovoljen, kaj je Gorica naredila v času njegovega predsednikovanja. Ko je 28. maja leta 2015 prišel na čelo štirikratnega slovenskega prvaka, je bila Gorica v nezavidljivem položaju. Prejšnji predsednik Robert Vrtovec in njegovo sodelovanje z italijanskimi vlagatelji so ga spravili na rob obstoja. Ljudje, ki so takrat vodili klub, so se spogledovali s stečajem, a 47-letni Primorec, ki do takrat ni imel veliko izkušenj z delom v nogometu, je vztrajal pri drugačnem scenariju.
V klub je pripeljal številne, ki jim ni bilo vseeno za bogato tradicijo novogoriškega nogometa, in klub z veliko ljubezni in predvsem truda počasi spravil na stara pota. Z dobro selekcijo, delom v klubu na vseh ravneh, trudom in poštenostjo so direktor Sebastjan Komel, tehnični koordinator Matej Mavrič, trener Miran Srebrnič, njegova pomočnika Andrej Komac in Simon Živec ter trener vratarjev Borut Mavrič, če omenimo le tiste, ki jih zagotovo poznate z nogometnih zelenic, poskrbeli, da je zgodba zdaj veliko bolj pozitivna.
Dolga, ki je po odhodu Italijanov znašal več kot dva milijona evrov, je ostalo za manj kot desetino, navijači se počasi vračajo, nogometna šola se pobira na noge, nogometaši so zadovoljni, uspešni in spet dosegajo dobre rezultate. Novogoričani so v drugem delu sezone izgubili le enkrat, bili celo najuspešnejši slovenski prvoligaš, na koncu prehiteli prvaka Olimpijo in pristali na drugem mestu lestvice. Nogometna Gorica je spet živa.
"Pri nas ni botrov in stricev iz ozadja," je med drugim povedal njen predsednik, ki je v daljšem in zelo iskrenem pogovoru, vsaj med vrsticami, izstrelil nekaj očitkov na račun največjih slovenskih klubov.
Gorica je po 32 točkah, ki jih je osvojila na 15 prvenstvenih tekmah v letošnjem letu, pristala celo na drugem mestu in zaostala le za Mariborom. Ste presenečeni?
Veseli smo in zadovoljni, a nikakor presenečeni, saj smo dobro vedeli, koliko in kako delamo. Glede na ves trud, ki smo ga vložili, in glede na odnos, ki smo ga vzpostavili med upravo, trenerji, igralci in vsemi ljudmi v klubu, to ni presenečenje.
Ko smo pred dvema letoma prišli v klub, smo si zadali cilj, da v prvih šestih mesecih rešimo klub, potem smo si želeli, da naredimo nekaj iz te ekipe. Zdaj so fantje skupaj že dve leti. Jasna želja je bila, da se ustvari zmagovalna miselnost. Pričakovali smo dober rezultat.
Gorica je osvojila 60 točk na 36 tekmah, kar je njen najboljši izkupiček v zadnjih 11 letih.
Natanko dve leti sta minili, odkar ste postali predsednik. Ste izpolnili vse cilje, ki ste si jih takrat zastavili?
Nismo imeli jasno zastavljenih tekmovalnih ciljev. Nismo si rekli, da želimo biti prvi, drugi ali tretji. Seveda je lepše, če si med prvimi štirimi in si zagotoviš nastop v Evropi, na nogometnem trgu si tako veliko bolj zanimiv, kot si, če se boriš za obstanek, a naš cilj je bil predvsem ta, da uvedemo neko novo razmišljanje.
Nova Gorica je specifična. Zaradi velikosti mesta, možnosti pridobivanja sponzorjev in trženja smo ugotovili, da brez garanja in ustvarjanja dodane vrednosti ne bomo preživeli.
Želeli smo doseči to, da bo vsak, ki je vpet v delo kluba, razmišljal na podoben način. Da bomo vsi od prvega do zadnjega vpeti v delo kluba in bomo živeli zanj.
Mislim, da nam je uspelo in smo lahko zelo zadovoljni. Je pa to dolga pot, ki je še ni konec. Vseskozi je treba biti pozoren in zbran, vseskozi je treba delati trdo.
V 26 letih le petkrat na spodnjem delu lestvice
Gorica je bila prvič prvak leta 1996.
Gorica je članica prve slovenske nogometne lige od njenih začetkov leta 1991 in je njen drugi najuspešnejši predstavnik. Prvak je bila, podobno kot Olimpija, štirikrat. V letih 1996, 2004, 2005 in 2006, ko je bila prvak nazadnje. Druga je bila letos petič. Ob tem je bila še petkrat tretja.
V 26 sezonah je bila v prvi ligi le petkrat na spodnji polovici lestvice. Leta 1993, ko je bila med 20 klubi 12., v letih 2001 in 2003, ko je bila v dvanajstčlanski ligi sedma oziroma osma, ter v letih 2013 in 2015, ko je bila v ligi z desetimi klubi šesta oziroma deveta.
Dvakrat, v letih 2001 in 2002, je bila tudi pokalni prvak. V finalu tega tekmovanja je igrala še enkrat, in sicer leta 2005, ko je izgubila.
Kako je bilo pred dvema letoma, ko ste prišli v klub? Ljudje, ki so ga vodili takrat, so bili prepričani, da je edina prava pot stečaj. Je bilo okolico težko prepričati v to, kar vam je uspelo?
Niti ne. Ljudje, ki so stopili zraven, so razmišljali drugače. Razmišljali so podobno kot jaz. Ni jih bilo težko prepričati.
Jaz ne prihajam iz nogometnega sveta. Nisem obremenjen s takšnimi in drugačnimi lobiji. "Tako pač je v nogometu," so bile besede, ki sem jih večkrat slišal, a zame takšno razmišljanje ne pride v poštev. O njih nisem želel in ne želim niti slišati.
Zamenjali smo strukturo ljudi v klubu in jo postavili na novo. Mislim, da smo ravnali pravilno.
Lanski prestop Blessinga Elekeja v Olimpijo za 800 tisoč evrov je pokril velik del dolgov.
Koliko je bilo takrat dolgov in koliko jih je zdaj?
Bilo jih je za nekaj več kot dva milijona evrov. Zdaj smo dolžni približno 180 tisoč evrov, kar je dolg, ki ga bomo po obrokih poravnali do leta 2021. To je naš edini dolg in je obvladljiv.
Res je, da nam je marsikdo svoj dolg tudi oprostil. To so bili ljudje, ki imajo radi klub. Bilo je tudi nekaj takih, ki so nas olupili do konca.
Klub je na rob prepada pahnilo sodelovanje z italijanskimi investitorji. Bo iz omare padel še kak okostnjak iz časov poslovanja z njimi?
Ne. Mislim, da ne. Dejstvo je, da smo v tej zgodbi pošteno nastavili svoj hrbet, a nismo in ne bomo popuščali. Lahko, da bo ob reviziji na dan prišla še kaka zadeva, a dolžni nismo več nikomur od njih. V teh dveh letih je postalo jasno marsikaj. Je bilo pa tega ogromno.
V času sodelovanja z Italijani so v Gorici igrali številni tujci, posojeni igralci italijanske Parme.
Kaj se je Gorica iz tega sodelovanja naučila?
Gorica je na meji in je bila skozi svojo zgodovino vedno malce tepena. Tega se moramo zavedati. Kar smo se lahko naučili, je to, kar sam zagovarjam že od nekdaj in tudi vedno bom.
Če te kdo hoče kupiti in je tega sposoben, potem naj pošteno plača. Dokler tega ne bo, pa moramo biti svoji gospodarji na svoji zemlji. Tega se bom vedno držal. V svetu globalizacije in kapitala je mogoče vse, a če nas nekdo kupi, naj nas kupi po visoki ceni.
To, kar se dogaja v slovenskem nogometu, ko prihajajo tako imenovani bogati investitorji, je "larifari". Takih investitorjev danes ni. Če želiš res vložiti denar v nogomet, tega ne boš počel na tak način, kot se dogaja v Sloveniji.
Če nekdo hoče priti v klub, mora oceniti njegovo vrednost in jo potem z denarjem tudi odkupiti. Če pride in reče, da si želi 50-odstotni delež kluba, potem moram jaz oceniti, koliko je ta klub vreden, in mora odšteti polovico tega denarja. Ne pa, da pride, želi vložiti 500 enot, pričakuje, da boš 500 enot pristavil tudi ti, in želi potem biti polovični lastnik kluba. Tako pač ne gre.
Navijači Gorice so lahko spet ponosni na svoje nogometaše.
Tekoče poslovanje je dobro? Plače ne zaostajajo?
Včasih zamudimo kak teden, a ne gre za nič hujšega. Fantom plače izplačujemo redno. Zadeve so urejene, pri nas se lahko mladi nogometaši normalno razvijajo.
Kakšen je zdaj letni proračun kluba?
Skromen, okoli milijona evrov. To je številka, okoli katere se gibljemo, in tako bo tudi v prihodnje. Ostajamo skromni oziroma isti, kot smo. Drugi naj ocenjujejo, ali je to skromno ali ne.
Ni vse v denarju. V Gorici lahko mladi fantje napredujejo. Velik kapital našega kluba je to, kar jim zagotavljamo. Idealno okolico za razvoj z delom, za katerega skrbijo naši trenerji. Z mladimi delamo dobro, jim ponudimo priložnost in smo z njimi potrpežljivi. To je naš največji kapital.
Ni me sram povedati, da smo pred dvema letoma zgradili ekipo iz igralcev, ki niso igrali oziroma so igrali v tretji ligi. Danes smo drugi na lestvici. Ti fantje, ki so prišli, niso danes nič slabši od tistih, ki so tukaj igrali pred časom in bili bogato plačani.
Nismo presežek, a imamo kar nekaj zelo kakovostnih nogometašev. Nekateri so že v reprezentanci, nekaj jih trka na njena vrata, še več bi jih po mojem mnenju lahko, ampak to ni moja stvar.
Dejstvo je tudi, da je vsak, ki je tukaj naredil korak naprej, to naredil predvsem po svoji zaslugi. Za uspeh se je moral pošteno potruditi. Vsak je imel možnost, da se dokaže, a je moral priložnost izkoristiti.
Pri nas ni konfliktov interesa športnih direktorjev, menedžerjev ali kogarkoli drugega. Odloča izključno trener. Ni botrov in stricev iz ozadja.
Napada na naslov prvaka ne boste obljubljali?
Ko bo več kapitala, ko bomo ustvarili več denarja, potem bomo napadli tudi višje cilje, a za zdaj ostajamo tam, kjer smo. Ne gledamo na druge, skrbimo le zase. Ne moremo mimo dejstva, da smo bili pred dvema letoma povsem na dnu.
Takrat smo ugotovili, da se mora v slovenskem nogometu nekaj spremeniti. Realnost, v kateri živimo, je realnost, v kateri lahko funkcioniramo. To je ključ do uspeha, tega se zavedamo. Če to sprejmemo, bodo tudi rezultati. Čez noč se ne da narediti nič.
Vaša nogometna šola je včasih veljala za najboljšo v Sloveniji. Danes so nogometaši Gorice v vseh mlajših starostnih kategorijah daleč od vrha. Kakšno je stanje v goriški nogometni šoli danes?
Postavlja se na noge po šoku, ki ga je doživela v času italijanskih vlagateljev. Italijani so za seboj pustili veliko luknjo. Vlagali so le v člansko ekipo in zanemarili našo šolo. To je morda celo najbolj boleča plat te zgodbe.
V tem času so nas drugi slovenski klubi izropali in nam odpeljali veliko nadarjenih fantov. Toda to je bilo treba sprejeti in iti naprej. Treba je delati in vzgajati.
Ponosen sem, da imamo zdaj spet veliko novih trenerjev, ki prihajajo k nam, in predvsem sem ponosen, da spet čutim pripadnost vseh, ki so zraven. Razumejo filozofijo, ki jo živimo. Vsi vedo, da je treba delati in garati, da nam potem morda spet uspe.
V Novi Gorici želijo utišati nekatere navijače, ki vseskozi kritizirajo. V zadnjem času jim uspeva.
Kako ste zadovoljni z odzivom okolice, odkar ste prišli v klub?
Gorica ima specifično občinstvo, zelo zahtevno. Na tribunah je nekaj ljudi, ki že dolgo hodijo na tekme Gorice in so zelo kritični. Ko se zgodijo boljši rezultati, na naše tekme prihaja večje število ljudi in ta kritična masa se izgubi. Na zadnji tekmi proti Olimpiji smo v Novi Gorici doživeli navijanje, ki ga nismo bili vajeni že 20 let. To je to, česar se veselimo.
Takšne podpore si želimo tudi v prihodnosti. To je eden izmed naših ciljev. Na tribune želimo pripeljati drugačen profil navijačev, tudi družine, ki bi na naših tekmah uživale. Želimo utišati stare večne kritike, ki kritizirajo in žalijo tudi takrat, ko vodimo s 3:0. Ne moremo jih umakniti, lahko pa jih preglasimo. To je tudi eden izmed projektov, ki smo si jih zastavili.
Na dobrodelnost ne pozabljajo.
Pa odziv okoliškega gospodarstva?
Pred dvema letoma je bil klub v zelo slabem stanju. Kljub temu je bilo nekaj posameznikov, ki so nam verjeli in stopili zraven. Jasno je namreč, da je težko vlagati denar v nekaj, kar nima ugleda. Nekam, kjer ne veš, kaj te čaka. Podjetje si lahko naredi tudi slabo reklamo.
Gorica je porabila veliko energije, da se je rešila iz zagate. Vsak evro, ki smo ga dobili, smo potrošili za to, da bi sanirali klub in delali dobro. Mislim, da smo zaupanje upravičili.
Kako na vašo zgodbo gleda slovenski nogomet?
Ravno pred kratkim sem pregledoval rezultate iz preteklosti in se še enkrat prepričal, da je bila Gorica vseskozi zelo visoko in uspešna. Kot taka je seveda trn v peti marsikoga, a mislim, da zdaj predvsem moti tiste, ki so bili vajeni živeti od nogometa in so mešetarili po svoje.
Pri nas za takšne ni prostora. Ne vem, kakšna je slovenska nogometna politika in me niti ne zanima. Želimo biti transparentni, pošteni, garati in ustvarjati. Morda je to za marsikoga nekaj novega, a dejstvo je, da v tej zgodbi ni prostora za lenuhe, ki se skrivajo za drugimi.
Nogometni bazen, ki je dal številne reprezentante
Valter Birsa na svetovnem prvenstvu 2010.
Gorica ima na zadnjem seznamu selektorja Slovenije Srečka Katanca, ki je prejšnji teden imenoval 27 nogometašev, na katere bo računal na tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2018 proti Malti v Stožicah (10. junij), le enega svojega člana, mladega vratarja Gregorja Sorčana.
Je pa zato v preteklosti poskrbela za številne reprezentante in uspešne nogometaše. Na članski ravni so se v njenem dresu prvič dokazovali Valter Birsa in Bojan Jokić, ki sta na drugem in tretjem mestu lestvice števila nastopov za člansko selekcijo Slovenije, Tim Matavž, Miha Mevlja, Etien Velikonja, Miran Burić, Goran Cvijanović, če omenimo samo te iz novejše zgodovine.
Vaša ekipa je zmes izkušenejših igralcev, ki končujejo nogometne poti, in mladih, ki prihajajo. Bo takšna usmeritev tudi v prihodnosti?
Gorica je dala veliko reprezentantov in uspešnih nogometašev, ki po večini nikoli niso pozabili, kaj jim je ta klub omogočil. Toda tudi oni so se morali pošteno potruditi, da jim je uspelo. Tega ne smemo nikoli pozabiti. Zdaj se nekateri vračajo in nam pomagajo.
Ob njih mlajši lažje napredujejo. Starejši nogometaši so protiutež mlajšim in njihovim nihanjem tako na igriščih kot zunaj njih. Mladi prinašajo energijo in zagon, tudi predrznost, medtem ko imajo starejši izkušnje in mirnost.
Tako bomo tudi nadaljevali, saj se dobro zavedamo, da moramo predvsem ustvarjati, da lahko prodamo. Ne vem, kako je drugje, ampak v Gorici smo s takšnim načinom dela zelo zadovoljni.
Kakšen bo igralski kader v naslednji sezoni? Imajo nogometaši veljavne pogodbe?
Nikomur ne poteče pogodba, z vsemi smo dogovorjeni. Z vsemi nogometaši imamo jasne odnose, vsi imajo pogodbe.
Če se bo zgodil kakšen prestop, imajo pri meni vsi fantje odprta vrata in to dobro vedo. Tukaj so zato, da bodo šli nekoč na bolje.
Kdo so tisti, ki bi jih utegnili prodati, in kakšna je cena, pod katero jih ne boste pustili?
Imamo kar nekaj nogometašev, ki so zreli za prodajo, in prav lahko se zgodi, da se bo kaj zgodilo. Toda če bo kdo odšel, bo odšel za pravo ceno. Odšel bo pod pogoji, ki se nam zdijo pravi. Nikogar ne bomo pustili pod ceno.
Miran Burgić, s 14 prvenstvenimi goli z naskokom najboljši strelec Gorice, bo še igral nogomet.
Kaj bo z vašim najboljšim strelcem, izkušenim Miranom Burgićem, ki se je spogledoval z odhodom v pokoj, pa se potem huje poškodoval?
On je poleg Alena Jogana, Matije Škarabota in še nekaterih starejših naš vodja. Ostaja pri nas. Morda je prav jeza zaradi tega, kar se mu je zgodilo, poskrbela, da se je odločil podaljšati nogometno pot še za eno leto. Do takrat mu bo klub stal ob strani in naredil vse, da mu pomaga. Tako kot pomaga vsem preostalim.
Miran Srebrnič je legenda kluba.
Za konec ne moreva mimo Mirana Srebrniča, zagotovo enega izmed glavnih stebrov nogometnega uspeha Gorica. Človeka, ki je v Novi Gorici že praktično vse življenje – več kot desetletje in pol kot nogometaš, zdaj že skoraj desetletje v trenerski vlogi.
On je zagotovo eden glavnih nosilcev tega projekta, a še enkrat ponavljam dejstvo, ki je zelo pomembno. Gorica deluje kot celota. Ljudje morajo to razumeti. Noben posameznik v upravi, med trenerji, nogometaši ali sponzorji ni odločilen.
V tej sezoni smo izgubili Sandija Arčona, Andreja Kotnika, Amela Džuzdanovića, ki se je poškodoval, in še koga, pa smo bili spet uspešni. Zato, ker delujemo kot celota. Če bo tako tudi v prihodnosti, bomo uspešni.
Srebrnič je trener, ki se je pri nas zelo dobro znašel. Ve, da ima podporo, in čuti mirnost, ki jo potrebuje, da lahko deluje. V tem sistemu je dokazal svojo kakovost. Tako kot igralcem moraš tudi trenerjem dati priložnost, da se dokažejo. Pri nas ne postavljamo pogojev in ne zgubljamo potrpljenja. Če zmagamo petkrat zapored, smo zelo veseli. Če izgubimo petkrat zapored, ne delamo drame.