Nogomet po svetu igra prek 300 milijonov ljudi. Prav toliko milijonov v evrih znaša dolg nogometnega kluba Arsenal. Kako to, da ob takšnih financah in neštetih aferah nogomet ostaja največji šport?
Preusmerjanje pozornosti
Blišč žarometov, v katerem se rutinsko znajdejo velika imena svetovnega nogometa, preusmerja pozornost z velikih težav, s katerimi se srečujejo mnogi največji in najbolj priljubljeni klubi. Manchester United, Barcelona, Liverpool, Real Madrid in Valencia so klubi z zgodovino, ugledom, ogromnimi bazami navijačev, a tudi z ogromnimi dolgovi. Samo Manchester, katerega delnice celo kotirajo na borzi, ima prek 400 milijonov evrov dolgov.
Klubi so slaba podjetja
Ob dejstvu, da imajo klubi več prihodkovnih tokov – vstopnice, članarine, nogometne šole, prodaja dresov in druge opreme ter sponzorstva –, se dolgovi upirajo logični razlagi. A ko na drugo stran postaviš stomilijonske vsote, ki jih klubi investirajo v posamezne igralce, postane jasno, da nogometni klubi pač niso dobri gospodarji.
Družbena in politična vloga nogometa
Tu so nogometni klubi drugačni od podjetij – finančno stanje ni edina, sploh pa ne najpomembnejša mera uspeha. To je posebej opazno v klubih, kot je Barcelona, ki je nastala ob koncu 19. stoletja in ima več pomembnejših funkcij, kot je generiranje denarja. Barcelona je simbol katalonske kulture in eno od goriv katalonizma – nacionalistične struje, po kateri so Katalonci avtonomen narod. Barcelonin klub je integralen del družbenega tkiva, ki promovira katalonsko kulturno enotnost in je ključen element identitete. Poleg tega pa še spodbuja lokalno in regionalno ekonomijo.
Aferam ni videti konca
Druga odprta rana nogometa so afere. Te segajo od podkupovalne telovadbe do prirejanja izidov oziroma rezultatov tekem. Težko najdemo šport, kjer se obrne več denarja in kjer je nečedno početje bolj endemično. Razumen pogled na Katar pokaže, da je z več stališč popolnoma neprimerna lokacija za izvedbo tovrstnega tekmovanja. Tudi Rusija, ki bo gostila prvenstvo 2018, je že skozi Soči dokazala netransparentnost pri organizaciji globalnih športnih dogodkov. Glede na Fifina pravila, po katerih se mora prvenstvo seliti po celinah, pa je trenutna izbira posredna blokada Kitajske kot gostiteljice vsaj do leta 2034.
Katar kot najslabša mogoča izbira
Katar je najbolj nemogoča izbira lokacije za nogometno prvenstvo – temperature v relevantnem letnem času segajo prek 50 stopinj Celzija. Od 1,5 milijona prebivalcev je kar 85 odstotkov priseljenih delavcev, lokalnega prebivalstva ima tako manj kot Ljubljana. Država je odprto homofobična (homoseksualnost je kaznovana z do petimi leti zapora), diskriminira ženske in prepoveduje alkohol. S poslovnega stališča povsem nerazumna izbira (majhen trg, slab lokalni medijski ekosistem ...). Nič čudnega, da je bilo to vnaprej pričakovano izgubo treba nadomestiti – s sumljivimi nakazili v Švico, ki jih očitajo vodilnim možem Fife in ki naj bi jih prepričala, da je Katar prava izbira.
Največji zmagovalci
Krovne (in z njimi povezane) organizacije, kot sta Fifa in Uefa, so največji dobitnik nogometa. Napajajo se tako s sponzorstvi (npr. Adidas) kot s trženjem vedno dražjih medijskih pravic. Dokler obstajajo gledalci – finale prvenstva 2006 si je ogledalo prek 700 milijonov ljudi –, z oglaševanjem dobro služijo tudi medijske hiše.
Nogomet ostaja
Kljub pravzaprav mrtvi kredibilnosti vodilnih teles, ogromnim finančnim luknjam v večjih klubih in rednim aferam tako na lokalni kot globalni ravni nogomet ostaja prvi svetovni šport. Zaradi globoko ukoreninjenih družbenih funkcij, ki jih opravlja skozi generacije, v poslu – nogometu − etika, poslovna učinkovitost in drugi tradicionalni poslovni elementi niso vedno na prvem mestu.